Avtor: Justin Stanovnik

Hvalabogu, da lahko govorimo o desetletnici izhajanja Zaveze; lahko bi bilo tudi drugače; hvalabogu, da lahko govorimo o njenih enainštiridesetih številkah: lahko bi jih bilo tudi manj. Hvala Bogu torej. Od kod bi sicer jemali voljo za napor – da ne rečem, askezo – da se upremo neumnemu, pokvarjenemu in sovražnemu času? Komaj en odstotek člankov in esejev je mogel biti honoriran – če temu, kar je kdo za ta odstotek dobil, smemo reči honorar? Postkomunistični kulturni ministri niso mogli ali hoteli doumeti, da je ministrstvo za kulturo državna ustanova in ne partijska ekspozitura. Toda kljub vsemu je šlo. Našli so se ljudje, ki so zastonj korigirali besedila, ki so zastonj odpremljali revijo, ki so zastonj vodili sezname naročnikov in pisali položnice, ki so zastonj prodajali revijo v Rogu in na Teharjah. Predvsem pa so se našli ljudje, ki so zastonj pisali. Maček, Velikonja, Cedilnik, Kržan so imena, ki jih bralci Zaveze ne bodo mogli pozabiti. To bo njihova nagrada: komaj kateri od njih je prej kdaj kaj napisal, potem pa se je odprl prostor in postavil določene zahteve in to so bili ljudje, ki se niso mogli delati, da teh zahtev ne slišijo. To bo odslej zanje zapisano in to se bo zanje vedelo: nekaj važnega se je godilo in to so bili ljudje, ki niso mogli, da ne bi šli zraven. Tudi zanje se moramo zahvaliti, zakaj nekateri so bili drugačni. In potem prideta dva pesnika, Senegačnik, ki je objavil v Zavezi nekaj svojih najboljših pesmi, in Kozlevčarjeva, ki se je odločila, da Zavezi odpre skrivnosti svoje tihe ustvarjalnosti. Seveda bi morali govoriti še o drugih, o Drobniču, o Grumu, o Urbancu in še o drugih, na primer o Bogatajevi, ki ni godrnjala, če smo jo nadlegovali za prevajanje. Potem pa moram – kako že pravimo, na koncu, a ne na zadnjem mestu – omeniti še mag. Mirka Kambiča in Simona Dana, ki sta kot dva odlična arhitekta opremljala revijo, številko za številko, z linami, okni, z balkoni, z verandami in terasami, da se je iz nje videl svet zunaj in kaj ljudje v njem počnejo.
Moramo biti torej skromni in previdni:
»zakaj nihče ne ve,

kaj pride še«,

toliko razkošja pa si mogoče vseeno smemo vzeti in bralce spomniti na naslednjo reč. Ko smo izdali prvo številko, so jo pridni politični fantki iz ene od Delovih publikaciji pospremili s pripombo, da bodo starčki morda skrpali še eno ali dve številki, potem pa bo vsega konec. Veselilo bi me, če bi tisti izrezek kdaj našel v kaosu svojega arhiva.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Leto 1991 – Ustanovni zbor

To je ena stran našega uspeha, če ga smemo tako imenovati. Druga pa so bralci. Že kmalu smo videli, da se nanje lahko zanesemo. Bili so na naši strani in nam niso zamerili niti tega, kar bi nam lahko. Včasih je od kod prišlo celo kako pismo, zaradi katerega smo pozneje hodili nekaj časa nekoliko bolj pokonci. Povedati moram tudi to, da število naročnikov prej raste kakor pada, čeprav vsi skupaj – razen po srcu – nismo več mladi in že čakamo, da gremo čez reko. To je tako: nenadoma opazimo, da se naš breg redči, potem pa se nepričakovano pojavijo novi. Tudi za to hvala Bogu.
Pri vsej žalosti, ki je raztrosena povsod, kamor se obrnemo, nas je torej pogled nazaj ob desetletnici Zaveze le nekoliko opogumil. Prelistal sem pretekle številke in bil – kako naj rečem, da ne bo preveč – bolj zadovoljen, kot sem mislil, da bom. Predlagam, da skupaj poiščemo v 1. številki mesta, ki obravnavajo tedanje ključne probleme, in pogledamo, kaj smo o njih rekli poleti 1991.
Kaj smo na primer rekli o komunizmu:
Pri komunizmu ne moremo govoriti o »banalnosti zla«. V nasprotju s fašizmom in nacizmom, katerih vulgarna narava je razvidna takoj, je komunizem rafinirana ideologija, odeta v oblačila, ki so stkana iz pradavnih človekovih sanj o koncu vsega hudega na svetu. Hkrati pa je taktično do perfekcije dognan. Domiselno je iskal mesto za svoje korenine v razpokah obstoječe družbe, obenem pa gradil do skrajnosti stehnizirano organizacijo, ki je obstajala sicer v družbi, med ljudmi, v resnici pa je bila nad ljudmi in celo nad zgodovino. Za svoje v bistvu skrivno življenje je komunizem ustvaril tudi svoj jezik. Nihče o komunizmu ničesar ne ve, kdor ne ve najprej in predvsem, da je treba njegov jezik prevesti v normalne človeške stavke, če hočeš, da se ti odkrije, s kom imaš opraviti.

