Avtor: Anton Drobnič

stran: 071

Ob razstavi »Med kljukastim križem in rdečo zvezdo«
V sredo 19. februarja je bila v Kranju odprta razstava z naslovom »Med kljukastim križem in rdečo zvezdo«, ki je od decembra 2002 gostovala v Slovenj Gradcu in je del multimedijskega projekta, katerega nosilca sta ob pomoči Programa Phare čezmejno sodelovanje Slovenija/Avstrija 1999 celovška Mohorjeva družba in Koroški pokrajinski muzej iz Slovenj Gradca. Voditelj slovenskega dela je zgodovinar Jože Dežman, koroškega pa zgodovinar Alfred Elste.
Projekt, ki ima podnaslov »Čezmejno soočenje nacionalnih predsodkov, totalitarnih ideologij in partijskih diktatur s primerom Slovenije in avstrijske Koroške«, je v vsem dvojezičen slovensko/nemški. Uradno je predstavljen kot rezultat kritične obravnave ideologij in partijskih diktatur s strani slovenskih in avstrijskih zgodovinarjev. Prikazal naj bi strukture in dejavnike, ki so vzpostavili totalitarna režima nacionalnega socializma in komunizma na območju zgodovinsko in geografsko tesno povezanih Koroške in Slovenije.
Ustvarjalci so projekt označili kot najbolj vročo razstavo sezone. Ogorčene proteste je vzbudil zlasti pri članih partizanskih borčevskih organizacij, ki v tem projektu kot predstavniki ene od prikazanih diktatur zopet vidijo narodno izdajo in bi najraje šli na nov partizanski pohod. Hudo jih moti že znak projekta, ki je sestavljen iz prekrivajočega se nacističnega kljukastega križa in partizanske peterokrake rdeče zvezde. Tudi besedila so napisana v črno-rdeči kombinaciji. Obdobje partizanstva se torej v zgodovini končuje tako, kot se je začelo – v zavezništvu nacizma in komunizma, v medsebojnem učinkovanju dveh totalitarnih ideologij na ubijanje slovenstva in krščanske kulture. Boleče spoznanje za tiste, ki so zanosno mislili, da z zločini gradijo nov svet! Od njihovega sveta sta ostala kri in tema – rdeče in črno, prepletena rdeča zvezda in kljukasti križ! Ni čudno, da jih popada strah, strah pred lastno zgodovino, ki jih je dohitela!
Spričo ogorčenih odzivov nosilcev »dokončne zgodovine« nam ni treba navajati drugih dokazov in razlogov za trditev, da je razstava »Med kljukastim križem in rdečo zvezdo« pomemben korak iz dosedanjega mitološkega stanja in nedotakljivih svetišč zabetonirane partizanske zgodovine na pot iskanja resnice. Ta pot bo dolga in težka, saj je pol stoletni totalitarni sistem laži storil vse, da bi resnico za vedno skril, da bi pot do nje zabrisal z veliko prevaro osvobodilnega boja, da bi jo potopil v blato narodnega izdajstva in pogreznil v brezna revolucije. Zato rajši pokažimo, kje na tej razstavi smo opazili takšna skrivališča in prevare, kje smo videli blatne zaplate in nevarna brezna, kje je luč iskalcev zakrila tema »dokončne zgodovine«. Morda bo to pomagalo tistim, ki bodo iskali nadaljevanje začete poti.
Kakor sta naslov in znak razstave zelo posrečena, je na drugi strani vprašljiva že metoda vzporednega prikaza dogodkov na Koroškem in v Sloveniji. Težnja, da bi vzporedno prikazali dogajanje, ki ni bilo vzporedno, ampak zelo raznorodno, škoduje vsebini razstave in njeni celovitosti. Že prvo poglavje, ki pod isti naslov »Jezik sovraštva« uvršča tako vzbujanje slovenske narodne zavesti in domoljubja v Sloveniji (Zedinjena Slovenija, Tabor v Vižmarjih, »besede« in podobno) kot vzbujanje nacionalnega sovraštva proti Slovencem in židom na Koroškem, kaže negativen vpliv oblike na vsebino. Še bolj napačna se vzporedna oblika pokaže kasneje, ko je na Koroškem šlo samo za teror nacizma in komunizma brez odpora proti revoluciji, v Sloveniji pa je po prvotnem partizanskem nasilju prišlo do slovenskega oboroženega protirevolucionarnega odpora in kasneje do državljanske vojne v okviru druge svetovne vojne. Ta specifičen pojav ni mogel dobiti pravega prikaza v nerealnem kalupu vzporednega opisovanja. To napako so delno spoznali že avtorji razstave in se zato oblike vzporednosti niso dosledno držali.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Tudi zgodovina je mogočen mlin Simon Dan

