Avtor: Neoznačeni avtor

Opazovalcu sedanjega slovenskega javnega življenja je pred vsem drugim jasna ena reč: politika nove države se je znašla v globoki krizi. Če želimo priti do korenin, iz katerih kriza poganja, bomo nazadnje videli, da za vsem stoji nerazumevanje časa. Kriza prihaja iz nepripravljenosti ali nesposobnosti videti zgodovinske silnice, ki določajo slovensko sedanjost, z drugimi besedami: nesposobnost in nepripravljenost biti v zgodovini.
Slovenska sedanjost je, če izvzamemo Balkan, bolj obremenjena kot sedanjost drugih narodov in držav nekdanjega komunističnega bloka. Naš voz je bil in je trikratno naložen: na njem se je znašla ustanovitev države, izhod iz komunizma in obnova demokratične kulture ter nazadnje, a ne najmanj pomembno, zdravljenje ran državljanske vojne. Stranke demokratičnega bloka so, združene v Demosu, prevzele te naloge, šle z njimi na volitve in, skromno sicer, a vendarle zmagale. Sedanja politična kriza, njeno zlo je v tem, da je Demos sredi mandata, ko so bile njegove naloge šele na pol opravljene ali komaj začete, izgubil izpred oči to, kar mu je bilo naloženo in kar je prevzel. Kakor hitro pa se je to zgodilo, se je takoj pokazala njegova siceršnja politična heterogenost, ki je končno pripeljala do njegovega razpada oziroma do njegove samoukinitve. Lahko bi rekli tudi drugače: izvoljeni nosilec slovenske politične volje in stabilnosti je enostransko pretrgal sredi mandata demokratično pogodbo, ki jo je bil sklenil z volilnim telesom. Razpad Demosa je próton kakón – prvo zlo – slovenske politike.
Mislimo, da je razumno reči, da je prva naloga slovenske politike izhod iz komunizma in obnovitev demokratične kulture. S tem nikakor nočemo zmanjševati vloge državne osamosvojitve. Toda spričo ugodnih okoliščin in nedeljene narodove volje je ta naloga bila izvršena v presenetljivo kratkem času. Izhod iz komunizma je torej prva naloga, tisto od zgodovine postavljeno ozadje, ki ostaja kriterij vsakega parcialnega dejanja: ob vsakem se moramo namreč vprašati, v kakšnem odnosu je do tega odločujočega ozadja. Izhod iz komunizma ni namreč samo stvar politike, temveč je v njegovem kompleksnem zajetju narodovo opravilo v naj širšem smislu. Posebna naloga politike je bila, da to opravilo zavestno usmerja. In sedaj, ko je to zavestno središče nehalo obstajati, moramo ugotoviti, da je slovenski narod v odločilnem dogajanju brez usmerjevalca. Razpad Demosa je torej prvo in poglavitno zlo politične sedanjosti.
Zakaj je Demos razpadel, kateri šivi v njegovi skupni misli so najprej popustili? Če pravimo, da je razpad Demosa prvo zlo, potem lahko rečemo tudi, da za njim stoji neka trditev, ki je hkrati próton pseudos – prva laž. To je trditev, da je izhod iz komunizma že opravljena naloga; to je korolar te trditve, da je vztrajanje pri tej nalogi neproduktivno, še več, retrogradno in reakcionarno, podobno bojevanju zaščitnih čet, potem ko je glavnina armade že zdavnaj odšla.
