Revija NSZ

Ustanovitev vaške straže pri Devici Mariji v Polju (2)

Mar 1, 2003 - 23 minute read -

Avtor: Janez Grum

stran: 077




Na koncu I. dela (ZAVEZA št. 47, str. 92) sem omenil, da v novi postojanki v prosvetnem domu nismo računali z možnostjo partizanskega napada. In k temu dodam, da zato nismo nič utrdili postojanke z raznimi zakloni in bunkerji, pa da smo se pri tem računanju zelo zmotili. Takoj pa moram povedati in s tem sam sebe popraviti, da je kaj malo manjkalo, morda le deset minut, da ni prišlo do partizanskega napada. V temni noči so se partizani približali prav do vzhodnega dela ograje in se med tem, ko so se pripravljali za napad, krili v brisanem prostoru, ki ga jim je nudil kratek betonski del te ograje. Partizani so bili od postojanke oddaljeni le kakih 25 metrov.
Napadla naj bi četa Tomšičeve brigade, a je bila njena navzočnost zaznana in odkrita. Pozno zvečer, okrog 11. ure, sta istočasno odšla iz postojanke Martin Kranner in Avgust Govše, ki sta hodila v postojanko le na stražo. Na odcepu Vevške ceste od Zaloške je Kranner zavil na levo, Govše pa na desno proti Zgornjemu Kašlju, kjer je imel stanovanje. Ker je rahlo rosilo, je imel dežnik odprt. Na koncu ograje ob Zaloški cesti pa je na njenem oglu nemalo presenečen za betonskim delom vzhodne ograje opazil partizane. Presenečeni so bili tudi partizani, a eden od njih je skočil proti Govšetu in ga s puškinim kopitom udaril po glavi. (Govše je bil človek velike postave in je vedno nosil klobuk. Do tega trenutka tudi odprt dežnik.) Zaradi udarca je Govše zavpil in stekel nazaj. A partizani niso streljali za njim, ker bi se s tem sami izdali. Nazaj je stekel tudi Kranner in oba sta istočasno prišla v postojanko. Posadka VS je bila alarmirana že z Govšetovim krikom in dokončno, ko sta omenjena pritekla nazaj. Stražarji so na partizane za betonskim zidom takoj odprli ves možen ogenj. Pri tem je stara težka strojnica »saintetienne« delovala brez zastoja. Najprej z okna nad galerijo, kjer je bila stalno nared, medtem pa so vojaki streljali iz oken južnega dela stavbe, predvsem iz najvišje sobe. Mitraljezec Tone Koritnik je kot nekdanji vojak uvidel potrebo, da bi strojnica sipala ogenj tudi z najvišjega okna na južnem delu stavbe (nad stanovanjem hišnika), zato jo je hitro prenesel tja, vojaki pa so streljali skozi okno na galeriji, pa tudi skozi okno zraven hišnikovega stanovanja. Ker je strojnica z najvišjega okna streljala bolj diagonalno in so streli prihajali od strani, se je brisani prostor začel manjšati. Defenzivno streljanje iz postojanke je trajalo raje manj kot pol ure. Edina dejavnost partizanov je bila ta, da je eden od njih stekel nekaj metrov ob žični ograji in vrgel molotovko proti prizidku stavbe, kjer so bile spravljene odrske kulise, kar so vedeli domači spremljevalci terenci. Molotovko smo odkrili drugi dan, kakih 10 metrov od omenjenega prizidka. Za ograjo smo našli tudi mrtvega partizana. – O vsem tem so v knjigi »JESEN 1942« (1963) tri poročila. Partizanski poveljnik omenja: »Načrt (za napad) smo predhodno napravili skupno s terenskimi delavci, ki so bili obenem tudi vodniki.« Po tem poročilu naj bi partizanska zaseda ujela komandanta vaške straže, ga pripeljala k četi za zidom, in ta naj bi pri zasliševanju začel vpiti, »nakar se je začelo streljanje s prosvetnega doma in ostalih hiš. Nato se je četa umaknila iz brisanega prostora … V trenutku, ko je aretiranec alarmiral ostale, je odskočil in pobegnil, pri tem pa dobil nekaj udarcev po glavi, zaradi katerih je baje kmalu nato umrl. – Četa se ni ponovno približala, ker je že pri prvem pokanju imela enega mrtvega in tri ranjene.«
Drugi dve poročili, prvo napisano pred komandantovim, je napisal Jože Moškrič (tedaj znani ideolog komunistične dejavnosti že pred vojno v dobrunjski občini, v Zadvoru. Med vojno je to »delal kot zaupnik centralnega komiteja KPS na (širšem) področju Podlipoglava«, zato je poročilo poslal na CK KPS, kar pomeni, da je bil v partijskem vrhu. Poskušal se je tudi dramatsko.) Tudi on omenja streljanje iz sosednjih hiš, ki ga ni moglo biti. – V opombi k temu poročilu (str. 97) je popravek, da je Govše ostal živ in delal naprej pri beli gardi. Še vedno pa je rečeno, da je bil Govše komandant VS v Polju, kar ni bil niti en dan. Moškrič omenja, da je bil namen napada na postojanko v Polju rešiti 50 njihovih priprtih sodelavcev. K temu številu je treba reči: Nikoli ni bilo niti 10 priprtih na postojanki! V drugem poročilu pove točneje, da sta bila poleg mrtvega partizana dva težko ranjena, ki sta po nekaj dneh umrla.

