Avtor: Justin Stanovnik
V soboto pred tiho nedeljo, 5. aprila, je bil v Festivalni dvorani v Ljubljani občni zbor Nove Slovenske zaveze. Občni zbori so zato, da organizacija pregleda preteklo delo in premisli, katere cilje mora postaviti, če hoče, da bo tudi v razmerah, ki se nakazujejo, to, kar trdi, da je. Lahko bi rekli, da je občni zbor čas samospraševanja in samozavedenja. Uspeh ima tedaj, če udeleženci odhajajo z boljšim vedenjem o tem, kaj so: če bolj določno in bolj zavezujoče vedo, zakaj je organizacija nastala in kaj hoče. Če vedo, katere besede sme uporabljati in katerih ne – kakšen mora torej biti njen govor – če hoče biti zvesta svojim človeškim, zgodovinskim in moralnim obvezam. Vedeti mora, katera dejanja ji pritičejo, da bo ostala njena podoba pred svetom, ki ji pripada, čista, da bo delček tistega prizadevanja družbe, ki veča veselje do življenja.
Nova Slovenska zaveza je, kot pove njeno ime, nova, in je torej zgodba »potem«. Vzrok za to, da sploh je, je treba iskati v njeni izvorni postavitvi, v Slovenski zavezi, ki ji Nova Slovenska zaveza dolguje ne samo razlog za obstoj, ampak tudi misel, na kateri se utemeljuje, cilje, ki si jih postavlja, kulturo, ki jo goji, vero, ki jo nosi v sebi. Da je nova, pomeni, da je ponovitev ali ponovna postavitev nečesa, kar je bilo – ponovitev v nekih drugih in drugačnih časih.
Ljudje ponavljamo kako zgodovinsko prizadevanje zato, ker je bilo tisto, kar je bilo, tako naravno in dobro, da je za vsak čas in za vse čase; ali pa zato, ker je tisto, kar je bilo, pustilo svoje delo nedokončano in ljudje nekega drugega in drugačnega časa začutijo, da ga morajo dokončati; ali pa zato, ker je tisto, kar je bilo, zadela velika nesreča, ki jo ljudje poznejšega časa zagledajo v njeni celosti, tako da ne morejo preslišati ukazov, ki prihajajo iz nje in se znova lotijo dela. Odnos med Slovensko zavezo in Novo Slovensko zavezo je odnos med zgodbo in dejanjem. Nova Slovenska zaveza je dejanje in se še ne ve, kakšna bo njena zgodba. Slovenska zaveza je tudi nekoč bila dejanje, a je sedaj že zgodba, vsa pred nami, od začetka do konca.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Festivalna dvorana, 5. april 2003 – Občni zbor Nove Slovenske zaveze
Slovenska zaveza
Slovenska zaveza je bila politična formula, ki je izražala način, kako narod preživi katastrofo, kot je bila 2. svetovna vojna. Bila je torej rešitev nekega problema. V tem načinu sta bila zajeta dva momenta: racionalnost in skrajna intenzivnost narodovega obstajanja. Pravzaprav sta oba momenta izhajala iz istega izkustva – iz izkustva zavesti skrajne nevarnosti, v kateri lahko vsak gib, vsaka kretnja, vsak korak, ki ne bi bil narejen v logiki, ki ureja racionalni odnos med vloženim in doseženim, povzroči katastrofo z nepredvidljivimi posledicami. Poleg racionalnosti pa je skrajna nevarnost narekovala vsem silam, da pozabijo to, kar jih ločuje, in se podredijo temu, kar jih združuje. Slovenska zaveza je utemeljeno pričakovala, da vse sile, če so le iskrene v svojem čutenju in izjavljanju, nekaj združuje, in da to, kar jih združuje, ne more biti, v največji stiski, drugega kot narodov obstanek. To, da je narodov obstanek postavljen na kocko, je tako pomembna stvar, da presega običajne politične okvire in meri v prostore sakralno sankcioniranih zaobljub. Zato so si sile, ki so tako doumele nastalo stanje in se tako do kraja in brez ostanka izročile interesom tako zagledanega cilja, dale ime z a v e z a.
Iz vsega se vidi, da je Slovenska zaveza z nazorsko, vrednostno in politično redukcijo položila takšno ravnino delovanja, da so nanjo mogle stopiti – v nekem ekstremnem času – vse politične sile, ki so pristajale na dvoje: na razum, kot osnovni regulator človekove normalnosti, in na narodov eksistencialni obstoj kot temeljno izhodišče vseh duhovnih, kulturnih, socialnih in političnih možnosti in izbir. Slovenska zaveza je tako postala politični forum, ki je dajal prostor vsem in vsakomur, ki je pristajal na dva aksioma civilizacije: na racionalni um in na moralno etični ozir na drugega.
Jasno je, da v slovenskem prostoru, kakršen se je oblikoval med obema vojnama, samo komunisti niso mogli stopiti na tako domišljeno ravnino. Ti so uveljavljali dve drugi postavki civilizacije oziroma necivilizacije: namesto racionalnega uma so postavljali utopijo, namesto moralno etičnega ozira na drugega pa zgodovinsko privilegiranost razreda, oziroma sebe, kot njegovega upravitelja.
Slovenska zaveza je vedela, da se komunisti ne morejo iskreno solidarizirati s silami na tako postavljeni politični platformi. Ni pa vedela dveh drugih stvari. Ni vedela, da bodo komunisti šli tako daleč, da bodo kljub skrajnemu položaju, v katerem se je narod znašel, aktivirali revolucionarni potencial, ki v vsakem narodu vedno obstaja in ki se v vročičnem stanju okupacije, ko izgubijo moč uveljavljene družbene norme, še poveča in postane nevarno razpoložljiv. Tega ljudje Slovenske zaveze nikakor niso pričakovali. Posebej pa si niso nikoli predstavljali – danes bi rekli, da so bili premalo izkušeni – da bo enobejevska inštalacija imela takšen uspeh in da bo komunistična zgodovinska prevara tako perfektno delovala. Prave znanstvene analize o tem še nimamo in je, spričo neustvarjalnosti slovenskega duhovnega prostora, še dolgo ne bomo imeli. Kdor bi hotel dobiti vsaj približen odgovor na to vprašanje, bi moral izračunati dinamiko različnih elementov, najprej vsakega posebej, potem pa še, kako so se med sabo interakcijsko krepili: strah, ki ga je povzročil začetni komunistični teror; nemoč, ki so jo ljudje ob njem začutili; in potem, ko ni bilo videti nobenega izhoda, popolna vdaja; in nazadnje čudna spoštljivost do ljudi, ki tako suvereno kršijo zakone, od pamtiveka veljavne in nedotaknjene. Nazadnje je prišlo do največje možne politične perverzije. Mnogi so namreč začutili, da imajo ljudje, ki so se zmožni tako dvigniti nad človekom – ki so zmožni takega prezira nad človeško bolečino – da imajo takšni ljudje pravico do oblasti. Da jim oblast nekako pripada. S tem ponižujočim spoštovanjem se je potem na čuden način združeval glas žaljene narodnosti – praćulo naroda, kakor pravi Djuretić – za katerega so ljudje, opremljeni s takimi prerogativami, trdili, da ga bodo odrešili. Torej svoboda! Potem pa še enakost! Danes se sliši smešno, toda klic »Ti, ki bil si nič, postaneš vse,« so vsi razumeli in vsak je verjel, da se nanaša prav nanj.
