Avtor: Ivo Žajdela

Opis slike: Sestra Karmela

Antonija Premrov je bila rojena 12. 6. 1912 v Martinjaku pri Cerknici. Že pred drugo svetovno vojno je odšla v samostan Vincentinum v Ljubljani, kjer se je usposobila za bolniško sestro in se obenem tudi glasbeno izšolala. V samostanu je bila vse dotlej, dokler nova oblast samostana spomladi 1947 ni ukinila. Tedaj je bila Antonija Premrov, oziroma sestra Karmela, odpuščena iz službe v Šlajmerjevem domu, kjer je delala v sanatoriju.
Ko je bil samostan razpuščen, so ji starši predlagali, da pride domov. Prišla je revna, niti civilne obleke ni imela. Znala je sicer šivati, vendar samo obleke za samostan. Zato se je v bližnjem Grahovem naučila šivati tudi druge, celo moške obleke.
Sorodniki se danes spominjajo, da so prišli nekega večera leta 1947 iz Cerknice ponjo dr. Pušenjak, dr. Lunaček in dr. Merčun in jo prosili, da bi v Cerknici stregla bolniku, neki starejši gospe. Tam je dobila tudi začasno stanovanje.
Ker takrat v cerkniški fari niso imeli organista, je na prošnjo tedanjega župnika prevzela mesto organistke in vodila kar številen pevski zbor. V zboru so bili večinoma mladi ljudje, in ker je bila nova organistka zelo priljubljena, je zbor lepo uspeval. To je bilo zanjo usodno.
Bila so povojna leta, revolucija se še ni izdivjala, zato se je dogajalo marsikaj. Za božič leta 1948 je na primer doživela zelo neprijetno presenečenje. Nekdo ji je skril partituro in ko je hotela pri maši igrati, je nikjer ni bilo. Še prej, v noči na 1. november 1948, so domači aktivisti metali na hišo kamenje. Hoteli so jih zastrašiti.
V začetku leta 1949 je Antonija živela doma, včasih pa tudi v župnišču. Takrat nekako ji je župnik Horvat mimogrede omenil, da je na Gorenjskem izginila neka ženska. Domači so opazili, da jo je novica prizadela.
Približal se je 14. januar 1949. Pevske vaje so bile ob petkih. Iz Dolenjega jezera so šli tistega večera na vaje v Cerknico trije fantje in dve dekleti. Jože Martinčič se je peljal s kolesom, ostali štirje so šli peš. Takoj ko so prišli do župnišča, so se začudili, da okna sobe, kjer so imeli vaje, niso razsvetljena. Antonija je bila tam vedno prva. Potem je prišel župnik Horvat in jim povedal, naj gredo domov, ker Antonije ni.
Ko so se vračali z vaj, se je Jože Martinčič vedno s kolesom odpeljal naprej. Tisti večer pa mu je eno od deklet reklo, naj gre z njimi, da se bodo pogovarjali. S tem mu je verjetno rešila življenje. Ko so namreč šli mimo cerkniškega pokopališča, so naenkrat zagledali senco, ki je preskočila pot. Pomislili so, da je morda lisica. Kljub temu je nekdo predlagal, da gredo bolj po drugi strani poti. Ko so bili že mimo pokopališča, se je Jože Martinčič obrnil in videl obrise postav štirih ali petih ljudi. Rekel je: »Poglejte, nas so čakali!« Ker se Jože Martinčič tisti večer ni odpeljal naprej, ampak so šli pevci domov skupaj, neznanci svojega dela niso mogli opraviti. Del načrta je tako padel v vodo.
Od tistega večera je za Antonijo Premrov izginila vsaka sled. Vse naslednje dni so se ljudje spraševali, kje je. Pojavili sta se dve govorici: ali je pobegnila čez mejo, čemur tisti, ki so jo poznali, niso verjeli, ali pa so jo umorili. Spričo dogodka, ki smo ga opisali zgoraj, in ob dejstvu, da Antonije Premrov naenkrat več ni bilo, obstaja zelo verjetna domneva, da so poleg nje hoteli tisti večer umoriti še enega fanta. To naj bi bil Jože Martinčič, ki so ga čakali pri cerkniškem pokopališču, pa se je po naključju rešil. S tem bi jo hkrati očrnili kot redovnico in vernega človeka. Imeli so premišljen načrt, a ga niso mogli v popolnosti izpeljati.