stran: 080

V isti noči od 21. na 22. oktober (1942) je drug bataljon Tomšičeve brigade hotel napasti postojanko VS v Dobrunjah. Nameravani napad je stražar pravočasno opazil in s strelom iz puške opozoril stražarje v postojanki. Zato do napada ni prišlo. Namesto tega so partizani zažgali mežnarijo na Sv. Urhu, da bi preprečili postojanko na tem hribu. A je bila kmalu nato ustanovljena. – Neki drug bataljon iste brigade je v isti noči napadel postojanko VS v Bizoviku, ki je bila sredi vasi in nič utrjena. Pri napadu je stavba postojanke (vaška gostilna) zgorela, vendar so stražarji napad zdržali v obokani kleti. Ogenj, ki je silil v to skoz vrata, so gasili z vinom iz sodov in streljali le skoz kletna okna. Ranjen je bil Viktor Habič (na kočevskem procesu okt. 1943 obsojen na smrt).
Tu naj posežem nazaj v prve dni po preselitvi postojanke v prosvetni dom. Dne 5. okt. se je pisar postojanke (E. H.) ponudil, da bi po policijski uri šel s prijateljem pregledat, ali je kaj posebnega okrog njunih domov. Pregledati sta skušala tudi stari del Zgornjega Kašlja, a na enem izmed vrtov na vzhodni strani hiš sta naletela na skupino terencev in partizanov, tako da je prišlo do osebnega stika in prerivanja. Pri tem je eden od partizanov ustrelil in zadel pisarjevega spremljevalca, ki je smrtno zadet tam obležal, pisarju pa se je posrečilo izmakniti in se vrniti v postojanko. Še pred dnem je bil padli stražar (Franc Hočevar) prepeljan na pokopališče v Polju. Bil je prva žrtev naše VS.
V zvezi s tem dogodkom omenim, da je bila glavna dejavnost VS v Polju patruljiranje. (O tem več v III. delu.)
Nekaj dni po tistem, ko je VS odbila nameravani partizanski napad, je v Obrijah med Šmartnim in Tomačevim, na ravnem svetu pod vasjo, odkrila (26. okt.) partizanski bunker in v njem zajela dve ženski in enega moškega. Odvedli smo jih na postojanko v Polje na identifikacijo in zaslišanje. Ženski je prepoznal bivši partizan, dijak kočevske gimnazije, ki je bil na lastno željo več dni na postojanki. To sta bili Marija in Heda Leskošek, žena in hči vodilnega komunista Franca Leskoška, člana CK KPJ in poveljnika prvih partizanskih enot. Znan je bil tudi po svoji dejavnosti v tovarni Saturnus, ki jo je ideološko obvladoval, čeprav je bil le železostrugar. – Zajeti moški, ker ni odgovarjal zasliševalcu in ni hotel povedati imena, je bil naslednji dan predan Italijanom. Kasneje je posadka zvedela, da je bil to Cene Štupar, partijski aktivist na Črnučah. Italijani so ga poslali v internacijo, prav tako Leskoškovo hčer, ženo pa v ljubljanske zapore. Neka vest iz tistega časa pove, da je bila kmalu izpuščena proti odkupnini. – Da so »belogardisti zažgali Petačevo hišo« (ta je skrbel za omenjeni bunker), je laž! Vaške straže niso požigale. Če je kakšna kje to storila, je bila izjema. Znano pa je, da so veliko požigali Italijani. In prav tako je laž, da so belogardisti dva meseca kasneje ustrelili Petača v Ljubljani. Kot da bi tega ne znali Italijani?!