Skratka, vojna se je izkazala za prostor, v katerem stvari dobijo drugo barvo in pomen. Ljudje, ki so se zaradi vezanosti na kulturo morali sklicevati na razum in ga rešpektirati, so se znašli v velikih težavah; ljudje pa, ki so mogli zase misliti, da jim je dovoljeno vse, so želi velike uspehe. Oglejmo si naslednji primer. V 8. knjigi dokumentov ljudske revolucije, ki kot prva pretrga tradicijo in si nadane naslov Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, je pod št. 128 navedena okrožnica Centralnega komiteja KPS, ki jo je podpisal Ivan Maček. V njej pisec nalaga partijcem, da poskušajo pridobiti predvsem tako imenovane sredince. Maček jim daje tole navodilo: »Vse tiste, ki bodo to odklanjali, razkrinkajte kot narodne izdajalce.« Vsi vemo, kako pomembno vlogo je v komunistični revolucionarni taktiki odigrala beseda »izdajalec«; kdaj vse se je uporabljala in koliko ljudem je bila prilepljena. Kogarkoli so komunisti ubili, je bil brez izjeme tudi »izdajalec«. Sedaj vemo, kako so ljudje postali izdajalci: tako, da so jih komunisti »razkrinkali kot izdajalce«. Ta primer nam nekoliko kaže, s kakšnimi ljudmi se je morala boriti Slovenska zaveza.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Marija Zgonc pozdravlja zbor
V Sloveniji je bila državljanska vojna izzvana. Izzvali so jo komunisti s terorjem, ki se je posebej stopnjeval od pomladi do poletja 1942. Vsak teror ima svojo podobo, vsem pa je skupen strah, kar beseda teror v slovenščini tudi pomeni. Teror je pa tudi učinkovito in zelo nemoralno orožje. Z njim lahko zelo majhna skupina – v sicer ugodnih razmerah, kot je npr. vojna – drži v oblasti vasi, mesta, doline in pokrajine. V tistem delu Slovenije, ki so ga bili zasedli Italijani, ki so velik del svojega časa preždeli v bunkerjih, so bili ljudje pred komunisti dobesedno brez moči. Nastalo je eno najtežjih stanj, ki se jih je sploh mogoče zamisliti. Jasno je bilo, da ne bo moglo dolgo trajati. Ko je bil lok tako napet, da snov, iz katere je bil narejen, ni več vzdržala, je počil. Vas se je uprla. Uprlo se je tudi mesto, mnogo pozneje, ker sprva ni bilo tako izpostavljeno in ogroženo. Slovenska zaveza je stanje, ki je tako nastalo, registrirala tako, da je upor sprejela in mu priskrbela vojaško vodstvo. Slovenija je vstopila v državljansko vojno.
Slovenska zaveza, ki je na začetku vojne postavila program, s katerim je upala prepeljati narod skozi kataklizmo, ne samo, da s svojim programom ni uspela, ampak je morala sprejeti boj na dveh frontah. Njen položaj se je bistveno otežil predvsem zato, ker je bil nastali položaj protisloven in se zato nanj tudi ni mogla odzvati na način, ki bi bil brez protislovja. Protislovnost je bila v tem, da je od okupatorja, ki je bil od začetka njen nasprotnik in je to tudi vedno ostal, morala zahtevati, da uresniči svoje mednarodne obveznosti. Tako ga je priznala na način, kakor ga izvorno nikakor ni hotela. Rešitev protislovnega položaja, v katerega je komunistična boljševiška agresija prisilila Slovensko zavezo, je imela politično obliko, ki jo je bilo mogoče v nedomišljenem besednjaku propagande označiti za kolaboracijo. O tem, kaj je kolaboracija in kdo je v Sloveniji v resnici kolaboriral z okupatorjem, je treba povedati nekaj besedi.
V predlogu Zakona o grobiščih, ki bo predvidoma letos maja drugič šel skozi državni zbor, je tudi člen, ki na vojnih grobiščih prepoveduje »besedila ali simbole, ki poveličujejo ali slavijo pripadnost ali sodelovanje z okupatorjem«. To besedilo je nekakšna novost in nadomešča starejše, ki prepoveduje »označbe, ki označujejo pripadnost ali sodelovanje z nacifašističnimi silami in nacistične ali fašistične nazive pokopanih oseb«. Ker je po mnenju določenih ljudi v ministrstvu za delo, ki pripravlja besedilo Zakona o grobiščih, ta formulacija dajala nevarne možnosti ljudem, ki bi tam, kjer se govori o fašizmu in nacizmu, hoteli imeti tudi komunizem, so sklenili skriti svoj namen za besede, ki so se jim zdele bolj varne. Predvidevali so, da je sintagma »sodelovanje z okupatorjem« spričo polstoletnega komunističnega nadzora nad slovenskim spominom dovolj obdelana in utrjena, da bo zadela prave ljudi. To pa naj bi bili tisti, ki jih je Slovenska zaveza vodila v boju s komunisti in ki jih Nova Slovenska zaveza brani, potem ko so bili pobiti v velikem povojnem masakru. Zaščitniki postkomunističnih interesov na ministrstvu za delo so mislili dobro, a so se zmotili.
Če hočemo razrešiti ta problem, moramo vzeti v pretres eno najsplošnejših izkustev, ki ga ima – včasih celo boleče občuti – vsak človek na tem svetu: izkustvo igre med videzom in resnico. V skladu s to večno in vedno prisotno igro stojijo stvari s »kolaboracijo« takole: Vojaki Slovenske zaveze, belogardisti in domobranci, so bili z okupatorjem v odnosu, ki je dajal videz kolaboracije, v resnici pa so ga samo prisilili, da se je obnašal v skladu z definicijo, ki mu jo daje mednarodno pravo. O poistovetenju z njegovimi ideološkimi cilji, kar beseda kolaboracija pomeni, ni bilo sledu. Komunisti pa so bili do okupatorja v odnosu, ki je dajal videz nasprotovanja in bojevanja, v resnici pa so ga potrebovali, saj brez njega ne bi mogli izvesti revolucije. Komunisti so kolaborirali z okupatorjem s tem, da so se udeležili njegove agresije na tuj narod s paralelno agresijo na svoj lastni narod, kakor se je duhovno in politično izoblikoval v civilizaciji. Boj komunistov z okupatorjem, ki je v določeni meri obstajal, je v tem, kako je potekal, dokazoval, da so komunisti imeli narod samo za strateški faktor ali strateško količino za dosego svojih revolucionarnih ciljev. Državljanska vojna, ki so jo začeli, je koristila samo okupatorjem.
