Avtor: Blaža Cedilnik

Ali ni škoda, da Kučan ne more več kandidirati. Letos bi prihranili živcev, da se ne da povedati. In denarja. Prav trapasto je, da se ne zbere tistih njegovih dvesto prijateljev, zlahka zberejo milijon podpisov, saj bi se ljudje drenjali pred upravnimi enotami, bivakirali tam celo noč, da bi lahko dahnili svoj da naj-naj-naj-naj-predsedniku države. Potem ne bi bilo treba niti referenduma za topogledno spremembo ustave niti volitev. In vsi bi bili srečni. In vsi bi šli na morje. Zakaj, za hudiča, nihče tega ne predlaga. Saj bi sama, ampak bi vsi mislili, bili prepričani, da se norčujem. Toliko me pa že poznajo.
V eni od kopij enega najbolj znanih in najbolj obiskanih filmov vseh časov z naslovom V vrtincu, so si privoščili zelo potuhnjen reklamni trik, pravzaprav poizkus reklamnega trika z omenjeno lastnostjo. Na eni od sličic je bil napis: Are you hungry? (Si lačen?) Nekaj sličic naprej pa je spet samo na eni sličici pisalo: Eat popcorn! (Jej pokovko!) Ker je bil napis samo na eni sličici, ga človek seveda ni opazil, kajti ločljivost človeškega očesa je nekje med deset in šestnajst sličic na sekundo, pri filmu pa se pred očesom zvrsti več sličic, da se zlijejo v mehek, gladek prehod, gib. Se je pa zgodilo nekaj drugega: vse skupaj je človeku nekako zlezlo v podzavest in prodaja pokovke je pošteno narasla. Ko so stvar odkrili (Pozabila sem, kako se je to zgodilo. Najbrž je kdo kaj izčvekal.), je bila kar precejšnja afera in sličice so morali takoj izrezati in takšno vrsto reklame so strogo prepovedali.
Gotovo se sprašujete, kaj mi je, da obremenjujem svoj spomin s takšnimi prastarimi zgodbami in jih potem vlačim na dan, namesto da bi jih že zdavnaj lepo pozabila in se ukvarjala s čim bolj pametnim. Resnica je malo drugačna. Ta in podobne zgodbe so že zdavnaj poniknile v najgloblje predele mojega spomina in mi tudi slučajno ne bi prišle na misel, če ne bi nekdo ali nekaj pritisnil na ta pravi gumbek, ki iz mojega spomina takoj izbrska nekakšen déjà vu ali nekakšno povezavo ali podobnost, kar je sicer nujno potrebna veščina pri reševanju matematičnih problemov.
Kaj se je torej zgodilo tokrat? Poslušam, gledam televizijsko oddajo Pod preprogo, katere gost je bila Vika, pardon, Viktorija Potočnik. Kot smo že zdavnaj ugotovili, zdaj smo pa že kar navajeni, ta oddaja ni namenjena odkrivanju tistega, kar bi nekateri radi pometli in skrili pod preprogo. Daleč od tega. Pravzaprav ravno nasprotno. Da ne bom krivična, se bom omejila samo na tiste oddaje, ki sem jih sama gledala od začetka do konca. Pri omenjenih oddajah je šlo bolj, ne, šlo je samo za prekrivanje vsega, da ja ne bi kdo kaj opazil, posumil, pomislil, da kaj takega obstaja, s prekrasno perzijsko preprogo. Da bi navzven vse skupaj izgledalo še lepše, boljše, … da bi si človek, ki nastopa v oddaji, pridobil še več simpatij, še več veljave, da bi še več štel v naši družbi, kot bi rekel Slavko Gaber, bivši minister in eden od najpomembnejših stebrov LDS.
V omenjeni oddaji oziroma pogovoru je bilo vse krasno in nasmejano in prisrčno, da sem dobila kar kurjo polt in mravljince v hrbtenici. Med vsem tem leporečjem in hvalisanjem pa so bili, čisto na kratko, tako, mimogrede omenjeni (lahko bi rekli tudi: zahrbtni, potuhnjeni) namigi o predhodnih županih, ki niso nič naredili, za seboj niso pustili nobenih arhivov, prazne omare; skratka, skrajni čas je že bil, da je prišla na to mesto in postorila, kar se je dalo v tako kratkem času, še več bo pa seveda postorila v nadaljevanju, če ji bodo Ljubljančani in Ljubljančanke namenili še en mandat. Vse skupaj je bila seveda skrbno pripravljena manipulacija, kajti ljudstvo ima očitno kratek spomin in še krajšo pamet.
Sicer je pa med drugim povedala tudi, da se je za nekaj časa umaknila iz politike. Kam? Ni povedala. Še vsak, kdor se je v zadnjem času »umaknil« iz politike, se je očitno le zato, da je napravil nekaj korakov nazaj in imel tako daljši zalet na precej višjo pozicijo od dotedanje. Po moje je šel eden na kakšen tečaj retorike ali lepega vedenja ali obnašanja pred kamero, drugi na plastično operacijo, tretji na kakšno pozicijo, ki mu je dala ali povečala priljubljenost, četrti pa zato, da se je pokazalo, kako nenadomestljiv je in so ga potem na kolenih prosili, naj se vrne nazaj, npr. Gregor Golobič. Za Viktorijo sem še vedno mnenja, da so jo pripravljali na pohod na vrh, kajti takrat, ko se je »umaknila« iz politike, je bila njena priljubljenost med ljudmi na ničli ali pa celo niže (Saj ste brali mojo štorijo na to temo, kajne?).