Značilen in vznemirljiv je bil poskus uboja delavca Jožeta Bezlaja (Bevkarjevega) v Zgornjem Kašlju (6. nov.). Naj najprej navedem skrajšano poročilo partizanskega komandanta Ludvika Smrekarja o tem: »Sinoči so šli naši na akcijo v Sp. Kašelj (opomba: popravi, da v Zg. Kašelj), da v zasedi ulove nekega voditelja bele garde … Ker ga na mestu, kjer je bila zaseda, ni bilo, so obkolili njegovo hišo … ter na vratih zahtevali, da odpre. V hiši so bili trije. Ko so naši vlamljali vrata, niso opazili, da lahko z vrha meče nanje bombe, kar so beli tudi storili. Še preden so naši vdrli skozi vrata, so beli začeli metati bombe točno v sredo, med naše. Na istem mestu so bili takoj trije lažje ranjeni, dva malo težje in en mrtev. Ker so bili tako presenečeni, so se morali umakniti … nakar so pa Italijani takoj prihiteli s kamioni« (JESEN 1942, str. 273). K zadnjemu stavku naj že tu pripomnim, le od kod naj bi se Italijani vzeli, iz Zaloga ali iz Polja? Saj se eksplozije ročnih bomb niso slišale niti do konca vasi, Italijani pa so bili na obe strani 2 km daleč.
Zakaj so krajevni komunisti in terenci skušali odstraniti Bezlaja, ki je bil le delavec v Tobačni tovarni v Ljubljani in ki je redko prišel v postojanko VS na stražo, torej ni bil nikakršen »voditelj bele garde«? Bezlaj se ni strinjal z ubojem Feliksa Pogačnika in njegove noseče žene ter z odgonom njunega 13-letnegn sina in tega ni skrival. To pa ni šlo v račun OF. Pa tudi v tovarni ni soglašal z OF in njeno propagando, kar je zadevalo ob načrte in cilje glavnega partijskega aktivista (Franc Černe), ki je bil tudi iz Zgornjega Kašlja. Černeta je KPS že pred vojno izbrala za to nalogo v Tobačni tovarni (Zbornik prispevkov iz zgodovine delavskega gibanja med vojnama in iz narodnoosvobodilnega boja na področju občine Ljubljana Moste-Polje, 1965, str.12). V maju 1942 ga je partija poslala na Dolenjsko, kjer je bil sekretar partijskega rajonskega komiteja pri Novem mestu. Vendar je njegov naslednik v tovarni videl v Bezlaju slej ko prej idejnege nasprotnika. – Jože Bezlaj mi je pri neki priložnosti potarnal, da se ne čuti varnega v svoji okolici in prosil, da bi mu VS dala nekaj ročnih bomb, seveda italijanskih. S temi je tisti večer rešil življenje sebi in družini. Nastala pa je potreba, da se je takoj naslednji dan preselil bliže Ljubljani. Po končani vojni ga je komunistična oblast takoj zaprla in brez procesa je »izginil«. – Naj pripomnim, da so tudi nekateri drugi stražarji prosili za ročne bombe za varnost v svojih hišah.

