Avtor: Tine Velikonja

stran: 010

Ne bi jih bilo treba uvažati

stran: 011

Kaj bi rekli na začetku? Da je bila samo v Sloveniji ideološka revolucija. Vsenaokrog so poravnavali še druge račune, predvsem nacionalne, pri nas pa je šlo, potem ko vse oklestimo, za spopad med klerikalci in liberalci, med tistimi, ki so za farje in proti njim. Štorija o socialni družbi je bila predvsem ka­muflaža za prevzem oblasti. Zakaj sta mestna in trška buržoazija skoraj enotno stopili na stran komunistov? Pa spet zgodba o jalovosti slovenskega katoliškega upora. Nismo vedeli, kaj je revolucija. Pasivno smo se že uprli ko­munizmu, vendar zgolj civilno. Nismo razumeli, za kaj gre. Izobraženci so se učili, kaj je francoska revolucija, in vedeli, kakšen je videti jakobinski teror, pa so vseeno upali, da bi se dalo uiti. A zgodovina nas uči, da to ni mogoče. Naši so hoteli imeti čim manj žrtev, žal jim je bilo vsakega človeka, vendar bi bilo potem boljše, če se sploh ne bi spustili v negotove vode.
Kar bom pisal, je bolj kronika nekih dogod­kov, ki niso tako krvavi, kot smo jih vajeni brati ali poslušati, ni prave zgodbe in do konca ni jasno, kdo je glavni junak, predvsem pa hočem govoriti o začetkih v letih 1941 in 1942 ter o septembru in oktobru leta 1943. Koga sploh še zanima, kako deluje apnenica, koga, kaj so čutili v času medvojne dvomesečne svobode jeseni 1943 ljudje, ki so se skrivali pred partizanskim nasiljem in trepetali za življenje, in koga člani družine na kmečkem vozu, ki sta ga 7. maja 1945 konj in vol vlekla po ridah ljubeljskega prelaza?
Ko si je Poderžajev Jože podaljšal poletne počitnice in se prikazal v šoli šele sredi novembra 1943. leta, nas ni zanimalo, zakaj taka zamuda. Hodili smo v 4. razred škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Ker so jo iz Šentvida pregnali, je gostovala pri uršulinkah. Ni bil preveč zgovoren, mi pa tudi nismo rinili vanj. Nekateri v internatu so ga dražili in vpraševali, v kateri brigadi je bil. Ni nam razkazoval svoje žalosti in pravil zgodb o Turjaku, še to ne, da leži starejši brat Janez nekaj tednov umorjen neznano kje, takrat se ni vedelo, da v Jelendolu, in da so Lojza, drugega brata po starosti, v Velikih Laščah izpustili in je dan po predaji 20. septembra zjutraj pritaval domov. Še to ne, kako je atu, ki se je skupaj z bratom Lojzom in sosedom skrival pri sorodnikih v Dobju pod Ilovo Goro in Vodicah na južni strani Starega Gradu, dva meseca nosil hrano.
Bil je šegav, k čemur je veliko prispeval jezik, ki se mu je poznalo, da je doma iz Krjavljeve dežele, pa Čušperk, vas s smešnim imenom. Videti je bil preprost, vedno veder, priden, Dolenjec, ki se tudi pri latinščini in grščini ni znebil dialekta. Ni bilo videti, da izhaja iz ene najbolj uglednih družin grosupeljskega konca in da je na neki način sin kralja na Betajnovi.
Kasneje je pravil, kako je bilo, ko se je s Teharij vrnil domov. Vse oropano in zapuščeno, v hiši pa teta. Šolo je obesil na klin in se lotil kmetije. Počasi je spravil skupaj del raztepenega imetja, po nekaj letih spet zakuril apnenico, ima največ otrok med nami in je upravičeno ponosen na svojih dvajset vnukov. In vprašujejo, kakšni so bili domobranci, ki so jih pobijali. Taki, kot je Jože in kot sta bila njegova pomorjena brata, taki kot smo drugi, ki smo preživeli. Nikogar nam ne bi bilo treba uvažati z juga, ne bi bilo treba zvoniti z velikim zvonom k hudi uri zaradi izumiranja Slovencev. Imeli bi deset tisoč družin več, ravno toliko deklet ne bi ostalo samih. Mogoče ne bi vse rojevale s takim veseljem in ponosom kot Jožetova žena, pa vendar …

Od poldne do polnoči, od polnoči do poldne

Zamočvirjeno Radensko polje se razteza kot nadaljevanje Grosupeljskega polja štiri kilometre v dolžino in enega v širino do Male Račne in preko Polic skoraj do vznožja Ilove gore oz. Gradišča. Odprto je samo proti Grosupljem, povsod drugod se dviga strmo, a ne preveč visoko hribovje, na vzhodni strani dolga Reber, na zahodni pa Griči, Jelovec, Limberk, Ostri vrh in Stari grad. V polje se zlivajo vode daleč naokrog, s škocjanskega podolja, Grosupeljskega polja in povirja Rašice, skratka, od Magdalenske gore na severu do Lužarjevega klanca na jugu. Ko sem ob letošnjem mrazu pohajkoval po njem in se mi je spodobna snežna odeja prijetno vdajala pod nogami, sem se neprestano vpraševal, odkod ob tej zmrzali tako veliko voda. Pa še to, da skoraj ne opaziš, da je tekoča, pa kljub temu ne zmrzne. Hodil sem kar na pamet, sekal vijuge in prišel do roba Rebri, kjer vsega zmanjka, ker se voda preliva v Zatočno ja­mo, skozi vhod v kraško podzemlje. Po njem se nekaj časa sprehaja, potem pa privre na dan v izviru reke Krke. Kopanj na jugovzhodnem delu je približno toliko visok kot Ljubljanski grad. Naselja so samo na robu, kajti dolina poplavlja podobno kot Cerkniško jezero, le da manjkrat in se redko spremeni v pravo jezero. Ko se peljemo mimo po cesti od Grosupljega proti Rašici, nam ozka, rahlo zvijugana cesta ne dovoljuje, da bi zijali naokrog. Ne slutimo, kakšen zaklad smo v nekaj minutah obšli. Šele zdaj vem, kaj je retje, da ni močan kraški izvir, kakor piše v slovarju, ampak bajar, ki jih je na severnem delu polja na pretek, in da je Veliko retje žrelo, v katerem se izgublja Zelenka, največja rečica tega polja. Ko beremo opise o polju, se nam skoraj polomi jezik: »območje izjemnih krajinsko-estetskih kvalitet, ekološke raznolikosti in biogenetske skladnosti«. Cesta je še petdeset let po vojni ostala makadamska, kazen za »belo republiko«. Prava komunikacija je bila nekoč železnica Ljubljana-Kočevje, to se je poznalo tudi med vojno. Zdaj teče po njej samo tovorni promet. Vse breme je padlo na cesto Grosuplje-Videm.

