Avtor: Justin Stanovnik

1. Obravnava par défaut

Nedavno je Viktor Blažič v šestih nadaljevanjih v Slovencu razgrnil svoje poglede na bližnjo slovensko preteklost. Kakor je bilo pričakovati, je postavil težišče zanimanja na obdobje 1941–1945.
Blažič opremlja svoj spis s pripombo, da je namenjen vodstvu slovenskih krščanskih demokratov, to se pravi vodstvu neke politične stranke. Spis je nekakšno spremno delo k programu bodočega delovanja SKD. Hoče biti besedilo, ki bo na podlagi interpretacije neke preteklosti postavilo okvire, v katerih naj se giblje prihodnja politika stranke. Mnogo vprašanj se nam vzbuja, ko prebiramo to besedilo. Zanima nas seveda predvsem to, zakaj je Viktor Blažič napravil ta pregled preteklosti prav v tem trenutku. Kaj je v tem trenutku bilo tisto, kar je narekovalo novo interpretacijo preteklosti. Ne smemo namreč pozabiti, da je to izrazito sporna preteklost in da spornost te preteklosti traja tudi v naš čas. To se pravi, da avtomatično, ko govoriš o neki določeni preteklosti, to spornost tudi obnavljaš. Lahko se seveda vprašamo – in smo se pred začetkom branja tudi vprašali – ali bo dal Blažič takšno interpretacijo te preteklosti, da bo zadovoljila ljudi, ki so bili na različnih straneh vpleteni v to preteklost in da bo s to, bi rekel, virtuozno in pravično interpretacijo pomagal zgladiti pretekli spor. Takoj moramo povedati, da se to ni zgodilo.
Blažič seveda ni nepopisan list. Udeležil se je državljanske vojne na strani zmagovite strani. Najprej moramo povedati, da nas ob branju tega besedila prevzame občutje, ki mu po navadi pravimo »déja vue«. Njegova ocena te preteklosti se namreč bistveno ne razlikuje od določenih že znanih ocen. Take ocene so dosedaj dajali dr. Bučar, dr. Roter, Miklavčič in drugi. To se pravi, da tistega novega, bi lahko rekli odrešujočega, kar smo pričakovali od Blažiča spričo dejstva, da ga imamo za prodornega političnega in kulturnega analitika, v njegovem besedilu žal nismo našli. Morda se sliši pretirano, ampak je vseeno res, da v dosedanjem besedilu ni skoraj nobene posamične trditve, ki bi jo človek brez pridržka podpisal. S temi konkretnimi primeri ne bomo polemizirali.
Omejili se bomo na nekatere splošne vidike Blažičevega besedila. Ena od prvih stvari, ki smo jo opazili, je neka odsotnost. Namreč odsotnost bistvenega spoznanja ali bistvene okoliščine, ki mora, ali mislimo, bi moralo določati vsako govorjenje o slovenski državljanski vojni. Gre namreč za to, da je zmagovita stran v DV svojega nasprotnika fizično uničila. To se pravi, da danes, ko zmagoviti človek govori o naravi DV, o njenih vzrokih, o njenem poteku, lahko z gotovostjo računa, da se mu ne bo ugovarjalo. Zakaj se mu ne bo ugovarjalo? Preprosto zato, ker človeka, ki bi v to debato vnesel radikalno različne poglede, enostavno ni. Vsako govorjenje o slovenski državljanski vojni je govorjenje na pokopališču. In kar iz tega osnovnega spoznanja izvira, bi po našem mnenju bilo, da bi morali govoriti o DV s posebno občutljivostjo. Ko pravimo s posebno občutljivostjo, mislimo na to, da bi govorec moral že vnaprej razmisliti in sam ovrednotiti svoje poglede, če morda v kaki točki ne držijo. Kajti, kakor vemo, radikalnega kritika ne bo. Današnji govorci o DV so esencialno osameli ljudje. In prav žalostno je, lahko bi rekli, da je celo dokaz za njihovo osnovno nereflektiranost, da tega sploh ne opazijo. Še zlasti bi pričakovali to od človeka krščanske inspiracije, človeka, ki se zdi, da je poučen od finejših etičnih in moralnih vzgonov. Vse to je seveda vprašanje kulture in, rekel bi, eden od mnogih dokazov, kako nizka je kulturna raven slovenske sedanjosti. Že uvodoma moramo tudi ugotoviti, da stil Blažičevega besedila ni jasen. Težko je izluščiti iz razmeroma prepletenega besedovanja tisto, kar v resnici hoče povedati. Izjave torej niso izrazito jasne in enoumne. Toda zdi se, da je nekatere bistvene prvine le mogoče osamiti.

