Avtor: Justin Stanovnik

Leta 1974 je angleški zgodovinar in politik Nicholas Bethell v Londonu objavil obširno knjigo o vračanju kozakov in drugih sovjetskih državljanov, ki so se spomladi 1945 v nemških uniformah predali angleški vojski v dolini Drave v Avstriji. Tedaj je bilo na silo vrnjenih v Sovjetsko zvezo nad dva milijona vojnih ujetnikov. Tam jih je čakala ali smrt ali pa dolgoletno suženjsko delo v Sibiriji. Kako so Angleži to z nasiljem in ukano izpeljali, je vsebina Bethellove zgodbe. Dal ji je naslov Zadnja skrivnost, s čimer je morda hotel reči, da bo zgodba o drugi svetovni vojni šele sedaj, ko je pojasnjeno tudi to dejanje, dokončno povedana. Ker tako veliko dejanje, kot je svetovna vojna, še dolgo, morda nikoli, ne bo povsem pojasnjeno, bi govorjenje o njeni zadnji skrivnosti lahko bilo plod utvare, ko ta izraz ne bi lahko tudi pomenil, da gre za skrivnost, ki je pozno prišla na vrsto in o kateri so dolgo, kakor da bi se domenili, molčali. Morda prav zato, ker je bila tako obtožujoča.
Ko so iz zbirnih taborišč, zlasti iz Teharij in Šentvida, po amnestiji v začetku avgusta začeli izpuščati mladoletne domobrance, so se dogajale nenavadne reči, o katerih se do sedaj v javnosti ni govorilo. Zato imamo, kakor Bethell, tudi mi pravico, da govorimo o zadnji skrivnosti, ne da bi se pri tem vdajali utvari, da je to zadnje nepojasnjeno poglavje, zadnje dejanje velike domobranske žaloigre, ki ga je treba postaviti pred zavest sedanjega časa. Zlasti še, ker bo, kakor bomo videli, skrivnost ostala skrivnost. Ne bomo mogli kaj dosti več, kakor da pokažemo na neke dogodke, ali bolje rečeno, na neko dejstvo, ne da bi ga lahko predstavili v njegovem poteku ali celo razložili v njegovih vzrokih.
Mladoletni domobranci so dočakali amnestijo v okrnjenem številu. Pred tem so namreč že bili odpeljali vse tiste, ki so nosili orožje dlje kot eno leto. Pred tem so že bili obiskali taborišča ljudje iz domačih krajev in izbirali tiste, ki so jih iz bogve kakšnih razlogov imeli v glavi sami, ali pa so se zanje odločili na katerem od mnogih sestankov v domačem kraju. Po vsem tem jih je ostala komaj polovica, vsega skupaj mogoče nekaj sto. In tu se začenja naša zgodba. Od teh namreč, ki so z izpustnico odhajali iz taborišča, še zdaleč niso prišli domov vsi. Nekaj jih je med potjo izginilo. Koliko jih je natanko bilo, se ne ve. Zdi se, da nihče tega ni raziskoval. Tedanji zgodovinarji so dobro vedeli, da so konec koncev partijski uslužbenci, in so se zato izogibali vsemu, kar gospodarju ne bi utegnilo biti všeč. Pa tudi srca niso imeli za te ljudi. V službi, ki so se ji bili zapisali, jim je normalna fantazija kmalu zamrla, saj se je kmalu videlo, da je ne samo nepotrebna, ampak tudi škodljiva in nevarna. Domača hiša, če je kdo še kaj takega imel, si tudi ni upala postavljati vprašanj. V deželi se je bil že zdavnaj naselil strah. Tako je bilo takrat. Potem pa je življenje šlo naprej: ljudje so pozabljali in ljudje so umirali. In sedaj smo tu: dobro vemo, kje smo. Ljudje se ne zbirajo več na preji ali pri slačenju koruze in ne manejo več skupaj prosa. Sedaj dela Človek vse sam, pomaga mu samo stroj in s strojem, se ve, ni pravega pogovora. Ob večerih mu pamet zadela televizijain to je vse. V takem za spomin in spominjanje ni ne prostora in ne Časa. Nikoli se torej o tej stvari ni dosti vedelo in še od tega, kar se je vedelo, se je veliko pozabilo.
