Avtor: Justin Stanovnik, Blaža Cedilnik, Anton Drobnič

Slikarju Henriku Krnecu se zahvaljujemo za to, da je omogočil, da stopimo pred bralce takorekoč dvakrat
Če jih je pa zares že petdeset, potem pa je to jubilej. Jubilej je tuja beseda in pomeni v slovenščini vriskanje in veselje. Vriskali ne bomo, ker smo zato že prestari in časi niso taki, da bi se spodobilo, veseli pa smo in sicer zelo. Če bi nam kdo maja 1991, ko je izšla prva številka, napovedal, da jih bomo dočakali petdeset, bi rekli, da nam je pač zelo naklonjen. Začetek je bil res skromen. Prva številka je imela samo 16 strani. Potem pa se je začel vzpon. Neprestano je šlo gor in deseta številka je imela že štiriinosemdeset strani, dvajseta pa šestindevetdeset. Ta je tudi postavila štandard, ki še drži. V začetku pa je bilo res vse tako videti, da so mladi novinarji pri eni od publikacij, s katerimi so se tako imenovani prenovitelji skušali pritihotapiti v nove čase, zapisali: Ti starčki bodo spravili skupaj še eno številko ali dve, potem jih bo pa stisnilo. (Čisto lahko, da je to bilo Delo X. Z veseljem se zato spominjam nekega prizora iz naše bolniške sobe v Kliničnem centru. V kotu sobe leži bolnik, sicer zdravnik iz Maribora. Odloži časopis, malo počaka, potem pa pravi prav počasi: »Delo X je pa taki drek.« Lep stavek, sem pomislil, a na moj infarkt ne bi tako blažilno vplival, če ne bi bil povedan v tisti čudoviti mariborščini.)
V začetku ni bilo mišljeno, da bom jaz urednik. Rečeno je bilo, da bo vsako številko uredil drug. Potem pa je prišlo tako, da sem uredil »samo« še drugo in »samo« še tretjo, zatem pa je tisti »samo« odpadel in vsem, tudi meni, je bilo jasno, da sem notri.
Ni bilo lahko, a bi lahko bilo teže. Teže pa ni bilo zato, ker so vsi, ki sem jih povabil, rekli Da. In ko so enkrat rekli Da, so tudi oni bili notri. Lahko bi seveda šli ven, a so bili k sreči iz takega materiala, da se jim je zdelo, da tega ne smejo.
Nekateri so bili ljudje besede že prej. Ko je Nada Matičič prišla k Zavezi, je bila že priznana pisateljica. In Brane Senegačnik, ki je v Zavezi objavil nekaj svojih najboljših pesmi – tega mu res ne bomo nikoli pozabili – je bil že uveljavljen pesnik. Ivanka Kozlevčar pa nam je ponudila nekaj svojih mladostnih pesmi, ki so v marsikom vzbudile obžalovanje, da ni vztrajala na poti, na katero so jo vabile muze. Tudi za Vanjo Kržan smo vedeli, ko je začela objavljati v Zavezi, da piše v razne katoliške liste in glasila. Ostali pa s pisanjem nismo imeli nič.
Sam sem celo življenje učil. Ker je socializem slabo prenašal latinščino in grščino – in mene – sem učil trgovinske vajenke nemščino in angleščino. (»Kann ich der Dame einen Nagellack zeigen?« Spominjam se, kako so moje Dolenjke zapele zadnjo besedo: ze`i – gén. Kako jih ne bi imel rad?) Obenem pa sem ves čas upal, da bom v pokoju prevajal Platona. (Ko sedaj slišim, da je Platona skoraj vsega prevedel Gorazd Kocjančič, mi ne preostane drugega, kakor da priznam, godrnjaje, da Bog vselej vse prav stori. Gotovo je Kocjančič to bolje naredil, kot bi jaz.)
