Avtor: Marijan Smolik

stran: 046

stran: 047

Letos, 9. marca, je minilo 55 let od nasilne smrti Pavle Urankar in Vande Fajdiga, ki sta v prvih letih nemške okupacije v Kamniku učili otroke verouk in jih pripravljali na prejem zakramentov.
Medvojna zgodovina Kamnika in okolice je še malo raziskana. S partizanske strani največ v Kamniškem zborniku VII/1961, seznam žrtev in nekaj dokumentov pa so v Kamniku objavili leta 1998 v posebnem zborniku. Prav tako je komaj kaj znanega o tem, kako so si krščanski laiki prizadevali za versko življenje na okupiranem Gorenjskem, kjer je ostalo le nekaj slovenskih duhovnikov; nemški, ki so prišli na pomoč, pa so se omejili na liturgična opravila. V prispevku sem zbral nekaj podatkov o partizanski krutosti, ki je prizadela v opisanem primeru zelo verne ljudi.

Družina Burkeljca

Ker je bila Pavla Urankar, rojena 2. januarja 1910, doma iz družine Burkeljca (Videtovi) na Lazah v župniji Zgornji Tuhinj, bo treba deloma ponoviti, deloma dopolniti, kar je o nasilni smrti petih članov te družine zapisala Biserka Karneža v časniku Slovenec 12. junija 1993 (V eni roki cinizem, v drugi sprava). Z urednikom Justinom Stanovnikom sva se januarja letos pogovarjala s hčerjo Pavle Urankar Egidijo Vindšnurer, ki zdaj živi v Novi Gorici. Za sodelovanje se ji oba lepo zahvaljujeva.
Družina Burkeljca je bila premožna: poleg kmetije z gozdom so imeli tudi žago, trgovino in več gospodarskih poslopij, oče je bil tudi župan. Gospa Egidija pripoveduje:

Avtor slike:

Opis slike: Hiša družine Burkeljca - Videtova - na Lazah v Tuhinju

»Moja stara mama Amalija je bila doma iz Motnika. Ob smrti je bila stara 58 let, stari oče, njen mož Anton, je dočakal 65 let. Oba sta bila v svojih družinah edinca in sta s poroko združila obojni posestvi. Bila sta zelo delavna, garala sta od jutra do večera. Sin Tone, rojen 1908, je delal na žagi, hči Iva, ob smrti stara 30 let, pa v trgovini. Vsi so delali, delali, delali. Spominjam se zvezkov, v katere je teta Iva vpisovala dolžnike, ki so kupovali ‘na upanje’, pa le redki pozneje tudi plačali. Nekoč je neki pijanček rekel kakor za šalo: Ja, ja, imate milijone, pa vam jih bomo vzeli. Stara mama se je temu smejala, prepričana, da to ni mogoče.