Trditev, da je izhod iz komunizma opravljena naloga, je v tako intenzivnem nasprotju z resnico, ki jo vsak dan uveljavlja polje našega neposrednega izkustva, da ne moremo verjeti, da nima drugotnih ali ideoloških vzgonov. Nihče ne dvomi, da je stari totalitarni red v svoji industrijski fakturi enkrat za vselej za nami, a ostaja dejstvo, da so poražene sile še tu, združene v političnem bloku nove levice z mogočnim ozadjem civilne družbe, ki so jo te sile generirale v času neomejene oblasti. Kdor je zadnji dve leti poslušal javne glasove, politične in medijske, je dobil vtis, ki se je nazadnje spremenil v deprimirajočo ugotovitev, da živi v okupirani deželi: da so nas zasedle neke paradoksne sile, ki imajo samo en cilj, kako raniti, zastrašiti, deprimirati, onemogočiti. Tega enostavno ni bilo mogoče spregledati. Zato tistih, ki hočejo, da se oglasijo sirene za »all clear«, dobesedno ne moremo razumeti. Jasno, da ni več komunizma komitetov in sekretarjev, sedaj smo sredi komunizma v njegovih posledicah. Sedaj je tu bes in cinizem – to dvoje – hkrati ali ločeno – ne tako redkih ljudi, ki so spoznali jasno ali nejasno, da so stavili na stvar, ki se ni izkazala samo za izgubljeno, ampak jih je – to v sebi natanko vedo – človeško in politično zelo obremenila. Zato jim ostaja samo eno: tolči vse, kar ima obliko, vse, kar hoče, kot pravi Hans Jonas, ubogati prvo dolžnost, ki jo postavlja svoboda, da namreč sama sebi postavlja meje. Zadnji izvor njihove jeze je v tem, da se na obzorju vedno bolj trumoma pojavljajo stvari, ki so pohujšljivo podobne vrednotam. Vračanje vrednot pa naznanja normalno družbo. Tu ne moremo, da ne bi pomislili na Ralfa Dahrendorfa, ki pravi, da je revolucija za levico to, kar je za desnico vojna: ukinitev normalne družbe. Nanj se lahko sklicujemo tudi, če hočemo podpreti misel, kako počasi se vse skupaj spreminja: »Zgodovina je vedno tudi nemesis. Duh starega reda živi še leta in desetletja.«
Poglavitni del javnega življenja se odvija v ustanovah civilne družbe. Tu pa torej še vedno vlada stara in nova partijska elita, predvsem pa ljudje, ki so zaradi pogodb, ki so jih bili sklepali s to elito, moralno prizadeti. Najvažnejša področja so pod njihovim vplivom: šola, kultura, velik del znanosti, zlasti hermenevtičnih družbenih znanosti, državna uprava, finančne institucije. Smo torej sredi delujočega neokomunističnega aparata. Tu pa prihajajo ljudje s čudaškimi domislicami, da je izhod iz komunizma opravljena naloga. Nikakor si tega ne moremo razložiti, zatekarno se celo k domnevam, ki jih nikakor ne bi hoteli sprejeti: kaj, če ni v ozadju stara, še ne povsem pozabljena vpletenost; kaj, če ni, se vsiljuje misel, v tej vpletenosti nekaj neizbrisnega.
Dve misli nas ob tem zaposlujeta. Obe kažeta v neko smer, ki se nazadnje izteče v ugotovitev, da so se v partiji zbrali nenavadni ljudje, v emfatičnem pomenu te besede. Prva misel se dotika dejstva, da med njimi ni pravih konvertitov. Res je nenavadno, da po vsem, kar se je bilo zgodilo, po dejanjih, ki jih prav razumemo samo, če počasi zlogujemo besedo zločin, tako da se narn pokaže ne samo njegova fizična odvratnost, ampak tudi diabolična perfekcija, s katero so bili uporabljeni kot sredstvo politične manipulacije; res je čudno, da potem, ko so se bili pridružili skupini, ki se je polastila vsega naroda, ki je ta narod v pravem pomenu besede zavzela ali okupirala; res je nenavadno in čudno, da se potem, ko se je igra končala in ko je prišel čas refleksije in so dobile stvari v normalni svetlobi normalne podobe, ni sprožil v nikomer, dobesedno v nikomer, tisti osnovni človeški mehanizem, ki bi zahteval, da se pove resnična zgodba. Res je, odpadlo je mnogo karieristov, zdrknili so v zasebnost svojih vikendov, kjer gojijo tulipane in ob tihih večerih začudeni premišljujejo, kako se v zgodovini včasih vse srečno konča. Nekateri, po našem mnenju najboljši, so se zaprli v svoje hiše, nikogar pa ni, ki bi naredil to uslugo svojemu narodu, da bi sedel in začel pisati pravo zgodbo.