Slovenski zavezi je bil torej vsiljen nastop, ki ni bil brez protislovja. Bilo je sicer navidezno, a se ga je dalo nekoč in danes izrabljati za različne namene. A je vendar in kljub vsemu danes mogoče mestu in vlogi Slovenske zaveze dati bolj določene konture. Kljub temu, da postkomunistična reakcija poseduje velikanski aparat, je danes mogoče bolj dokazljivo povedati, kaj je kaj. Poglavitna razlika med Slovensko zavezo in komunisti je bila ta, da se je Slovenska zaveza bojevala za narod tako, kakor se bojuje tisti, ki ga skrbi, ki goji skrb, ki ga nosi skrb, komuniste pa so njihova moralna stališča te skrbi odvezovala. To pa jim je dalo veliko strateško avtonomnost in akcijsko gibljivost.
Tako smo pri drugi stvari, ki jo šele danes vidimo tako določno, da lahko opozorimo na njen pomen. Slovenska zaveza je bila bistveno civilno podjetje, tako v svojem političnem kot v vojaškem delovanju. Kar jo je najbolj ločevalo od njenih nasprotnikov, je bila njena civilnost. Ljudje, ki so se ji pridruževali, so bili civilisti, ki so oblekli uniformo in se – kar je bila druga reč, ki jih je določevala – branili. Nasprotniki pa so bili profesionalci in so napadali. Revolucija je bila njihov posel; nanj so se pripravljali – v njem so pravzaprav bili – leta in desetletja. Tu ni bilo nobene zamenjave orodja z orožjem. Tu je šlo za kadre, ki so se, ko jih je partija potrebovala v domovini, vračali z revolucionarnih praks v Španiji in Rusiji in se ji postavljali na razpolago.
Slovenska zaveza je zaradi razmer, v katerih se je znašla, in zaradi svoje duhovne in moralne konstitucije bila neenak boj. Danes pa je jasno še nekaj drugega, kar takrat ni bilo: da je boj, ki ga je bila, bil že vnaprej izgubljen. O tem pa niso odločale razmere v Sloveniji, ampak v svetu. V velikem svetu so padle neke odločitve, ki so boj majhnega naroda za obstoj in svobodo v civilizaciji obsodile na neuspeh.
Ta zgodba ima dva dela. Začetek enega sega od marčnih dni leta 1941, ko je po generalskem puču v Beogradu Churchill vzneseno izjavil, da so jugoslovanski narodi našli svojo dušo, pa do jeseni 1943, ko je isti politik tako najdeno dušo izročil sekretarju jugoslovanske partije in njegovim proleterskim brigadam in ga začeli podpirati.
Drugi pomembnejši del pa se je zgodil sredi avgusta 1941 v nekem izgubljenem zalivu Nove Fundlandije, kjer sta Churchill in Roosevelt podpisala tako imenovano Atlantsko listino. Med osmimi točkami te listine je bila tudi pravica narodov do svobodne izbire oblasti in pravica do življenja brez pomanjkanja in strahu. Toda dve okoliščini – da je bila izjava podpisana pičla dva meseca po napadu Nemčije na Sovjetsko Zvezo in da je mesec za tem ta država listino tudi sama podpisala, kažeta na to, kar je bilo v njej nenapisano, a zelo pomembno: da je bila Sovjetska Zveza sprejeta v vojno zavezništvo. Iz tega pa je logično izhajalo, da bo zato tudi plačana. Ko so leta 1945 Sovjetsko zvezo dejansko plačevali, so Anglo-Američani pozabili na vseh osem svobodnjaških točk, ki so stale v listini. Z dogovorom avgusta 1941 med Ameriko in Anglijo o vodenju vojne je bila zapečatena usoda narodov Vzhodne in Srednje Evrope. Tudi Churchillova odločitev, da odide od četnikov h komunistom, se je mogla zgoditi v političnem prostoru, katerega izhodišča so bila postavljena leta 1941.
Slovenska zaveza se je tako znašla v prostoru, ki je bil dejansko protisloven. Njeni voditelji v Sloveniji zanj najbrž niso niti vedeli; če pa so vedeli, niso mogli verjeti, da je mogoč. Vso protislovnost Slovenske zaveze in njene demokratične politike – lahko bi rekli tudi, vse njene tragičnosti – izražajo stavki, ki jih je februarja 1944 v Ameriki zapisal v svoj dnevnik politik Franc Gabrovšek: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so sicer proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so izgubili sicer na ugledu – a so priznana vlada. Mi nismo v vladi ne z vlado, smo proti komunizmu – torej v očeh Amerikancev in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike, in vendar imamo mi večino doma za seboj, in vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.« Mislimo, da je treba ta Gabrovškov zapis kar naprej ponavljati. Zdi se nam, da ne obstaja nobeno drugo besedilo, ki bi tako natanko in tako precizno zajelo slovensko usodo tedaj in pozneje.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Pevci iz Šentjošta nad Horjulom
Politične stranke, ki so sestavljale medvojno Slovensko zavezo, so bile legitimne predstavnice slovenskega naroda. Niso bile legalne, ker je okupator politično življenje ukinil, bile pa so legitimne, ker so bile v posesti zadnjih političnih poverilnic, ki jih je ljudstvo še moglo dati. Legitimnost Slovenski zavezi ni dajalo samo pravice do vodstva, ampak ji je istočasno in hkrati nalagala odgovornost.
V demokratski konstituciji oblasti sta legitimnost in odgovornost neločljivi. Z neodgovornostjo oblast začne izgubljati tudi legitimnost. Ker je odgovornost bistveni sokonstituent legitimnosti, moramo nujno poizkusiti in povedati kaj je.
Odgovornost je vsa v tem, v kar je usmerjena. V demokratski politeji je odgovornost usmerjena v ljudstvo, organizirano v narod. Zato ta odgovornost ni nekaj arbitrarnega ali nekaj, kar bi ostajalo v domeni oblasti, ampak ima svoj kriterij. Odgovornost je takšne narave, da podeljuje oblasti legitimnost samo tedaj, če je odgovorna v tem smislu, da umeva in promovira, dobro ljudstva ali dobro naroda. Tu nastopi vprašanje, kaj pa je dobro ljudstva in dobro naroda. Ali je to nekaj, kar postavlja ali določa oblast; ali nekaj, kar postavlja ali določa ljudstvo samo ali narod sam – nekaj poljubnega ali arbitrarnega? Vse to, a le pogojno. Končni razsodnik je namreč zgodovina. Zgodovina je tista, ki pokaže, če je bodisi politika bodisi suverena odločitev ljudstva videla, zagledala, razumela objektivni ali zgodovinski interes naroda.
