Avtor: G. T.

Dejanje genocida se nanaša tako na psihično kot fizično uničevanje določene skupine ljudi. Izvaja ga nasprotna skupina, ki jo morejo predstavljati in voditi tudi uradni predstavniki določene države ali privatne osebe (prim. Konv., čl. 4). Na ta način ti ljudje javno ali tiho podpirajo akcije te vrste. Zato je iskanje odgovornih navadno zelo naporno in oteženo.
Konvencija OZN si ne prizadeva le za preprečevanje genocida, ko se ta že izvaja, pač pa predvideva tudi preventivne ukrepe, ki naj preprečijo, da bi do genocidnih pojavov sploh moglo priti. V praksi je večkrat težko ločevati med pripravljanjem, vzpodbujanjem in sodelovanjem pri genocidu, kar je kaznivo (prim. Konv., tč. 3), in dejanji, ki v daljni prihodnosti lahko omogočijo organizacijo, in izvajanjem genocida. Sem spadajo npr. različne propagandne akcije, s katerimi določena država svoje državljane ščuva zoper drugo državo ali zoper posamezno skupino ijudi. Različni primeri, ki so se realizirali po tem, ko je Konvencija stopila v veljavo, kažejo na nezadostnost mednarodnopravne ureditve na področju kazenskega prava.

Nezadostna zakonodaja

Na prvi pogled se zdi, da je Konvencija OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida rešila vsa vprašanja v tej zvezi. Poudarja, da morajo biti vse osebe, ki so kakorkoli udeležene pri zločinu genocida, kaznovane. Prav tako je poudarjena odgovornost posameznih držav oziroma njihovih vlad. Kaznovani morajo biti seveda tudi izvrševalci genocidnih dejanj, čeprav to delajo po naročilu drugih. Genocid se more pojaviti tako v vojnem kot tudi v mirnem času. V obeh primerih so ga države podpisnice Konvencije dolžne preprečevati, preganjati in kaznovati (prim. Konv., čl. 1).
Na žalost pa genocid kljub dokaj jasnim izhodiščem večkrat ostane nekaznovan. Vzrokov za to je več. Eden izmed temeljnih je v dejstvu, da še sedaj ni bilo vzpostavljeno mednarodno sodišče za preganjanje tega zločina. S tem ni bil realiziran 7. člen Konvencije. Obstaja torej le možnost, da so osebe, ki jih bremeni zločin
genocida, privedene pred sodišče države, na tleh katere je bil izvršen. Ker pa v ozadju akcij, ki privedejo do genocida, navadno stoji določena država oziroma njena vlada, je ta oblika represije vprašljiva.
Konvencija tudi zahteva, da države podpisnice tej primerno prilagodijo svoje ustave in kazenski zakonik, kar se v mnogih primerih ni zgodilo. V konkretnih okoliščinah je torej izvajanje Konvencije zelo oteženo ali celo onemogočeno. Tako se zdi, da genocid, ki je proglašen za največji zločin zoper človeštvo, še dolgo ne bo premagan, saj je za to pri mnogih državah in njihovih vladah premalo resničnih prizadevanj v to smer, še posebej v tistih delih sveta, kjer smo v vsakdanjem življenju z zločinom genocida še vedno soočeni. Beseda »genocid«, ki jo je prvi uporabljal
poljski profesor R. Lempkin, hoče izraziti zločin umora, ki se ne zgodi v relaciji do posameznika, pač pa v relaciji do človeštva ali posamezne skupine ijudi. Pojavi zatiranja in iztrebljanja posameznih skupin ali celo narodov so toliko stari kot človeštvo. Kljub stalni prisotnosti podobnih pojavov so na ta problem mednarodnopravno reagirali šele ob posledicah, ki jih je prinesla druga svetovna vojna. Nacistična država je hotela uničiti Zide, Rome in druge skupine ijudi, ki jih je proglasila za inferiorne. Na ta način je hotela vzpostaviti tretji Reich, katerega člani bi smeli biti le pripadniki t. i. čiste, arijske rase. Ob grozotnih posledicah takega početja je mednarodna skupnost spoznala, da ljudje, ki so pod oblastjo določene države, tej ne morejo biti prepuščeni na milost in nemilost.
Sodišče v Niirnbergu je obravnavalo vojne zločine, zločine zoper mir in zoper človeštvo. Na ta način je veliko prispevalo k razvoju mednarodnega kazenskega prava. Na podlagi takšnega razvoja mednarodnega prava se smatra, da je genocid, čeprav ne edini, največji zločin zoper človeštvo. Kot pojav je mednarodnopravno opredeljen v Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida z dne 9. 12. 1948 in je stopila v veljavo dne 21. 1. 1951. Takratna Jugoslavija je Konvencijo podpisala dne 11. 12. 1948, ratificirala pa 29. 8. 1950. Genocid je bil v kazenskem pravu takratne Jugoslavije vključen med nezastarljiva kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo.
V omenjeni Konvenciji OZN je genocid opredeljen kot zločin po mednarodnem pravu, ki pomeni vsa nasilna dejanja, vključno z ubijanjem, z namenom popolnega ali delnega uničenja kakšne narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine. Takšni cilji morejo biti doseženi s pobojem članov skupine, s povzročitvijo resnih telesnih ali psihičnih poškodb članov skupine, s premišljeno povzročitvijo takšnih življenjskih razmer, ki bi povzročile fizično ali psihično destrukcijo cele skupine ali njenega dela, s preprečevanjem rojstev v določeni skupini in z odtujitvijo že rojenih otrok in njihovo selitvijo iz skupine na drug kraj (prim. Konv., 61. 2).
Kljub omenjenim prizadevanjem v mednarodni skupnosti pa sam pojem genocida še ni zadostno opredeljen, kar je razvidno iz različnih sporov v konkretnih primerih.

Zločin zoper človeštvo

Kot je razvidno iz definicije, ki jo je oblikovla Konvencija OZN, genocid pomeni uničenje posameznih narodnostnih, etničnih, rasnih ali verskih skupin ljudi. Nekateri menijo, da so izključene politične, ekonomske in kulturne skupine, ki jih Konvencija posebej ne omenja (prim. čl. 2). Vsekakor je zaskrbljujoče, da politični, ekonomski in kulturni genocid ni taksativno naštet, ker je premalo drugih mednarodnopravnih mehanizmov, ki bi zaščitili drugače misleče pred različnimi državnimi režimi in njihovo represijo. Delno je to vrzel zapolnila Evropska konvencija o človekovih pravicah z dne 4. 11. 1950, ki pa je bolj ali manj omejena le na evropski prostor in zato v svetovnem prostoru brez zadostnega učinka.