stran: 048

Pa so neke avgustovske noči leta 1943 (bilo je 11. avgusta) partizani vdrli v hišo, starše in Ivo postrelili kar v posteljah, sin Tone pa je, kakor večkrat, tudi tisto noč spal na žagi in je tokrat ostal živ. Njegov nezakonski sin, star kakih 15 let, ki je spal v nadstropju, je spodaj slišal ropot, pritekel dol in že je tudi njemu eden od napadalcev nameril revolver na sence, pa ga je drugi ustavil, češ, saj vidiš, da je še mulec, pa še nezakonski – ne bo nič verbal. Že to razodeva, da je pri umoru šlo za gmotno korist, kar se je videlo tudi naslednji dan, ko je hči Pavla, moja mama, prišla iz Kamnika in našla vse izropano in odpeljano. Med pogrebom treh žrtev z Laz v Zgornji Tuhinj, ki se ga je iz Kamnika komaj kdo upal udeležiti, pa so na okoliškem hribu igrali na harmonike in vihrali z rdečimi zastavami.« (Poboj družine Burkeljca je naveden tudi v 4. zvezku Matice mrtvih: Cleveland, Ohio, ZDA 1970, 308, vendar z napakami, ker Pavla takrat ni bila ubita, mama je brez imena, Iva pa je zapisana kot Vida. Pravilni podatki so v knjigi Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik, Kamnik 1998, 55. Tam je tudi datum umora: 11. avgust.)
Članek v Slovencu, kjer je zapisano tudi ime komandanta partizanskega bataljona: Janez Berlec z vzdevkom Cahte, poznejši lastnik Videtovega posestva, več pove o usodi sina Toneta. Na vabilo partizanov se je sestal z njimi, ti pa so ta sestanek ovadili Nemcem, ki so Toneta z drugimi vred zaprli v Celju in v Mariboru. Tam so ga izpustili na prošnjo sestre Pavle. Živel je v Avstriji in se šele po 9. maju 1945 vrnil domov. Tam se je 18. junija poročil z zaročenko Pepco, že 21. junija pa ga je Udba zaprla. Iz Šentvida je poslal sporočilo, napisano na cigaretnem papirčku: »Ne vem, če boš dobila, strahovito pretepajo, na mene do zdaj še niso položili roke«. Žena ga je čakala, spomladi 1946 je rodila hčerko Jožico (zdaj poročeno Repanšek). Smeli sta sicer živeti na Lazah v Videtovi hiši, vendar sta, čeprav zakoniti dedinji, morali plačevati najemnino, kmalu pa so ju iz hiše izgnali. Toneta so šele 1978 uradno razglasili za mrtvega.

Avtor slike:

Opis slike: Amalija Burkeljca - Videtova mama

Pavla Burkeljca se je že pred temi dogodki, leta 1931 poročila z zgodovinarjem Pavlom Urankarjem (1902–1991) s Selc, župnija Češnjice nad Blagovico. Leta 1934 se jima je rodila hčerka Egidija (Gidka). V začetku, ko je bil oče profesor na srednji tehnični šoli v Ljubljani, so stanovali v škofijski hiši (Pred škofijo 17), nasproti stanovanja kanonika Ivana Sušnika. Ko je bil otrok star devet mesecev, ju je oče zapustil. Mama Pavla je po tem z otrokom kratek čas živela pri starših na Lazah, nato pa sta se preselili k Fajdigovim v Kamnik (na Perovo), da se je lahko zaposlila v tovarni Remec na Duplici. Leta 1940 je profesor Pavle Urankar objavil knjigo Zgodovina trga Motnika in okraja.

Družina Fajdiga

Vanda Fajdiga, rojena 16. junija 1910, druga ubita veroučiteljica, je bila najmlajša med več brati in sestrami. Med katoliškimi srednješolkami in akademičarkami pa je bila kot profesorica zelo znana prvorojenka Olga (1899–1966), kot uršulinka mati Krizostoma. Rojena je bila še pri Sv. Ivanu v Trstu, kjer je oče Ivan, sicer doma v Kamniku, živel in pisal v časnike nekaj let (prim. Primorski slovenski biografski leksikon I., Gorica 1974, 343). Mati Krizostoma je študirala matematiko v Ljubljani pri prof. J. Plemlju. Naša sogovornica gospa Egidija se je spominja, da je bila »vsestransko nadarjena: za matematiko, glasbo, likovno umetnost (tudi risala je), jezike (nemško, francosko), ročna dela. Svetovno znani profesor Plemelj, ki je bil po prepričanju ateist, je med svojimi redkimi slušatelji kar težko gledal redovnico. Ko pa je spoznal njeno nadarjenost in delavnost, jo je zelo cenil. Pri izpitu se je poleg matematike rad z njo pogovarjal tudi o verskih vprašanjih. Po ukinitvi uršulinske gimnazije leta 1945 si je morala služiti kruh v Kamniku. Stanovala je pri sestri Vidi v Fajdigovi hiši. V gostilni na Grabnu v Kamniku je vodila računovodstvo, nato nekaj časa opravljala podobno delo v lekarni. Veliko je inštruirala, dokler je ni po težki bolezni smrt rešila trpljenja 31. maja 1966.