Druga misel pa se dotika dejstva, ki nas ne spravlja v nič manjše čudenje. Kako je mogoče – tu mislim fizično mogoče – da se ljudje, ki so bili pol stoletja generatorji in nosilci duhovnega in političnega nasilja, sedaj pojavljajo, kakor da bi se nikoli ne bilo nič zgodilo, kakor da je to nekaj najbolj naravnega, na demokratičnem forumu. In ne samo to! Sedaj so glavni bojevniki za človekove pravice, za prav tiste pravice, ki so jih sami pol stoletja odrekali prav temu ljudstvu, češ da bi mu bile samo škodile; obenem pa so pripravljeni izobčiti vsakogar, ki bi si drznil pokazati na to okoliščino. Da to zmoreš, moraš biti iz neke posebne snovi. Tu ne pomenijo dosti parnet in odločitve, kar tu nazadnje velja, je neka posebna človeška snov.
Ko vse te stvari premišljujemo, si moramo na koncu ponoviti, da so to res nenavadni in izredni ljudje. Če se bo projekt, ki so ga sedaj začeli izvajati, posrečil – in kdo bi si upal trditi, da nima lepih možnosti – bodo ljudje tega časa upravičeno govorili, da so priča nečesa, kar se, če vse premislimo, v tako vzorni obliki v zgodovini še ni zgodilo. S takimi ijudmi imamo torej opraviti. Zato se lahko v resnici zelo čudimo, da prihajajo ljudje, opremljeni z uglednimi akademskimi papirji, in malo visokostno, malo pa tudi že nestrpno razlagajo, da je komunizem že zdavnaj za nami, naj nihče več ne tečnari s tem. Pri tem je zanimivo to, da vsi ti ljudje prihajajo iz določene politične in kulturne smeri. To nas spominja na Heinejeve verze: Poznam melodijo, poznam besedilo, poznam tudi gospode sestavljalce.
Prehajamo torej na drugo vprašanje: Katere Demosove sile nosijo največjo odgovornost za razkroj njegove ideje in politike? Na prvo mesto bomo postavili odgovornost liberalnega intelektualca. Ni namreč imel v sebi te moči, da bi vzdržal v svoji vlogi. Intelektualci – tu imamo v mislih predvsem skupino, ki se je zbrala v sedanji demokratski stranki – imajo nedvomno poglavitne zasluge za veliki slovenski preokret. Predvsem bi morali poudariti dejstvo, da so izstopili iz akademosa v politiko in tako dobesedno rešili demokracijo v njenem političnem ključu. Ko bi bili do konca vzdržali ne samo kot Demosov člen, ampak kot njegova poglavitna kohezivna sila, ko bi bili ostali tam in služili njegovi ideji – tako reflektirano pozicijo bi lahko od njih pričakovali – dokler ne bi bile njegove naloge končane, in se potem vrnili v svoje stolpe, bi jih zgodovina s slavo in ne brez spoštovanja zapisala v svoje knjige. Toda niso se zadovoljili s tem, da so prvi v prostorih, kjer se odvijajo zadeve duha, najodločilnejše stvari, po našem mnenju, hoteli so še oblast: navadno, vulgarno, banalno oblast. Tu smo sedaj v soseščini tega, čemur pravimo izdaja intelektualcev. To skušnjavo lahko opišemo s staro metaforo: utrgati sad, ki ti ne pripada. V tem smislu je govoril o intelektualcih Gyorgy Konrad v govoru ob prejemu lanske mirovne nagrade nemškega knjigotrštva, da namreč intelektualci naredijo