Velikonja, Drobnič in Maček pa so imeli s pisanjem toliko kakor jaz – se pravi nič. (Velikonja bi se sicer lahko nalepil na zgled, ki ga je imel v družini.) Maček, ki je svoje življenje preživel v Slovenijalesu, je svojo situacijo ujel v tole metaforo: »Kako bom jaz pisal, ki sem celo življenje dile štel?« A so vsi začeli pisati – in odkrili, da znajo. Še bolj in s še večjim navdušenjem pa so to odkrili bralci. To je bil poglavitni razlog, da smo v razmeroma kratkem času ugotovili, da je revija sprejeta.
Zelo važno je bilo tudi to, da se je urednik lahko popolnoma zanesel, da bodo besedila za vsako številko ob dogovorjenem času pripravljena. (Blaža Cedilnik, za katero sem prej pozabil povedati, da je, še preden je prišla k Zavezi, tudi napisala mnogo duhovitih dialogov in monologov, a nič na papir, vse v redki zrak, Blaža je svoj prispevek prinesla redno šele pet ali celo deset čez dvanajsto, vedno rahlo presenečena, da urednik ne izgubi ravnotežja.) Še veliko več – prav za prav največ – pa je bilo vredno to, da smo se vsi zavedeli, da smo omizje. Omizje je kraj, kamor vsak prinese svoj talent in ga da na mizo, da je tam za vse. To je seveda samo podoba za to, da smo vsi vedeli in da vsi vemo, h komu se lahko obrnemo ali za modrost ali za pamet ali za razumetje ali za naklonjenost ali za preprosto človeško pomoč. Omizje je več kot prijateljstvo. Omizje tvorijo ljudje, ki so nekaj zagledali. Mi pa imamo skupen spomin, ki je tako močan, da njegova gravitacija nikoli ne popusti.
Poleg tistih, ki so z rednimi prispevki zagotavljali izid vsake številke, pa so drugi za Zavezo občasno prebrali kako knjigo, kaj prevedli, kaj konkretnega raziskali, kaj premislili. Brez njih bi bila revija predvidljiva in monotona, a jih je preveč, da bi jih mogel imenovati in se jim zahvaliti. Ne dvomimo, da vedo, da smo jih veseli, in tudi sami so lahko veseli, da pomagajo, da gre naprej tako pomembno podjetje, kot je Zaveza.
Nekateri od tistih, ki jemljejo v roke Zavezo, jo najprej prelistajo zaradi lepih fotografij, za katere skrbita Mirko Kambič in Simon Dan. S Kambičem sva se poznala že davno nekoč – še v prejšnjem življenju – potem pa se dolga leta nisva srečavala, nazadnje pa naju je spet pripeljala skupaj Zaveza. Zaradi izbranih slik je Zaveza kot velika zračna hiša z mnogimi lepimi balkoni in okni.
Potem pa sta tu še dve skupini ljudi, brez katerih Zaveza ne bi mogla shajati. To so tisti, ki jo vsake tri mesece razpošljejo po Sloveniji, po Evropi in po daljnem svetu. Škoda, da vam jih ne morem predstaviti s fotografijo. Na fotografiji pa lahko vidite drugo skupino, ki pa ima ime. To so Ložarjevi, ki organizirajo prodajo Zaveze na Kočevskem Rogu, na Teharjah in drugod.
Posebej pa ne smem pozabiti na Družino – zelo bi si zameril, če bi pozabil – kjer nam Zavezo pripravijo za tisk. Tam je gospa Helena, ki je z domiselnimi predlogi rešila že marsikateri problem v zadovoljstvo urednika in bralcev.
Posebej se moram zahvaliti tudi bralcem za njihovo prijaznost in potrpežljivost. Naše gospe, ki se na NSZ ukvarjajo z računi, pravijo, da mogoče takih naročnikov nima nobena druga revija. Hvala in Bog vas živi! Vse!

Vsako leto štiri številke Zaveze. To gre pravzaprav zelo počasi. Dve leti in pol za deset številk. To ne gre nikamor. Pa vendar. Prišli smo do petdesete številke. Saj skoraj ne morem verjeti, da jih je že toliko.
