Avtor: Neoznačeni avtor

Nagovor urednika Zaveze

Čas okoli novega leta je za nekatere stvari posebej primeren. Ena od teh je bilanca. Bilanco delamo zato, da vemo, pri čem smo. Ko mi pravimo bilanca, se ve, da ne mislimo na tolarje, ampak na duhovne, moralne, kulturne in politične količine. Če v okviru NSZ govorimo o bilanci, se ve, na kaj mislimo. Kakšni sta torej aktiva in pasiva naših zadev, predvsem pa, kakšen je njihov saldo? Ker večine stvari, ki jih mi vodimo v naših knjigah, ni mogoče izraziti s številkami, jih moramo premisliti.
Najprej moramo postaviti neko vprašanje. Kaj pa se je s Slovenci v 20. stoletju pravzaprav zgodilo? Saj je to bilo naše stoletje, mar ne? Saj je to bil čas, v katerem so bila storjena dejanja, ki sedaj utemeljujejo našo čast ali sramoto, prisebnost ali neprisebnost, zvestobo ali nezvestobo. V 20. stoletju se je Slovencem zgodila v resnici samo ena reč: revolucija. Druge stvari, ki so se seveda tudi dogajale, s prvo in drugo svetovno vojno vred, so bile samo spremljava tega poglavitnega dejstva, samo ozadje, na katerem se je to poglavitno dejstvo moglo dogoditi, samo prostor, v katerem se je revolucija mogla spočeti in uresničiti. To, kar pa se je zares zgodilo, to, kar ima pravico, da dobi pomen dogodka, je bila revolucija.
Če pa je bila revolucija tisto, kar se je pred vsem in nad vsem zgodilo, potem pa se moramo vprašati, kaj pa je bila, ali drugače, kaj se je, s tem da je bila, zgodilo. Tu se nam pokažeta dva odgovora, ki sta si v navideznem nasprotju, a sta oba resnična. Prvi pravi: z revolucijo se ni nič zgodilo. Ko je revolucija po polstoletnem gospostvu morala oznaniti bankrot – to pa se pravi, ko je morala priznati, da ne more nositi življenja in da je bila zabloda, da je bilo vse, kar se je v njenem imenu zgodilo, zastonj in brez temelja – tedaj ljudem ni preostalo drugega, kot da se vrnejo k tistim izvorom družbenega življenja, ki so delovali pred revolucijo, k tisti politiki, ki je veljala pred agresijo revolucije. Narodove tvorne sile so tedaj stale pred nalogo, da začnejo tam, kjer jim je bilo delo s silo onemogočeno, in da s polstoletno zamudo začnejo dohitevati zgodovino. To pa pomeni, da revolucija ni postavila nič zgodovinsko obstojnega. Z njeno zmago se je čas zgodovine ustavil. Z njo smo stopili ven iz zgodovine, zato se z nami, ko je bil njen čas, ni nič zgodilo.
Drugi odgovor pa je prvemu nasproten in se glasi: Z revolucijo so se zgodile neznanske reči – stvari, za katere ljudje še niso slišali, ki niso nastale v nobeni slutnji, ki niso bile napovedane v nobeni prerokbi. Če pomislimo na količino trpljenja, ki so ga povzročili tisti, ki so vzeli stvar revolucije v svoje roke, dobi tista prazna reč, tista utvara ali tista zabloda podobo čistega brezumja in nasilja. V tistem zunajzgodovinskem niču je bilo povzročene toliko bridkosti duha in srca, da je noben spomin ni mogel v celoti obdržati in je v nobenih analih ne boste našli do zadnje črke zapisane. Koliko mladih življenj je bilo pokončanih na oltarju neke blodne zamisli, koliko šotorov človekovega dostojanstva je bilo razdrtih in uničenih! Koliko duhovnega nasilja so ljudje morali na ukaz te misli uprizoriti sami nad seboj! Koliko ranjenega spomina je od tedaj v duši tega naroda! Koliko pohabljenosti!