stran: 049

Sin Vilko (1903–1984) je bil rojen v Radovljici, kamor se je družina za nekaj časa preselila. V škofijski gimnaziji v Šentvidu je bil sošolec prej omenjenega Pavla Urankarja. Po maturi 1922 je študiral na teološki fakulteti v Ljubljani in leta 1926 postal duhovnik. V letih 1927–1930 je študiral v Parizu ter 1929 postal doktor teologije na Katoliškem inštitutu, že 1928 pa je diplomiral iz etnologije na Sorboni. Bil je katehet, bogoslovni pisec in voditelj katoliške dekliške organizacije. Po tragičnem umoru prof. dr. Lamberta Ehrlicha 1942 je postal njegov naslednik in predaval na ljubljanski teološki fakulteti krščansko in primerjalno veroslovje, etnologijo in misiologijo. Bil je voditelj misijonskega prizadevanja in vicepostulator za Baragovo beatifikacijo. Po letu 1945 je bil urednik verskega lista Oznanilo. Kar 17 let je bil tudi prodekan teološke fakultete in dve leti njen dekan. Gospa Egidija se spominja: »O svojih odlikovanjih sam nikoli ni hotel govoriti, tako da smo o njih njegovi najbližji zvedeli pogosto šele iz verskega tiska. Naštejmo jih: postal je monsignor, nato prelat in 1973 apostolski protonotar. Bil je svetovalec v papeškem tajništvu za neverne, dolga leta pa je tudi imel pravico birmovanja v ljubljanski nadškofiji.

Avtor slike:

Opis slike: Anton Burkeljca - Videtov oče

Njegov brat Lado (1901–1972), računovodja v tovarni Remec na Duplici, si je med vojno nekaj let reševal življenje na Koroškem (pozneje bomo zvedeli, da si je s tem rešil življenje), potem pa živel v Ljubljani pri bratu Vilku, najprej za Bežigradom nato nasproti škofije.
Sestra Vida (1904–1988) je bila učiteljica na Vranji peči, na Selih pri Kamniku, med vojno je delala na občini, saj Nemci niso potrebovali slovenskih učiteljev, pač pa pridne in zanesljive delavce. Smela je učiti tudi po vojni, gospa Egidija jo takole opisuje: »Bila je zelo sposobna učiteljica. Če ne bi bila in če takrat ne bi tako manjkalo učiteljskega kadra, bogve, kam bi jo stisnili. Tako je ves čas ostala v Kamniku. Ravnatelj Cene Matičič (med okupacijo ¹⁹⁴²⁄₄₃ nemški komisar v Lukovici, a v zvezi s partizani) jo je prišel iskat, da je učila na nižji gimnaziji. (Matičič je bil pozneje profesor v Ajdovščini in znan poslanec.) Spoštovala jo je tudi in bila do nje zelo korektna sicer povsem nasprotno usmerjena Mara Brejčeva (sestra poznejšega ministra Toma Brejca), ki je bila ravnateljica dijaškega doma. Mnogi drugi pa so ji dali čutiti, da je drugorazreden državljan.
V mojem razredu je hodilo k župnijskemu verouku več kot polovica razreda. Župnik je bil Janez Kljun. Vsake toliko časa je kdo prihrumel v razred. Vpraševali so, kdo hodi k verouku, pa smo vstali«. Življenje v tej gimnaziji in dijaškem domu opisuje ameriška Slovenka Mara Cerar-Hull v svoji knjigi, ki naj bi izšla kot nadaljevanje njene knjige Poletje molka (Celje 1995). Avtorica Mara je kot hči leta 1945 ubitega domžalskega domobranskega poveljnika občutila še posebne »prevzgojne« pritiske.
Vanda (1910–1944) je bila najmlajši otrok v Fajdigovi družini, a je morala prva umreti. Tudi ona je bila učiteljica, in sicer v Zgornjem Tuhinju. Zato je nekako razumljivo, da je med vojno, ko ni smela v šoli delovati, hodila v službo kot uradnica s Pavlo Urankarjevo v Remčevo tovarno na Duplici, kjer je bil v službi tudi brat Lado. Gospa Egidija se iz medvojnih let spominja, kako so se kamniški Fajdigovi srečevali z ljubljanskimi na Črnučah, kjer je bila nemško-italijanska meja.