Včasih me kdo vpraša, kako sem pravzaprav prišla k Zavezi. Sicer je vse skupaj precej logično, saj je bil moj oče domobranec in se mi je zaradi tega »izvirnega greha« življenje precej zakompliciralo, da se ne izrazim, bi rekla moja stara mama. Ampak o tem sem že pisala. Moja mama mi o tem ni skoraj nič pravila, ne meni, ne sestri, ker naju ni hotela s tem obremenjevati, ker je že sama imela kup problemov na ta račun. Celo zelo se je trudila, da bi pozabila in, žal, ji je to v veliki meri uspelo, da sva v poznejših letih le stežka kaj izvlekli iz nje. Sem pa že kot majhen otrok ugotovila, da nima smisla spraševati, ker ne dobim odgovora. Zato sem skrbno poslušala, kar so se odrasli pogovarjali, posebej tisto, kar so govorili šepetaje. Česar nisem razumela, sem si skrbno zapomnila, ker bom razumela kasneje, ko bom odrasla, saj so mi vedno, kadar sem kaj vprašala, odgovorili, da tega ne bom razumela, ker sem še premajhna. In tako se je v moji glavi nabralo cel kup reči, ki so se počasi zlagale v mozaik, ki se je čedalje bolj izpolnjeval.
Ko se je začelo govoriti o povojnih pobojih, ko so si ljudje počasi upali kaj reči o tem na glas, sem skušala najti moža (pisal se je Pleško), ki je stanoval v bližini, kjer smo takrat stanovali in so ga kot mladoletnega izpustili domov iz Teharij. Takrat se je oglasil pri nas in je rekel moji mami, da ji lahko pove, kaj se je zgodilo z njenim možem, mojim očetom. Mama ga je skoraj napodila in rekla, da noče nič slišati. Stara mama ji je večkrat rekla češ, pa bi vseeno šla k njemu, boš vsaj vedela, kako je z njim. Mama je takrat vedno zavpila in rekla, da noče ničesar slišati. Meni ga pa potem tudi ni uspelo najti; najbrž sem bila premalo odločna, malo sem se bala hoditi okoli popolnoma tujih ljudi in jih spraševati, če poznajo nekoga, ki se piše Pleško in je bil kot mladoleten domobranec izpuščen iz Teharij.
Ko je izšla prva Bela knjiga, je bratranec iz Argentine sošolcu plačal karto, da se je odpeljal tja in si knjigo ogledal. Šele takrat je izvedel, da je imel dva brata, ki sta bila ubita po vojni. Ko mi je pripovedoval, kako ga je to pretreslo, sem ga vprašala, če je pogledal za mojega očeta. Rekel je, da je bil tako zmeden, da se ni spomnil, da bi pogledal še za koga drugega. Vendar, kot sem ugotovila kasneje, mojega očeta ni ne v prvi ne v drugi Beli knjigi. Tudi v nobeni knjigi, ki so izšle pri nas na to temo, ni bil omenjen. Njegovo ime sem našla šele v knjižici »Spomini na težke dni«, Janeza Zdešarja. S pomočjo te knjižice sem potem našla nekaj ljudi, s katerimi se še sedaj družim v tem našem društvu.
Med najbolj »razvpitimi« in »zakrknjenimi« domobranci je bil takrat Tine Velikonja, zato sem ga poiskala in obiskala. Povedal mi je in narisal, kako je bilo v Teharjah in tudi to, da pripravljajo ustanovitev društva, in če želim, mi bo poslal vabilo na ustanovni zbor. Na ta zbor sem prišla rahlo v dvomih. Bala sem se, da bo vse skupaj nekakšna jamrarija in sem sklenila, da v tem primeru pač izginem, naj se gredo sami, če se hočejo. Pa sem bila prijetno presenečena. Bili so sami vitalni in odločni ljudje, ki so se zbrali z namenom, da iščejo resnico, ki je bila dolga leta zamolčana. In tako sem se našla tu, ker sem ugotovila, da tudi novo nastajajoce stranke, stranke slovenske pomladi, sklepajo kompromise na račun resnice.

