Avtor: Tine Velikonja

Deset let je za društvo, ki živi od svojega in izključno na podlagi prostovoljnega dela, častitljiva doba. Napovedovali so nam, da nas bo tako hitro pobralo, da nam po Preglju »še sveče ne bodo žgali, še bilj ne bodo peli«. Pa smo še vedno tu in nič ne kaže, da bo društvo izumrlo. Že leta 1990 smo se zbirali in razmišljali, kaj storiti. Prehitelo nas je Združenje žrtev boljševizma. Hitro smo videli, da ne spadamo zraven, kar so na svoj način dali tudi vedeti. Meni se je zdelo samo po sebi umevno, da moramo imeti lastno društvo. Vsaj ne bo treba vsakomur razlagati, kdo smo in kaj hočemo, kar se je pokazalo pri organizaciji prve žalne slovesnosti na Rogu 8. julija 1990. Že takrat bi bili morali nastopiti kot organizirana skupina. Tako pa so imeli besedo drugi, tudi taki, ki so jim bili mrtvi v Rogu deveta briga.
Imeti društvo je odgovorna naloga. Potrebni so predani ljudje, ki so pripravljeni delati, žrtvovati čas, pa tudi denar. Na začetku smo se opirali na pomladne stranke in bili mnenja, da bodo razmere postale znosne. Najbolj smo računali na krščanske demokrate. Naši ljudje so bili njihovi najbolj delavni aktivisti, najboljše, kar je ta stranka imela po Dolenjskem, Notranjskem in Gorenjskem. Tudi Kmečka zveza nam je bila blizu. Za Demokratično zvezo smo računali, da se zaveda svojega položaja, da je namreč stranka demokratično čutečih izobražencev in bo imela srce tudi za naše stiske. Pri Zelenih Slovenije sem se celo vpisal kot član, ker sem menil, da jim bom lahko pomagal vsaj z denarjem. Pa so sledila razočaranja. Na prvi slovesnosti na Rogu ni bilo predsednika vlade Lojzeta Peterleta. Vedeli smo, da je sin domobranca. Nova revija je takrat pripravila kulturni program, vendar so bili teksti tuji, kot da pokopavamo druge ljudi. Predsednik države besed vaški stražar in domobranec ni spravil iz ust.
Ko smo se bližali tistemu marcu leta 1991, ko smo določili datum ustanovitve, smo že slutili, da med slovensko pomladjo in nami ne bo take ljubezni in da bomo morali bolj računati nase, kot smo predvidevali. Na ustanovnem občnem zboru smo se že vsi poznali. Stane Štrbenk nam je pripravil pravniški tekst, kakršen je bil po takratnih, še komunističnih zakonih, potreben. Pokazalo se je, da je ustanoviti društvo bolj zapleteno kot stranko, saj so za stranko veljali novi zakoni, za društva pa še stari komunistični.
Na začetku smo bili senzacija, posebno, ko so se oglasili predsednik države in borci ter sprožili podpisno akcijo, naj nas prepovedo. Poznali smo jih, kakšni so, zato nas niso presenetili. Huje je bilo z zastopniki pomladnih strank. Tako sta se Dimitrij Rupel in Tone Peršak gladko podpisala med prvimi, za njima v imenu zelenih Dušan Plut: na peticijo namreč, da nas morajo prepovedati, Tonetu Drobniču kot generalnemu državnemu tožilcu pa vzeti mandat. No, aprila sem dočakal naslednjo sejo Izvršilnega odbora Slovenske demokratične zveze, katerega član sem bil. Rupel je povzel besedo in predlagal podobno resolucijo proti Drobniču in NSZ, kot so jo prejšnjega dne objavili Zeleni Slovenije. Zame je vedel, da sem predsednik društva, pa je nesramno gonil svojo, obenem pa se mu je videlo, da je v zadregi, ker se je na lastno pest podpisal na spomenico, ne da bi se posvetoval z vodstvom stranke. Oglasil sem se in povedal, da smo demokratična država, v kateri ima pravico delovati vsak, ki ne proglaša nasilja in ne posega v svobodo drugega. Razglašati domobranstvo za fašistično gibanje in s tem diskreditirati naše društvo pa je podlo in nepošteno. Vnaprej sem se pripravil na to razpravo in razdelil po mizi prvo številko ZAVEZE. Oglasil se je Janez Janša in me podprl, podobno tudi Rajko Pirnat, da je treba počakati. Ne moreš nekoga kar na pamet izključiti iz družbe. France Bučar je bil previden in ni rekel ne ene ne druge. Tonetu Peršaku je bilo nerodno, opletal je nekaj o nesporazumu in naglici. Od Marjana Cerarja sem pričakoval, da bo podprl Rupla, in se je pri tem skliceval na avtoriteto predsednika. Niko Kavčič je molčal. Igor Bavčar je grdo gledal. Ko sem nekaj govoril o revoluciji in državljanski vojni, je planil in mi zabrusil, da ni vedel, da sem tako zagrizen. Nazadnje je zmagala zdrava pamet vsaj v tem, da se za razglas proti nismo odločili ne takrat in ne kasneje.