V času naše zgodovine se nam je torej zgodila – v pregnantnem pomenu te besede – samo revolucija. S to dvojno podobo. Nova slovenska zaveza je zavestno stopila v tradicijo medvojne Slovenske zaveze in prevzela njeno duhovno in politično dediščino. To pomeni, da je NSZ del velikega slovenskega gibanja za temeljno obstajanje v civilizaciji. Ko ohranjamo spomin na ljudi nekdanje Slovenske zaveze, se zavedamo, da smo tudi mi sami del tega spomina. Da se spominjamo tudi sebe in našega upora zoper boljševiško komunistično revolucijo, za katero smo vedeli, da grozi našemu obstajanju v civilizaciji. V tisti civilizaciji, ki se je ustvarila iz osnovnega sosprejetja krščanske tradicije in prosvetljenske politične filozofije. Uprli smo se iz razlogov, ki so se izkazali za resnične. Prognoza, ki smo jo dali v letih med 1941 in 1945, je bila pravilna, ker smo takrat že vedeli, da je pravilna – zaradi razumetja temeljnih dejstev sveta in življenja. Naša prognoza pa se je tudi pozneje izkazala za pravilno – dejansko in empirično in znanstveno, kakor da bi bila rezultat dokončnega in brezprizivnega laboratorijskega eksperimenta.
Glede bilance smo lahko torej mirni. V veliki evropski državljanski vojni, v kateri se je bil boj med totalitarnimi projekti fašizma, nacizma in komunizma in med idejo demokracije kot dosežene forme politike v civilizaciji, je zmagala demokracija. Z njo smo zmagali tudi mi – na poseben način, ker smo med prvimi ali celo prvi zagledali kompleksni značaj napada na demokracijo in civilizacijo. Ta zmaga je in ostane temeljno dejstvo pozitivne bilance našega angažmaja v zgodovini. Tudi temeljno dejstvo, na katerem stoji naše zaupanje v svet in prihodnost.
Res je, da smo zaradi našega angažmaja doživeli velike izgube in veliko žalost. Nikoli ne bomo nehali žalovati za mlado domobransko vojsko, ki so jo iz ideološkega sovraštva in ideoloških računov pobili sovražniki, ki so jih neke razmere zapeljale v zmotno vero, da so zmagali. Mnogi so tedaj že govorili o našem porazu – tudi sami smo se mu le negotovo upirali. Morala je priti zgodovina, da nas je utrdila, pa tudi malo osramotila.
Res je tudi, da zgodovina še ni uprizorila naslednjega dejanja, ko bo tistim, ki jih je obsodila, ukazala tudi politično oditi. Še vedno so tukaj in nič ne kaže, da bi doživeli milost sramu. Še vedno se niso zagledali s tisto silovitostjo, ki bi jih postavila v neizprosno luč njihove resničnosti. Ali želite, da svojo trditev ilustriram?
V sredo, 26. decembra, je bila v Cankarjevem domu proslava dneva samostojnosti. Nekje, v nekih režijskih prostorih, je bil sprejet sklep, da slovesnost opremijo s prizori iz slovenskih filmov, to pa pomeni iz filmov, ki so bili po veliki večini posneti v komunizmu. Ni se treba veliko spraševati, kaj je v komunizmu imelo dostop do filmske upodobitve. Njihovi zamisli ne moremo odrekati določene rafiniranosti: na posreden in na videz neideološki način utemeljiti slovensko samostojnost v preteklosti, kakršna je bila prikazana v filmski retrospektivi – v komunistični preteklosti. Tu pa so bili zvečine prizori mladosti in mladih ljudi in pa seveda ubikvitozni ali vsepovsodni narodnoosvobodilni boj. Ta del je nosil naslov: Zgodba o pogumu. Iz tega koncepta je nastal velik zgodovinski falzifikat. A, kar je važno, je to, da so se našli določeni ljudje, ki so bili pripravljeni temu falzifikatu dati svoje ime in talent. Nemogoče je, da bi bili tako nepoučeni, da ne bi vedeli, kaj delajo. In imeli so kot svobodni ljudje razne možnosti: lahko bi odstopili ali pa zahtevali ustvarjalno svobodo. Na primer.