2. Napad in obramba; ali, kdo je začel?

Prvič Blažič govori o enakomerno porazdeljeni krivdi na obeh straneh v DV. To je njegova teza. Obe strani sta bili enako krivi, tisti, ki je napadel, ker je napadel, in tisti, ki se je branil, ker se je branil. Zdi se, da Blažič ne priznava nekega prastarega, ne samo krščanskega, ampak, bi rekli, splošno etičnega načela, da je breme krivde na tistem, ki je spor začel.
Ob tem moramo povedati tudi nekaj o tem, kako Blažič okarakterizira ta spor. Pravi namreč, da je bil to obračun. Kaj je glede tega treba reči? Treba je reči, da beseda obračun ne ustreza, ne zdi se nam pravična. Kajti, kadar govorimo o obračunu, govorimo o dveh krivih strankah, ki se v nekem določenem trenutku na nekem določenem kraju spopadeta v odločilnem sporu in temu pravimo obračun. Slovenska DV pa ni imela značaja obračuna. Zakaj ne? Zato, ker je bila ena stran preprosto napadena. In stran, ki je bila napadena, ni nosila na sebi take krivde, da bi jo bilo treba zato fizično uničevati. Torej to ni bil obračun, ampak moramo govoriti o napadu in obrambi. Z besedo obračun pa poskuša Blažič pri stranskih vratih, potem ko je to pri glavnih vratih že bil jasno povedal, še enkrat povedati, da sta obe strani obremenjeni. V resnici pa je v trenutku, ko so komunisti začeli pobijati slovenske župane, bila ena stran zgodovinsko neobremenjena, ali bolje povedano, neobremenjena do take mere, da je zato po nekih javnih, moralnih in etičnih pravilih ni imel nihče pravico fizično izločati iz političnega prostora.
Da pa je vsaka stranka, vsaka politična, pa tudi gospodarska, kulturna ali religiozna formacija v nekem smislu kriva, to je seveda res. Kajti vsako družbeno telo je krivo že zato, ker zavzema nek določen prostor in gotovo v svoji zgodovini dela takšne ali drugačne stvari, ki jih imajo nekateri ljudje za krivice. Toda bistvo cele stvari je v tem, da ta stran ni bila tako kriva, da bi jo bilo treba zato fizično uničevati.
Takoj in v zvezi s tem povejmo tudi, da Blažič stran protikomunističnega upora pretirano, lahko bi rekli celo do neznosnosti, obremenjuje. Kaj namreč pravi? Pravi, da bi nasprotna stran morala odgovarjati na komunistični napad ilegalno. To se pravi, da ne bi smela legalizirati svojega upora pri okupatorskih oblasteh, ampak iti v popolno ilegalo. Drugič pa, da bi morala voditi tako intenziven protiokupatorski boj, da bi pritegnila boja in borbe proti okupatorju željni slovenski narod, zlasti njegovo mladino, v svoje vrste in tako vzeti revolucionarno substanco komunistični partiji. Jasno je, da je bilo to nemogoče. Zakaj je bilo to nemogoče? To je bilo nemogoče zaradi tega, ker je bila strahovlada, ki je nastopila s komunističnimi uboji v poznih zimskih, pomladanskih in poletnih mesecih 1942 po slovenski deželi pa tudi po slovenskih mestih, tako velika, ker je bil strah in teror tako hud, da ga ni bilo mogoče preprečevati še z novim ilegalnim terorjem. Ne smemo namreč pozabiti, da so bili na strani protikomunističnega upora ljudje, ki niso mogli enako cinično in makiavelistično uporabljati vseh sredstev v boju. Protikomunistična stran je namreč vedno branila tudi slovenskega človeka, in sicer v veliki meri, ne samo svojih ljudi, ampak tudi Slovence v celoti. O tem se danes malo govori, o tem se danes malo ve, je pa to ena od značilnosti slovenske DV. Če bi šli katoliški protikomunistični uporniki v ilegalo in začeli s protirevolucionarnim terorjem, potem bi se zgodilo dvoje: intenziteta eksterminacije Slovencev bi se prvič nesluteno stopnjevala, drugič pa bi se s totalnim ilegalnim medsebojnim obračunavanjem dveh sil popolnoma razbremenile okupatorske sile. To se pravi, da bi s tako revolucionarno taktiko predvsem ustregli italijanskemu okupatorju.