Dekleta, veroučne učiteljice

stran: 050

Zdaj je čas, da spregovorimo o verskem delovanju Pavle Urankar, Vide in Vande Fajdiga ter drugih deklet (med drugimi tudi Ande Peterlin), ki so namesto duhovnikov učile otroke verouk in jih pripravljale na prvo spoved, obhajilo in birmo. Pomagale so tudi vernikom, ki smo se vsako nedeljo in v maju vsak dan k šmarnicam zbirali v domačih cerkvah, poslušali božjo besedo, molili in peli.
Ta del verskega življenja v okupiranih gorenjskih krajih je javno zelo malo znan, čeprav je bilo kmalu po vojni objavljenih nekaj podatkov, kot bomo videli. Sedanji župnik v Šmarci pri Kamniku Janez Gerčar je leta 1981 napisal teološko diplomsko nalogo: Laiki in bogoslužje na okupiranem Gorenjskem. Zbral je precej gradiva, ni si pa takrat upal zapisati vsega, ker se mu tudi sogovornice še niso upale povedati najhujšega. Naloga pa je ostala v arhivu in zato ob tej priložnosti objavljam iz nje nekaj podatkov in jih dopolnjujem s tedaj še ne znanimi.
Večino duhovnikov so Nemci zaprli takoj maja 1945 in jih nato izgnali na Hrvaško. Mnogi so se sami pravočasno umaknili v Ljubljano, le nekaj starejših je ostalo. Ti niso smeli govoriti v cerkvi slovensko (maša je bila latinska, slovenskega petja in molitve pa na Gorenjskem Nemci niso prepovedali), še manj učiti otroke verouk, kar so delali prej pri obveznem verouku v šoli.
Dokler je bila meja med Nemčijo in Italijo v Šentvidu, Črnučah in še kje še odprta vsaj za tiste, ki hodili na delo v Ljubljano, so mogli na Gorenjsko prinašati slovenske časnike in revije. V mesečniku Bogoljub so poleti 1941 natisnili nekaj navodil pod skupnim naslovom Važno, da znamo, kako naj verniki sami poskrbijo za bolnike, umirajoče, pa tudi za poroke, krste in pogrebe brez duhovnika (prim. Gerčar 9–14). Ker je ostalo vsaj nekaj duhovnikov, tega pozneje skoraj ni bilo treba uporabljati, a ljudje so bili poučeni.
Verna dekleta je za poseben skriven apostolat navdušil ljubljanski duhovnik, trnovski kaplan Marijan Kremžar (1916–1943), sin Slovenčevega urednika Franceta Kremžarja in brat Franceta, ki je bil ubit skupaj s pesnikom Balantičem v Grahovem. Ponudil se je škofu Gregoriju Rožmanu, da bi ilegalno šel na Gorenjsko in skrivaj opravljal duhovniška opravila. Prek lazarista Lada Lenčka, ki je bil pred vojno v Grobljah pri Domžalah in je poznal zanesljive mlade ljudi, se je Marijan dogovoril z uradnico Vido Detela iz Doba, ki je vsak dan hodila v Ljubljano v službo, za sestanek z zanesljivimi in pogumnimi dekleti na Rovah 27. julija 1941 (prim. Gerčar 17–18). Prišel je še večkrat čez mejo, hodil vmes tudi k pregnancem v Srbijo, tam pa so ga 9. marca 1943 ubili (prim. Palme mučeništva, Celje 1994, 117–123 in v 2. izdaji Celje 1995 še str. 449).
Od Božiča 1941 so prihajali na Gorenjsko po dogovoru med ljubljanskim in celovškim škofom tudi nemški duhovniki. Nekateri so bili v službi ves čas do konca vojne, med njimi v Kamniku Konstantin Hauschel (prim. Gerčar 21–23). Zanimivo je, da tudi ti duhovniki niso v cerkvi govorili nemško, kakor bi verjetno okupator rad videl. (Na Štajerskem je bilo zelo drugače, prim. M. Ribar v Zborniku ob 750-letnici Mariborske škofije, Maribor 1978, 44–102.)
Ob spodbudi Marijana Kremžarja in zato, ker so dekleta v cerkvah vodila skupno bogoslužje, so začela misliti tudi na pripravo otrok za prvo spoved in obhajilo. Leta 1941 so otroci do aprila še imeli verouk v šolah, zato so bili to leto najmlajši že skoraj pripravljeni na prejem zakramentov, vendar v takratni zmedi nihče ni mogel urediti tudi slovesnega prvega obhajila. Naslednjo pomlad so dekleta začela organizirati pripravo in izvršitev opravila. J. Gerčar se je oprl predvsem na podatke, ki mu jih je v Dobu dala Vida Detela. Našla je navdušena dekleta v kamniški dekaniji, duhovnik Hauschel je predlog z veseljem odobril. Za spovedovanje pa so naprosili slovenske duhovnike v župnijah Komenda (p. Evstahij Berlec – star 60 let), Mengeš (Anton Plevnik, 55 let), Brdo (Matija Slak, 70 let), Domžale (Janez Zajc, 67 let) in Moravče (Jernej Hafner, 55 let).