stran: 012

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Radensko polje s kopanjskim gričem

Čušperk izhaja iz imena Zobelsberg. Ena od razlag je, da naj bi to pomenilo Soboljo goro. Ime je dobil po gradu visoko nad vasjo, ki je ruševina že nekaj stoletij. Novi grad je bil razširjena grajska pristava. Zadnji graščaki so bili preprosti, grajska gospa, ki je imela vse ključe v rokah, je bila Tereza Samaruga, umrla je leta 1949, mož Viljem Laschan je umrl leta 1942 , hčerki je bilo ime Zofija in je ostala stara devica. Viljem je bil tisti inženir, ki je uredil elektriko v Postojnski jami. Živeli so od gospodarjeve pokojnine in od razprodaje imetja. Na koncu so se znebili že vsega gozda in njiv. Ostalo jim je samo še nekaj travnikov in grad. Dne 18. decembra 1943 so partizani grad požgali, čeprav v njem ni bilo nobene vojske. Kar teden dni so dodajali in podžigali, preden so ga spravili na kolena. Zidovje so raznesli in porabili za cesto in zidanje drugih stavb tako temeljito, da je od novega gradu ostalo manj kot od starega. Grajska gospoda se je preselila k Poderža­jevim. Po vojni so prezidali stari grajski magazin in uredili stanovanja.
Martinovčev Lojze, Alojz Poderžaj, se je rodil leta 1895 in podedoval kajžo, zidano seveda, ki pa je postala hitro pretesna. Vojaščine ga je rešila nesreča z možnarjem, pri kateri je izgubil oko in nosil stekleno. Tudi pet let mlajši brat France jo je staknil in zato slabše videl, oči pa ohranil. Kajžarskemu dediču pred vojno na Dolenjskem se ni dobro pisalo: revna zemlja, če jo udariš z motiko, že zadeneš na kamen, pa še te je premalo, otrok pa na pretek, skoraj vsako leto nov, dokler se mu jih ni narodilo osem, štirje fantje in štiri dekleta. Po prvi svetovni vojni so izumrli Svetlinovi, lastniki apnenice na robu vasi na drugi strani proge. Ker je dedič Anton Adamič delal na železnici in ni imel živine, s katero bi prevažal skale in drva, jo je prodal Martinovčevemu Lojzu, ta pa je celotni obrat postavil, kot pravimo danes, »na trdne gospodarske temelje«. Uspelo mu je tisto, čemur rečemo »soodvisnost gospodarskih de­jav­nosti«, da je namreč harmonično povezal gozd, apnenico in kmetijo.