Začetek okupacije in revolucije je opisan povsem v duhu pravljične »partizanske zgodovine«. Tradicionalne politične stranke naj bi razpadle, v resnici so šle samo v ilegalo. »Ostanki« teh strank naj bi bili povsem neenotni o prihodnosti slovenskega naroda. V resnici so zelo enotno sklenili pripraviti vstajo in so zato ustanovili ilegalne vojaške legije, Slovensko, Narodno in Sokolsko, politično pa se združili v enotno »Slovensko zavezo«. Prisebna naj bi bila edino Komunistična partija, ki naj bi konec aprila 1941 organizirala OF kot nacionalno odporniško gibanje. Nič o danes nezaželeni Protiimperialistični fronti. Partizani naj bi kmalu prešli v napade na okupatorja, o zločinskih napadih na slovenske civilne prebivalce, ki so terjali neprimerno več žrtev kot med okupatorji tudi ta razstava molči.

stran: 073

Brez vsake kritičnosti in z vsem spoštovanjem partizanskim »zgodovinarjem« je opisana in prikazana partizanska vojska, njena »država« in »oblast«. Poglavje o revolucionarnem nasilju, ki sledi prikazu slavne NOB, se zato zdi samo kot neka manjša napaka, kot nekaj postranskega v epopeji partizanstva. Značilno je, da avtorji razstave med elementi revolucionarnosti partizanstva sploh ne navajajo silnega revolucionarnega terorja takoj v prvih letih ¹⁹⁴¹⁄₄₂, ko so partizani že pred prvo odporniško puško zverinsko umorili stotine neoboroženih Slovencev in nekaj desetin celih družin.
V enakem nezgodovinskem ključu je prikazan nastanek slovenskega protirevolucionarnega oboroženega odpora. Po opisu na razstavi slovenski kmetje na Notranjskem, Dolenjskem in v Beli krajini za puške niso prijeli zaradi samoobrambe pred neštetimi partizanskimi umori in ropi v letih ¹⁹⁴¹⁄₄₂ - zato ti tudi niso prikazani - ampak samo zato, ker so jim tako ukazale meščanske stranke, ko so ugotovile, da vpliv partizanstva narašča in da imajo komunisti namen izvesti tudi revolucijo. Ne zaradi že izvrševanega nasilja, ampak samo zaradi nameravane prihodnje revolucije. Protirevolucionarni strani pa razstava mirno pripiše tudi več sto žrtev Črne roke, čeprav je ta na tej strani bila izven zakona in ne njen sestavni del.

stran: 074

Posebno poglavje je seveda terminologija, ki jo uporablja ta projekt. Partizanske enote in ustanove so navedene po njihovih lastnih poimenovanjih in naslovih. Protirevolucionarna stran je navadno imenovana tako, kot so jo zmerjali komunistični politični komisarji. Vaške straže in domobranci so vedno prikazani skupaj z Italijani ali Nemci, nikoli samostojno, čeprav so zlasti domobranci večinoma delovali povsem samostojno. Tako so jim lahko pripisali tudi zločine okupatorjev. Vaški stražarji in domobranci so »morili«, partizani so samo koga »usmrtili«, kar pomeni, da so le »izvršili sodbo«. Za protirevolucionarje je pogosto uporabljeno ime kvislingi, kolaboracija, sodelovanje z okupatorjem, vse v skladu z nekdanjo totalitarno terminologijo.
Navedli smo samo nekaj primerov, ki kažejo, kako je slovensko zgodovinopisje še globoko v naročju komunističnega konstrukta NOB, kako nebogljeni in omejeni so koraki v samostojno zgodovinsko raziskavo. Tudi takrat, ko naredi imeniten korak v pravo smer, tega koraka ne zna narediti drugače kot s privzgojenim komunističnim političnim besednjakom. To bo trajalo toliko časa, dokler si raziskovalci ne bodo na jasnem o temeljnih slovenskih stvareh zadnjega stoletja: o načrtovanem in izvršenem komunističnem genocidu proti slovenskemu narodu.