Za fante, ki jih pokriva neznanost, ki smo rekli, da bi ji lahko dali ime Zadnja skrivnost, se za trdno ve le malo. Zunaj vsakega dvoma in potrjeno je le to, da so iz taborišča odšli in da jih domov, pa tudi nikamor drugam, ni bilo. Tudi to, da so bili zelo mladi: stari so bili šele sedemnajst let, mnogi tudi šestnajst. Kaj pa se je zgodilo na poti in kje počivajo, je področje, ki ga pokriva tema, v katero svetijo le posamezne pretrgane pripovedi, od katerih pa je komaj katera, ki bi bila tako trdna, da bi vedela povedati tudi za kraje in ljudi. Zlasti pa ne tako trdna – ali tako pogumna – da bi se odločila, da spregovori na glas.
Da bi vstopili v to neznano področje, smo sklenili, da – ne upamo si reči raziščemo, rajši bomo rekli, da malo osvetlimo primer mladega Matjaža Hrena z Verda pri Vrhniki. Nanj smo bili posebej opozorjeni morda zato, ker je bil iz znane družine. Njegov oče Ignacij Hren je bil ne samo vpliven gospodarski človek, ampak tudi dolgoletni vrhniški župan. Poleg tega je bila Hrenova družina ena tistih ne tako redkih slovenskih krščanskih družin, v katerih se je zavest o vrednosti krščanske kulture tako zelo naselila, da so, potem ko je prišel vihar in so se pojavili besi, v času, ki ni bil lahek in ne brez tragike, našle v sebi moč, da so se postavile v njeno obrambo. In iz tega je sledilo, kar je sledilo: štirje Matjaževi strici po očetovi strani so izgubili življenje zaradi te vpletenosti. In Matjaževa družina – poleg brata je imel še pet sester – je maja petinštiridesetega odšla na Koroško. V Času torej, ko je bil Matjaž v šentviškem taborišču, v nekem smislu že ni imel več doma. Sam tega sicer ni vedel, omenjamo pa to zato, ker tisti, ki so bili tedaj z njim, vedo povedati, da se je mnogo ukvarjal z domom, da ga je skrbelo za dom, na poseben način, tako da se je to opazilo. Mogoče nam ta okoliščina pomaga, da si laže predstavljamo, s kakšnim srcem se je vračal domov.
Že prvi stiki s svetom, ki bi o Matjažu vedel kaj povedati, so nam odkrili, da sta bila v Šentvidu še dva druga mladoletna domobranca z Verda. Za oba velja, da sta bila izpuščena in da ju ni bilo domov. Tako smo sedaj imeli tri imena: Stanko Ferfolja, Matjaž Hren in Štefan Japelj: Kaj je bilo mogoče o njih ugotoviti? Med poizvedovanjem smo našli pet domačinov, ki so bili tisto poletje v Šentvidu in ki so ohranili kak spomin na našo trojico. Štirje od teh so bili tudi sami mladoletniki, eden pa je bil sicer malo starejši, a so ga izpustili, ker je bil samo pri vaški straži.
Če primerjamo njihove spomine med seboj in jih skušamo urediti v logičen vzorec, bi nastala tale slika. Kakor se spominja eden od njih, so kmalu potem, ko so domobrance prignali iz Kranja v Šentvid, se pravi, v prvi polovici junija, Matjaža poklicali. Od tedaj naprej ga v sobi nihče ni več videl, kar pa ne pomeni, da so ga odpeljali iz Šentvida, saj je bilo tam mnogo sob, pa tudi zapori so bili različnih kategorij z različnimi režimi. Tudi je v njegovem spominu samo Hren, za Ferfolja in Japlja pa se ne spominja, da bi ju videl. Drugi pripovedovalec tudi hrani en sam spomin, ki pa za razliko od prvega sega v konec šentviškega časa, na konec julija ali na začetek avgusta, morda celo v čas po amnestiji. Nekega dne so njegovo skupino postavili v zbor pred sobo ali pred sobami na hodniku. Tedaj je na hodniku na drugi strani stavbe zagledal vse tri: Ferfolja, Hrena in Japlja. Videl jih je samo enkrat, drugi dan so tudi tam imeli zbor, a fantov ni bilo več.