usodni prestop takrat, ko skušajo razširiti svojo moč na sfere, za katere niso pristojni; ko niso več zadovoljni z močjo, ki jim jo zagotavlja kultura, ampak začnejo stremeti po neposrednih pozicijah moči. Sem spada tudi misel, ki jo je ponudil Leszek Kolakowski, da se »ponavadi slabo konča, kadar hočejo intelektualci postati voditelji ljudstva in poklicni politiki; trg je s svojimi nevarnostmi za intelektualca bolj primeren kot kraljevi dvor.«
Poleg tega se zdi, da je eden od vzrokov udara v demosovskih vrstah presenetljiva oblika starega liberalnega antikrščanskega resentimenta. Čudno se nam to zdi zato, ker bi po človeških in kulturnih žrtvah, ki so jih slovenski kristjani utrpeli v boju s tem, čemur danes vsi upravičeno pravimo napad na civilizacijo, pričakovali spoštovanje in priznanje. Pa se namesto tega neinteligentno širijo glasovi o nevarnosti klerikalizma. Za vsem tem stoji nekaj zelo bistvenega in zelo globokega. Liberalni intelektualec še ni radikalno tematiziral vprašanja o svoji samozadostnosti. Šele ko se bo v celoti izpostavil temu vprašanju, ko bo v njegovi luči spoznal, da je na primer komunizem v bistvu njegov poraz, bo morda uvidel, da mora biti v njem kljub velikim vzponom, ki jih izkazuje njegova tristoletna zgodovina, neki temeljni defekt, ki je v naravi liberalizma kot ideje. Šele tedaj, ko bo to postalo izkustvena prvina njegovega vedenja, bo mogel sprejeti krščanstvo kot enakopraven in legitimen del polisa. Kar danes po našem mnenju ovira duhovno svoboden nastop liberalne inteligence, je prav nereflektiran odnos do krščanstva. Czeslaw Milosz, ki ga menda ni mogoče dolžiti fundamentalizma – s Kolakowskim kritično piše o poskusu rekatolizacije poljskega javnega življenja – pravi v enem od takih polemičnih člankov tudi tole: »Marksizem sem vedno občutil kot posledico globoke erozije človekovih religioznih gledanj, tako na evropski celini kot v Rusiji. To je uvidel tudi Dostojevski, ki je v Besih s preroško močjo pokazal na napore revolucionarjev, da podelijo svetu smisel brez Boga. Od takrat imajo totalitarna gibanja metafizično ozadje z negativnim predznakom in spadajo med pojave evropskega nihilizma. Prav ta erozija religioznih gledanj predstavlja po mojem eno temeljnih potez v mišljenju 20. stoletja in daje naši dobi apokaliptične poteze.« Šele ko bodo nosilci tako katoliške kakor liberalne inspiracije v procesu samospraševanja uvideli – kot nekaj, kar v osnovi določa novi čas – da ne eni ne drugi sami ne morejo nositi celotne odgovornosti za sedanji svet, šele tedaj bo nastopila prava postmoderna doba.
Slovenski liberalni intelektualec ima bistven delež pri izhodu iz deviantne narodove preteklosti, žal pa tudi nemajhno vlogo pri pozabljanju in zapuščanju pozicij, ki jih terja kulturna in politična sedanjost.
Nemajhno vlogo pri razpadu Demosa pa nosijo tudi slovenski kristjani, tako v krščanski demokraciji kot tudi zunaj nje. Kaj lahko rečemo o njihovi specifični poziciji?