Seveda pa jaz ne bi bila jaz, če se ne bi na vsakem srečanju oglasila in »pregrizovala« besede, ki so bile izrečene v govorih. In imela sem kup idej. Ena je bila izlet »po poteh vrnjenih domobrancev«, ki je lepo zaživela, druga pa je »klub«, kjer bi se zbirali in se pogovarjali o tistih dneh in o današnjem času. V novih prostorih društva bi bilo to sedaj izvedljivo, vendar očitno ni nikogar, ki bi organiziral, sama pa sedaj nikakor nimam časa za to. Sicer se dogajajo posamezni sestanki in manjša srečanja, ampak to ni to, kar sem imela in imam še sedaj v mislih. Pa naj se vrnem k »pregrizovanju« besed. Ob neki taki priliki mi je Justin Stanovnik dejal, naj bi kaj napisala za Zavezo. To je bilo skoraj tako, kot bi tiščal žabo v lužo. Še isti dan sem se spravila k pisanju in od takrat sem redna sodelavka revije. Posebno spodbudo mi dajejo pisma pohvale, ki mi dokazujejo, da je moje pisanje doseglo svoj cilj. Res, da me je včasih treba malo »pocukati«, ampak vedno imam že več stvari napol napisanih in moram samo pošteno sesti zraven, da dobi zadeva rep in glavo in da ni vse skupaj ena velika kolobocija. Kajti vse, kar se dogaja v naši ljubi Sloveniji, je, žal, ena sama velika kolobocija. Zato mi snovi ne zmanjka. Malo pogledam naokrog, prelistam časopise, poslušam radio, pogledam televizijo, pa me že prime »sveta jeza«, kot bi rekla moja stara mama, in že se mi utrinjajo misli, pravzaprav kar lijejo kot potok, da mi ne uspe vsega napisati. Lahko rečem, da mi je pisanje za Zavezo poseben užitek in mi je žal, da sem vedno v časovni stiski. Morda bo pa kdaj bolje.Kaj se ve.

Že ob pripravah za ustanovitev Nove slovenske zaveze je bilo dogovorjeno, da bo društvo izdajalo svoje glasilo z imenom Zaveza. Res je spomladi 1991 med člani že bil droben zvezek prve številke. Nasprotniki so napovedali, da bo druga številka zadnja. Pa ni bilo tako, revija se je od prvotnih šestnajstih strani kmalu močno povečala in sedaj je pred nami že 50. zvezek, nad sto strani zanimivega branja.
Od začetka je bilo jasno, da sodelavcev ne bo na pretek in da bomo morali večino napisa-ti kar sami. Meni je bila po skupni odločitvi naložena dolžnost in čast, da sem napisal uvodnik v prvo številko revije. Kasneje sem bolj redko sodeloval in šele po koncu mojega mandata na državnem tožilstvu sem od 31. zvezka naprej postal bolj reden sodelavec.

V omenjenem uvodniku z naslovom »Slovenska zaveza«, objavljenem spomladi 1991 v prvi številki revije, sem zapisal kratek pregled dogodkov po okupaciji Slovenije in opis partizanskega nasilja, ki je vzbudilo oborožen odpor, slovensko vstajo proti revoluciji in privedlo do ustanovitve demokratične Slovenske zaveze, katere vrednote in častno preteklost naj osvetli in nadaljuje Nova Slovenska zaveza. Tedaj sem že nekaj mesecev bil na položaju republiškega javnega tožilca in ta uvodnik je skupaj z mojim članstvom v NSZ vzbudil novo ogorčenje pri dedičih revolucije in sovražnikih demokratičnih sprememb, ki so od vsega začetka nasprotovali imenovanju nekdanjega domobranca na to mesto, dotlej dostopno samo najbolj zaupnim in zvestim revolucionarjem, kasneje pa vse do konca mandata neprestano zahtevali mojo odstavitev. V tej gonji sovraštva so se zlasti izkazali pristaši borčevskih organizacij, ki so v delovanju NSZ in v vsebini njenega glasila videli veliko nevarnost za svoje tedaj še nedotaknjene mite o NOB in za svoj monopol nad pisanjem zgodovine. Zato so, sklicujoč se na moj opisani naglavni greh zoper revolucijo, v najbolj kritičnem trenutku slovenske zgodovine, nekaj dni pred osamosvojitvijo junija 1991, s prvim podpisnikom Milanom Kučanom, predsednikom predsedstva republike in desetinami drugih najvišjih državnih in političnih funkcionarjev na čelu začeli javno gonjo z zbiranjem podpisov za mojo odstavitev. S pravimi boljševiškimi metodami so jih zbrali nekaj deset tisoč, vendar jim odstavitev niti tedaj niti kasneje ni uspela.