Ali o tem, za kaj je šlo, ko se je s komunizmom srečala kultura slovenskega človeka:
Bil je to zgodovinski trenutek in šlo je za velike stave. Pod pokrovom, na katerem so najlepše slikarije govorile o svobodi in napredku, o enakosti in sreči, o velikem novem človeku, je prežalo pravo in usodno vprašanje: ali bomo ostali v krožnici civilizacije ali pa nas bo vrglo ven v prostor nasilja in brezpravja, kjer je ne samo politična, ampak tudi vsaka druga smrt.

Ali o tem, kako je komunizem razpadel:
Tu je treba reči, da je malo idej bilo v zgodovini tako premaganih, kot je bil komunizem. Zavrgla ga je namreč zgodovina sama. Privoščila si je to ironično kretnjo in je tiste, ki so trdili, da so odkrili njeno zadnjo skrivnost, odslovila kot nesposobne parvenije. Nobena tuja sila ni komunizma zrušila. Razpadati je začel v sebi, od znotraj, iz središča.

Ali o tem, kako je totalitaristični komunizem obremenil ljudi:
Na poseben način pa je komunizem tu v tistih, ki so mu nekoč služili v ustanovah, preko katerih je partija obvladovala družbo. V te ustanove je namreč bilo mogoče priti samo skozi filter, ki je prepuščal ljudi primerne oblike. Vsi ti so bili na poseben način sodelavci sistema, lahko bi jih tudi obremenili s tem, da bi rekli, da so s sistemom kolaborirali. Če so hoteli biti sprejeti v ideološko sfero partijske države, so morali, radi ali neradi, izpovedovati zapovedano vero.

O obstojnosti komunizma:
Komunizem je torej med nami, ni ga malo, ni brez vpliva. Vemo tudi, da je obstojna reč. Ker bodo ljudje, o katerih sem govoril, v demokratičnih razmerah obdržali svoje vplivne položaje po institucijah, je jasno, da bodo vanje sprejemali nove ljudi po svoji podobi. Tako se bo zgodovina nadaljevala.

Ali o tem, kaj je vzgoja za demokracijo:
»Ko hodimo po negotovih in močvirnih tleh, ko se izgubljamo in spet vračamo na staro mesto, ko tu in tam celo blodimo v krogu, imamo vendar na razpolago nekaj smernih znakov za svoje duhovno preživetje, ki jih je vse mogoče zvesti na preproste, že zdavnaj znane zapovedi in prepovedi, med katerimi sta tudi tile dve: pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh. Vzgoja za demokracijo je vzgoja za dostojanstvo, in to neločljivo postavlja na prvo mesto dvoje: pripravljenost za boj in prostost od mržnje. Prostost od mržnje, ki se doseže z begom pred konflikti, je le navidezna vrlina.«

spet to citiranje: Leszek Kolakowski
Ali o tem, da je treba razumeti tudi nasprotnika:
V znamenju tega, kar smo pravkar povedali, izrekamo spoštovanje do tistih nekdanjih in sedanjih nasprotnikov, ki so šli v svoj boj zato, ker je bila žaljena njihova svoboda. Občudujemo njihov pogum in se klanjamo mukam, skozi katere so šli. Z razumevanjem mislimo na množico prevaranih ljudi, ki jim je po vseh bojih v dlaneh ostalo nekaj, česar pravzaprav niso hoteli. Posebej pa gre naša simpatija tistim, ki so si zelo obremenili roke in sedaj težko živijo. Razumemo celo, da molčijo, a bi vseeno bili veseli, če bi začeli govoriti.

Ali o tem, kaj bo skušala doseči Nova Slovenska zaveza:
NOVA SLOVENSKA ZAVEZA, s katero udeleženci protikomunističnega odpora, njihovi sorodniki, prijatelji in somišljeniki stopamo v čas slovenske narodne sprave in slovenske narodne samostojnosti, naj osvetli častno preteklost Slovenske zaveze in jo izroči novim rodovom.

Odlomke, ki smo jih tu navedli, smo vse našli v 1. številki. Tisti, ki sledijo v ostalih številkah, se od teh bistveno ne razlikujejo. In spet si človek pravi: hvalabogu, da nam ni treba ničesar preklicevati; hvalabogu, da nas ni treba biti ničesar sram. In se spet čudimo: kako to, da je toliko ljudi, ki ne vidijo, da govorimo drugačen jezik, kot so ga govorili in ga govorijo naši nasprotniki? Res čudno!
Zaveza se tiska v 2.600 izvodih, številka, ki izide pred Rogom, tudi v 3.000 izvodih. V resnici pa je tako, da Zavezo pričakuje najmanj 6.000 ljudi, samo da jih polovica zanjo ne ve. Vabljiva misel, mar ne, dragi bralci in prijatelji? Toda ne, na slovesni praznik o tem ne bomo govorili. Bog vas živi!