stran: 013

Ne bomo razlagali, kakšna je bila tehnologija apneništva, kako visoke temperature morajo biti v jedru, da se kamen enakomerno žge, kakšne težnostne sile delujejo na spodnje sloje žganega apna, ko se vse zmehča in trideset ton novega proizvoda pritiska na bazo, tudi to ne, koliko ogljikovega dvokisa se iz­kadi v atmosfero, da je končna teža skuhanega za polovico manjša. Samo o tem, da ni šlo za majhen podvig. Lomili so skale, ki jih ni nikdar zmanjkalo, in kurili pretežno frato, ki je danes nihče več ne pobira. Kajžar Lojze je začel s parom volov, ki jih je po nekaj letih zamenjal s konjičkoma, pozimi, ko je vsaj za štiri mesece apnenica zaspala, pa se je prelevil v lesnega trgovca. Za te kraje je najbolj ust­rezna bukev. Ko so poskušali samo s smreko ali macesnom, sta prehitro rasla in ju je ob prvem viharju ali zmrzali polomilo. Posekal je vse, hlodi in tramovi so šli takoj v Italijo, najboljši za celulozo, vejevje pa je pri­čakalo pomlad. Poleg stare apnenice je zgradil novo, večjo, nekaj časa sta goreli obe, kasneje pa samo nova: za vsako kuho je bilo treba razstreliti in nalomiti kamna za 80 ton, ga pripeljati do apnenice in ga zložiti v nekaj metrov visok iglu, čez pa nasuti preostalo kamenje, pokuriti 120 kubičnih metrov klaftrskih drv, tistih grčavih, ki se jih ni dalo prodati, ali enkrat toliko frate (vejevja). Smrečja je požrla 80 voz. Pa pet dni nalaganja na ogenj in nadzor, da ni gorelo ne preveč ne premalo, da je bilo zraka dovolj, pa spet ne preveč, da ne bi vleklo. Že najmanjša malomarnost bi bila lahko vzrok, »da bi apnenica ratala črna« in kamenje nauporabno. Šele ko so se na vrhu začele skale rumeno zlatiti in je ogenj postajal vedno bolj modrikast, so vedeli, da jim je uspelo. Pogasili so ogenj, čakali dva dni, da se je pečeno za silo ohladilo, nato pa podrli dva metra visoko steno, ki so jo bili zazidali. Pri priči se je usulo nekaj ton belega bogastva. Za ostalo je bilo treba noter v vročino in prah. Živega apna se je vsakokrat nažgalo za 35 ton. Pa nalaganje na vozove in prevoz do postaje, tehtanje, ko sta morala dva dvigati težo sto kilogramov, nalaganje v pokrite tovorne vagone, najmanj tri so napolnili vsakokrat, in prevoz v Vojvodino.
Najbolj zahteven je bil prevoz, dva para konj sta stalno furala. Zanje je bilo treba vstati ob četrti uri zjutraj, ker jih je bilo treba nakrmiti dve uri pred vožnjo. Vsak je dobil poleg sena štirikilsko mero koruze. Furali so brez pravega počitka dvanajst ur. Z enim parom je vozil stric France, z drugim na začetku hlapec, kasneje pa sinovi. Zaposlovali so osem do deset ljudi, ki so se neprestano selili od kamnoloma v gozd, iz gozda do apnenice in kolodvora. Dva pri razstreljevanju poleg no­ve hiše, ki si jo je dal pozidati leta 1932 na kraju, kjer je prej stala kajža. Če so nalagali drva, je bil pri peči dovolj eden, frato pa je eden vlekel do okna, drugi pa kuril. Nič po Župančičevo »od štirih do ene«, ampak »od poldne do polnoči, od polnoči do poldne«. Pa vožnja po les tako, da so v gozdu izpregli, odpeljali zvrhani voz in praznega pustili, da so ga medtem naložili, kar so ponovili tudi pri prevažanju apna. Kmetija je služila skoraj izključno temu, da so pridelovali živež za konje. Po sv. Antonu so apnenico za teden ali dva zaprli in se vsi spravili na košnjo. Vsak konj je dobil za hrano toliko koruze, da bi z njo lahko živela desetčlanska družina. Začeli so spomladi, takoj ko se je stopil sneg, in zaprli oktobra. Vlak še ni odpeljal, ko so se že lomile skale. V najbolj ugodnih razmerah jim je uspelo skuhati dvakrat na mesec.
Skratka, za tiste razmere velik obrat, z og­rom­no prometa, trdega dela, ko so tako re­koč iz nič ustvarjali dobrino: skale izpred domače hiše in frata, vejevje, odpadki pri gozdni sečnji, s katerimi danes pokrivajo štore in pustijo, da zgnije. Z imetjem je rasla veljava, vedno bolj sta pomagala leta 1923 rojeni Janez in leta 1925 Lojz. Tudi Jože (1928) ni poznal počitnic. Poslali so ga sicer v gimnazijo, da bo gospod, vendar ga poleti niso šparali. Pa so bile pri hiši še najstarejši Micka (1920) in Ana (1921), pa najmlajša Tone (1930) in Angelca (1934). Osma, Pepca, je umrla stara eno leto. Še to bi želel povedati: vsi lesni trgovci so propadli, Poderžaja pa je v hudih časih reševala apnenica. Ko les ni šel v promet, je vsaj slabšega kuril. Pa je prišla bolezen in grozila, da bo šlo vse po zlu. Leta 1933, kmalu potem, ko so se vselili v novo hišo, je ata zbolel za tuberkulozo. Nekaj mesecev je ležal na Golniku, hodil je »na zrak« (pnevmotoraks) v Velike Lašče, kar pomeni, da je imel kaverno in je bila bolezen resna. Po čudežu se je izlizal. Predvsem so mu svetovali, naj se izogiba sonca. Tako si ga v sončnem vremenu vedno videl z dežnikom, tudi v goz­ du, ko je počival, si je napravil nekak šotor. Ora et labora! Tudi molili so, vendar veliko več delali. Mama je bila tista, ki je skrbela tudi za duše. Naročeni so bili na Slovenca, Domoljub in Katoliške misijone in jih vsaj ob nedeljah vneto prebirali.

stran: 014

Ko sem poslušal zgodbo o apnenici, sem se spomnil na Puglja iz Zvirč, katerega tragično zgodbo je opisal Justin Stanovnik v Zavezi. Pugelj in Poderžaj sta bila istega kova. Celo kamen in osat sta se pod njunimi rokami spreminjala v zlato. Ne verjamem, da smo nevoščljivi samo Slovenci, ampak gre za eno najbolj značilnih človeških lastnosti. Zlasti sposobnost in imovitost zbujata zavist in te tudi na Radenskem polju ni manjkalo. Z njo ne bi bilo nič narobe, če ne bi napočil čas, ko je dobila proste roke. Takrat namreč, ko se o enakih želodcih ni samo govorilo. Martinovčev je pravočasno spoznal, kaj se skriva za besedami o narodu, svobodi in enakosti. Zato se je pred vosovskimi morilci pravočasno skril ali se jim je izognil, Pugelj pa je do zadnjega verjel, da se mu ne more nič pripetiti, saj smo vendar ljudje.
Ne bomo pravili o vsem, le to, da je Jože leta 1953 apnenico ponovno pognal. Novim oblastnikom, ki so budno nadzirali »deželo delavcev in kmetov«, ni bilo všeč, da si bo nekdo opomogel brez njihovega blagoslova, in so ga vedno huje privijali. Prekipelo mu je leta 1968, ko so ga tako stisnili, da se je znašel na suhem. Izračunal je, da ima izgubo. Ko poplača les, delavce in nasiti žival, mu ne ostane niti za skale, ki jih je lomil pred domačijo, njegovo delo pa je brez vrednosti. Razložil je gospodom na grosupeljski občini, kako je s tem, postregel z računi in kalkulacijami, da tako pač ne gre in bo moral pustiti: »Pa pustite!«, je bil odgovor. Pustil je in šel za vratarja v Klinični center v Ljubljani. Apnenica je po sto letih delovanja ugasnila in nove oblasti to ni motilo. Važno je bilo, da so delovali Litostroj, TAM, Elan in železarne. Kdo bi se uk­var­jal z drobnarijo!

Doktorja Mačka je volil samo Franjo Čuk!