Objektivni interes ljudstva, kulturno in zgodovinsko organiziranega v slovenski narod, je v stanju, ki se je sestavilo med 2. svetovno vojno, bil dvojen: eksistencialno prebitje ali preživetje in obstanek v civilizaciji. Naša sedanjost, zajeta v parametrih evropske in svetovne sedanjosti, nam – ker je pač prihodnost medvojne sedanjosti – to na nedvomen način potrjuje. Danes, ko se je ves hrup polegel, ko se je ves dim razkadil, ko pokrajina preteklosti leži pred nami v razločnih konturah, serena in artikulirana – kakor da bi nam bila pripravljena vsak čas spregovoriti – danes vemo, da je bilo samo to dvoje: preživeti in ostati v civilizaciji. Samo tiste odločitve bodisi oblasti bodisi ljudstva, ki so šle v smeri zagotavljanja tega temeljnega interesa, so bile odgovorne in legitimne.
Premislek, ki smo ga tu izrisali v nekaj osnovnih črtah, nas je pripeljal do tega, da lahko zanesljivo in utemeljeno postavimo trditev, da je Slovenska zaveza, kot legitimna predstavnica slovenskega naroda, vodila odgovorno politiko. Vse njene odločitve in vsa njena dejanja so bila usmerjena v to, da preživimo in ostanemo v civilizaciji. Razmere, v katerih je Slovenska zaveza morala zasledovati ta dvojni cilj, so bile težke, zagatne in nevarne, ne samo zaradi izrednosti vojnega stanja – takšno stanje je mogoče vzeti nase tako, kot jemljemo nase ujme, kugo, lakoto, potrese in sušo – ampak je bil ta čas sam, poleg vojne in mimo vojne, nasproten politiki Slovenske zaveze, ki je bila koncipirana in udejanjena v nomosu razuma.
Ko so nas vojni lordi velikih sil izročali »nesrečnemu delu Evrope«, kot bi se morda izrazil nekdanji predsednik Milan Kučan, bi se Slovenci mogli rešiti samo na en način: tako, da bi vsi, brez izjeme, odklonili sodelovanje z agenti tistih sil, ki so našo usodo za povojni čas zarisali v geografijo »nesrečne Evrope«. Praktično in preprosto pomeni to: da bi vsi Slovenci, brez izjeme, v imenu temeljne civilizacijske prisebnosti, v imenu vednosti, v katere nas je izučilo tisočletno prebivanje na tej zemlji, v imenu obveščenosti, v katero so nas vpeljala velika besedila naše kulture – da bi Slovenci spregledali zlaganost tuje učenosti in zavrnili sprevrženost dejanj njenih interpretov. Morda bo kdo rekel, da so to ambiciozne zahteve. Ne, ne! Gre za najbolj naravne in najbolj normalne stvari, ki jih razume vsaka človeška pamet in vsako človeško srce.
Čeprav je to razumen scenarij in bi lahko bil pričakovan, vemo, da se ni realiziral. Toda čeprav velja, da človeku sicer ni dovoljeno biti neumnemu, je bila vojna vendarle izjemen čas, ki je z anomalijami, ki jih je prirejal, potegnil v svoj zmedeni ples tudi človeško pamet.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Novi predsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič
Nova Slovenska zaveza
Ideja, ki jo je med vojno v najčistejši obliki formulirala Slovenska zaveza, je iz razlogov, ki smo jih nekaj navedli v prvem delu, ob koncu vojne doživela udarec, ki bi lahko bil usoden in dokončen. Njene nosilce je zadela usoda, ki je imela dve podobi in dve imeni. Eksodus ali odhod iz domovine v tujino in genocid ali pokol. Dve usodi torej, izguba domovine in izguba življenja. Na prvi pogled je med njima velika razlika, ko pa ju malce natančneje pogledamo, si postaneta presenetljivo podobni. Le njuna geografija, kraja, kjer sta se njuni usodi dopolnili, sta boleče oddaljena drug od drugega: Argentina in Kočevski Rog – tako blizu skupaj in tako daleč narazen.
A v povedanem še ni zajeto vse. K izgubi domovine in izgubi življenja moramo položiti še nekaj – izgubo svobode. Z njo smo v komunistični Sloveniji. Slovenska zaveza se ni končala na črti, ampak v trikotniku. Tvorijo ga pojmi: Argentina, Kočevski Rog, Slovenija – ne vsa Slovenija, ampak samo tista, ki je lahko tretja točka k Argentini in Kočevskemu Rogu. Torej izguba, s katero se je končala Slovenska zaveza, bi človeka lahko navdala s pesimizmom, če ne bi pomislili, da to ne more biti dokončni konec. O tem nas prepričuje spomin na neke besede, ki nam jih včasih preberejo v cerkvi in ki pravijo, da pšenično zrno ne obrodi sadu, če ne umre – da iz vsake izgube pride novo najdenje. O tem nas prepričuje tudi to, kar smo v Slovenski zavezi odkrili sami: njena notranja struktura. Kar je Slovensko zavezo postavljalo in vzdrževalo, sta bila dva uvida, dva vzgona, dve hotenji: preživetje in obstanek v civilizaciji; ali širše povedano: življenje in duh. To dvoje pa ne velja samo za neki konkretni čas, ampak velja za vsak čas in za vsako avtentično kulturo. Če pa je tako, tedaj Slovensko zavezo čaka prihodnost, zakaj nobena prihodnost ne bo mogla iti mimo tega, kar je Slovenska zaveza v sebi nosila. Vsak prihodnji politični program bo moral imeti ti dve besedi v svojem središču: življenje in duh. Se pravi, vsak program, ki bo hotel biti zadosten – zadosten za vsako in kakršnokoli zgodovino.
V času obnovljene svobode po letu 1990 je Slovenska zaveza vstala kot Nova Slovenska zaveza. Da so ji ljudje, ki so se trudili za njeno obnovo, dali prav to ime, ni naključje, ampak posledica poglobljenega razumevanja tega, kar so hoteli. Poleg opravil, povezanih s pokolom, izhodom in zatrto zgodovino, so hoteli v zametkih obnoviti načela politične kulture, ki je ob uvedbi totalitarizma leta 1945 imela že skoraj stoletno tradicijo. Ob prelomu 1990 so bili edina živa vez s to dolgo in častivredno tradicijo. Poleg tega pa so imeli še skušnjo s komunistično pragmatiko, ki se je v glavnem izživljala v rafinirani manipulaciji s sopotniki. To so bili ljudje, ki so jih najemali za določena opravila in jih potem, ko so svojo delo opravili, ali puščali vnemar ali odslavljali. Tudi pot demokratskega desetletja po letu 1990 je markirana s političnimi trupli te vrste. Na boleč, pa tudi nekoliko prezirljiv način je zgodovina ponovno postavila pred nas dokaz, da preteklost, pa naj bo že karkoli, gotovo ni šola, v kateri bi se ljudje česa naučili.