stran: 081

Na praznik Brezmadežnega spočetja (8. dec. 1942), ki so ga vaški stražarji praznovali, se je okrog 11.ure dopoldne ustavil pred postojanko napol blindiran kamion Italijanov. Njihov vodja je prišel noter in povedal, da je njihova skupina namenjena na partizansko področje, in če bi se prostovoljno javil kak naš stražar, naj bi se jim pridružil. Javila sta se Drago Halozan in Jože Bajželj. Skupina je prišla do Podlipoglava, a tam so jo napadli partizani in terenci. Smrtno ranjen je bil Halozan in dva Italijana, najbrž ko so stopili s kamiona. Tovornjaku se je posrečilo obrniti in odpeljati nazaj. Mrtve so vaščani pokopali na travniku malo od vasi naprej. Spomladi 1943 so poljski stražarji prepeljali Halozanovo truplo na pokopališče v Polju. (Večje ali manjše pege na njegovem telesu so bili od zemlje.)
(Cf. ČRNE BUKVE, 1944, str. l29.)
Na Štefanovo 1942 zgodaj zjutraj je bila poljska VS poslana skupaj z draveljsko v zasedo kakšna dva kilometra zahodno od te. Od nasprotne strani so Italijani pregledovali ozemlje, a do zasede ni pribežal noben partizan.
Na praznik Sv.Treh kraljev 1943 so Italijani v moči enega bataljona precej zgodaj zjutraj začeli pregledovati vasi Podlipoglav, Podmolnik, odkoder vodi cesta na Orle, in malo vasico Šentpavel ter zaledje teh vasi, se pravi, nekaj pobočja dveh visokih hribov, Molnika in Pugleda. Poljska VS je morala na desnem krilu preiskati zadvorski hrib. Ko smo prišli do konca tega malega grebena, so na nas iz smeri Šentpavla začele švigati krogle. To je bilo za nas presenečenje, ker so tisti teren Italijani isti dan že pregledali, a pri tem vsaj enega bunkerja s terenci ali partizani niso odkrili. Ker pa smo opazili, da se Italijani že zbirajo na cesti Podlipoglav – Sadinja vas, je to pomenilo, da je zanje akcija končana. Zato smo se tej cesti približali tudi mi. Bilo je okrog poldneva. Pri česanju širšega terena so Italijani zajeli le enega partizana (bil je doma iz Slap, Kumrežev – Klemenčič).
Te poldnevne operacije v Dokumentih ni najti, ker je bila lokalnega značaja.
Le dva dni kasneje se je začela tridnevna italijanska operacija večjega obsega, pri čemer so preiskali tudi hribovske vasi Brezje, oba Lipoglava, Pance in Selo. Italijani so hoteli partizane potisniti čim dlje od Ljubljane, zato se ti v omenjenih krajih niso več stalno zadrževali. Po teh vaseh sta poslej patruljirali VS Bizovik in Sv. Urh, pridruževali so se jim tudi stražarji iz Polja, čeprav naj bi bila Ljubljanica južna meja naše dejavnosti. Je pa dejansko še vedno obstajala potreba po čim pogostejših pregledih tega področja, zlasti po dolini Podlipoglava do Javora in levo od nje, zaradi partizanske kurirske zveze z zaledjem v dobrunjski in poljski občini in pa prevažanja ter prenašanja hrane, zdravil, čevljev, oblek in municije za partizane. Vse to predvsem ponoči. Zato je prišlo do več skupnih akcij VS Bizovik in VS Sv. Urh, večkrat brez Italijanov. Naj omenim samo eno.
S poveljnikom VS v Bizoviku, s por. Stanetom Bitencem, sva se dogovorila, da bova predlagala VS v Šmarju in VS na Polici skupen pregled terena, tako da bi oni pregledovali teren v smeri proti Ljubljani, mi pa bi se jim v nasprotni smeri bližali. Zbirališče po končani akciji naj bi bilo na travniku nedaleč od Podlipoglava. To se je res zgodilo, in sicer v dneh proti koncu marca. Ker so se akcije iz postojank začele zgodaj, so bile ob lepem vremenu končane že pred poldnem. Po kratkem odmoru sva z Bitencem predlagala šmarskim in poliškim, da bi iz vseh petih VS sestavili dve četi in v četveroredih korakali skoz Podlipoglav, Sadinjo vas, mimo Št. Lenarta in skoz Zadvor ter mimo papirnice in skoz Vevče v našo postojanko. Predlog je bil sprejet. Marš skozi omenjene vasi je v redu potekal, le pred tovarno na zadvorski strani smo se morali ustaviti in doseči, da nas je italijanska inženirska četa brez ovire pustila naprej. Bila je takoj pripravljena, ker so marsikoga izmed nas osebno poznali. Po nekaj korakih se je že krepko odbijala od tovarniških poslopij pesem: »Regiment po cesti gre … « Nato smo korakali čez most in mimo karabinjerske postaje , nato pa je zadonela in skoz Vevče odmevala »Marširala, marširala kralja Petra garda … « Okrog ene ure smo prišli v postojanko v Polje v prosvetnem domu. Tam smo skušali gostom postreči z malo menažo. No, nekateri Dolenjci so se raje usedli na bruna zunaj in z nožički rezali črn kruh in prekajeno slanino. Ta in oni je imel tudi kaj za na zob. Naš propagandni marš je bil več dni predmet pogovorov v javnosti.