Najprej je treba ugotoviti, da delež njihove krivde ni v tem, da bi kaj usodnega naredili, ampak v tem, da nekaterih stvari, za katere so bili po naravi stvari zadolženi, niso naredili. Njihov greh je greh umanjkanja. Krščanska demokracija, ki je politična organizacija slovenskih katoličanov, je bila namreč naravno, po svoji zgodovinski, svetovnonazorski in politični vlogi, posebej poklicana in zadolžena, da vzame obstoj Demosa za svojo prvo skrb. Politično je SKD naslednica predvojne SLS, zato je na prvi pogled jasno, da je restavracija pravne države in ponovna vzpostavitev civilne družbe v posebnem smislu njena stvar. Krščanska demokracija je hočeš nočeš tudi politična organizacija slovenskih katoličanov, ki so se med državljansko vojno večinsko uprli komunističnemu udaru in bili v tem uporu poraženi, sedaj pa v vračanju v območje evropske kulture razumljivo vidijo svojo zmago.
V svetovnonazorskem vzgonu, ki nosi krščansko demokracijo, tudi ni – ali ne bi smela biti – odsotna prvina, ki sili njene nosilce k vključevanju in ne k izključevanju. In to je ravno duh, ki ga vsaka koalicija potrebuje. Krivdo krščanske demokracije vidimo v tem, da ni dovolj jasno uvidela svojega posebnega mesta v Demosu. Poleg tega, kar smo povedali, je krščanska demokracija organizirala vlado in bila logično zanjo posebej odgovorna, kar bi v prvi vrsti moralo vključevati skrb za solidno podporo v skupščini. Preko predsednika je krščanska demokracija dajala vladi svoj pečat, tako da ni nesmiselno reči, da je to v določenem smislu bila krščanskodemokratska vlada in torej odgovorna, kot vlada celotnega političnega organizma, za prehod v demokratsko kulturo z vsemi njenimi atributi. Da je za to bil obstoj Demosa nujen pogoj, teren, na katerem je vse to mogoče realizirati, ni treba preveč dokazovati. Naj še tako upoštevamo oteževalne okoliščine, nam nazadnje vendar ostane dejstvo, da krščanska demokracija tega ni dovolj intenzivno čutila. Ni se dovolj jasno zavedala, v kakšnem ritmu tečejo zgodovinske ure v deželi in se ni osredotočila na unum necessarium.
Zgornje kritične pripombe seveda ne pomenijo, da nismo vseskozi videli junaškega vztrajanja krščanskih demokratov tako v vladi kot v skupščini. Mogoče jim bo zgodovina nekoč – a kako malo se je zanašati na zgodovino, vidimo v našem času – priznala, kako mirno in dostojanstveno so prenašali agresivnost nove levice, ki je razkošno razkazovala znanje, ki se ga je bila naučila v kuloarjih leninske politike.
Ostale stranke in osebnosti Demosa nosijo odgovornost za dogajanje v koaliciji v skladu s svojim vplivom in močjo. Posebej bomo tu omenili socialne demokrate in njihovega predsednika dr. Pučnika. Če je bil razpad Demosa za mnoge Slovence udarec, je bil prestop dr. Pučnika in njegovih socialnih demokratov v protidemosovsko koalicijo, kar umik njegove podpore Peterletovi vladi v resnici pomeni, nekaj, česar enostavno ni bilo mogoče razumeti. Tega namreč res nihče ni pričakoval. Prvič ima socialna demokracija v svoji tradiciji in ideologiji prvine, ki jo delajo za najtrdnejšo in najzanesljivejšo sestavino parlamentarne demokracije. V naši zavesti je socialna demokracija demokracija par ecxellence. Poleg tega pa je bil dr. Pučnik vedno logičen, jasen in precizen besednik Demosove politike. Njegove nastope smo v žalostnih in zmedenih časih imeli za redko tolažbo na medijsko kontrolirani politični tribuni. Njegova odločitev je bila tem bolj šokantna, ker smo jo čutili kot iracionalno. Nikakor je namreč ni bilo mogoče razumeti. Navsezadnje imamo nekaj pravice reči, da so zanj glasovali najboljši Slovenci, tisti, ki so skozi temni čas nosili svojo zvestobo. To so težka moralna vprašanja, to je bil hud udarec za vse te ljudi. Poleg tega pa je vnesel v celotni slovenski politični prostor prvino radikalnega nezaupanja: vse je mogoče, kakor da bi brali Russellovo Abecedo relativnosti. Če se je kdaj kaj zgodilo, čemur se je lahko reklo politično pohujšanje, se je zgodilo sedaj.