Tretji pripovedovalec – to je tisti, ki je bil samo pri vaški straži – je prišel v Šentvid iz prisilne delavnice, in sicer malo pozno, šele 4. avgusta. Naslednji dan mu je, kakor sam pravi, sodil zbor šestih oficirjev; dobil je zaporno kazen štirih let, a so ga že čez nekaj dni zaradi amnestije izpustili. Njegov spomin iz teh dni je obdržal dve stvari: prvič je povsem gotov, da je enega tistih treh ali štirih dni, ki jih je preživel v Šentvidu, na dvorišču videl Matjaža Hrena; drugič pa se glede dneva svojega odhoda iz Šentvida spominja, da so istega dne spuščali tudi mlade domobrance, med katerimi je spet videl Matjaža Hrena, o čemer ni prav nič v dvomu, verjetno pa tudi Ferfolja in Japlja. Da so iz Šentvida odšli, ve zato, ker so jih spustili pred njim.
Četrto pripovedovanje je posebej zanimivo, ker prihaja od Matjaževega bratranca in ga imamo zato upravičeno za posebej zanesljivo. Ta je bil v Šentvidu ves čas, a z izginulimi mladoletnimi domobranci ni bil skupaj. Dobro pa se spominja odhoda. Takrat so zbrali na dvorišču večjo skupino in jih začeli klicati po imenu. Tako so, še pred njim, poklicali Hrena, Ferfoljo in Japlja in jim dali odpustnice in jih odpustili. Domov so verjetno odšli preko Dobrove, ker je eden od njih tam imel sorodstvo. Njega samega so spustili šele popoldne. Šel je preko Dobrove, Horjula in Ligojne in srečno prišel domov.
Tudi peti pripovedovalec je Matjažev bratranec, po mamini strani. Tega niso spustili s to skupino, ampak šele čez dva meseca, čeprav je bil tudi mladoleten in praktično sploh ni bil domobranec. Na Koroško je šel zato, ker so vzeli njihove konje, ki jih ni hotel pustiti same. Šele med potjo so mu dali vojaški jopič in puško. Kar je za nas važno, pa je to, da se dobro spominja, da je z okna nad glavnim vhodom videl odhajati Hrena in Ferfoljo.
To so spomini. Za nas je važno predvsem to, da se ne izključujejo. Res je to, da je od tistih časov preteklo pol stoletja, a ne smemo pozabiti, da so se spomini nanje v zavest teh fantov globoko zarezali in da so jih, če ne pred drugimi, v sebi pogosto obnavljali. Še enkrat, kar je zunaj dvoma, je to, da so ti fantje iz Šentvida odšli, domov pa jih ni bilo. In tudi nikamor drugam. Kaj se je z njimi zgodilo in kje so?
To pa ni več področje spominov, pač pa stvar tistih informacij, ki se ponavadi začenjajo: Ljudje pravijo… In res ljudje govorijo vse mogoče in v tem govorjenju padajo tudi imena krajev in ljudi. Mi jih ne bomo ponavljali, ker za nas ljudje niso tako važni in tudi kraji niso tako važni, čeprav bi svoje ljudi radi pokopali, kakor smo navajeni že več kot tisoč let. Važno pa je nekaj drugega, za našo prihodnost je brezpogojno važno nekaj drugega: da se ne pozabi, kaj je komunizem in kako so mu ljudje služili in se mu vdajali. Če tako pravijo, jim moramo verjeti: mnogi so le mislili, da bodo rešili svet, povzročili pa so razdejanje in smrt in v ljudeh se je naselila taka nemoč, da se še danes bojimo zanje. Važno je tudi to, da se ne pozabi slava tistih, ki so v težkem in razdvojenem času našli v sebi moč, da so rekli: Ne.
Kadar bo nasproti vas sedel sedemnajstleten ali šestnajstleten fant, si dobro oglejte njegov obraz in njegove poteze. Take obraze in take poteze so imeli tudi Stanko Ferfolja, Matjaž Hren in Štefan Japelj. Najsi bodo njihove kosti pod brezo, pod bukvijo ali pod hrastom; naj bodo ob potoku ali na travniku, v grapi ali na visokem slemenu; naj bodo pod cesto ali kolovozom ali v globini barjanskega blata: naj v miru počivajo. A recimo še to: naj v miru počivajo tudi tisti, ki so imeli kaj opraviti z njihovo smrtjo.