Avtor: Neoznačeni avtor

Metropolit dr. Franc Rode:

Na usodo umorjenih pa gledamo z očmi vere, kot sveti Janez v svojem videnju na otoku Patmosu. To je velika množica, ki je ni moč prešteti. Oblečeni so v bela oblačila in s palmami v rokah. V smrt so šli skozi strahotne stiske, z vprašanji brez odgovora. Samo v veri so zmogli izgovarjati presveta imena Jezusa in Marije in celo moliti za svoje krvnike. Sedaj so pred Božjim prestolom, kjer noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču. Jagnje, ki je bilo žrtvovano, jih vodi k izvirom žive vode in Bog je obrisal vse solze z njihovih izmučenih obrazov.
Ti naši umorjeni bratje, ki njih trupla ležijo kočevskih breznih in v neštetih znanih neznanih grobiščih po Sloveniji, sedaj prosijo pred Bogom za tisto, za kar so dali svoja mlada življenja: za zvestobo Kristusu in Cerkvi v slovenskem narodu, za temeljne vrednote evropske kulture. Nas pa zavezujejo, da svojo vero živimo z isto zvestobo, kot so jo oni izpričali s svojo krvjo.

Anton Drobnič:

Potem smo v ta posvečeni gozd prihajali vsako leto, vedno v velikem številu in z jasno zavestjo, da roška slovesnost ni samo spomin na mrtve mučence, ampak tudi zaveza živih, da bomo nadaljevali misel in delo mrtvih branilcev slovenstva, krščanstva in kulture. Zanašali smo se, da nam bo nova država kot naslednica država, ki je morila, pri tem pomagala in tudi sama prevzela to zavezo. K prvemu roškemu spravnemu bogoslužju so prišli tudi tedanji komunistični državni voditelji in prvi ljudje kulture. Ti so hoteli žalno slovesnost za pomorjeno domobransko vojsko izkoristiti za lastno očiščenje, se po političnem porazu in splošnemu razpadu komunističnega sistema predstaviti kot novi demokratični politiki in narodni voditelji. Kljub odločnemu nasprotovanju preživelih domobrancev in sorodnikov umorjenih, da nasledniki zločinske partije ne morejo imeti javne besede pri breznih svojega zločina, se je to zgodilo. Prišli so, brezobzirno odrinili prijatelje pobitih in ostanek preživelih domobrancev, se ošabno postavili v ospredje in si vzeli besedo.

Mojca Velikonja:

Fantje, ki ležijo v tem breznu in drugih breznih in jamah širom po Sloveniji, so bili ravno takšni, kot so moji prijatelji. Sanjarili so o dekletih, nekateri so se znojili po njivah, travnikih, v gozdu, se zavrteli na veselici, drugi so se v šoli grebli za čimboljšo oceno, nekateri so imeli srečne, drugi nesrečne ljubezni.
Potem pa se je zgodilo, da so jih vozili na ta kraj, jih slačili in vezali, streljali in metali v jamo. Jemati življenje je nepopravljivo, vzeti življenje mlademu človeku je strašno. Brezno pred nami je brezno vrelikega trpljenja, brezno uničenih mladih upov, brezno razdivjanih strasti. Smo torej na kraju, ki nam, če se pokorimo njegovi govorici, podeli zrelost. Doseže, da se v nas spočne usmiljenje. Naredi, da smo boljši. Predvsem in v prvi vrsti pa je to kraj življenja. Čudno, a je res! Ob tako veliki smrti je skoraj nemogoče, da se ne bi zasvetilo življenje. Da ga ne bi občutili kot dar in milost in srečo. Pa tudi, kako velik greh je, ne biti na njegovi strani.

Letošnja obletna spominska slovesnost v Kočevskem Rogu bo v nedeljo 1. junija. Začela se bo ob 11. uri z mašo slovenskega metropolita dr. Franca Rodeta. Nekoč smo se slovesno zavezali, da bo Kočevski Rog postal vseslovenski romarski kraj. Premislite, če lahko kaj naredite, da se bo naša zaveza vsako leto potrdila.