Opis slike: Sveto trnje

Značilno pa je to, da vsi avtorji iz tako imenovanih revizionističnih krogov, to so v glavnem bivši krščanski disidenti, ki so iz kakršnihkoli razlogov sodelovali v DV na komunistični strani, zlasti seveda krščanski socialisti, da vsi ti ljudje breme očitkov nalagajo na protikomunistični katoliški tabor, češ da ni napravil vsega, kar bi moral. Pri tem ga značilno obremenjujejo do take mere, da je objektivnemu bralcu jasno, da naloge, ki jih ti ljudje zahtevajo glede preteklosti, niso mogle biti izpeljane. Mogoče je šel Bučar tukaj še mnogo dlje kot Blažič. Kajti iz Bučarjevega teksta – naslov knjige je Usodne odločitve – izhaja pravzaprav tale stavek: Zakaj ste vi, ki ste vlekli nazaj, tako nespretno in tako neučinkovito vlekli, da smo mi, ki smo vlekli naprej, zmagali?

3. Nezgodovinskost komunističnih sopotnikov; ali, drugi so krivi

Značilno je torej, da ti ljudje ne govorijo o svoji krivdi. Konkretno, v Blažičevem tekstu zaman iščemo kakšno oceno njegove lastne zgodovinske vpletenosti v DV. To je gotovo zelo čudno in je spet nov znak za nereflektiranost celotnega gledanja na to konkretno preteklost. Torej, krivi so drugi, mi nismo krivi. Človek se sprašuje, kako to, da je možna taka odsotnost neke, bi rekli, zrelosti. Nesposobnost gledati na svojo preteklost, kot pravimo, moško, trezno, v pripravljenosti videti svoj delež, svojo vpletenost; njeno naravo, njeno upravičenost, njeno etičnost. Nekaj nedozorelega je v tem. Ta neobčutljivost za lastno vlogo, pa tudi za lastno krivdo v DV tako kriči s svojo odsotnostjo, da lahko uporabljamo latinski rek: Clamat per absentiam – kriči s svojo odsotnostjo.
V resnici pa je spričo notranje slovenske situacije in spričo mednarodne situacije bilo tako, da bi se Slovenci DV in povojnemu komunističnemu totalitarizmu lahko izognili samo in resnično samo na en način: da bi velika večina slovenskega naroda izjavila komunistom, da ne vstopajo v njihov projekt. Vse druge opcije so se končale ali bi se končale približno enako, kakor se je ta, za katero so se narodove sile odločile. Tudi če bi se Slovenci v celoti distancirali, praktično govorjeno v celoti, od komunističnega projekta, še vseeno ne bi bilo nobene garancije, da bi komunizmu ušli. Kajti toliko komunistov je na Slovenskem bilo, da bi lahko vzpostavili svojo vlado pri naših južnih sosedih in bi potem kot osvoboditelji prišli po vojni v Slovenijo. Spričo tega seveda, kako so se odločali zahodni in tudi vzhodni zavezniki. Toda gotovo je vsaj to, da bi bili v tem primeru kot narod enotni. Ne bi bili grešili nad lastnim narodom.