stran: 051

Avtor slike:

Opis slike: Pavla Urankar, rojena Burkeljca

V Kamniku so začele poučevati učiteljica Vanda Fajdiga (Gerčar, 30), njena sestra Vida in sostanovalka Pavla Urankar ter druge. V župnijah (brez Kamnika) je bilo leta 1942 430 prvoobhajancev (Gerčar, povzel podatke po Plevnikovi objavi v Oznanilu 1946, 39). Naslednje leto, 1943, je bilo prvoobhajancev 632, od tega v Kamniku 120 (Plevnik je zapisal, da so jih vzorno pripravile tamkajšnje učiteljice). Prvo obhajilo v Kamniku leta 1943 je bilo 23. avgusta. Na fotografiji skupine, ki jo je vodila Pavla, je videti Pavla izmučena in potrta, saj so ji malo pred tem ubili starše.

Avtor slike:

Opis slike: Avgust 1943 - Pavla Urankar s svojo skupino prvoobhajancev

V letu 1944 je bilo skupno število prvoobhajancev 304, še manj pa jih je bilo leta 1945, ker se duhovniki še niso vrnili na župnije.

Nasilje med pripravo na birmo

Za leto 1944 so dekleta v soglasju z nemškim duhovnikom sklenila pripraviti otroke tudi na sv. birmo, ki jo je nameraval podeliti celovški škof dr. Andrej Rohracher, ki je bil takrat že določen za salzburškega nadškofa. Za pripravo otrok na birmo se je že 1943 z Vido Detela močno angažirala tudi Vanda Fajdiga. Sestavili sta učni načrt za birmske kateheze v 26 tednih pouka od 1. novembra 1943 do 30. aprila 1944 (posnetek pri Gerčarju, 60–61). V 700 izvodih sta ga posredovali tudi katehistinjam v Kranju in Škofji Loki.
V času priprave na birmo pa se je zgodilo nekaj nepredvidenega: partizani so sprva odobravali in spodbujali skrivno poučevanje otrok, ker so v tem videli nasprotovanje raznarodovalnemu okupatorju. Že jeseni 1942 so se pojavljale »prve skrite zahteve, naj preneham z veroukom«, je izjavo Vide Detela zapisal Gerčar (str. 40–41). Z dekleti se je dogovorila, da bodo učile otroke kar po svojih domovih, Vida pa je skrbela za zvezo z njimi. Pri slovesnosti prvega sv. obhajila v Dobu 20. junija 1943 je prevajala Hauschlov nemški nagovor. »Po teh slovesnostih sem bila deležna še več skritega zastraševanja«. V pogovoru 14. januarja 1984 mi je povedala, da je kljub temu učenje verouka teklo dovolj mirno, »ker je šlo tudi za učenje slovenščine«. Nekako v februarju 1944 pa ji je bivši učitelj v Krtini Franjo Chvatal naravnost povedal, da mora po nalogu partizanov nehati s poučevanjem verouka, sicer bo padel najprej njen oče (Ivo Detela, prej dobski župan) in nato še