Avtor: Tine Velikonja

Na božični dan lani smo obiskali na domu v Ljubljani, kjer živi pri hčerki Reziki, najstarejšo Slovenko, Marijo Jančar. Rodila se je pred 105 leti, 12. decembra 1886. Pričakala nas je v krogu hčera, 81 letne Marije, 63 letne Olge in 61 letne Rezike.

Opis slike: Podžupanja gospa Iga Velikonja in slavljenka

V imenu župnije Dravlje je šel tja p. Franc Svoljšak, v imenu šišenske občine pa podžupanja Iga Velikonja, v imenu 10 Nove Slovenske zaveze pa sva bila tam Ivan Peterle in Tine Velikonja. Voščili smo ji božične praznike in novo leto in ji izročili darilo.
Rodila je osem otrok. Ena od hčera je umrla še otrok, oba sinova pa sta bila domobranca in sta izginila ob koncu 2. svetovne vojne. Starejši France je imel takrat 22 let in počiva nekje na Rogu, mlajšega Feliksa, starega 19 let, pa so videli zadnjikrat v Teharjah. Tam je umrl tudi mož najstarejše hčerke Marije in jo zapustil s štirimi otroki. Ljudje, ki so ga poznali, so ji povedali, da ga je mučil in ubil partizan domačin.
Po vojni je gospa Marija kmetovala z možem v vasi Cešnjice pri Zagradcu. Ovdovela je, prepustila kmetijo eni od hčera, sama pa 1. 1961 odšla v Ljubljano
pazit otroke hčerki Olgi.
Od 1. 1979 jo zvesto obiskuje p. Svoljšak, ki vsako leto za njen rojstni dan mašuje na njenem domu. Takrat se zberejo vsi sorodniki, zadnjikrat je maševal celo nadškof dr. Franc Perko, s katerim so si v rodu.
Gospa Marija prepoznava svoje hčerke, p. Svoljšaka, bolj težko pa ji je bilo dopovedati, kaj iščemo pri njej mi. Čutila je, da bi bili radi prijazni, pustila se je fotografirati na vse načine, s šopkom in brez, ob slovesu pa živahno poprijela, ko smo zapeli Angelsko petje.
Bila je kot zahajajoče sonce. Na mirnem obrazu ni bilo sledov bolečin, ki jih je prestajala ob izgubi sinov. Iz zgubanega obraza je odsevala odsotnost, čutili smo, da je že ovita v blaženo spokojnost, kot da ni več od tega sveta.