Tako pa krščanski socialisti, poleg Sokolov in poleg tako imenovanih kulturnikov, v resnici nosijo veliko breme, ker so s svojim ugledom, s svojo veljavo pri ljudeh, ogromno prispevali, da se je toliko Slovencev odločilo za angažma v tako imenovani osvobodilni vojni. Ampak, kot rečeno, Blažič, Bučar, Miklavčič in drugi, deloma tudi Roter, o svoji krivdi ne govorijo. Odločajo se za drugo taktiko, za taktiko kazanja s prstom na druge ljudi.
Dva razloga bi lahko navedli za to žalostno pomanjkanje reflektiranosti. Prvič je tu dejstvo, da so zmagali. To jih je tako določilo, da dejansko tega ne morejo pozabiti. Ne morejo doumeti in priznati, da so bili v resnici premagani. Drugič pa je tu dejstvo, da ne vedo, zares ne vedo dobro, kaj je to komunizem. Niso se v sebi dokopali do adekvatnega vedenja, kakšnemu nestvoru, intelektualnemu, moralnemu, političnemu, zgodovinskemu, so pomagali pri rojstvu. Ker so pač bili zraven, do tega ne morejo ali nočejo priti. Ljudi pa, ki bi jim to danes jasno dopovedali, ki bi jih z doslednim spraševanjem gnali do tega priznanja, teh ljudi seveda ni, ker so jih ubili. To je tudi eden od razlogov, da govorijo na pokopališču. Krivda krščanskih socialistov je namreč zelo velika, ne samo zato, ker so povzročali ljudem veliko bridkosti. Hujše je to, da so se izkazali za nehistorično silo. Krščanski socialisti so bili v bistvu samo snov, na kateri se je lahko nekaj gojilo, so bili dejansko samo bakterijsko gojišče. Bili so esencialno nezgodovinska sila. Zato je po svoje razumljivo, da iz nekega podzavestnega vedenja o tem, kaj so bili, zahtevajo od svojih nasprotnikov, da bi bili morali reševati njihov položaj. To je globinska zavest o svoji hoteni in dejanski nezgodovinskosti. V resnici z ničimer ne bi mogli tako zelo jasno in določno precizirati svojega stanja. Prav to, da ne vidijo svoje krivde, znova govori o njihovi nezgodovinskosti; drugič pa to, da krivdo za svojo usodo zvračajo na svoje nasprotnike, ki pa jim s tem priznavajo zgodovinskost.

4. Neznosnost trditve, da so bili oboji enaki

Da Blažič nikakor ni nepristranski opazovalec, ampak je celo krivičen opazovalec, kaže tudi dejstvo, da govori o enaki intenziteti boja na obeh straneh. V resnici je to daleč od resnice. Katoliški uporniki so se borili tako rekoč po načelu tistega starega slovenskega pregovora: »On je mene s kolom mahov, jaz sem njega z žakljem pahov.« Ko bi slovenski protikomunistični uporniki delovali po načelu zob za zob, kakor jim danes Blažič krivično očita, potem bi zares mnogo Slovencev izgubilo življenje. Najhujši pa je Blažičev očitek, ki sicer ni vključen v to razmišljanje, ampak v enega prejšnjih tekstov, da bi bili namreč domobranci, ko bi bili zmagali, ravno tako radikalno in totalno obračunali s svojimi nasprotniki. To se mi zdi ena od najstrašnejših klevet, ki je bila izrečena zoper te nesrečne ljudi. Če potem, ko ležijo pobiti po roških in drugih breznih, pride nekdo in jih obremeni s tako krivičnim očitkom.