Na volitvah decembra 1938 se je zares pokazalo, da smo Slovenci razdeljeni na liberalce in klerikalce. Prvi so imeli glavno besedo po mestih, podeželje pa so obvladovali župniki in kaplani in na politične nasprotnike trčili predvsem med učitelji. »Doktorja Mačka je vo­­lil samo Franjo Čuk!«, so se norčevali vaš­ča­ni iz ravnatelja kopanjske šole. Ko so bile leta 1939 občinske volitve, so kandidirali tu­di liberalci in propadli. Bili so užaljeni. Tako je kolar Tomaž Bambič z Male Račne atu očital agitacijo pred volitvami: »Tudi ti si me zasral! Še zdaj sem ves podelan!« Potem pa se je umirilo in življenje je teklo dalje, kot da se ni nič zgodilo. Treba je bilo delati, če si hotel preživeti. Do oblasti so bili nezaupljivi vsi. Ko so kazali v časopisu novo vlado, so go­drnjali: »Kaj jih slikajo, samo denar pobirajo!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Novi čušperški grad, požgan 18. dec. 1943

Potem, ko je bila na cvetno nedeljo 6. aprila leta 1941 Jugoslavija napadena, so se prvi mobiliziranci vrnili že na veliki petek, nekaj jih je celo prijahalo na konjih. Glavni razpad na Grosupeljskem je bil na Stehanu, strmem klancu po stari cesti proti Višnji Gori. Tam je ostalo orožja na pretek, in kdor je le hotel, si ga je lahko nabral. Potem so maja prišli pregnanci s Štajerskega, učitelji in drugi. Zaposlili so jih na cesti od Grosuplja proti Mlačevemu in pri kopanju grabna za Zelenko, da ne bi toliko poplavljala.
Na začetku so bili vsi zanje. Za četnike. Poderžajevi so jim dali celo deke, da jih ne bi zeblo, in jim niso nikdar odklonili hrane. Jože je bil med prvimi, ki so 1. decembra 1941 na poziv OF v 2. razredu gimnazije složno vstali in počastili državni praznik. O božiču ljudje že niso bili več tako navdušeni, za veliko noč leta 1942 pa je bilo ljubezni konec. Takrat so štajerski prišleki zahtevali narodno vstajo in se pripravljali, da bi napadli Italijane, če bi prišli iz Dobrepolja. Postavili so stražo, ki bi ob njihovem bližanju sprožila alarm, da bi se ljudje lahko pravočasno skrili v gozdovih – tja pa so jih komunisti hoteli dobiti. Domačini so jih komaj prepričali, da ni pravi čas za to. Le v Predolah so v noči med 12. in 13. junijem 1942 vrgli v zrak želez­niški mostiček nad vaško cesto, zaradi česar so šli vsi moški te vasi v interancijo. O tem je pisal domačin Tone Kastelic (Zaveza, 10, 45–47).

stran: 015

Na splošno so začeli siliti v partizane, zlasti v Račni, vendar ljudi ni mikalo, da bi rinili v hosto. Všeč pa so jim bile obljube o tem, da bodo delili: čušpersko, boštanjsko in tudi Po­deržajevo zemljo. Na ata so pritiskali. Med najbolj zagretimi sta bila grosupeljski zdravnik dr. Franc Podkoritnik in ravnatelj Čuk na Kopanju, ki smo ga že omenili. Ata se je z zdravnikom dobro poznal od takrat, ko ga je obiskoval med boleznijo. Hvalil mu je Rusijo in ga zalagal z literaturo o raju okrog Urala. Tomaž Bambič iz Male Račne, bognar, kot so nazivali kolarje, se je tudi ogreval za Ruse, čeprav jih je kot avstrijski vojak gledal samo skozi puškino cev. Hitro so ga pogruntali, da mu je od enakosti in bratstva še najbolj všeč lepa kopanjska njiva v Veliki Račni. Po vojni jo je zares dobil, pa jo pozabil prepisati nase in zdaj je spet v lasti župnišča. Pa so začeli pobijati po Ljubljani. Ko so 25. maja 1942 ustrelili Ehrlicha, je dejanje zagovarjal z: »Ehrlich, ehrlich, to je nemško ime!« Sin Jože in dva druga iz Račne so šli k partizanom že leta 1941. Konec maja so se nad vasjo pojavili Vasiljevićevi četniki in se 26. maja v znanem spopadu pri Vodicah, v resnici na Starem gradu na edini senožeti, udarili s partizani Zidanškovega bataljona. Napadli so partizani, ki niso trpeli, da bi se proti okupatorju boril še kdo razen njih.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pred staro apnenico: vrata v peč, skozi katera so nalagali drva in vejevje, okrog zid, ki so ga vsakič po končani kuhi podrli, zgoraj vrh delno skuhanega apna, nad njim »kobila«, na katero so po opravljeni kuhi namestili začasno streho. Spredaj od leve proti desni stojijo: pri konjih stric France (1900–1990), s sekiro v roki ata Alojz, za njima samokolnica »korola«, s katero so vozili kamen, delavca Janez Perko in njegov oče, obadva s palicama, s katerimi so potiskali kurjavo v peč, zadaj Anton Adamič, prejšnji lastnik apnenice, dva delavca, nad stricem bratranec Martin Mohar, ubit leta 1945 v Rogu, za atom Anton Nučič, ki so ga ob nemški ofenzivi novembra 1943 pobili partizani na Ilovi Gori.