ona. Ob šahiranju med razburljivim pogovorom je iz njega iztisnila izjavo, da to prepovedujejo zato, ker partizanom ne gre v prvi vrsti za narodno rešitev ampak za uničenje vere. Ker je bil »obsojen« Vidin oče, je sicer nehala učiti, ni pa prepovedi sporočila drugim, »ker bi tega ne mogla narediti, ne da bi ljudje zasovražili partizane« (moj zapis razgovora). Chvatala so 20. septembra 1944 ustrelili domobranci.

stran: 052

Ko sem vprašal gospo Egidijo, če se morda spomni ob svoji mami in Fajdigovi Vandi na kaj podobnega, je odločno ponovila, da ne, vendar je treba upoštevati, da takratni desetletni učenki nemške osnovne šole nista mogli zaupati tako nevarnih skrivnosti.
Prav tisto pomlad se je namreč na krut in zahrbten način končalo življenje obeh kamniških katehistinj. Gospa Egidija je povedala po spominu: »Mojo mamo in Vando so odpeljali leta 1944 (dokument pove, da je bilo to 8. marca), ko sta se na kolesih vračali med 15. in 16. uro iz službe na Duplici po glavni cesti v Kamnik (na Perovo). Iz hiše ob cesti, ki še stoji, sta stopila dva oborožena moška, vrgla njuni kolesi stran in odpeljala dekleti v grmovje, kakor so pozneje povedali ljudje, ki so to videli. Od tistega časa, ko ju ni bilo domov, nismo o njiju zvedeli popolnoma nič resničnega (namreč Vandina sestra Vida in Urankarjeva deklica). Hodili pa so domov lagat, da delata pri partizanih, da mama tipka, Vanda pa poučuje. Celo to so rekli, naj jim damo toaletne potrebščine, ki jih ženske potrebujejo, in so jih seveda dobili. Ljudje, ki so prišli s takimi čudnimi novicami, najbrž še sami niso vedeli, da vse to ni res. Še leta dolgo smo verjeli in čakali. Šele zdaj smo iz arhivov na Beethovnovi v Ljubljani dobili dosje o justifikaciji obeh 9. marca 1944 (gl. kopijo). Vida Fajdiga me je doma učila slovensko brati, pisati in računati, saj sem tri leta hodila v nemško šolo.
Po vojni so me s tako pridobljenim znanjem sprejeli naravnost v nižjo gimnazijo, ki je 1945 začela delovati v Kamniku. Ni mogoče povedati, kaj so mi Fajdigovi dali najprej v Kamniku, kjer prav zaradi njih skoraj nisem pogrešala staršev, in nato v Ljubljani, ko sem študirala matematiko (morda me je navdušil zgled matere Krizostome Fajdiga) in stanovala pri prof. Vilku Fajdigu. Tudi Vilkov brat Lado je po vojni stanoval pri njem in o njuni sestri Olgi (uršulinki Krizostomi) dejal: po nadarjenosti ‘vsi Fajdigi nismo za eno Olgo’.