5. Biti prevaran – še en dokaz nepolitičnosti

V zvezi z vpletenostjo krščanskih socialistov moramo seveda povedati še nekaj drugega. Krščanski socialisti namreč poznajo neko določeno arijo, ki jo zapojejo, kadar nastopi za to potreba. Pravijo namreč takole: »V začetku je bila OF pluralna koalicijska tvorba, pozneje pa so komunisti to pluralnost razbili in vzpostavili svojo komunistično totalitarno oblast.« V resnici je stvar drugačna. Totalitarizem v OF se ni začel šele z Dolomitsko izjavo, ampak mnogo prej. Totalitarizem je v jedru leninskega genija samega, v njegovem osnovnem projektu. To je njegov prvi in končni namen, vzpostavitev totalitarne oblasti.

Opis slike: S slovenske transverzale 1945

In krščanski socialisti so pač pri tem napravili napako, da so se, kakor pravijo, dali prevarati. To je seveda še vprašanje, ampak oni pravijo, da so se dali prevarati. Zdaj pa nastane vprašanje: Ali se sme politično delujoči človek pustiti prevarati? Po naši pameti ne! Zlasti se ne bi smel dati prevarati tedaj, ko se pojavijo besi. V Sloveniji pa se je zgodilo namreč ravno to. Pojavili so se besi in nekateri so vstali in izjavili, da bodo pri njihovem projektu sodelovali. In potem se je zgodilo, kar se je zgodilo. Mnogo bridkosti, mnogo trpljenja, mnogo življenj je na najstrahotnejši način bilo izgubljenih. Pa ne samo to. Zgodilo se je nekaj neprimerno hujšega: človeku je bila vzeta svoboda. In prav ti borci za svobodo, za osvoboditev človeka pred okupatorjem pa tudi širše, socialno, so po vojni, ko se je ta projekt javno in nesramno izvajal, sodelovali pri njem in niso ničesar napravili, da bi ga onemogočili. Gre torej za pomoto, kot pravijo. Tukaj prihaja zdaj to spoznanje, da bi si morali Slovenci zgodbo, ki smo jo doživeli v DV, dobro zapomniti. Prav s tega stališča, da se ne smemo več dati varati.
Prišli so torej besi, kakor pravi Dostojevski, in našli so se ljudje, ki jih v Dostojevskega romanu Besi pooseblja Julija Mihajlovna. Radi so se igrali z liberalnimi idejami in bilo jim je všeč, da bodo rešitelji naroda. Opravljali so vlogo, ki jim je bila dodeljena. Ne gre namreč samo za preteklost, gre tudi za prihodnost. Kajti veliko spoznanje slovenske zgodovine, spoznanje, ki bi ga morali vključiti v arcana imperii slovenske politike, bi moralo biti, da se v zgodovini pojavljajo besi in da jih je treba identificirati. Tukaj moramo nekaj besed spregovoriti o kulturi. Narodova kultura je malo vredna, če v trenutku, ko jo narod najbolj potrebuje, ni sposobna opraviti te naloge, se pravi, ni sposobna identificirati besov. Kajti v prihodnje se bodo besi še pojavljali, pojavljali se bodo v različnih oblikah, ne vedno v podobi politkomisarskih krvnikov, ampak lahko v povsem drugačnih podobah. Bodo pa za narodovo prihodnost in za narodovo zdravo in normalno življenje v zgodovini ravno tako usodni. In spet bo odvisno od kulture, ali bo sposobna, ali bo tako trezna, ali bo tako zrela, ali bo tako poglobljeno reflektirana, da bo izjavila: To so sile, s katerimi pod nobenim pogojem ne smemo sodelovati! Lahko se smejemo stavku, da je zgodovina magistra vitae, lahko ga jemljemo z rezervo, ampak česa za božjo voljo bi se pa iz zgodovine le lahko naučili. V času, ko nas od preteklih napak še vse boli, ko čutimo, kako smo oslabljeni, bi morali na to misliti.