Tomaž ni bil pravi, ker je preveč zares verjel v raj na zemlji. Zato so ga po vojni postavili na suho, pa čeprav so ga Italijani odpeljali v taborišče, mu požgali domačijo in je izgubil sina partizana. Če je izvedel, da so partizani po­žigali hiše, je godrnjal: »Kaj se to pravi. Pa so gospodarja uničili!« Postavil se je tudi za ata in bil proti temu, da ga ubijejo. Izmislili so si namreč, da je ata od grajskih kupil košnjo. Ko se je v nedeljo pred sv. Antonom leta 1942 od­peljal z vlakom v Šmarje po opravkih, so ga na povratku na čušperški postaji pri­čakali domači terenci. Obkolili so ga in mu očitali, da naj bi kupil košnjo od grajskih. Sam ima že svojega preveč, zdaj pa bi rad še tisto, kar bi morali dobiti reveži. Niso mu verjeli, da ni res, in slabo mu je kazalo. V čušperškem gradu je bila že nastanjena četa Italijanov. Najprej starejši, takrat pa so jih že zamenjali mlajši in bojevitejši »mitraglieri di Sardegna«. Slučajno je bil na postaji njihov ser­žant, ki je vedno bolj razgreto skupino opazoval od daleč. Stopil je mednje, pa ga je zidar France Štih iz Velike Račne udaril po licu, kar je bilo za tiste čase nekaj nezaslišanega. Za tako predrznost si šel najmanj v internacijo. Zanj se je potegnil ata, ki je vojaka prepričal, da je oni zamahnil nehote. Komunisti mu tega niso šteli v dobro. Atovo glavo je zahteval zlasti Ivan Zajc iz Velike Račne, španski borec. Ustrelili so ga domobranci na silvestrovo leta 1944. Domačinka iz Lipljenj je prišla povedat, da jih nadlegujejo partizani, ki so na Jelovcu. Hodijo krast in jim grozijo. Da jih je v šotoru pet, so dobro obo­roženi in nevarni. Grosupeljski domobranci so jih obkolili in zajeli, med njimi tudi Zajca. Ko so jih gnali, je ta skočil in ušel, pa pritekel pred puške zaščitne skupine na pobočju. Gnali so jih v Lipljene, da so izvedeli, koga so dobili v roke, nato pa v Šentjurje, kjer so tistega, za ka­terega so ugotovili, da je sodeloval pri zločinih, ustrelili, druge pa poslali v taboriš­če, odkoder so se po koncu vojne vrnili. Tudi Ivan Zajc bi se, če ne bi izgubil živcev.

stran: 016

Ata je spoznal, da gre zares. A Martinovčevi se niso dali. Na podstrešju so pripravili skrivališče, orodje, orožja niso imeli, in sklenili, da svoje kože ne bodo prodali tako poceni. Morda to ne bi pomagalo, lahko bi hišo zažgali in jih nazadnje zbezali na plano. Pa se je ata domislil še nečesa. Odšel je v Ljubljano k advokatu in mu izročil v zaprti kuverti imena terencev, ki mu grozijo. Ko se je vrnil, jim je dal vedeti: »Če me boste ubili, boste vsi šli in bo tega komunizma v Račni konec!« Verjeli so mu.
Potem so 14. avgusta, dan pred Veliko mašo, Italijani obkolili Veliko in Malo Račno ter pobrali vse moške, okrog sto po številu. Od­pel­jali so jih v internacijo v Padovo in Renicci, Rab je bil takrat že prenapolnjen. Med njimi je bilo tudi šest Poderžajevih bratrancev. Pri Tomažu so vzeli vso družino, tudi ženo in štiri mladoletne otroke, razdejali čebele in od­peljali kravo. Kot prva žrtev te doline je umrl bratranec Jože Mohar iz Male Račne, star 20 let. V Padovi so jih imeli v kasarni, stradali so jih podobno kot na Rabu, postalo mu je slabo, omahnil je in z glavo udaril ob pločnik ter umrl. Tudi stric France je bil med njimi. Sledilo je zatišje. Čušperčanom je bila internacija prihranjena, ker je italijanski poveljnik jamčil zanje. Vendar Italijani niso dobro ra­zumeli, za kaj gre, in domačim modro razlagali: »Non siete uniti«. Bili so čudni tiči in voj­­ne siti. Z veseljem so sprejeli novico, da so se zavezniki izkrcali na Siciliiji in razlagali, kako njihovi že jedo beli kruh. A novice iz internacije so postajale vedno bolj alarmantne, kako jim grozi smrt od lakote in bolezni. Naj domači že nekaj ukrenejo, saj s partizanščino niso imeli nič. Župan Janez Starc iz Predol, župnik Ivan Kogovšek s Kopanja in Poderžaj so sestavili svoj seznam ljudi, za katere so jamčili, da niso sodelovali s partizani, napisali prošnjo in jo odnesli na italijansko poveljstvo v Ljubljano. Bila je hitro rešena in marca 1943 so se vsi s seznama vrnili domov.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ata Alojz Poderžaj (1895–1980)

V Radenskem koncu ni bilo tako surovo kot drugod. Ni bilo streljanja talcev, ne vosovskih umorov, ne požiganja vasi. Beli niso v vsem vojnem času ubili nobenega civilista, partizani samo 25-letno Nežko Kastelic iz Predol. Pre­hitevamo, vendar bi zgodbo povedali zdaj. Ob italijanski kapitulaciji so ji vzeli kolo, češ,da ga potrebujejo za kurirsko služ­bo, pa ga dali domačinki Ani Vider iz Velike Rač­ne. Novembra, ko je bilo partizanske republike konec, je šlo dekle ponj. Decembra so jo pri­jeli, ji sodili v hiši sredi vasi, jo imeli zaprto teden dni, nato pa javno pred vsemi vaščani ustrelili. Zadevo so na pobudo domačih terencev izvedli partizani Dolenjskega odreda.
V prvi polovici leta 1943 je bil mir, tak, da so hoteli Italijane spraviti na rusko fronto. Predvsem je bila naloga čete, da je varovala mo­ stiček na kolovozno cesto, ki je vodila v goz­dove nad vasjo. Plačal je nesrečni tenente Mo­ro, ki so ga na obhodu proge počili sami, krivi pa naj bi bili »partigiani«. Pa so lahko ostali.

stran: 017

Zadnje mesece leta 1942 je bila namreč ustanovljena postojanka na Boštanju, kamor je šel tudi Janez in se vrnil šele marca 1943, ko se je ustanovila legija na Kopanju. Zanjo ni bilo potrebe. V Čušperku so bili Italijani in partizani so se jim izognili v velikem loku. Zadovoljni so bili, da so jih pustili prehajati skozi gozdove med Ilovo goro in Vodicami, ko se je dalo smukniti samo čez cesto in že­lez­nico iz gozda v gozd, pa si se že poslovil od Dolenjske in bil z eno nogo na Notranjskem. Legistov ni bilo veliko, najprej samo dvanajst. Vsi so bili povratniki iz internacije, pogoj je bil ravno ustanovitev postojanke. Pa še drugi so se jim pridružili, tudi taki, ki so šli zraven samo zato, ker jim ni prijalo, da bi se preganjali po gozdu. Nikdar ni bila napadena. Že čez teden so sodelovali v skupnem napadu na Suho krajino. Sodelovali s z vaškimi stražarji iz Hočevja, Korinja in Dobrega Polja. Napadli so partizane na Tisovcu, kjer bi skoraj zadeli ob komunistično vodstvo s Kardeljem in Kidričem vred. Potem so držali zaporo na Hočevju.