Ljudem, ki so se pripravljali na postavitev Nove Slovenske zaveze, je bilo kmalu jasno, da to ne bo mogla biti politična stranka. Organizacija stranke in njeno funkcioniranje bi zahtevala vse njihove razpoložljive moči, tako da jih za upravljanje z dediščino, ki jim je ostala po Slovenski zavezi, ne bi ostalo dovolj. Ta dediščina pa je bila takšna in tolikšna, da bi pred seboj in pred svetom izgubili moralno verodostojnost, če ji ne bi posvetili vseh moči, ki so jim ostale.
Tu so bili najprej tisti, ki jim je bilo treba poiskati imena in jih na neki način pokopati; tu je bila tudi do neprepoznavnosti izmaličena zgodovina, ki je klicala po usmiljenih rokah, da ji povrnejo izvirno podobo. Obe nalogi, žrtve in njihova zgodovina, sta vstali pred temi ljudmi s prvinsko silovitostjo, ki je niso mogli prezreti, če niso hoteli zanikati samega sebe. Tu je šlo za prastare človeške stvari, za katere ne moremo reči, da jih človek mora opraviti, ampak da ni mogoče, da jih človek ne bi opravil. Nova Slovenska zaveza je te stvari videla in jih postavila na prvo mesto – pred vse druge, tudi pred politiko in njenimi zahtevami. Tisti, ki so v njenem imenu to storili, so se zavedali, da se s tem odpovedujejo vplivu, ki ga dajeta moč in oblast. V rokah jim je ostala samo še moralna moč – moč ki jo dajejo besede.
V nekem oziru se je izkazalo, da to ni majhna moč. Kamor je prišla, je prebudila tiste, ki so ji pripadali – ki so nanjo pravzaprav že dolgo čakali. Teh je bilo toliko – in vedno več – da se je zdelo, kakor da gre čez deželo neko valovanje. To se je izrazilo v postavljanju farnih spominskih plošč. Če je Nova Slovenska zaveza lahko s čim zadovoljna, potem je gotovo s tem, da je uveljavljala izraz farne spominske plošče. V nasprotju z lažnim patosom partizanskih spomenikov – najbolj žaljivih do tistih, ki so jim bili posvečeni – so rasle in še rastejo po Sloveniji farne spominske plošče, ki na najbolj preprost in najbolj slovesen način pripovedujejo, da se je tu nekaj zgodilo: komu, kdaj, kako. Takih plošč je že 200, obstajata tudi dve knjigi, v katerih so predstavljene in opisane.
Moč, za katero se je odločila Nova Slovenska zaveza, moč besede, se je izkazala tudi v o organizaciji spominskih slovesnosti na velikih moriščih po Sloveniji. Tisti tisoči, ki prihajajo tja – vedno novi in ne v manjšem številu – pridejo tja zato, da slišijo besede, ki jih je takšne mogoče samo tam izreči in samo tam poslušati. To postajajo sedaj najslovesnejši slovenski spominski kraji – druge kulturne predstave so v primeri z njimi le hrupni dogodki na sejmu ničevosti.
Moč besede, s katero razpolaga Nova Slovenska zaveza, se je – v nekem oziru, kakor smo rekli – izkazala za uspešno. Dosegla je tiste ljudi, ki so jo čakali. Tistih pa, ki te besede niso čakali, ni dosegla. Čudno, nenavadno! Prinašala je grandiozno sporočilo, lahko bi rekli tudi, presežno sporočilo – saj je presegalo vse, kar je našega človeka doletelo v zgodovini – pa so se pred njim zaprli, ali pa se jim tudi zapirati ni bilo treba, ker jih sploh ni zadelo. To reč moramo na vsak način nekoliko premisliti.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Slovenska zaveza – Začetek Atlantske listine
Eden od razlogov je gotovo ta, da se slovenski javni prostor ni spremenil tako, da bi ga ljudje razumeli kot politično nov čas. Od tega, kar bi se ob velikem prehodu moralo spremeniti, se je spremenila natanko polovica in samo polovica. Če hočemo to razumeti, moramo vedeti, da sta si bila stari in novi čas – kakor bi po logiki stvari morala biti – ne samo različna, tudi ne samo v nasprotju, ampak sta si bila v protislovju. Obstajajo različne vrste demokracij; demokracija in diktatura sta si v nasprotju; demokracija in totalitarizem pa sta si v protislovju. To moramo poudariti zato, ker si rešitve tega zgodovinskega protislovnega soobstajanja ni mogoče zamisliti tako, da se proglasi in definira samo demokracija – stanje prihodnosti – ampak je treba definirati tudi totalitarizem – stanje preteklosti – in ga proglasiti za to, kar je. Šele z obema dejanjema – z njuno politično verifikacijo – je takšen prehod sploh mogoč. V državi Slovenija pa enega od dveh dejanj sploh ni bilo, zato tudi prehoda ni bilo. Smo v sivi coni; smo malo tu, malo tam; smo, v kulturnem jeziku, shizoidni; smo, v medicinskem jeziku, shizofreni. Najbolj važno pa je to, da politično, v popolnem pomenu te besede, nova doba še ni nastopila – ne v resničnosti in ne v glavah ljudi. Iz tega premisleka šele lahko razumemo, zakaj sedanji demokratski politiki – nekdanji partijski bosi – za njimi pa vsa medijska dépendance ponavlja ad nauseam, da smo Slovenci opravili prehod iz starega v novi sistem dejansko – s plebiscitom in demokratičnimi volitvami!
