Avtor: Neoznačeni avtor
Gospod
Franci But
Predsednik SLS
Ljubljana
Spoštovani gospod predsednik!
Po medijskih poročilih je ministrstvo za delo pripravilo nov predlog zakona o vojnih grobiščih, ki naj bi ga Vlada Republike Slovenije obravnavala že ta četrtek. Po pričakovanju medijev za ta predlog ne bo potrebno koalicijsko usklajevanje, ker po zagotovilih koalicijskih strank, med njimi tudi SLS, tega ne bo zahtevala nobena (DELO 8. 4. 2003).
Ne vemo, ali so časopisna poročila pravilna, vendar jih moramo jemati resno, ker jih nihče ni zanikal. Zato izhajamo iz dejstva, da tudi stranka, ki ji predsedujete, ne namerava ugovarjati danemu predlogu in da ga vsaj v vladi namerava podpreti. To dejstvo zahteva, da vam sporočimo svoje stališče o nadomestnem predlogu zakona o vojnih grobiščih.
NSZ ne pozna uradnega predloga ministrstva za delo, ker ni bila vključena niti v pripravo prvotnega besedila niti v pripravo sedanjega predloga in je za mnenje nihče ni vprašal. Že samo to dejstvo je zgovoren kazalec, kako sporen je ta predlog, ko je glavna legalno organizirana skupina državljanov, ki skrbi za koristi pobitih in njihovih svojcev, načrtno in dosledno izključena iz dejavnosti za ureditev njihovih grobišč, ki jo vodijo in obvladujejo stranke totalitarne kontinuitete.
Učinki predlaganega zakona, kolikor ga poznamo iz predloga vladne komisije, bodo porazni za narodno pomiritev in za pravno državo. Predlog zakona, za katerega avtorji trdijo, da enakopravno obravnava obe v državljansko vojno vpleteni strani, je v resnici samo potrditev in pravna poglobitev polstoletne diskriminacije. Medtem ko padlim partizanom kot tudi padlim fašistom in nacistom priznava vojaški status in vojaška pokopališča, pobitim pripadnikom protikomunističnega odpora, ki so bili vojni ujetniki, daje le status civilnih žrtev vojne (4. člen) z vsemi posledicami takšnega razlikovanja. Te niso samo na področju zakona o vojnih grobiščih, posledica zakonskega odvzema vojaškega statusa pobitim vojnim ujetnikom je tudi zanikanje, da je bil nad njimi storjen vojni zločin zoper vojne ujetnike, kar pomeni zastaranje kazenskega pregona zoper storilce. Če pripadniki protikomunističnega odpora po zakonu niso bili vojaki takoj po vojni, tudi niso bili vojaki med vojno, kar pomeni, da tudi za tiste, ki so padli ali bili pobiti med vojno, ni vojaških pokopališč.
Takšna ureditev je ne samo neresnična in skrajno diskriminatorna, ampak tudi v očitnem nasprotju z mednarodnimi konvencijami o vojnih ujetnikih.
Predlagane označbe na vojnih grobiščih nimajo nič skupnega z resnico. V zamolčanih grobiščih civilnih žrtev niso »žrtve vojne«, kot govori predlagani napis, ampak samo žrtve revolucionarnega nasilja (Krimska jama, Brezova reber in nešteto drugih iz pomladi 1941 in jeseni 1943). Predlagani napis bi bil čista laž. Še bolj nesmiseln je predlog, naj bo »na grobiščih po vojni usmrčenih oseb iz 4. člena« napis »Žrtve vojne in povojnih usmrtitev«. Po vojni ni »žrtev vojne«, te žrtve niso bile »usmrčene« (usmrtitev = izvršitev smrtne kazni), ampak pobite ali umorjene. Uzakonjena laž ni resnica in je daleč od opevanega pietetnega odnosa do umrlih.
Predlagana ureditev izkopov je skrajno birokratizirana in praktično nedosegljiva. Takšna zakonska ureditev bi dejansko pomenila prepoved kakršnegakoli izkopa in resnične ureditve grobišča. Šlo bi samo za prikrivanje resnice, za zaznamovanje z lažnimi označbami, za državno nadzorstvo ter prepoved urejanja grobišč svojcem, sorodnikom in prijateljem tam pokopanih žrtev.
Razen naštetih je v predlogu zakona še vrsta drugih spornih določb, ki utrjujejo gornja spoznanja, ne nazadnje tudi protiustavna legalizacija konkretne črne gradnje pri breznu pod Krenom (49. člen), s katero naj bi zakon pokril nepravilno delo samega predlagatelja – ministrstva za delo – in onemogočil celotno ureditev grobišča.
Predlog zakona je za drugo stran državljanske vojne, ki jo predstavlja NSZ, popolnoma nesprejemljiv, je žalitev za svojce pobitih, je nadaljevanje komunistične prevare in uzakonitev narodnega razdora in kršitev mednarodnih konvencij. Zato smo prepričani, da stranka, ki ji predsedujete, takšnega zakonskega predloga ne bo podprla in da ga glede na svoj program ne more podpreti. Tudi ne zato, ker se ponaša z imenom stranke, ki je bila nosilec medvojnega protikomunističnega odpora in ji je pripadala večina žrtev, za katerih grobišča gre.
Nasprotnega ravnanja ne bi mogli razumeti drugače kot zavestno zanikanje naših prizadevanj za enako obravnavo vseh mrtvih Slovencev in za namerno pomoč komunistični kontinuiteti pri njenih ključnih prizadevanjih za trajno uzakonitev v totalitarni preteklosti z nasiljem uveljavljene »zgodovine«.
S spoštovanjem!
NOVA SLOVENSKA ZAVEZA
Predsednik
Anton Drobnič
Ljubljana, 9. aprila 2003