Uboga moja družina

Kapitulacija Italije 8. septembra 1943 za protikomuniste ne bi smela biti presenečenje. Morali bi prevzeti pobudo, razorožiti Italijane, pa čeprav bi tekla kri, obenem pa udariti po resničnih nasprotnikih, tudi po terencih in aktivistih. Kasnejše pobijanje na Urhu in po Barju je bilo jalovo in za nas, ki smo se sklicevali na krščanske vrednote, škodljivo. Tista dva jesenska meseca leta 1943 pa je divjala čista državljanska vojna. Sami smo si stali nasproti, nikogar ni bilo vmes, in takrat bi lahko delali ravno tako odločno in brezbzirno kot partizani. Gozdovi bi bili naši, nemški okupator bi sicer skušal spet prevzeti nadzor, vendar ne čisto zares, saj se je izčrpaval na treh frontah. Domobranski upor bi bila realnost in ne sanje. Če bi bilo na Turjaku dvesto hrabrih ljudi, ki bi izpeljali izpad, bi se še zadnjo noč lahko večina rešila. Pa zgodba o Zapotoku, od koder so plavi raje bežali v dolino, kot da bi reševali obkoljene, in fantje na Velikem Osolniku, ki so sklenili, da se ne bodo borili in so se umaknili in razbežali domov, ali kraljeva vojska v Grčaricah, ki se je bedno predala, ne da bi prej poskušala izvesti izpad. In končno tisti četrtek 31. maja 1945 dopoldne na Vetrinjskem pol­ju, ko so bile vse karte odprte, pa se je kar 1500 domobrancev odločilo za povratek in smrt. Vsi so govorili, da poznajo komuniste, pa se jim je šele pred smrtnim strelom posvetilo, da jim ni nič verjeti. Vsega tega ne bi ponavljali, če se ne bi s slovenskimi katoličani nekaj podobnega dogajalo tudi danes.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Janez (1923–1943)

Ob kapitulaciji Italije ni bilo na Radenskem polju in v okoliških vaseh nobenega partizana. Poderžaji so 9. septembra kopali krompir na Policah, kar zagledajo Italijane, kako z vsem orožjem korakajo po cesti od Grosup­ljega proti Dobrepolju in Blokam. Vaški stra­žarji so se takoj spustili s Kopanja in dva dni pohajkovali po postaji in vaseh. Tenente Rui je še dal Janezu težko bredo, dva lahka mi­tral­jeza in municijo, potem pa se je poslovil za vedno. Nato so legiste poklicali v Dobrepolje. Pridružil se jim je tudi Alojz. Ata je šel z njimi do Dobrepolja, ko pa so se čez dva dni vračali in šli čez Vodice na Turjak, je raje zavil domov. Nič mu ni bilo všeč, predvsem to, da ni bilo videti pravega vodstva, volje in enotnosti.
V ponedeljek 13. septembra sta se ata in Jože vzpela na Ostri vrh in ostala tam ves dan. Poslušala sta pokanje s turjaške strani. Spodaj je spokojno čemela domača vas, po hišah pa ljudje, ki se niso veselili svobode, ampak za­skrb­ljeno in preplašeno čakali, kaj se bo izcimilo iz tega. Niso verjeli, da je vojne konec. Kar sta zagledala partizansko kolono, ki se je pripeljala z dobrepoljskega konca, spredaj oklepno vo­zilo, za njim nekaj tovornjakov, ter nadal­ jevala pot proti Grosupljemu. Takrat je ata vzdihnil: »Uboga moja družina!«

stran: 018

Turjak je padel v nedeljo, 19. septembra. Naslednje jutro je prišla k Poderžajevim Marija Mohar, Bregarjeva mati, očetova polsestra, ki je tudi imela sina med branilci in ga potem izgubila v Jelendolu: »Konec je. Ujeli so jih!« Jože je zapregel konjička v koleselj, teta in mama sta prisedli in peljali so se čez Rašico v Velike Lašče. Do železniške postaje jih niso pustili, videlo pa se je tisto skladišče zraven nje, kjer so jih imeli zaprte. Zmagoviti vojaki so jim dovolili samo, da so gledali od daleč. Videli so še, kako je pripeljal tovorni vlak in kako so zajete vezali in nalagali vanj. Janeza ni bilo. Potem so množico razgnali in ljudje so se potrti vrnili domov.