Seveda se pa postavi vprašanje, kaj oziroma kje je ta vrh. Na to vprašanje nam je v istem slogu, tako mimogrede, odgovorila Vesna Godina v svojem intervjuju. Voditelj je pleteničil vse mogoče. Kučan ne more več kandidirati. Postavlja se veliko vprašanje, kdo ga bo nasledil. Pravijo, da bi bila morda lahko ženska. Ali vidite kakšno žensko, ki bi bila lahko predsednica države, sledi vprašanje. Intervjuvanka pogleda v zrak, napeto premišljuje. »Ne, ne vidim je. Ta trenutek je ne vidim. Ne. Ne.« Barbara Brezigar je kljub visokim kvalifikacijam čisti zrak. Nanjo ne pomisli. Nje sploh ni. Niti omembe ni vredna. Kljub brezmadežni preteklosti. Kajti spajdašila se je z nepravimi ljudmi, z ljudmi neustrezne barve. Ugledni pisatelj Drago Jančar je v pogovoru z Večerovim novinarjem na vprašamje, zakaj je podprl kandidaturo Barbare Brezigar, dejal: » … se mi zdi sposobna, politično odprta osebnost in v pravnih stvareh tudi odlična strokovnjakinja.« »Ta kislica nima pojma, za kaj gre v politiki«, je nekdo zapisal na internetu. Godina pa nadaljuje: »Ne vidim je. Ja. Pravzaprav ja. Vika bi lahko bila, če bi imela pravo podporo stranke. Ampak trenutno je nima.« Tako, mimogrede, na hitro je bilo to izrečeno. Da si komaj opazil. Ali pa sploh nisi. Vsaj zavestno ne. Pač pa se ti je vsadilo nekam v podzavest. Edina stvar iz celega intervjuja. Vika se ti je celo zasmilila, ker nima prave podpore v stranki, saj zadnjič ni bila izvoljena za podpredsednico stranke. Sicer pa je Godina govorila hitro, obračala besede, obračala misli. Kdor ni posebno pozorno poslušal, je samo ugotovil, da ji jezik teče kot namazan. Na koncu sem dobila občutek, da je bil ves pogovor namenjen samo temu, da kot visoka strokovnjakinja, kolumnistka One brez dlake na jeziku, ženska, ki je vedno v sporu z oblastniki (po lastnih besedah), začne nekakšno proceduro inavguracije Vike Potočnik za predsednico države. Mislim, da ne še zdaj. Čez pet let. Do takrat bo lepo dva mandata odsedela na ljubljanskem županstvu, medtem »zrihtala« Ljubljano, da bo taka kot se šika, saj, kot sama pravi, brez Prleka ne gre. Medtem jo bomo videvali na televiziji, če ne vsak dan, pa vsaj vsak drugi dan. In opazovali njene uspehe, njeno borbo za dobrobit Ljubljančanov in Ljubljančank. Kaj vse je že naredila. Česar ni nihče pred njo. In vsi jo bomo poznali. »Volila bom Kučana, saj drugih sploh ne poznam«, je rekla neka frizerka pred prejšnjimi volitvami. »Volila bom Viko, saj drugih sploh ne poznam«, bo rekla ista frizerka takrat, ko bo to aktualno. In dejansko bo to tako. Druge kandidate bodo ljudje poznali samo iz televizijskih predstavitev, njo pa iz neštevilnih omemb v televizijskih dnevnikih in drugih oddajah, včasih samo mimogrede, drugič spet v kakšnem posebnem prispevku. Da se nam vsede vsaj v možgane, če že ne v srce.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Drugi dom večine Slovencev Simon Dan

Predsednik države mora imeti karizmo. In, kot pravi Godina, Vika jo ima. Vrag si ga vedi, kaj je to karizma v zvezi s predsednikom slovenske države. Vsekakor je to nekaj v zvezi z njegovo barvo. S tem v zvezi je tudi priljubljenost pri medijih. Torej je precej jasno, kdo ima to karizmo in kdo ne in kdo je tisti, ki odredi, priredi, prisodi nekomu karizmo in drugemu ne.
Ampak seveda, svojega kandidata za to rundo že imajo. Čeprav vsi vemo, kdo je to, ga še nočejo ali ne morejo ›dati na svetlo‹. To bodo storili ravno o pravem času. Vse bo natempirano na pravi trenutek, za volitve, za olimpijske igre, za prvo mesto, se pravi zlato medaljo, kot pri Janici Kostelić, ko je oče splaniral treninge menda za dvanajst let vnaprej za te kolajne.
Najbrž bo to Drnovšek. V skoraj desetih letih hvale in zgodbe o uspehu, si je dodobra utrdil pozicijo najboljšega, najbolj sposobnega in umirjenega politika, seveda s karizmo kot conditio sine qua non. Če bo Bog dal. Če pa ne, je pa tu prej omenjena rezervna varianta, ki nam lepo počasi leze v srce, kar je dobro tako za županske kot tudi za predsedniške volitve.
Tako se namreč dela. Planira na dolgi rok. Planira zelo natančno in ves čas spremlja dogajanje, dejstva, okoliščine in plan prilagaja vsemu temu. Včasih sicer kaj sfali, ampak če imaš vsaj dve železi v ognju, ni hudič, da ne bi eno bilo tisto pravo. In če ga ob pravem času, seveda po omenjenem skrbnem planu, privlečeš na dan, nikakor ne more sfaliti. Pri tem pa mi, navadni Slovenci, nimamo niti pojma, koga nam že nekaj let lepo, nežno, rahlo, z občutkom, vsajajo v podzavest. Ko bo napočil pravi trenutek, bomo vedeli. In vzljubili bomo Velikega Brata. In srce nam bo trepetalo do trenutka, ko bodo s teleekranov zdrdrali, da je dobil 63,72 % glasov. Takrat bomo zajokali od sreče.