Po podpisu borčevske zahteve je Milan Kučan tudi pred tujimi časnikarji brez sramu govoril, da sem bil sodelavec nacizma. Za to laž se ni nikoli niti z besedo opravičil. Zato z njim nisem nikoli hotel imeti nobenih stikov, ne zasebnih in ne uradnih, on pa je s komunistično gonjo proti meni nadaljeval do konca in napisal še dve zahtevi vladi in parlamentu, naj me odstavijo. Naj k temu povem še to: Ob moji sedemdesetletnici mi je eden od vrhovnih državnih tožilcev na nekem sestanku rekel, da je običaj in naj pričakujem, da bom spričo okrogle obletnice in bližnjega konca mandata kot prvi generalni državni tožilec Republike Slovenije od predsednika republike kmalu prejel državno odlikovanje. Odgovoril sem mu, da s tem ne bo nič, ker sem od predsednika Milana Kučana že prejel visoko priznanje. Na močno dvomljivo začudenje vseh, sem jim pojasnil, da je komunistični predsednik republike poleg drugega zoper mene napisal kar tri javne zahteve za odstavitev, mi torej kot idejnemu in političnemu nasprotniku izkazal takšno priznanje in javno pozornost, s kakršno se lahko pohvali redko kakšen nekomunističen Slovenec. Niso se smejali.
Zaradi takšnih dramatičnih posledic sem najbolj zadovoljen prav s tem uvodnikom. Ob njem se je pokazalo, da se dediči in zagovorniki zločinske revolucije zapisov v Zavezi bojijo, ker razganjajo njihovo meglo in krajšajo pot k resnici. Mojemu zapisu nesorazmerno divji odpor nasprotnikov je bil zato klic in spodbuda k novim člankom in zapisom. Zaradi nerazumnega ogorčenja in laži, ki jih je to ogorčenje rdečih brigadirjev množično izdelovalo, jih v času tožilskega mandata nisem hotel izzivati s svojim imenom, ampak samo z vsebino člankov. Moji kasnejši občasni prispevki so bili zato objavljeni z izposojenimi ali izmišljenimi imeni. Čeprav so bili nekateri mnogo ostrejši kot prvi uvodnik, ni nobeden več vzbudil takšnega odpora in ogorčenja. Potrdila se je stara boljševiška miselnost: Ni pomembno, kaj, ampak kdo kaj reče ali dela. Partizanski množični poboji so dobro delo, samoobramba vaških straž je vojni zločin!
Moje kasnejše pisanje v Zavezo je bilo včasih odziv na sedanje dogodke, pogosto pa kar nadaljevanje in podrobna obdelava misli, zapisanih v prvem uvodniku. V tistem uvodniku namreč tudi danes razen kakšne besede ne bi črtal ali spremenil nobene takrat zapisane misli, čeprav je od tedaj minilo že dvanajst let in sem v tem času vse večkrat preučil, premlel in razčlenil. To je zame vzpodbuda, da še naprej pišem o naši nerešeni preteklosti, nemočni in zmedeni sedanjosti ter nezanesljivi prihodnosti.
