Avtor: Justin Stanovnik

stran: 077

Nacionalna enciklopedija ni kakršnakoli publikacija, ampak eden temeljnih tekstov, s katerim se lahko pred sabo in pred svetom izkazuje kulturno in politično dorasel narod. Ni nekaj efemernega, nekaj, kar danes je in jutri ni, ampak je ktema eis aei – pridobitev, ki bo trajala. Zelo težko jo je spreminjati, podobna je veliki ladji, ki jo je – posebej v majhnem pristanišču, kot je Slovenija – zelo težko ali celo nemogoče obračati. Iz tega sledi, da je važno, kako je to besedilo narejeno: zato v njem ne sme biti nič, kar ni šlo skozi prostore znanstvenega in etičnega izpraševanja.
Prva slovenska nacionalna enciklopedija, ki je s petnajstim zvezkom sedaj vsa pred nami, je skozi te prostore šla, a ne v celoti. Četrtina ali celo tretjina njenega besedila je šla skozi prostore, ki jih ne urejata logos in etos, ampak parcialni ideološki interes. Zato je vsaj v tem delu ES v osnovnem sporu z resničnostjo in ne more biti mesto narodovega samozavedanja. Poleg vsega pa ta del zajema še središčno slovensko dogajanje v moderni dobi.
Kar se je Slovencem v tej dobi zares zgodilo, je bila revolucija, ki je konsumirala v zgodovini pridobljene narodove duhovne in v veliki meri tudi biološke energije in za dolgo določila njegovo prihodnost. Po tem, kakor so sedaj stvari, ni nesmiselno reči, da mu je revolucija zadala smrtne rane. A tu je sedaj važno to, da ravno predstavitev te dobe ne izkazuje uravnoteženosti razuma in pameti, ampak jo je zasegel ideološki interes tistih, ki so se odločili, da si bodo z dediščino revolucije zgradili politično prebivališče.
S tem pa je prizadeta predvsem tista tradicija, ki se je začela s Trubarjem in bi ji lahko rekli slovenska pismenost. Pismenost ne pomeni izdelovanja stavkov. Pismenost je govor, ki ga ni, če ni izmerjen. V totalitarizmu smo imeli perfektne avtomate za izdelovanje stavkov, a je vendar bil to čas bistvene nepismenosti.

stran: 079

To je razlog, da tistega dela ES, o katerem govorimo, ne obvladuje logika integralnega sporočila. To trditev bodo moji prijatelji tule dokumentirali iz različnih kotov in perspektiv. Tu samo nekaj primerov, da moj uvod ne bo izzvenel v abstrakciji.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

Pravzaprav ne vem, kje naj začnem. Ali s tem, da ES uporablja oznake, kakor jih je za svoje namene uporabljala komunistična justica – da govori na primer o SODNEM PROCESU ZOPER VOJNE ZLOČINCE V KOČEVJU, kako da so že vojni zločinci? Ali o tem, da je »stvarna demokracija« tista demokracija, ki zagotavlja, da se ljudska volja tudi »dejansko uveljavi«, ne da bi avtor ob tem pripomnil, da je taka demokracija tudi že diktatura? Ali o tem, da IDEOLOGIJI ni priznana nosilna vloga, ki jo ima pri pojmovni konstituciji totalitarizma, ki je za naše izkustvo edina zares relevantna? Ali o tem, da se tu trdi, da sta se med obema vojnama pojavili dve ideologiji s »totalitarnimi prvinami«: katoliški integralizem in komunizem. V tem vrstnem redu in s to vzporednostjo! In še, da katoliški integralizem danes goji pisatelj Rebula, pri čemer je tu integralizem sinonim za totalitarizem. V geslu GRČARICE stoji, da so partizani tu 10. 8. 1943 ujeli 171 četnikov,od katerih so »nekateri bili potem obsojeni«, nič pa ne zvemo o tem, da so ostale postrelili, ne da bi bili obsojeni. Zakaj nam avtor tega ne pove? Saj to vendar ni zanemarljiva malenkost! Zakaj nadalje avtorji BEGUNJSKIH ZAPOROV in BRESTANICE umolknejo z letom 1945? In zakaj ni nobene informacije o oznovskih storitvah v GORENJI TREBUŠI, saj jih tam leži najmanj nekaj sto? Ali naj opozorim na to – o tem bo natančneje govoril prof. Ozvald – da je na petsto pregledanih straneh dvainpetdeset portretnih fotografij s partizanske strani, s protipartizanske pa nobene? Ta razlika seveda nekaj sporoča: ljudje, ki bi morali biti tu, nimajo obraza, to so orwellovski unpersons ljudje, ki niso čisto ljudje. Takšnih domiselnih iznajdb je posejanih po ES na tisoče.
SODNI ZAPORI V LJUBLJANI nam v enaintridesetih vrsticah dajejo opis tega, kar se je tu dogajalo v letih 1941-1945; konča se s stavkom: »V letih 1941-1945 je bilo v sodnih zaporih devetnajst tisoč jetnikov.« Za obdobje po letu 1945 pa le: »1962 so sodne zapore preselili, zgradbo pa kmalu zaprli.« Kaj pa tistih sedemnajst let!
In vendar je avtor tega članka znanstvenik, magister zgodovinskih znanosti. Kakšna znanost je to? Ali tisti tisoči – koliko pa jih je bilo, deset, dvajset – sploh niso bili ljudje? Kaj mu je omogočilo, da jih je izničil? Kaj sploh omogoča človeku, da poljubno postavlja zgodovino?
Tu smo sedaj pri jedru. Nekaj se je moralo zgoditi z našo kulturo, da je ljudem bila vzeta zmožnost zardevanja. Ali je to znak, da vstopamo v čas, ki mu bodo nekoč rekli nesramni čas?
Res, to je vprašanje: ali vstopamo v čas, ko zgodovine ne bodo več iskali in najdevali, ampak jo bodo nekateri ljudje v svojih laboratorijih poljubno – ali pa tudi po naročilu izdelovali. V neki meri se je to verjetno vedno dogajalo, novo je to, da se to dogaja v času, ko so tisti, ki so zgodovino živeli in nekoliko tudi soustvarjali, še tukaj. To je novo.