stran: 082

Vse to se najbrž sliši skoraj romantično, a tega je bilo zame konec takoj drugi dan, ko sem bil klican na italijanski štab v Ljubljano. Tam me je fašistični podpolkovnik Languasco prijemal, da poveljniki VS nimamo pravice sestavljati večjih enot in da mora biti vsaka večja akcija skupaj z Italijani … in končno, da se kaj takega ne sme več zgoditi. Tako je bilo naročeno tudi italijanskemu zveznemu oficirju – skupnemu za vse tri posadke – da ne sme dovoliti večjih enot VS. (Ta zvezni oficir je bil tik pred vojno še študent na katoliški univerzi v Milanu, katere rektor je bil tedaj znani psiholog p. Gemelli.) S tem zveznim oficirjem sva s por. Bitencem morala imeti vsak teden vsaj polurni razgovor. V notranjost postojank se ni vtikal. Fašistični zvezni oficirji pa so bili zvedavi in gospodovalni.
Kak teden kasneje doma na postojanki opazim, da dvoriščna vrata odpira neki vojak in da za njim prihaja italijanski general. Zraven stoječemu na hodniku sem rekel: »Spet bo žehta!«, a po pozdravu začne general mirno vpraševati, kakšno je stanje v postojanki, kako so vojaki zadovoljni s hrano, ali imamo municije dovolj … Nato je s konkretnega prišel na splošno: mi vsi imamo isti cilj, borbo proti komunizmu, vsi smo v tem boju prijatelji, sodelavci. In to vse v očetovskem tonu. Nad tem sem bil presenečen. Obisk je trajal manj kot četrt ure. Kasneje sem zvedel, da je bil to general Lubrano, poveljnik pehote v eni izmed italijanskih divizij, morda celo v korpusu. Obisk sem občutil kot spremembo v razmerju italijanske vojske do nas. In ko sva popoldne tistega dne s predsednikom SL R. Smersujem analizirala ta obisk, sva prišla do zaključka, da je sprememba posledica padca Stalingrada (konec januarja 1943). Tam so tudi Italijani imeli svojo divizijo (in Hrvatje eno) in slišati je bilo takrat, da so ruske čete predrle nemško obrambno linijo ravno pri italijanski diviziji.
Spomladi tega leta je naša postojanka v Polju ustanovila podružnico VS v Šmartnem ob Savi. Zanjo so dali idejo domačini iz Šmartna in Jarš. Za poveljnika je bil postavljen domačin Martin Dimnik, ki je bil v jugoslovanski vojski artilerijski podoficir.
Mnenja sem, da je treba na mestu malo širše prikazati tudi dogodek v zvezi s četniki. Dne 2. aprila 1943 je R. Smersu sporočil por. Bitencu v Bizovik in ta nato meni, da bo naslednji dan s svoje poti po Dolenjskem prišla v bližino Šentpavla četniška skupina in da bo med njimi tudi njihov poveljnik major Karel Novak. V svoj tabor pod Sv. Tremi kralji bi se radi vrnili okrog Ljubljane po njeni vzhodni, severni in zahodni strani, seveda zunaj žične ograje, namesto čez Barje in Ižansko proti Borovnici in Verdu. VS Polje ter VS Bizovik naj bi jim pomagali in jih spremljali na nameravani poti. – Sredi