6. Mit in razum

Blažič z ničimer ne kritizira slovenskega upora poleti, jeseni, na zimo 1941 na Gorenjskem in Štajerskem, ampak ga ima, podobno kot Bučar v svojem dražgoškem govoru, za izbruh narodove volje po obstoju. Ampak izbruh narodove volje po obstoju, ki je nekaj sijajnega, nekaj, kar moramo pozdraviti, moramo vendar živeti v soju normalnega uma. Če pa so se ljudje uprli v času in na način, ko je klical samo katastrofe, pa tega ne smemo pozdraviti. To ni nekaj, s čimer bi se morali hvaliti, ampak je nekaj, nad čemer bi se morali zamisliti. Ali je to res slovenska politična pamet? Ali ni morda to ista pamet, ki je pol stoletja pozneje, ko smo izstopali iz komunizma, glasovala človeka iz klana bivših ječarjev? Ali se ni tako pokazala politična pamet, kakor jo je pokazal najskrajnejši vzhodni Balkan?
Naj tukaj povemo dva stavka o Dražgošah, za katere pravi Blažič, da si jih ne bi mogli zamisliti brez tega revoltiranega razpoloženja. Glede Dražgoš moramo reči dvoje. O Dražgošah je mogoče govoriti z dveh vidikov: kot o mitu in kot o resnici. Kaj so Dražgoše v okviru mita, vemo, toda Dražgoše je mogoče oceniti tudi s stališča njihove takratne gole resničnosti. S tega vidika pa so bile Dražgoše samo oblika nasilja, in sicer nasilja, ki ga je organizirala komunistična partija, nasilja, vodenega in planiranega od ljudi, ki so se izšolali v Španiji in ki so imeli v primeru Dražgoš en sam cilj: da namreč prisilijo prebivalce neke slovenske vasi, ki so z obnašanjem in govorjenjem pokazali, da komunizma in partizanstva ne marajo, v to krvavo igro. Tako so jih hoteli prisiliti, da se jim priključijo. To dejanje je učbeniški vzorec za taktiko. Ravno tako so počeli po Dolenjskem in Notranjskem. Pred vasmi, ki so se odločile zoper komuniste, so napadli Italijane, in potem so Italijani prišli, pobili nekaj domačinov in vas požgali. To je bila lahko ali samo kazen ali pa so upali, da se bodo ljudje v stiski pač zatekli k njim. Zato mislimo, da ni dovoljeno danes, ko vemo, kakšen je ta svet bil, peti hvalnico Dražgošam.