Potem nas je čez nekaj mesecev Tone Drobnič opozoril, da Rajko Pirnat kot minister za pravosodje ustanavlja komisijo za popravo krivic, na seznamu članov komisije, ki ga je dobil na vpogled, pa ni zastopnika NSZ. Po eni od naslednjih sej stranke sem Pirnata potegnil na stran in ga na to opozoril. »Kaj, enega od Zaveze?« se mu je zdelo čudno in smešno. Ničesar mi ni zagotovil in šel, preden sva se končno dogovorila. Dejansko je bil proti, da bi v tej komisiji sodelovala NSZ. Iz tega se ni mogel izcimiti drugačen zakon o popravi krivic, kot se je. V njem namreč ni besed revolucija in državljanska vojna. Po mnenju komisije je trpela med vojno krivice samo komunistična stran oziroma udeleženci NOB in njim jih je treba popraviti. Nasprotna stran ne dobi nič.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Predsednik Nove Slovenske zaveze Tine Velikonja

Izkazalo se je, da smo napravili napako. Morali bi biti stranka. Predvsem bi imeli na razpolago mikrofon v državnem zboru. Morali bi nas upoštevati, morali prisluhniti naši besedi, pa čeprav bi se še tako branili, da bi razumeli našo pravdo. Slišala bi nas širša slovenska javnost, ki ne bi mogla reagirati tako brezčutno, kot so prvaki političnih strank. S to javnostjo bi morali priti v stik.
Delovali smo v neugodni družbeni klimi, pa vseeno dosegli nekaj zavidljivih uspehov, ki se jim sami čudimo. Že to, da imamo 700 članov, 700 čudovitih ljudi, ki so opravili veliko delo. Spomnimo se velikega vala navdušenja, s katerim so se postavljale farne spominske plošče. Koliko dela je bilo z zbiranjem podatkov, z urejanjem in preverjanjem imen. Ljudje so bili pripravljeni prispevati denar, saj država ni dala niti tolarja. Imamo tudi revijo, eno redkih, ki ne dobiva državne dotacije in ne objavlja reklam, pa izhaja v 2 500 izvodih, od katerih jih 500 odhaja v inozemstvo. Prisotni smo na vseh celinah. Zahvaljujem se vsem članom in prijateljem, da so vztrajali do konca.
Ljudje so nas podprli. Čudimo pa se, da tisti, ki nosijo pečat velike senzibilnosti, čustvene, nacionalne, razumske – pri tem mislim na slovenske intelektualce, predvsem kulturnike – niso videli našega samotnega in napornega dela. Pustili so se plačevati z velikimi pokojninami, velikimi dotacijami. Tega, kar je danes res treba napraviti, obravnavati vprašanje velikega slovenskega povojnega poboja, največjega dogodka v slovenski zgodovini, v to pa se niso bili pripravljeni spustiti. Gladko so šli preko tega. To jim je uspelo samo tako, da so zakrknili svoja srca.
Še enkrat, vsem članom, vsem prijateljem, ki so kljub neugodnim razmeram in nasprotovanjem z vseh strani ostali zvesti, se ob jubileju zahvaljujem in jim čestitam!