Lahko bi na primer med filmske zgodbe vstavili tudi Zgodbo o zločinu, potem pa omogočili, da bi gledalci za tem naslovom nekaj minut gledali prazno in črno televizijsko platno. Tako bi slovenskemu filmu izkazali določeno čast. Zelo jasno bi namreč povedali, da se o nekaterih rečeh ni smelo govoriti. Ali pa bi se odločili za naslov Zgodba o slovenski vernosti, saj jim ni mogli biti neznano, da je kljub vsemu vera bila ena od temeljnih reči slovenskega človeka. Slepi ekran, ki bi sledil, bi povedal, da v javnosti vere ni smelo biti. Zgodba o katoličanih bi nadalje, če bi se ustvarjalci zanjo odločili – prav s tem, da je ne bi bilo – povedala, da so bili ti ljudje iz javnosti izključeni. Ob tem bi morda kdo celo pomislil, da so katoličani hranili neko, od totalitarne ideologije nekontrolirano misel, ki je leta 1990 omogočila Demosu zmago in s tem tudi državno samostojnost. Nič od tega ni bilo in sedaj se z nemajhno tesnobo sprašujemo, kaj je s svobodnostjo slovenskih kulturnikov. Pa tudi, koliko je bluffa v tisočerih nagradah, ki jih brez zadrege sprejemajo.
Toliko o naši bilanci. Druga stvar pa smo mi, ki se v okviru NSZ zbiramo za razne slovesnosti, kakor je na primer današnja, ko naj bi si voščili vesel božič in srečno novo leto. Nam je vsem skupno to, da nam nikoli ni bilo lahko in nam še ni. Ali nismo mnoga leta in desetletja nosili v sebi nekega védenja? Ali ga nismo varovali kot tisto dragoceno reč, ki jo moramo na vsak način dati tem, ki bodo prišli za nami? Ali nas torej ni družila ista zvestoba? Ali nismo, ne da bi pogosto vedeli drug za drugega, pripadali neki veliki skupini, ki jo je nosilo isto izkustvo in isto upanje? In, nazadnje, ali bi bilo mogoče, da to intenzivno notranje življenje ne bi prehajalo v naše besede – da so sedaj težke od nekega pomena, ki ga lahko polagamo vanje. Zakaj govorim te stvari? Zato, da bomo vedeli, da tudi takrat, ko pravimo vesel božič in srečno novo leto, to ni zgolj voščilo in niso zgolj besede, ampak v nekem smislu za njimi stoji vsakič eno celo življenje. Ni nam bilo lahko in nam ni, a imamo ta privilegij, da si izrekamo voščila, ki so polna, samo nam do kraja znanega pomena.
Vse to bi bilo mogoče povzeti v misel, da moramo biti resnični. Velikanske stvari, ki smo jih doživeli, nam ne dovoljujejo, da ne bi bili resnični ljudje ali celo boljši ljudje. Jaz nimam nobene posebne pravice, da to rečem, ampak nekdo mora. Naslednjih petsto let ljudje mogoče ne bodo doživeli tega, kar smo mi.
Leta 380 pred Kristusom, je v nekem Platonovem dialogu eden od prisotnih rekel, da bo postavil neko vprašanje, »da mu pozneje ne bo treba samega sebe obtoževati, da takrat, ko je bilo treba, ni povedal tega, kar misli«. Name so te besede naredile velik vtis: preprečiti možnost samoobtožbe, da takrat, ko je bil čas, nisi povedal tega, kar misliš. Mislim, da se je treba, brez histerije, oprijeti tega načela. Danes smo nekajkrat uporabili besedo zgodovina. Besede iz antike lahko razumemo tudi tako, da smo odgovorni zanjo.