Avtor slike:

Opis slike: Vanda Fajdiga

Moj oče Pavle Urankar, ki po vojni ni mogel uradno ničesar zvedeti o svoji ženi Pavli, se je potem leta 1962 še enkrat poročil. Na občinski deski je viselo sporočilo, da je Pavla pogrešana. Dobil je mrliški list, ne da bi priznali, da so jo ubili, kakor je jasno zapisano v že takrat obstoječem in zdaj dobljenem dokumentu Okrožne komisije VOS za kamniško okrožje, datiranem 10. marca 1944, dan po »justifikaciji« in to »na položaju« neznano kje. V omenjenem Zborniku kamniških žrtev je kot kraj smrti naveden Rudnik (vas v skriti dolini, vzhodno od Duplice).
Ob mojem vprašanju, kako je prof. Vilko po vojni sprejel novico, da sestre Vande ni več, ko je v Ljubljani skoraj splošno veljalo, da je bolj pristaš OF kakor pa domobrancev, je gospa Egidija rekla: »To pa ne drži! Prof. Vilko je bil velik narodnjak, predvsem pa pravi kristjan in pravi duhovnik. Veliko je molil, zaupal je in znal odpuščati! V sebi pa je hudo trpel. Kadar je prišel domov in šel v mamino sobo, je mnogokrat jokal pred slikami svojih rajnih. Kljub vsemu pa je vlival pogum in optimizem vsej svoji strti družini. Vsi Fajdigovi so bili izrazito apolitični in je morda prav zato nastalo to nasprotje med vašim vprašanjem in zapisom VOSA o Vandini justifikaciji: ‘Njen brat je duhovnik in kot tak belogardist’. Kje sta Vanda in moja mama pokopani, še sedaj ne vemo.«
Gospa je prepričana, da »za mojo mamo uboj gotovo ni bil slučajen, bil je del premišljenega načrta, ker so zaradi premoženja hoteli uničiti vso Burkeljčevo družino. V dokumentu Okrajnega LO Kamnik, odsek za gospodarstvo, v katerem so leta 1947 našteli vsa zaplenjena posestva, piše: Anton Burkeljca – likvidiran. Mogoče je bila Fajdigova Vanda bolj slučajno ubita, ker tudi v poročilu o likvidaciji v glavnem bremenijo Pavlo Urankar, Vando pa kot njeno sodelavko. Že omenjena Mara Brejčeva, ki je bila sicer komunistka, a poštena ženska, ni Vidi nikoli lagala kot drugi, ko smo zaman pričakovali vrnitev obeh pogrešanih, ampak je rekla, da pač vsaka vojna zahteva svoje žrtve. Od drugih ljudi nismo nikoli slišali, da bi glasno obsojali, kar se je zgodilo, ker so se vsi bali in trepetali zase.«

stran: 053

Na vprašanje, če ima spomin na stare starše in teto Ivo vsaj še na pokopališču v Zgornjem Tuhinju, odgovarja: »To pa je tako: pokopališče je bilo takrat okrog cerkve. Ker pa so ceste okrog in okrog cerkve, so pred leti to spremenili. K moji teti – vdovi po stricu Tonetu, je nekdo prišel in jo prepričal, da je, tako kot drugi vaščani, podpisala soglasje k širitvi ceste in v skladu s tem o ukinitvi grobov na starem pokopališču. Tako je izginil tudi ta spomin na ubite sorodnike. Na spomeniku je bil napis: Zaupam v pravičnega Boga. Grob strica Toneta in mame Pavle je povsem neznan.«

