Avtor: Božo Šurman
stran: 075
Prijazna bralka in naša zvesta prijateljica v Združenih državah Mara Kolman nam je preko Maričke Kadunc – med vojno sta bili skupaj učiteljici v Šentjoštu nad Horjulom – posredovala kratek avtobiografski zapis Boža Šurmana iz Argentine, sicer Ljubljančana, rojenega leta 1923. Objavljamo tisti del, ki govori o njegovih zvezah z domobransko godbo.
Ko so se leta 1943 ustanovili domobranci, sem se jim takoj pridružil. Dodelili so me Prvi četi na Gradu. Z mano je bil brat Dušan in večina križarskih prijateljev. Kmalu so nas poslali na teren. Gibali smo se od Velikih Lašč, preko Rašice, Dobrepolja, Sv. Antona, pa do Št. Vida in nazaj. Dušan je šel po dveh mesecih v Ljubljano. Potem je prišel napad na Lašče. Po dveh dneh smo se morali umakniti, vse je gorelo, bunkerji so bili razbiti, le peščica se nas je rešila v Grosuplje. Ranjenci, tako naši kot nemški, so ostali, in pravijo, da so jih mučili in pobili. Enako so naredili s civilisti. Ostali so samo terenci in požgali, kar je še stalo. To je bil moj prvi velik spopad s partizani. Nedolgo za tem smo šli v Ljubljano, da ustanovimo novo skupino.
Takrat pa se je ravno začela formirati domobranska godba. Brat Dušan je o tem obvestil mene, Rikota in Šušteršiča. Vodnik Strah je naredil preizkus: jaz, ki sem bil vešč violine, sem postal narednik, Dušan, Riko in Šušteršič pa so bili navadni vojaki. Ker pa v godbi z violino nimaš kaj početi, sem se naučil ravnati z dobošem – malim bobnom za korakanje. Tako sem postal domobranski godbenik. Bilo mi je kar prav. Lahko sem obenem študiral na konzervatoriju Glasbene matice. Moj profesor violine je bil Pfeifer, ki je mnogo igral, tudi v simfoničnem orkestru in v Operi. Tam sem spoznal Primoža Ramovša – prijatelj Gašperlin se je pri njem učil orgle. Kasneje, leta 1944, sem večkrat pomagal v Operi, kjer jim je manjkalo violinistov in pihalnih instrumentov. Sicer pa sem bil violinist v salonskem orkestru domobranske godbe. Igrali smo na raznih domobranskih zabavah, v kavarni Nebotičnik, na Taboru in v Unionski dvorani. Vedno smo bili v civilu in s propustnico za 24 ur. Imel sem srečo. Bil sem najmlajši od vseh godbenikov salonskega orkestra, katerega člani so bili vsi vodniki stare jugoslovanske vojske. Tedaj so začeli z jazzom (saks, klarinet, trobente, pozavne) kar je bilo zame kot nalašč. Ta muzika me je veselila. Kapelnik Strah je takole rekel: Ti si pa odličen, boljši si kot stari vodnik Sašo.
stran: 076
Te zabave niso šle mimo mene brez očitkov vesti. Večkrat sem si rekel: Tu se pije in pleše, na terenu pa se domobranci tepejo in umirajo. V takem je prišel konec vojne. Ker je bila godba v dvanajsti, štabni četi, smo odšli dva dni prej, preden so partizani zasedli Ljubljano. Šel sem se domov poslovit in videl: nobeden od sosedov ni več skrival svoje oefarske pripadnosti. Huje pa je sledilo. Ko nas je kapelnik Strah razposlal, da poiščemo godbenike, ki so vsi spali doma, in jim sporočimo, da se morajo ob 10h vsi javiti na štabu na realki v Vegovi ulici, nas je prišlo od 60 godbenikov samo 28. Ko sem se poslovil od doma, sem rekel očetu in mami, da se bomo čez štirinajst dni spet videli. Oče pa je dejal: Ko greš enkrat v svet, te pot pelje vedno naprej in vrnitve ni. Imel je prav.
Tako smo nastopili križev pot čez Ljubelj v Vetrinj. Tam smo čakali, da gremo v Italijo, kot so pravili. Godbeniki smo bili v štabni baraki. Potem pa so začeli voziti »v Italijo«. Prišel je v taborišče neki ljotičevec in povedal, da transporti vozijo v Jugoslavijo. A se je vozilo še naprej, dokler ni ostala samo še dvanajsta četa in štab. Začeli smo se natovarjati, skupaj z instrumenti; na kamionu je bilo že 26 godbenikov, le midva s Strahom sva še bila doli. Nekaj mi je reklo: Ne hodite! Ko se je stražar umaknil, sem zavpil: Pojdite dol, Dušan, Riko, Šušteršič, Dimnik, Boltežar. Vsi smo bili mladi, skočili smo za barako in se skrili. Začel se je delati mrak in kamioni so potegnili.
Od 28 godbenikov nas je ostalo 7. Ostalih 21 so odpeljali. Kot sem pozneje zvedel, so vse pobili.
Pozneje sem o tem večkrat razmišljal. Kar nas je bilo križarjev, smo vsi enkrat opravili devet prvih petkov in nobeden od križarjev ni bil vrnjen. Kolikor vem, so vsi prišli v Argentino, v ZDA, v Kanado. Jaz imam svojo vero in svoje prepričanje. Bilo je obljubljeno: kdor bo opravil devet prvih petkov, ne bo pogubljen in ne bo umrl nepredvidene smrti. Ne morem si sicer predstavljati, zakaj bi ostali ravno mi.
Pot iz Vetrinja nas je potem vodila v Lienz in Peggetz. Tu sva z Dušanom igrala v ruski zasedbi pod kapelnikom Sašom. Tako sva prišla do nekaj denarja in hrane. Lahko sva pomagala bratom in prijateljem, ki so bili zelo lačni in revni. Potem je prišel Špital in Strahov salonski orkester. Tam sem se tudi poročil z Vero Dermastja. Prišel je tudi odhod preko velikega morja v Argentino. Ko sem v Genovi stopal na ladjo, sem se spomnil očetovih besedi: Zmerom dlje, ni vrnitve.