Civile stran, pa streljat začnite

O takrat trinajstletnem Rudiju Podržaju iz Velike Račne piše Justin Stanovnik v Zavezi (št.10, Dan po vdaji, 51–56). Zgodba o pobitih ranjencih je napisana, manjka samo, kdo so bili storilci. Pred leti smo spremljali polemiko po časopisih, ko so borci Prešernove brigade, ki je Turjak zasedla, zanikali, da bi bil poboj njihovo delo. A ranjence je nekdo pobil zares. Rudija smo obiskali v Veliki Račni, kamor se je priženil, in izvedeli naslednje:
Čez počitnice sem bil pri teti Faniki Bavdek – Škindrovi v Gradežu pri Turjaku. Njen brat, stric France Bavdek, je bil med ranjenci. Čeprav je Gradež komaj lučaj od gradu, za predajo nismo vedeli. Šele ko sva s teto tisto nedeljo popoldne gledala proti cesti, sva zagledala kolono zvezanih, ki so jih gnali proti Rašici. Drugo jutro sva šla navsezgodaj na grad pogledat, kaj je ostalo. V pristavi, bolj baraki, do vhoda je peljalo pet betonskih stopnic, so ležali ranjenci, med njimi tudi stric France, težko ranjen v trebuh. Nesla sva kruh, jabolka in drugo. Teta ga je uredila, potem pa sva šla nazaj in prinesla še enkrat. Teta je pomagala pri negi, zlasti Mihelčičevi iz Zabukovja, jaz pa sem bosonog pohajkoval tam okoli in prišel do grajskih domačih zajcev. Prisotni so na vsak način hoteli, naj enega vzamem. Vzel sem ga, da sem imel mir, in ga nosil v naročju. Nihče me ni imel za mar. Na lepem se je pojavil nekdo v civilni obleki in ukazal: »Civile stran, pa streljat začnite!« Iz barake so obiskovalce spodili ven, tudi nas, ki smo se motali pred gradom. Teta se je tolažila, da jih peljejo v Velike Lašče, jaz pa sem ji dopovedoval, kako sem jih dobro slišal, da bodo streljali. Šla sva po cesti navzdol in skozi vas. Nisva še prišla do Ahca, ko sva zaslišala pokanje iz pištole. Zdaj tam stanuje Centa. Ka­ko so opravili s prvimi, sta videla dva iz Zabukovja, ki sta ostala notri. Ob stopnicah so ležali že trije. Vsakega na prag in strel v glavo. Streljal je Ludvik Možek, doma iz prve hiše na Turjaku. Nekaj dni prej se je vrnil iz internacije. Bil je v civilni obleki. Vsak ran­jenec se je privlekel na vhod in prejel strel. Ko je kot šestega ustrelil bratran­ca Antona Okorna z malna tik pred vasjo, se mu je zavrtelo in ga je zamenjal drug. Streljali so terenci, doma iz Turjaka, Velikih Lašč in Dobrepolja. Ni jih bilo več kot deset, vsi v civilnih ob­lekah. Zraven sem bil tudi, ko so pomorjene čez pol leta ali malo več izkopavali iz obeh jam zraven turjaškega pokopališča. Strica smo prepoznali po hlačah. Tako je smrdelo, da se ni dalo prebiti. Ludvik Možek je izgubil ženo med vojno. Bila je ena od tistih žensk, ki so se spravile na zvezane vaške stražarje, ko so sedeli na travniku pred marofom. Zapomnili so si jo, jo naslednje leto zatekli na domu in jo skupaj s še eno domačinko, ki se je pisala Logar, ustrelili. Mo­žek je imel srečo, da so ga odpeljali v nemško internacijo in tako zabrisali sled. Po vojni je bil logar v našem gozdnem revirju. Las se mu ni skrivil.
Lojz se je doma spravil na kozolec. Čez nekaj dni je prišel na Martinovčevo otrok s pošto za očeta; v njej mu je Erjavčeva iz Velike Račne sporočala, da bodo prišli ponj in naj se skrije. Ata je ravno takrat kosil spodaj na Polici. Jože mu je šel naproti in ga prestregel: »Ne smete domov, ubili vas bodo!« Ata se je vrnil in kosil naprej. Da bi ne bil sumljiv, je po­čakal, dokler ni doline zapustil zadnji kosec, potem se je skril pri svakinji v Dobju. Mama je bila doma z Gabrja, njena sestra pa je bila tam poročena. Pridružila sta se mu še brat Janez in Tone Potokar iz Male Račne: zgoraj mrva, spodaj mrva, vmes pa prostor zanje. Zdaj je vse poraščeno in sredi gozda priča samo skrivnostni vodnjak kot iz Trnuljčice, da so tu nekoč živeli ljudje. Naslednji dan so obkolili hišo zvečine domači terenci, vodil jih je Anton Mehle iz Velike Račne. Bil je morilec po značaju. Pred vojno je delal v vojaški tovarni v Kragujevcu, po vojni je spravil kot direktor na kant kar nekaj podjetij; v dobrepoljski apnenici so ga še pravočasno nagnali, potem pa se je ustrelil. No, v tej skupini sta bila tudi dva vosovca, sicer v civilu, vendar s titovko na glavi. Oborožena sta bila z lahkima puškama, ki so jih bili nosili karabinjerji. Preiskali so hišo in niso našli nič. Da je šel na Turjak. »Ga bomo že tam dobili!« Pobrali so jim pšenico in odšli. V Dobju so ostali skrivači dva tedna, potem pa se premaknili v Vodice. Tam se jih je nabralo kakih dvajset, večinoma Dobrepoljcev. Cigojeva Kristina, zdaj Okoren, poročena v Korita in še živa, jim je kuhala. Skrivali so se po hosti, za kosilo pa so se prikazali. Poderžajev Jože je bil tam skoraj vsak dan. Nosil jim hrano, ki jo je pripravila mama. Čez tri tedne so prišli iz Šentjurja partizani v patrolo in šli čez Vodice. Skrivači so ravno pojedli, fantički so klatili jabolka, vse je izgledalo mirno, kar so jih nenadoma zagledali, kako se bližajo vasi. Pravočasno so se razbežali, oče jo je usekal proti Limberku in dol k županu v Predole, Lojz je priletel domov in se skril na kozolec. Tega dne jih je Jože ravno dobro zapustil, moralo je biti pol dveh, ko je zaslišal streljanje. Nekaj orožja, predvsem pištol, so imeli in ne bi se kar tako predali. S Predol je prišla domača punca povedat, da imajo očeta. Domači so se šli skrit nazaj v Dobje.

stran: 019

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Lojz (1925–1945)