Zaveza je v Sloveniji redko tiskano glasilo, ki na ta vprašanja skuša odgovarjati dosledno s stališča človekovih in narodnih koristi, varovanja njegovega obstoja in njegove kulture, s stališča varovanja temeljnih človekovih pravic in brez ozira na strankarske politične ali premoženjske koristi in namene. Prednost te revije je tudi to, da je v njej mogoče opisovati revolucijo in odpor proti revoluciji ter sedanja razmerja zaradi revolucije s pravim jezikom, ki ni zastrupljen z blodnim besednjakom revolucionarjev in njihovimi miti ali z modnim jecljanjem njihovih sedanjih prilizovalcev, česar so polna mnoga druga glasila. V Zavezi so stvari imenovane s pravimi imeni, cenjene po trajnih merilih in zapisane z jasnimi stavki. Drugačnost te revije je očitna in privlačna. Zato se je v njej prijetno oglašati.
Revija je že doslej opravila veliko delo, ki ga drugače ne bi opravil nihče. V njej je zbranih ogromno podatkov in izjav o dogajanju med revolucijo in po njej, zapisane so analize in stališča k sedanjim družbenim in političnim dogodkom, številna strokovna mnenja, ki zadevajo narodni razdor, kulturni prikazi in še mnogo drugega. Zato je Zaveza že sedaj in bo še bolj kasneje dobro in zanesljivo skladišče podatkov in pogledov tudi za zgodovinarje, politike in druge, ki jim je mar naša preteklost, sedanjost in prihodnost. Na tej poti ji želim še mnogo let!

Mirko Kambič

Trčimo s kozarci! Čast jubilejni petdeseti številki Zaveze! S prvo številko ni imela nobenega jamstva za dolgo in uspešno življenjsko pot. Z veseljem smemo čestitati odločnemu uredništvu in vsem, ki imajo zasluge za naš jubilej. Revija ni le preteklost z bogato vsebino. Pisana beseda, razmnožena v lepi nakladi, pomeni jamstvo za prihodnjost. Zaveza je zakladnica resnice o usodnih dogodkih slovenske preteklosti, ki smo jo nekateri neposredno doživljali. Predvsem je Zaveza vračala številnim žrtvam njihova imena in dolžno čast. Odkrivala je neznana in zavestno prikrita dejstva, prispevala k resnici in celostni podobi krutega obdobja slovenske zgodovine. Besede so prešle v pomembna dejanja z otipljivimi ploščami imen žrtev vojne in revolucije, ki je želela zabrisati in celo onečastiti svoje nasprotnike.
Hranim vse dosedanje številke Zaveze in občasno jih znova pregledujem in prebiram. S pisano besedo sem prispeval le nekaj malega, zato pa toliko več s slikami. Uredniku Justinu sem hvaležen, da je med besedila skrbno uvrščal ilustracije in fotografije. Globoko povedni so posebno družinski portreti, prevzamejo nas tudi obrazi posameznikov, otrok, fantov in mož, deklet in žena. Kot bi nam bili šele s sliko resnično navzoči. Svojo sončno mikavnost pa imajo slikovne priloge, ki prebudijo iskrico duha in pospešijo utrip srca. Zaveza naj bo tudi vnaprej pobuda za trdno samozavest, za optimizem in dobro medsebojno povezanost!

Ivanka Kozlevčar

Ob osamosvojitvi smo bili zaradi uresničitve tako rekoč stoletnih pričakovanj v večini v privzdignjenem razpoloženju in za svojo domovino bi bili pripravljeni marsikaj potrpeti, samo da bi se v njej res vsi počutili doma. Ljudje, ki so zaradi komunistične revolucije med vojno in po vojni izgubili svoje ljudi, premoženje, družbeni položaj, dom, domovino in so bili ves povojni čas prikazovani kot izdajalci in kolaboranti, tako rekoč neljudje, so pričakovali neko zadoščenje, morda še najbolj moralno, vrnitev časti, ki jim je pripadala. Pričakovali so možnost, da bi tudi v domovini lahko povedali, zakaj so se tako odločali, kot so se, predstavili svoje videnje in izkušnje dogodkov in postavili vprašanje, kje so fantje in ljudje sploh, ki so med vojno in po vojni izginili. Zaveza je bila v tem času prvo glasilo v domovini, ki je bilo namenjeno predvsem tem vprašanjem, ki so zanimala tudi mene.