dopoldneva 3. aprila sva z Bitencem in večjim številom stražarjev (tistih, ki so znali vsaj en dan molčati) takoj našla četnike, ki so se sončili pod vasjo Šentpavel. Poveljujočemu oficirju sem omenil, da vidim na tej poti dve večji oviri: prebresti bo treba Ljubljanico, bolj kočljiv pa bo prehod čez železnico, ker so italijanski bunkerji ob njej precej pogosti. Pa da je ponoči težko doseči prehod pri železniškem postajališču v Polju, a izrazil mnenje, da bo najbrž šlo. Četniki so to zamisel sprejeli. Kmalu za tem sta obe VS iskali primerno plitvo mesto za prebredenje Ljubljanice in se odločili za plitvino pod cerkvijo v Kašlju, torej malo nižje od kašeljskega mostu, ki so ga razdrli Italijani. Seveda je bilo treba preizkusiti, kako je to izvedljivo, kar nas je napravilo pet ali šest. Ugotovili smo, da je tudi Ljubljanica mrzla, ne samo Sava. – Popoldne smo se vrnili v bližino četnikov in v prvem mraku skupno odšli na pot čez Podlipoglav, Sadinjo vas, pri cerkvi Sv. Lenarta zavili v Sostro in okrog Zavogelj končno prišli do določenega mesta za prehod čez Ljubljanico. To so prebredli tako četniki kot VS iz Polja, Bizovci pa so se vrnili domov. Trajalo je pol ure, da se je vsak četnik obul, odvezal svojo puško od nahrbtnika in jo dal na ramo, kot je bilo obratno na oni strani reke, v noči od 3. na 4. april. Od kašeljske cerkve naprej smo vodili četnike po poljskih stezah in okrog 11-ih prišli v prazen Sokolski dom v Polju, kjer smo dobili izdatno večerjo. V spominu imam, da je kuhar pripravil dober golaž. Prej ko v eni uri smo spet šli na pot. Pred Sokolskim domom je čakal že prej zaprošeni lojtrski voz z dvema konjema, da so četniki nanj naložili svoje težke nahrbtnike in drugo robo. Da nas italijanska posadka v stari šoli ni opazila, smo šli najprej po stranskem kolovozu do znanega transformatorja, tam stopili na zadobrovsko cesto in se po nekaj korakih ustavili. Sam sem šel z dvema našima stražarjema naprej na železniško postajališče (seveda previdno, ker sem računal, da me bo italijanski stražar s klicem ustavil v precejšnji razdalji) in nato pri vodji italijanske straže po precej dolgem pojasnjevanju dosegel, da bo odprl železniške zapornice. Res jih je. Italijanski vojaki so začudeni gledali četnike, korakajoče ob vozu in za njim. Tudi sam in nekaj naših stražarjev smo šli s četniki naprej. Po kakih 200 metrih hoje je moja napetost popustila, saj vendar ni bilo čisto gotovo, da bo prehod čez železnico gladko uspel. – Hoja skozi obsavske vasi je bila brez ovir. Ustavili smo se v gozdu nekje pred Ježico, kjer je vodenje četnikov prevzel poveljnik VS Ježica. Čakal nas je že eno uro. Četnike je spremljal do Dravelj, od tam jih je draveljska VS spremljala do Dobrove, kamor so prišli še pred dnem.