Kako skrbno je preteklost – ta naša temna stran meseca – varovana preteklost, je pokazal razmeroma banalen dogodek na internetu. Objavljen je bil neki seznam, na katerem so bili tudi nekdanji sodelavci Službe državne varnosti. Bolj kakor imena in kategorije, v katerih so posamezniki nastopali, so bili zanimivi in povedni spremljajoči pojavi. Najbolj je bila vidna velika nevroza, ki je zajela medijsko in politično sfero kontinuitete, ki je včasih prešla v pravcato paniko. Pred opazovalcem je vstala podoba velikega mravljišča, ki ga je pravkar nekdo razgrebel s palico: povsod mrzlično reagiranje, jeza, gnev. Delov novinar je govoril že o »pučih, razstavljanju demokracije, lustraciji, o noči dolgih nožev«; ko je začel stavek »Če pa kdo z demokracijo v Sloveniji ni zadovoljen«, smo že mislili, da nas bo poslal v Filadelfijo, pa se je k sreči premislil in izbral bližjo destinacijo: poslal nas je »na Evropsko sodišče za človekove pravice«. Medtem ko je en novinar protestiral, da je »v nasprotju z vsemi civilizacijskimi normami«, če je kje objavljeno, da je bil kdo »kot mladoletnik« obsojen, je v istem časopisu drugi s slabo prikritim gnevom obtoževal Dušana Lajovica, da je »nekdanji član plave garde« in »vohun tujih obveščevalnih služb«.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Slovenska zaveza – Poziv k enotnosti
Protest komentatorja v Delu »Slovenci imajo pravico do normalnega življenja«, je posebej zanimiv, ker kaže, kako zelo se je že utrdilo enoumno gledanje na svet. »Da imajo Slovenci pravico do normalnega življenja«, bi samo po sebi lahko pomenilo tudi nekaj nasprotnega: da imajo pravico izvedeti, kako je delovala tajna policija totalitarne države. Ta stavek bi po sebi lahko razumeli celo kot urgentno zahtevo, da država nemudoma uvede raziskavo, poskrbi za kompetentne kadre – in morda kaj ukrene, da med njimi ne bi bilo ljudi, ki so bili na nedovoljen način povezani s to službo. (Brez nekakšne lustracije le ne bi šlo, saj res ne kaže, da bi nastavljali kozla za vrtnarja!) Ampak komentatorjeva pamet je že tako oblikovana, da s stavkom dopušča samo tisti pomen, ki jim ga je sam izbral. Od vseh predmetov, ki bi se utegnili potegovati za status hiše, so samo tisti hiše, ki jim avtor dovoli to biti. Za slovenskega novinarja je torej »normalno življenje« samo tisto, ki je daleč od preteklosti; zgodovina ni drugega kot tečna, nevarna veda.
To je seveda šala, zelo resna stvar pa je to, kar se je z afero o dosjejih pokazalo: da smo zgradili državo na neraziskanih tleh. To je vse zato, ker imajo postkomunsti, ki so se države kmalu po ustanovitvi polastili, tolikšen odpor do zgodovine. Upravičen, upravičen! Če bi se zgodovini namreč dovolilo spregovoriti z avtentičnim jezikom, bi se njena pripoved nemudoma spremenila v silen moralni vektor, ki bi postkomuniste potisnil v prostore onstran orbite političnega.
Virtuozna prisebnost kontinuitete je en razlog, da je država Slovenija politično še naprej v sivi coni. Drugi pa labilnost politične elite izvoljenih demokratičnih strank, zlasti tistih, ki veljajo in se imajo za katoliške. Ta pojav je mogoče videti v dvojni luči. Najprej je to nekaj neskončno žalostnega in tragičnega. Katoličani, ki so v državljanski vojni bili na strani demokracije in njenih vrednot in je to držo mnogo ljudi – na tisoče mladih ljudi – plačalo s svojim življenjem; katoličani, ki so morali prenašati najhujše udarce totalitarnega nasilja in ki so zato edini zares in nujno in življenjsko – eksistencialno tako rekoč – potrebovali demokracijo – katoličani so morali doživeti, da so tisti, ki so pritekli, da bi jih vodili, zamešetarili njihov glasove za varljive obljube nekdanjih zatiralcev. Ko bo bodoči pisec slovenskih analov prišel do letnic 1992, 1996, 2000, bo imel nemalo težav, če bo hotel najti primerne besede za absurd, ki ga bo zagledal pred seboj. A kar ob tem začutimo, tragičnost ali jezo, se umiri v luči nekega drugega velikega spoznanja. V njem zagledamo, zakaj je tako. Da je tako zato, ker smo bili v državljanski vojni tako zelo ranjeni, da smo komaj obstali. A vseeno, a vseeno! Zakaj naše matere niso vzgojile boljših sinov in hčera?
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Slovenska zaveza – Sporočilo o umoru dr. Lamberta Ehrlicha
Tako se nam torej nizajo razlogi za sedanje politično, pa tudi duhovno stanje: kontinuiteta, katoliška politična elita. Poleg tega pa imajo postkomunisti tudi veliko zvestih duš, ki jih v stiski niso zapustili – ali zato, ker znajo biti hvaležne, ali pa zato, ker jih žene stara ljubezen, malo ranjena, a vseeno ljubega spomina vredna. Na primer.
Lani je pri Modrijanu izšla knjiga dr. Toneta Ferenca o usodi četnikov in vaških stražarjev jeseni 1943. Gre za vojake protikomunistične vojske, ki so jih komunistični partizani zajeli po padcu dolenjskih in notranjskih postojank. Ključne točke te zgodbe so kočevski proces in množična morišča, predvsem Jelendol in Mozelj. Obsežna knjiga daje vtis detajlne in dokumentirane pripovedi. Letak, ki je vabil na tiskovno konferenco ob izidu knjige, 18. decembra 2002, je napovedoval avtorja, ki hoče biti samo zgodovinar: »niti tožnik niti zagovornik niti sodnik«. Ta misel je bila med konferenco še nekajkrat ponovljena.
V kontekstu tega priznanja je pomemben naslov knjige Dies irae, ki ga je avtor vzel iz tako imenovane sekvence, dela katoliške pogrebne ali črne maše. Dies irae, dan jeze je oznaka za sodni dan ali dan sodbe. Semantika izbranega naslova ne more pomeniti drugega kot to, da so dogodki na Dolenjskem in Notranjskem jeseni 1943 lahko samo sodba ali dan jeze. Celoten kompleks navaja človeka na misel, da avtor sam sicer ni hotel biti »sodnik«, zato pa je poklical za sodnika najvišjo ontološko in moralno avtoriteto krščanske civilizacije. Lahko bi rekli – pravzaprav ne moremo drugače – da je bilo tisto dogajanje pravzaprav kazen, ki je zadela plavogradiste in vaške stražarje, potrjena od najvišje inštance. Naslov imamo torej lahko za nekakšno šifrirano navodilo za branje. (Kaj je avtor zares mislil, sicer ve samo on. Mi ne moremo drugega kot brati. Lahko vse skupaj izhaja iz nepoučenosti. Na to razlago nekoliko kaže latinščina, ki jo rabi v uvodni pesmi. Tam vsem pobožno zaželi »requiem aeterna«; moralo bi stati ali requies aeterna ali pa requiem aternam). Glede vloge zgodovinarja – sodnika pa mislimo, da razvita moralna občutljivost zgodovinarju ne dovoljuje, da ne bi bil sodnik, a si obenem ne moremo predstavljati, da se mu ne bi tresle roke, ko bi pisal sodbo, kjer nastopa tolika smrt.