7. Nedovoljeno povojno sodelovanje s komunizmom

Še v neki posebni točki je Blažičeva interpretacija daleč od resnice in ponovni dokaz nepoglobljenega ukvarjanja s to dobo. Govori namreč o različnosti situacije med vojno in po vojni in pravi približno naslednje: Razlika med vojno in povojno situacijo je ta, da so bile med vojno opcije v Sloveniji odprte, po vojni pa so bile vse opcije zaprte, ko se je komunistična oblast že etablirala. V obeh točkah je Blažičeva interpretacija zelo pomanjkljiva, če ne celo diametralno nasprotna dejanskemu stanju. Med vojno namreč, sedaj ko gledamo nazaj ex eventu – po dogodku, vidimo, da situacija med vojno sploh ni bila odprta. V resnici so komunisti, ko so sprožili svoj veliki projekt in ga ovili v narodne barve odpora proti okupatorju, tudi že zmagali. Spričo odnosov, kakršni so vladali med Rusijo in zahodnimi zavezniki in ljudmi, ki so vodili zahodne obveščevalne službe, spričo sodelovanja Kominterne z zahodnimi obveščevalnimi službami in tako dalje, spričo stanja, kakršno je bilo v mednarodni atmosferi, spričo naklonjenosti, ki jo je mednarodni evropski in ameriški duh gojil do komunizma, je bil ta projekt določen za uspeh v tistem trenutku, ko je bil sprožen. V resnici ga nič ni moglo ustaviti. Situacija med vojno je bila popolnoma zaprta. Kakor smo že rekli v tej svoji kritiki, je bil samo en način, kako bi se Slovenci morda rešili, da bi namreč frontalno in celostno odklonili sodelovanje v komunističnem projektu. Torej je ta Blažičeva ocena zgrešena.
Po vojni, pravi Blažič, pa smo imeli zaprte opcije, ni se dalo nič več napraviti. Komunistična oblast je bila v vsej svoji totalitarnosti etablirana, podprta od ideoloških centrov, od policije in tako dalje. Tudi ta interpretacija je napačna. Kajti po vojni se je začela doba, ki je značilna za vsako totalitaristično dobo, začel se je čas odločanja ljudi. Začelo se je kazati, iz kakšne snovi so bili posamezniki. Ali iz take, da bodo lahko klonili, da bodo lahko podpisali unconditional surrender – brezpogojno vdajo in sodelovali z nasilnim projektom, ali pa bodo do tega projekta vzdržali vsaj distanco, kritično distanco, če ne celo notranji odpor. Začelo se je veliko slovensko razlikovanje. In na žalost moramo povedati danes, ko gledamo nazaj, da se je tudi začela doba velikega slovenskega kolaboracionizma in da je velik del slovenske kulture odpovedal. Posledice te kolaboracije smo čutili ob prvih svobodnih volitvah in jih čutimo danes, ko ponovno in ponovno ugotavljamo, da je substanca civilne družbe obremenjena od te kolaboracije, da ne more vzpostaviti čistega odnosa zoper preteklo nasilje prav zaradi tega, ker je s tem svetom kolaborirala. Blažič torej tukaj absolutno nima prav. Zaradi razmeroma klavrne vloge, ki jo je igrala njegova skupina, ne more priti do jasnega spoznanja povojne moralne in etične situacije.

Opis slike: S slovenske transverzale 1945

Posledica te slovenske kolaboracije je, da imamo danes inštitucije, znanstvene, kulturne, humanistične, zasedene z ljudmi, ki so od te kolaboracije ranjeni; da imamo podjetja, gospodarske organizacije zasedene z ljudmi, ki so od te kolaboracije ne bi rekel ranjeni, ampak pokvarjeni. To, lahko rečemo, je velika slovenska žalost, da smo se Slovenci tako klavrno obnašali. Od nikogar ne zahtevamo, da bi bil moral iti na trg in se tam izpostaviti in kričati zoper nasilje, zoper krivico, ki se je godila. Pričakovali pa bi in zahtevali od zrelega človeka vsaj notranji odpor. In prav tega odpora pri Slovencih ni bilo.