stran: 083

Toda naslednji dan je bil zame ponovno hud, seveda zaradi stika s četniki. Isti fašistični podpolkovnik kot pred dvema tednoma mi je preteče bral levite, da stik s četniki ne sme biti moja zadeva … Pričakoval sem, da mi bo odvzel vodstvo VS v Polju, morda celo dal zapreti za nekaj dni, za zgled drugim. A končno je ostalo le pri hudih besedah. Spet je odigral svojo vlogo padec Stalingrada. Morda pa tudi dejstvo, da so četniki v italijanski okupacijski coni na Hrvaškem in niže doli imeli enako razmerje do Italijanov, kot so ga imele VS v Sloveniji.
Čez nekaj dni je nenadoma stopil v postojanko neki kraljevi polkovnik z »našim« zveznim oficirjem. Meni ni odzdravil, pregledal pa je, ali je vsaka puška zakočena. Ker ena ni bila, je zveznemu rekel, da nas mora strožje nadzirati. Pogledal je malo po dvorani – in najbrž ugotovil, da je stavba kaj malo primerna za vojaško postojanko. Odšel je, ne da bi mi kaj rekel, a bil sem prepričan, da je prišel zaradi stika s četniki.
Sredi aprila (l5.) so vse tri VS skupaj prečesale zahodni del kašeljskega hriba od črte Podgorje in znane gostilne Pečar na sedlu Litijske ceste do črte Debenj Vrh – »Mrzla dolina« (dejansko ozka grapa, a tudi poleti nenavadno hladna). Odkrili smo le en opuščen šotor iz vej. Ob omenjeni vzhodni črti smo se spustili po strmini tega vrha na »ravnico« (nekoč se je del tega vrha odtrgal in sredi pobočja obtičal kot »ravnica«). Ker je bila precej kratka akcija s tem končana, so urhovci s svojim poveljnikom (Lojze Dežman) odšli v smeri Sostra domov, po hribu navzdol, ostali pa so Poljci in Bizovci, ki so posedli po tleh, kakor je kdo vedel in znal. Čez kakih 20 minut pa precej glasno reče na robu sedeči starejši vojak s Sv. Urha, ki je ostal med nami: »Tistale smrekica tamle se mi zdi, da ni ta prava. Nekam sumljiva je in preveč sama«. Šel je do nje, jo prijel in dvignil brez vsake muje. In ko je razbrskal nastlano listje, se je pokazala sveža ilovica, torej je pred nedavnim nekdo kopal v rob »ravnice«. Stražarji so začeli grebsti po malo manj kot 2 metra visoki in poldrug meter široki »steni«, pokriti z mahom in vejicami vmes. Kaj hitro se je pokazalo okno z majhnimi šipami. Odkrit je bil bunker! Stražarji so takoj začeli z glasnimi pozivi (ne da bi vedeli, ali je kdo notri): »Predajte se … pridite ven … « Po kakšnih treh minutah teh pozivov pa je iz bunkerja počil strel. Stražarji so seveda odskočili levo in desno, a ranjen ni bil nihče. In prvemu strelu je iz bunkerja sledil še drugi in tretji … (Teh strelov ni bilo veliko.) Naravno, da so stražarji po teh strelih začeli streljati v bunker. Neki bivši partizan, ki je bil na željo sorodnika gost v postojanki, nas je opozoril, da ima partizanski bunker dva izhoda. Res smo precej hitro odkrili na »ravnici« zamaskiran, precej težak pokrov, približno pol metra na kvadrat. Kmalu po tem je iz te gornje odprtine bunkerja priletela ven ročna bomba, se razpočila med nami in ranila enega stražarja (Riko Simoneti). Nato so stražarji vrgli v to odprtino vsaj dve, če ne tri ročne bombe, drugi stražarji pa so spet streljali skozi razbito okno. Vse to je trajalo manj kot pol ure. Nato je bil nekak premor in v bunkerju je bilo vse tiho. – Streljanje v kašeljskem hribu so slišali tudi fašisti v zaloški šoli in se priplazili s težko strojnico na vzhodno stran grape. Od tam so vpili, naj se odmaknemo od bunkerja, nato pa začeli divje streljati vanj. Če je bil pred tem streljanjem še kdo živ v bunkerju, po njem gotovo ni bil več. To italijansko streljanje s težko strojnico se je razlegalo daleč proti Polju in najbrž do roba Ljubljane. Ko so Italijani nehali s streljanjem, so poljski in bizoviški stražarji (tudi urhovski so z ravnega pritekli nazaj, ko so slišali streljanje) odstranili razbito okno in razgrebli steno pod njim ter s težavo potegnili ven štiri mrtve. Položili so jih na »ravnico«. Dva stražarja pa sta hitela v Zalog po lojtrski voz z dvema konjema. Trajalo je več kot pol ure preden je voz s konjema po strmem in že z grmovjem napol zaraščenem, opuščenem kolovozu pripeljal. Stražarji so na voz naložili nekaj listja in mrtve položili nanj. Iz bunkerja so izvlekli tudi nekaj odej, s katerimi so jih pokrili. Nato smo poljski stražarji spremljali voz po daljši, bolj zložni hribovski poti in prišli na ravno pri Mazovčevi (!) (Gmaknarjevi) hiši, za tem pa pod hribom do mostu in skoz Zalog do pokopališča v Polju. Dodam naj, da so v Zalogu fašisti želeli, da bi mrtve položili na tla pred šolo, da bi jih slikali. To smo odklonili, dovolili pa, da je fašist stopil spredaj na voz in na vozu napravil sliko mrtvih, katerih obrazi so se komaj kaj videli.