Slovesnost sv. birme

Po uboju Vande in Pavle so druga dekleta spomladi 1944 še naprej pripravljala otroke na prejem sv. obhajila, večje pa na birmo. Birma je bila v Domžalah 12. avgusta (300 birmancev), Kamniku 13. avgusta (600 birmancev) in v Dobu 14. avgusta (900 birmancev). V Dob so prišli tudi birmanci iz Moravč in Črnega groba, kamor škof kljub prejšnjim načrtom ni mogel, saj je bilo v Moravčah od 19. marca »osvobojeno ozemlje«. Potek birme v Dobu in število birmancev posnemam po pogovoru z Vido Detela (14. avgusta 1984 – za štiridesetletnico in ponovnem 8. maja 1999) ter iz lastnega spomina, ker sem bil namestnik botra z Moravškega, ki si z birmancem ni upal priti v Dob.
Škofa so pripeljali k Detelovim (blizu cerkve), tam se je oblekel za mašo in v sprevodu med pritrkovanjem, ki so ga za ta dan izjemno dovolili, mimo požganega prosvetnega doma, župnišča in stare šole ter mimo orožnikov v utrjeni kaplaniji, ki so jo partizani pustili pri miru, prišli v cerkev. Škof je že pri Detelovih pregledal slovensko knjižico o birmi in iz nje bral (rekel je, da besedilo razume, ne zna pa govoriti). Med sicer latinskim obredom je na predpisanem mestu sam začel moliti slovenski očenaš in veroizpoved in z nami glasno molil, kar se mi je za trajno vtisnilo v spomin. Po birmi so šele zvedeli, da so se ob cerkvi pojavili tudi domobranci iz Domžal, pa je škof nato v družbi rekel, da »jih zaradi njega res ne bi bilo treba.«

Avtor slike:

Opis slike: Avgust 1943 - Vanda Fajdiga s svojo skupino prvoobhajancev

Pravkar sem omenil požgana poslopja v Dobu, pa je prav, če si za približno sliko takratnega vzdušja v mesecih priprav na birmo pokličemo v spomin nekaj dogodkov, ki jih je zgodovina ohranila tako v Kamniškem zborniku VII/1961, 7–274 kot v knjigi Staneta Stražarja Črni graben od Prevoj do Trojan. Lukovica 1985 (zlasti 765–854).

stran: 054

V noči med 18. in 19. majem 1943 so partizani požgali Kersnikov grad na Brdu, mimo katerega smo iz Doba vsako nedeljo hodili k maši, ker je doma ni bilo. Avgusta je bila ustanovljena Šlandrova brigada, ki je nato 28. novembra zaprisegla na Menini planini. Septembra je bila urejena okrožna komisija VOS za kamniško okrožje, ki jo je vodil Stane Bregar. Pod Krtinskim hribom so 4. novembra napadli nemški kamion z municijo in smo nato še dolgo med Želodnikom in Prevojami gledali ožgana drevesa ob cesti, kolikor jih je sploh ostalo. Dne 9. novembra so požgali grad Šinkov turn pri Vodicah, 25. novembra so nad Mengšem ubili 6 nasprotnikov in to razglasili za eksemplarično kazen za sodelavce okupatorja. Ker so Nemci našli grob, so za povračilo 8. januarja 1944 ustrelili 30 talcev.

Avtor slike: Arhiv Ministrstva za notranje zadeve

Opis slike: Vosovsko poročilo o umoru Pavle Urankar in Vande Fajdiga Arhiv Ministrstva za notranje zadeve

V Dobu so v noči med 19. in 20. decembrom 1943 partizani požgali staro in novo šolo, prosvetni dom in župnišče, v katerem je bil občinski urad, stanovali pa sta v njem še Roza, sestra župnika Janeza Beštra, in nečakinja Micka. V Grobljah so 16. maja požgali nekdanjo misijonsko tiskarno, v Mengšu pa Društveni in Sokolski dom.
Tik pred birmo pa je bila 9. avgusta ustanovljena domobranska postojanka v Domžalah, pozneje pa še v Mengšu in drugod.
Prepričan sem, da navajanje teh podatkov, ki so samo drobec v neskončnem trpljenju ljudi v nekdanjem Kamniškem okraju in dekaniji lahko samo še bolj poudari občudovanja vredni pogum deklet, ki so apostolsko delovale v tem okolju in takih razmerah, pripravljene plačati svoje prepričanje tudi z življenjem.