Drugi primer, ki spada v to rubriko, zadeva znano arhivsko zbirko, ki je do sedaj nosila naslov Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, z osmo knjigo, ki je izšla leta 2001, dvanajst let po sedmi, pa se je Arhiv Republike Slovenije, morda po dogovoru z Inštitutom za novejšo zgodovino, odločil, da bo zbirka odslej izhajala pod naslovom Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji. Upamo, da je že vsakomur jasno, da je eden od dveh, treh najbolj negovanih strateških načel postkomunizma, temeljita sprememba perspektive: revolucija – enobe. Revolucija naj v daljavi izgine v nič, enobe pa naj se pomakne ospredje, čist in civiliziran, kot kakšna zahodno evropska resistenca. Spremembo naslova zbirke si najbolj naravno razložimo tako, da jo imamo za pomoč, ki jo stroka nudi neki politiki v stiski. Uredništvo to kretnjo sicer razloži tako, da novi naslov »bolj natančno pojasnjuje izvor in vsebino objavljenih dokumentov«. Kakor je ta utemeljitev problematična, je še bolj čudno to, da uredništvo ob tem ne izrazi obžalovanja, da so neki zlobni demoni povzročali, da je zbirka toliko časa izhajala pod naslovom, ki ni ustrezal »izvoru in vsebini objavljenih dokumentov«.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Slovenska zaveza – Še en poziv k enotnosti
Da družba ni v stanju opraviti potrebnih dejanj za prehod v nekontaminirano duhovno in politično ozračje normalnega demokratičnega obstajanja, je kriva tudi nepripravljenost, stvari imenovati s pravim imenom, ki je zajela ljudi visoke kulture, pa tudi ljudi, ki jim refleksija ne pomeni vsakdanjega opravila. Kako naj si sicer razložimo, da ljudje tako nedolžno – tako navdušeno – pogoltnejo vsako vabo, ki jo kontinuiteta nastavi na lovišču. Pomislimo samo, kako hitro in dobro se je prijel »revanšizem« in kako po petnajstih letih še vedno deluje! Sem pa tja smo že pomislili, da za vsem ni samo genetsko fundiran odpor do mišljenja, ampak tudi neka osnovna uslužnost, ki ji je v političnem življenju treba reči oportunizem. To je vse prisotni slovenski oportunizem, da ne rečemo kolaboracija, kakor bi jo morda morali, v skladu z nekim analitičnim postopkom v enem od prejšnjih komentarjev imenovati. Koliko pa je bilo pesnikov, pevcev, slikarjev, ki ne bi ganjeno vzleteli, če bi jih povabili, da pred visokim partijskim bosom preberejo pesem, zapojejo arijo ali podržijo svojo najnovejšo sliko. Med Slovenci ni bilo dosti desidentov! Dr. Jože Pučnik je bil.
Z njegovim likom lahko nekoliko pojasnimo našo témo. Pučnik je bil izstopajoč človek, markantna osebnost, morda ta trenutek eden redkih Slovencev – če ne edini – proti kateremu si ne upa in ne more nihče ničesar reči. In vendar je odšel, ne da bi bila o njem poiskana in povedana ključna beseda. Ni bilo nobenega simpozija, nobene okrogle mize, nobenega zbornika. Zelo nenavadno, a si vendar domišljamo, da nas je dosegla daljna slutnja, zakaj je tako.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Kočevski Rog Mirko Kambič
Pučnik je mislil in govoril stvarno in kompetentno. Napisal je nekaj esejev in razprav, a ne pretirano veliko. Sploh pa ni pisal knjig. Njegova misel je bila predmetna, poslušalce je presenečal s tem, da je dejstva tega sveta razstavljal in postavljal tako, da so bila v najbolj normalnem, lahko bi rekli tudi pravičnem sorazmerju. S teorijami pa ni prihajal – do tega ni imel pravega veselja. Ko bi bil človek teorije, bi o njem že imeli simpozij.
Pač pa je bil Pučnik nekaj drugega, njegov talent je bil drugje. Njegov ethos – to, kar je v svoji enkratnosti bil – je bilo posebno razumetje človekovega dostojanstva, ki ga je videl v tem, da je človek to, kar je. Doslednost, zvestoba, pogum so bili samo psihološki odsevi tega ontološkega nukleusa njegove biti. Sedaj mogoče nekoliko razumemo, zakaj ni simpozija o Pučniku. Tisti, ki bi na njem nastopili – njegovi prijatelji v prvem kolenu – ne bi mogli, da ne bi vrtali v to smer, pri čemer bi bilo vedno bolj jasno in pričujoče, kaj to je, biti v identiteti. In nemogoče je tudi, da z naraščanjem tega vedenja ne bi rasla tudi naša zadrega. Simpozija o Pučniku ni zato, ker bi ga Slovenci zelo težko prenesli.
Prebivanje v sivi coni je svojevrstno udobje. Vsi vemo, da je svet problematičen samo, če obstaja resnica. Če pa resnice ni, potem je enostavno vse tako, kot je. Človeku je odvzeta muka iskanja. Zato se večina ljudi zadovoljuje s prebivanjem v sivi coni.
To je stanje, ki je tudi za postkomuniste zelo ugodno. Kakor je bila za komuniste ugodna vojna – ne samo ugodna, ampak nujna – tako smejo postkomunisti upati, da bodo uresničili svoj projekt samo v kulturi, ki je pristala na relativizem. To pa je kultura, v kateri se ne postavljajo prava vprašanja, pa tudi kultura, v kateri na prava vprašanja, če se slučajno katero postavi, ni treba odgovarjati. Kultura, ki ni drugega kot način, kaj večina ljudi misli o sebi in svetu, teh odgovorov ne zahteva, ampak se zadovolji z besednim rokohitrstvom, ki ima predvsem ta cilj, da polni govorni prostor. Postkomunistični ideologi nam s svojimi nastopi dokazujejo, kako visoko stopnjo izšolanosti so v tem dosegli.
Postkomunizem je sam po sebi ravno tako absurden – človeško, moralno in politično – kakor bi bili absurdni politični podaljški fašizma in nacizma, ko bi obstajali. Zakaj pa potem imamo določene oblike postkomunizma v vseh nekdanjih komunističnih državah? Zato, ker vprašanja, ki se tu postavljajo, ne segajo dovolj daleč. To pa pomeni še nekaj globljega: da ljudje niso svobodni. Kako absurdno pa je stanje, se nam pokaže, če primerjamo dve dejstvi iz novejše ruske zgodovine.