Potem pa je zadnje dni oktobra prišla nemška ofenziva, najprej poizvedovalna patrulja, tovornjak s privezanim topom in še nekaj vozil. Partizani so z Brezove Gorice streljali nanje. Bolj jim je gospodar dopovedoval, naj mirujejo, ker bodo vse zažgali, bolj so bili ob­jestni. Tovornjak se je ustavil, ven so poska­kali nemški vojaki, obrnili top proti vasi in izstrelili salvo: zadeli so kozolec, ki je pogorel, pa odhiteli naprej. Poderžajevi so takrat grabili listje na Policah, slišali, da poka, od­peli konja in iz hoste domov. Doma je Jože op­re­zal skozi okno, videl tovorne avtomobile, na njih mitraljeze in si mislil: »Tujec pride, pa se ga moraš veseliti!«
Spodaj v Dobju niso vedeli nič. Gredo jim povedat: »Nemci so prišli, so že šli naprej. Kozolec je zgorel.« Čeprav so se skrivali čisto zraven, niso videli nič. Odpravili so se domov. Čez nekaj dni, na vse svete, pride večja kolona. S partizani so se udarili Pri križu nad Ma­lo Račno, kjer gre mimo cesta na Veliko Ilovo Goro. Potem pa je prišla velika vojska, nem­ška komanda, pa kozaška vojska – Turkmenistanci. Razmestili so se po vasi. Jože je ene­ga vprašal, odkod je: «Saratov!« Pogledal je, kje je to na zemljevidu. Kozak mu je pravil, da razume, da je moški partizan, ni pa mu šlo v račun, da je partizan lahko baba. Zlahka sta se sporazumela, čeprav je oni govoril rusko, Jože pa slovensko. Samo mimogrede: kaj zagovornikom venetske teorije o izvoru Slovencev to nič ne pove?
Pokazalo se je, kaj bi se zgodilo, če bi šli tudi protikomunisti v ilegalo. Civilno prebival­stvo bi bilo na milost in nemilost izročeno oku­patorju, po gozdovih pa bi se pobijali med seboj. Domobranci so s tem, da so pristali na sodelovanje z Nemci, reševali narod. Njim v Čušperku so Nemci odkrito povedali, da bi vse pobili. Potem pa se je 4. novembra začelo na Ilovi Gori. Nemci so začeli s ceste Grosuplje-Videm, se vzpeli do Gabrja, partizani so jih zaustavili za deset minut, potisnili do Polic, potem pa je šlo brez milosti. Pri tem so šli Nemci čez Dobje, domače spodili, topovi so z Račne zažgali domačijo, živina v hlevu je zgorela, strica Ivana Straha, ki je kot nekdanji avstrijski vojak znal nemško, pa vzeli za vodi­ča. A ko so čez nekaj dni odšli, so ga našli mrt­ve­ga na Policah. Verjetno ga je ustrelil nemški poveljnik. Na odru je ležal pri Poder­ža­jevih, potem pa smo ga pokopali na Kopanju.
Jože pripoveduje: »Sredi novembra smo se odpravili v Ljubljano. Na kolca smo naložili svoje in šli proti Grosupljemu. V Mlačevem smo se priključili nemški koloni, ki je šla v isto smer. Nič nas niso vpraševali. Na bloku na Rudniku so bili že domobranci, tam že moj bratranec narednik Alojz Mohar. Jaz v internat, oče k Štajnarju na Opekarsko cesto, Lojz k domobrancem, Tone se je vrnil, saj je šel z nami samo zato, da je kolca pripeljal nazaj.

Potem so šli vsi na morje

»Potem so šli vsi na morje«, takšen je konec vsake prave zgodbe, dobro opisan in pomirljiv. Izjema so seveda ljubezenske drame, kjer mora pobrati vsaj enega od junakov, še lepše, če oba. Romeo in Julija. Prava ljubezen je večno mlada. Tudi naša zgodba ni tako žalostna, kot smo jih vajeni. Družina je izgubila dva fanta in mamo. V širšem sorodstvu pa so izgubili še bratranca v internaciji v Padovi, strica, ki so ga ustrelili Nemci na Policah, pa enega bratranca v Slovenj Gradcu in drugega na Tehar­jah. Nobena mati desetih otrok ni obležala v jarku z razbito glavo, nikogar niso metali v gorečo hišo, Janez je našel mir ob kopanjski cerkvi, Lojz je izpuhtel in ga ni. To pa je tudi vse.

stran: 020

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože – Takih fur je bilo treba osemdeset za vsako kuho

Ko so 5. maja 1945 ata odločili, da gredo na pot tudi enajstletna Angelca in petnajstletni Tone in celo na smrt bolna mama, se ni nihče obotavljal. Zapregli so vola in konja. Mamo, ki je bila zaradi bolezni na koncu, so pustili v bolnici v Ljubljani in je prišla čez dva tedna domov umret, sami pa naprej čez Sorško polje in navzgor v vijuge ljubeljskega klanca. V Vetrinju niso vsi tako zaupali Angležem. Bratranec Lojze Mohar je, ko je na Vetrinjskem polju zmanjkalo Hrvatov, ki so bili taborili nad njimi, na zagotovilo: »Zdaj so že v Italiji!« odvrnil: »Ja, če jih niso dali nazaj.« Vseeno je šel na transport. Ni odstranil oficirskih oznak, na vlaku je pridigal o mednarodnem pravu, že v Slovenj Gradcu pa so ga vzeli iz vrste. Brat Lojz se je odločil za povratek za telovo, ko se je že vedelo, kam gredo. Ko ga je Jože v soboto 2. junija zagledal na Teharjah skozi okno civilne barake, ga je presenečen poklical: »Lojz, ubili te bodo! Nas, če nas ne bodo izstradali, bodo morda izpustili. Ali si pripravljen?« »Sem!«
A danes rodni dom cvete. Kadar pridem na obisk, se vedno nekaj novega in živega tišči »mami« v naročje ali vstaja ob stolu, iz šolskega avtobusa se vsakih pet let zapodi druga vojska. Življenje.
Drugi so se leta 1949 pripeljali čez Atlantik v Argentino. Tone se je izučil za kovinarja in ima s Slovenko, hčerko slovenskih podjetnikov, ki imajo v Mendozi tovarno parketa, štiri otroke. Vodil je podjetje, najprej z nemškim inženirjem, potem pa se osamosvojil. Pomagal mu je ata, ki se je navadil tudi tega dela, zdaj sta podjetje prevzela sinova inženirja. Dekleta so se poročila s Slovenci, Marija je imela šest otrok, Anica enega in Angelca štiri. Stri­čeva družina je ostala doma. France se je zaposlil na železnici in dočakal 90 let.
Mrak in stiske državljanske vojne in njenega konca jim niso ubranili, da se ne bi z vso silo vrgli v življenje in iztržili največ, kar se je dalo. Začeli so iz nič, s seboj so prinesli samo pridne roke in bistro glavo ter uspeli. Le deset leta 1943 pomorjenih vaških stražarjev in devetindvajset leta 1945 pomorjenih domobrancev iz kopanjske župnije jim leži na duši. Ti v domovini še niso našli miru!