Vendar mislimo, da socialna demokracija kljub videzu ni izgubljena za demokratični blok. Računamo na njeno politično logiko. Z liberalci je drugače. Ti so vedno bili žrtve takšne ali drugačne politične zakompleksanosti. To je bilo takrat, ko so nastopali zoper prvo slovensko gimnazijo; to je bilo takrat, ko so mimo in proti Slovenski ljudski stranki hodili v Beograd; to je bilo končno takrat, ko so prišli Besi in so se postavili v vrsto s tistimi, ki so jim ponudili svoje usluge. Logika in tradicija socialne demokracije sta drugačni. Zato mislimo, da je ne bi smelo manjkati v prihodnjem novem Demosu.
Zaradi jasnosti moramo tu vstaviti neko terminološko opazko. Ko govorimo o liberalcih, mislimo izključno na vodilno plast sedanje demokratske stranke. Po naravi stvari bi tudi oni bili lahko pomemben del demokratičnega bloka. Eden od njegovih nosilnih polov. Toda bojimo se, da so se z zadnjimi dejanji odločili za obstajanje zunaj njegove orbite.
Za narodne demokrate moramo reči, da vedno bolj prihaja v ospredje njihova poglavitna vrednost. To je njihova naravna drža in njihova zvestoba. Oboje jih priporoča slovenskim volilcem in tistim, ki bodo v prihodnje oblikovali vlade.
Nova Slovenska zaveza s skrbjo spremlja politično dogajanje v deželi. Njena skrb izhaja iz dejstva, da je zaradi svoje specifične zgodovinske izkušnje lastnica pomembnega védenja: kako katastrofalne so posledice neizkoriščenih možnosti in kako usodno je pričakovati, da bodo račune plačevali drugi, in kako pogubno je pozabljati, da si nazadnje za vse odgovoren sam in da zgodovina zahteva od naroda skrajno pozornost in prisebnost. V imenu te izkušnje postavlja NSZ pred slovensko politiko načelo skrajne odgovornosti. Pravico, da kliče k odgovornosti, ji daje tudi spomin na slavo tistih dvajset tisoč Slovencev, ki so tako razumeli svojo odgovornost, da so v njeni službi tvegali svoje življenje, ko je šlo za to, da se izognemo polstoletnemu hlapčevanju.
Nova Slovenska zaveza misli, ko gleda razpadanje Demosa, da se ruši lepa, dobra in koristna stavba, v kateri so njeni prebivalci živeli pametno in smiselno življenje. Če pa se bo hiša do konca podrla, bodo njeni prebivalci šli ven in se vdajali raznim nenaravnim, celo incestnim zvezam ali pa bodo v odtujenosti in osamljenosti nazadnje pozabili, zakaj so se bili nekoč zbrali.
Nova Slovenska zaveza torej predlaga, da se ustanovi Novi Demos. V njem naj se zberejo vsi člani nekdanjega Demosa, opremljeni s političnim vedenjem, ki je medtem dozorelo v čisto vino odgovorne politike. V opravičilo, da si dovoljujemo tako velike besede, dajemo v premislek to dvoje: prvič predstavljamo placentarno zvezo s tisto preteklostjo, ki jo nazadnje in v osnovi hoče nova demokracija ujeti, drugič pa nam za to daje nekaj pravice okoliščina, da smo bili, ne morda gledalci, ampak igralci v največji drami, ki jo je kdaj uprizorila zgodovina tega naroda.