stran: 084

Štirje terenci so bili iz domače okolice, dva iz Zgornjega Kašlja in dva z Vevč. Kot vodjo so stražarji prepoznali Egidija Severja.
Taka je resnica o odkritju bunkerja v kašeljskem hribu pod Debenj vrhom.
Za primerjavo naj navedem, kako prikazuje odkritje tega bunkerja knjiga Sv. Urh, 1. natis, str. 258 (v drugem in tretjem natisu 1972 in 1978 na str. 260 isto besedilo): »Dne 15. aprila 1943 je izdajalec pripeljal poljske in dobrunjske belogardiste, ki jih je vodil Lojze Dežman, pred partizanski bunker v Mrzli dolini v kašeljskih hribih, na robu poljske občine. Pred bunker je spustil belo rutico kot dogovorjeno znamenje in izginil s plačilom v rokah.« – V naslednjem, drugem odstavku pa: »Mrtve partizanske borce so belogardisti navezali na vrvi in jih privlekli do ceste. Tam so jih vrgli na voz in odpeljali proti Polju.« – V knjigi Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev (1995) je ta podatek nekritično prevzet (str. 321): »Mrtve partizane so pripadniki MVAC navezali na vrvi in jih privlekli do ceste. V Zalogu so jih italijanski fašisti potegnill z voza in se z njimi slikali.« Točno je le tako, kot sem omenil, da je en fašist stopil na voz in slikal. Tretji Grgičev stavek: »Poljski župnik partizanov ni dovolil položiti v krste,« je nesprejemljiv zato, ker je bilo pokopališče in je še danes občinska last in grobar občinski delavec.
Odkritje tega bunkerja je odmevalo še po vojni. Bivši partizani in terenci so iskali »izdajalca« in ga »našli« v Robidovem p.d. Kamnarjevem Tonetu iz Zgornjega Kašlja. Tisti dan (15. apr.) so namreč Kamnarjevi (oče, Tone, sestra Tona in pastir) napravljali steljo na strmem pobočju nad »ravnico«. Po vojni so komunisti domače okolice izrabili to dejstvo in Toneta določili kot »izdajalca«. Če bi komunisti imeli oprijemljiv dokaz za to, bi bil Tone obsojen na smrt, o čemer ni dvoma. Ker pa takega dokaza niso imeli, je bil kljub temu obsojen na 8 let zapora. Koliko jih je odsedel, mi ni znano.
Dan po odkritju bunkerja sem prevzel vodstvo vaške straže na Rudniku, kar je bilo odločeno že prej.
Ideološko–politični poseg vaške straže med občane poljske občine (do 16. aprila 1943) bom skušal prikazati v III. delu sestavka.
P. s. V I. delu sestavka (ZAVEZA, št. 47) bi bilo treba omeniti še tri poskuse ubojev protikomunistov in nasprotnikov OF:
Na takratnega študenta Martina Krannerja je bil (l. 1942) oddan strel izza Kuharjeve hiše (a ne od Kuharjevih!), ko je šel pred policijsko uro v župnišče prenočevat. – V Sp. Kašlju je vaški terenec tri večere čakal na mojega očeta Karla Gruma, na nekem mestu, kjer se je oče večkrat ustavil, da bi ga ustrelil. A oče tiste tri večere ni prišel tja. Skoraj ni dvoma, da je bil ta uboj sklenjen zaradi mojega vodstva VS v Polju. Nekaj let po vojni je ta terenec to sam povedal mojemu bratu Karlu. Recimo, da je spoznal zgrešenost svoje namere.
V zgodnji pomladi 1943 so terenci in z njimi nekaj partizanov že začeli vlamljati v Mejačevo p.d. Cofinovo hišo v Zalogu, a jih je pri tem zmotila močna italijanska patrulja, ki se je vračala z železniške postaje. Komunistična partija je sklenila pobiti ugledno Mejačevo družino, ker ni bila za OF.