Opis slike: Cerkniški župnijski pevski zbor. Antonija sedi v prvi vrsti med svojima bratoma. Velika noč 1948

Sorodniki Antonije Premrov so mislili, da je zaprta v Postojni na udbi. Tja so ji tudi nesli obleko, a so jim rekli, da je tam ni, ker da je emigrirala v Trst. Tudi v Cerknici na milici so rekli, da o primeru nič ne vedo.
Antonija je imela sestro Božidaro, ki je bila tudi redovnica. Ko so samostan razpustili, je nastopila službo medicinske sestre na onkološkem inštitutu. Ker je stregla številnim pacientom, je spoznala precej ljudi. Tako so s pomočjo advokatinje dr. Ljube Prener napisali pismo in ga 31. maja 1950 poslali na Titov kabinet v Beograd. Iz Beograda so se takoj obrnili na udbo v Postojno. Od tam so poklicali Antonijino 67 letno mamo Marijo. Hoteli so vedeti, kdo je napisal pismo in
kaj ve o dogodku.
Avgusta 1951 je sosed Ludvik Žnidaršič kosil na svojem travniku sredi Cerkniškega jezera. Bilo je pod Martinjakom, ob strugi Žerovniščnice. Kosil je na roko in s koso zadel v obleko. Med trstičjem je našel ostanke trupla. Ker je slutil, da gre za izginulo Antonijo, je takoj obvestil domače. Ti so šli truplo ogledat in takoj videli, da gre v resnici za Antonijo. Spoznali so jo po verižici, po delih plašča, ki je imel z usnjem obrobljene žepe, po zobovju in še drugem.
Takoj, ko je milica izvedela, da so našli truplo, je domačim odvoz in pokop preprečila. Pozno popoldne naslednji dan pa so prišli z avtomobilom ljudje v belih haljah, ostanke trupla pobrali in jih odpeljali neznano kam. Na udbovskih uradih so odgovarjali različno: da to ni bila Antonija, temveč neki padli partizan, ali pa da gre za ostanke neke ženske z Jesenic, ki se ji je zmešalo in je med blodenjem tam končala. Nekateri pravijo, da so Antonijino truplo pokopali na postojnskem pokopališču, drugi pa, da so jo odvrgli neznano kam.
Kmalu po odvozu posmrtnih ostankov se je na pokojničinem domu v Martinjaku oglasil miličnik, ki je zahteval odtrgani kos plašča in ga odnesel.
Vsi, ki poznamo povojni čas, razumemo, da se več kot štirideset let o tem ni smelo govoriti. Še veliko let po dogodku si domači cerkniški župnik ni upal vzeti denarja za mašo za pokojno. Še v osemdesetih letih so bili takšni časi. Takoj po oblikovanju občinske komisije za ugotavljanje povojnih pobojev v Cerknici so se domači 18. aprila 1991 obrnili nanjo. Ali bosta molk in nemoč še naprej pokrivala ta zločin?
Kdo so bili zarotniki in morilci? Pripovedujejo, da je Antonija tisti večer prišla iz Martinjaka do prvih hiš v Cerknici. Tam so jo pričakali z avtomobilom. Že pokojni Malnarjev France je baje videl, kako so jo potisnili vanj. Govori se, da so jo zelo mučili, da so jo onečastili in jo odvrgli na jezeru. Ko je izginila, je imela pri sebi torbico, ki so jo baje nato videli pri nekom drugem. Kdo je ta umor zasnoval in kdo ga je izvedel, sta dve nalogi, ki stojita pred občinsko komisijo. Tik pred volitvami 1990 je prišel pokojničine domače na dom vprašat neki nekdanji udbovec, ali se bodo sedaj maščevali.
Kakšen je bil motiv tega umora? Verjetno jih je motilo cvetoče versko življenje v župniji. Izginula Antonija Premrov oziroma sestra Karmela, kakor so ji vsi rekli, je bila namreč povsem nepolitičen človek. Bila pa je sposobna organistka in voditeljica uspešnega cerkvenega pevskega zbora, ki je združeval veliko mladih ljudi.
Zapisano po pripovedi svojcev in znancev.