Aleksander Nikolajevič Jakovljev, ki je kljub temu, da je v preteklosti opravljal visoke funkcije v sovjetskem aparatu, zaradi svojih reformističnih nazorov postal po prelomu vodja Komisije za rehabilitacijo stalinskih žrtev. To mesto mu je omogočilo dostop do arhivov, ki so mu odkrili vso velikost boljševiškega komunističnega zločina nad ruskim človekom. V njegovi knjigi Stalinsko nasilje v sovjetski Rusiji je tudi tale odstavek: »Moje izkušnje, ki sem jih dobil pri rehabilitiranju žrtev političnega terorja, mi dovoljuje trditev, da je število ljudi, ki so bili pobiti iz političnih razlogov ali pomrli po ječah in taboriščih v celotnem razdobju sovjetske zgodovine, doseglo 20 do 25 milijonov. Sem pa je treba seveda dodati še tiste, ki so umrli od lakote: med državljansko vojno več kot pet in pol milijona in na prelomu tridesetih let še nadaljnjih pet milijonov.«
Ob to stanje, za katerega bi Stalin rekel, da ni drugega kot statistika, moramo sedaj postaviti zgodbo s kipom Feliksa Džerdžinskega, ustanovitelja Čeke, komunistične tajne policije. Avgusta 1991 ga je množica, potem ko je Jelcin zadušil komunistični puč, podrla, sedem let pozneje, 1998, pa je duma izglasovala, da se spet postavi tja, kjer je bil.
Seveda nastane vprašanje, zakaj komunizem, ki se je tako arogantno dvignil nad človeka, ni bil za to obsojen: zakaj še ni bil zagledan tako, kot bi moral biti. Ne moral, tako kot ne bi mogel, da ne bi bil! Vprašanje je nadvse važno. Od kod ta nerazložljivi odpor? Zdi se, da se Evropa boji soočiti se s tem vprašanjem. Pravzaprav bi morali reči, da se boji soočiti s seboj. Zakaj komunizem je evropska stvar v pomenu, v katerem fašizem in nacizem nista. Komunizem je deviacija, a deviacija razvoja, ki se je začel potem, ko so bili postavljeni aksiomi novoveške Evrope. Zato je moralno, etično, kulturno, politično izpraševanje komunizma hkrati samospraševanje civilizacije. Kakšni pa so bili tisti začetni aksiomi, da je moglo priti do deviacije, ki je tako udarila človeka – ki je najprej tako falsificirala človeka, da ga je potem mogla tako udariti? Mogoče pa se Evropa boji tega, da bi jo radikalna samorefleksija postavila pred zahtevo, ki je moralno več ne zmore – da se spreobrne.
Ob tem ne moremo, da ne bi pomislili na to, da gre Evropa prav sedaj skozi fazo novega političnega konstituiranja. A na čem se bo duhovno konstituirala? Na kakšnem samorazumetju bo stala – zase in za svet? Evropa, ki je zrasla na tradiciji treh mest, Aten, Jeruzalema in Rima! Nič večjega še ni bilo v zgodovini. In razmislek o komunizmu, o tem, kako se je udejanil in kako je bil sploh možen, bi lahko bil pot, na kateri bi se, če bi dovolj ljudi stopilo nanjo, Evropa lahko spet našla. Čisto mogoče je, da bo kdo sedaj odložil to branje, češ da smo zablodili v svet iluzij. Sploh ne, sploh ne! Če je človek lahko karkoli, potem da. Če so vse človekove realizacije enako vredne, potem da. Če je vseeno, v kom se človek prepozna, ali v Avguštinu ali v Pascalu ali Nietzscheju, ali v Dostojevskem, ali v Leninu, ali v Kardelju, ali v Sartru, ali v Rosenbergu – potem je človek karkoli, potem je naša sugestija iluzorna. Toda osnovna evropska izkušnja je tudi, da vse poti niso enake. Nekatere se končajo v Gulagu, nekatere v Auschwitzu ali na Golem otoku; kar bi morala biti izkušnja nad izkušnjami, je to, da človek ni karkoli in da vse njegove poti niso enake. Komunizem je udaril človekovo pamet, njegovo vest in njegovo srce tako zelo, da nimamo pravice, da ne bi raziskali, kaj je. Njegova velikost, njegova človeška skrajnost, njegova protislovnost, vse to so stvari, ki zahtevajo in opravičujejo najgloblji angažma človekovega duha.
Če tako stanje velja za Evropo in za nekdanji komunistični svet, potem velja še posebej za Slovenijo. Že na ravni najosnovnejše politične pragmatike – tako imenovane tranzicije. Od treh dejanj, ki jih mora tranzicija narediti, če naj velja za dokončano, ni bilo v Sloveniji do konca opravljeno še nobeno. Rehabilitacija – pravna zadostitev v političnih procesih obsojenih in v genocidu pobitih ni zajela ključnih ljudi: Rožmana, Erlicha, Velikonjo; restitucija – vračanje odvzete lastnine se sicer izvaja, a z velikimi odpori in zamudami; lustracija – izločitev zlikovcev iz političnih in pravosodnih ustanov demokratične države je bila v kali zatrta. Iz navedenega je razvidno, da v Sloveniji niso podani osnovni pogoji za demokracijo, predvsem ni začetne enakosti državljanov. Slovenija, samostojna in mednarodno priznana država, kmalu tudi članica Evropske unije in NATA, je v tem, kako jo doživlja veliko državljanov, še vedno nepravna, predvsem pa krivična in žaljiva. Sedaj je tako in bo še nekaj časa tako, da boste morali plačati kazen, če vas bodo zasačili neprivezanega v avtomobilu, izvajalci posameznih in množičnih eksekucij pa bodo še naprej mirno uživali sadove svojega minulega dela.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Pomlad v Dražgošah Mirko Kambič
Nova Slovenska zaveza, o kateri smo se v tem komentarju namenili povedati nekaj besedi – na to nas je, kot rečeno, napeljal njen nedavni občni zbor – ima na programu predvsem tiste stvari, ki ji jih nalaga njen zgodovinski spomin. Poleg tega in nad tem pa opozarja, kakor je to počela medvojna Slovenska zaveza, na prioritete, ki jih postavlja obstoj naroda v civilizaciji. Brez hrupa in histerije kaže, z avtoriteto svoje velike izkušnje, na znake in znamenja slovenskega in evropskega časa. Svojo političnost razume tako, kakor jo je razumel nekoč Sokrat, ki je Atencem ironično zatrjeval, da je edini politik v mestu. Sedaj že nekaj časa govorimo in bomo tu povedali še enkrat: Postkomunisti nimajo notranje duhovne legitimitete, da bi vodili državo in narod. Zato jim ne manjka znanja, ampak jim manjka neka mnogo bolj preprosta, pa tudi mnogo važnejša reč: v njih ni skrbi za druge. Postkomunisti, natanko tako, kot so to počeli nekoč komunisti, gojijo skrb za drugega samo kot skrb zase. To ni v prvi vrsti povezano z njihovo teorijo, takšno je njihovo tkivo. Če hočete dokazov, se, kot veleva neki stari rek, »ozrite naokoli«. Pravega politika pa ni, če ni v njem primarne skrbi. Za takimi se bo treba ozreti. Bajukova vlada je dokazala, da jih imamo – ne veliko, a za prvo silo zadosti.