8. Gre za življenje in vrednote

Iz tega pa sledi še nekaj drugega. Dejstvo kolaboracije velikega dela slovenskega naroda s povojnim komunizmom kaže tudi na to, da posledic državljanske vojne danes v današnji kulturni in politični situaciji ne moremo odmisliti. Državljanska vojna je tukaj, v drugih oblikah sicer, ampak razpoke, ki se delajo med ljudmi, ločevanja, so v bistvu ločevanja na pozicijah DV. Črte, ki se delajo med ljudmi, so identične s tistimi, ki so se delale med vojno. Gre namreč preprosto za normalnost, gre za spodobnost, gre za kulturo; in gre za nenormalnost, nespodobnost in nekulturo. Gre za poštenost, delo in gre za nepoštenost in nedelo. Prav to danes ločuje ljudi.
Videti je, da se bo bodoča slovenska notranja politična scena razvijala tako, da se bodo začele delati razpoke počez prek strank. Torej v okviru posameznih strank se bo začelo neko osnovno ločevanje in prav to ločevanje bo tako, kakor smo ga v prejšnjih stavkih poskušali opisati. In če kdo tega ne vidi, ne vidi neke velike možnosti v slovenski politiki, možnosti, da se preko odločanja za tvorna, živa, produktivna, perspektivna stališča odločamo za trdnejšo slovensko prihodnost. Kar pozdraviti je treba ločevanje! Če gre za ločevanje na vprašanju moralnega in etičnega, ga kar pozdravimo!
Še eno vprašanje nam ostane na koncu. Namreč vprašanje, zakaj se je Blažič odločil za obnavljanje medvojnih razprtij s poskusom reinterpretirati preteklost? Trdim, da je Blažičev poseg analogen nekemu drugemu preteklemu slovenskemu posegu. Mislim na poskus Tineta Hribarja, da bi v slovensko ustavo vnesel sintagmo svetost življenja. Vsi dobro vemo, vsi dobro poznamo zgodbo okoli te sintagme. Kar je bilo pri tem s Hribarjevega stališča nedovoljenega, je naslednje: hotel je zaradi semantične ambivalentnosti izraza svetost življenja vriniti v slovensko ustavo, ki je osnovni politični, zgodovinski dokument, interpretacijo življenja in sveta neke ozke, majhne intelektualne ezoterične skupine. Prav zaradi tega, ker je bila sintagma svetost življenja taka, da je bila na videz sprejemljiva tudi za katoličane. Čez nekaj časa pa bi se morda kdo oglasil in nas presenetil z izjavo, da je svetost življenja, ki so jo mislili tisti, ki so ustavo formulirali, pač nekaj povsem drugega, kot jo razumejo katoličani.
Kje so analogne točke med Hribarjevo in Blažičevo akcijo? Blažič s svojo reinterpretacijo zgodovine poskuša nekaj drugega: v okviru politike slovenske krščanske demokracije, ki ji omogoča politično življenje slovenski katolicizem, za katerega velja, da se je v medvojni situaciji odločil za borbo proti komunizmu, hoče slovenski politični substanci, ki daje glasove krščanski demokraciji, postaviti na čelo skupino bivših krščanskih socialistov. Slovenska krščanska demokracija bi imela zelo, zelo malo glasov, ko ne bi ljudje, ki so se med vojno odločili proti komunizmu, v svojem krščanstvu vztrajali in danes dali svoje glasove političnemu vodstvu krščanskih demokratov. Da bi utrdili disidentsko oblast v krščanski demokraciji, je treba znova dezavuirati avtentično vodstvo slovenskega protikomunističnega upora. Zato je treba apologetično utrjevati krščanskosocialistično medvojno opcijo. To je eden od manevrov, s katerimi bi se rada manjšina polastila poglavitnega dela katoliške tradicije. Torej, volilno telo, ki danes daje glasove, je treba prepeljati na nove pozicije tako, da s kritiko uničuješ njegovo preteklost. To je v bistvu stara krščanskosocialna ambicija in taktika. Spomnimo se medvojnega gesla: »Prepeljati katoličane na »napredne pozicije.«
Mislim, da je ta poseg resnično škodljiv za trenutno slovensko politiko. Zakaj ravno sedaj se je izkazalo, prav s stališča politične, moralne in kulturne regeneracije naroda, da so mnoge stranke negotove, taktizerske, da jim ne gre za bistvo zgodovinskega trenutka, ki je izhod iz komunizma in regeneracija naše kulturne in politične substance. Razočarala nas ni samo sedanja tako imenovana opozicija, za katero vemo, kakšna je, ampak so nas razočarale tudi nekatere sile Demosove koalicije, celo socialdemokrati in zeleni. Izkazalo se je, da so to v bistvu v sebi negotove sile. Izkazalo se je, da so sile, ki so zares na pozicijah demokracije, samo krščanski demokrati, slovenska ljudska stranka, narodni demokrati, liberalci iz Kranja in, upamo, mnogo posameznikov. Torej, nastopil je čas, ko bi se morale te sile v resnici strniti, poiskati to, kar jih druži in ne to, kar jih ločuje. In prav v tem trenutku je prišel Blažič z interpretacijo, ki je morala revoltirati večino volilnega telesa krščanske demokracije. Kako je mogel pričakovati kaj drugega! Ob takem govorjenju, ob tako nereflektiranem pa tudi tako krivičnem govorjenju bi bilo zelo zelo čudno, ko se ljudje ne bi uprli.