Sama sem medvojni in povojni čas močno doživljala, čeprav sem bila vsaj med vojno še otrok. V normalnih okoliščinah bi najbrž mnogo tega pozabila, ker pa smo morali molčati in ker tedanje govorjenje in pisanje nista bila v skladu z resničnostjo, kot sem jo doživljala, kar me je neprestano prizadevalo, mi je mnogo tega ostalo boleče v spominu. Največja travma zame pa je bilo vsekakor izginotje domobrancev po vojni. V naši družini so bili med njimi trije očetovi bratje. Počasi nam je prišlo do zavesti, da ležijo nekje pomorjeni. Vedeli smo tudi, da so z njimi ravnali surovo, saj smo videli, kakšni so se vrnili pomiloščeni mladoletni domobranci. Vsa grozljivost njihove smrti pa je padla name, ko sem v Angliji 1961 brala Dejakovo knjigo o rešitvi iz roškega brezna. Dejstvo, da so bili v podzemlju nekateri še živi, samo ranjeni, vendar brez upanja, med množico mrtvih, je leglo name s tako težo, da sem dobila strah pred zaprtim prostorom in tudi v kakšne jame ne grem. To grozo so na nekem morišču morali preživeti tudi moji strici in mnogi drugi, ki sem jih poznala. Mnogokrat sem se spraševala, zakaj se je moralo to zgoditi. Nihče jim ne more očitati, da bi bili fašisti ali nacisti ali hitlerjanci ali kapitalisti, saj so bili večinoma revni, kakršni so bili pač tedaj ljudje. Niso verjeli v nemško zmago, v italijansko pa sploh ne. Bili so veliki domoljubi, v primerjavi z današnjimi ljudmi kar neznanski, odklanjali pa so zahrbtnost in brutalnost komunističnih metod in pripravljeni so bili zastaviti svoja življenja za versko - kulturne vrednote svojih očetov. Današnji človek tako zelo živi le od »uvaževanja praktičnih razmer«, da to težko razume. Na svet so gledali kmečko trezno. Spominjam se mamine pripombe januarja 1943 političnemu komisarju, ki nas je prepričeval o čudovitem življenju brez davkov :«Ja, kako boste pa potlej učitelje plačevali.« Tudi zaveznikom niso zaupali. Pred odhodom na Koroško se je prišel stric Jože domov poslovit. Svojemu bratu, našemu očetu, je naročil: »Lojz, da ti ne pade na pamet, da bi kam šel. Pri otrocih ostani. Angleži so kramarji, nič dobrega nas ne čaka. Bo, kar bo.« Tako je stal ob hišnih vratih s hlebcem kruha pod pazduho. Zaviti mu ga niso imeli v kaj, tako brez vsega smo bili tedaj. Ostali so brez besed, mama ga še pokropila ni, kar se je ob pomembnejših odhodih zmeraj delalo. Morda so domobranci zato tako mirno umirali, ker so se čutili popolnoma zapuščene in jim je ostalo le upanje iz vere. Zaveza si prizadeva, da bi slovenska država priznala zločin, ki je bil storjen nad njimi, prvič, ko jih je komunistično partizansko vodstvo s svojo zahtevo po popolni podrejenosti in z zločini prisililo v odpor, in, drugič, ko so jih po vojni pomorili, ter da bi dobili ustrezno mesto v zgodovini. K temu bi rada prispevala vsaj kak drobec.
Druga stvar, ki me je bolj nezavedno gnala k sodelovanju pri Zavezi, je zavezanost ljudem, iz katerih sem izšla. Ko sem šla v drugo gimnazijo, mi je mama rekla: »Ljudje so že taki, ko gredo v mesto in študirajo, pozabijo na nas navadne ljudi. Glej, da ne boš taka.« Te njene besede so me obvarovale pred marsikatero neumnostjo, vendar mi je jasno spoznanje o dvojosti ljudi prišlo pozneje. Junija 1969 sem peljala starše v Stično k maši. Ko sem v cerkvi pogledala okoli sebe po klopeh, mi je padla v oči skromnost in zgaranost ljudi, zlasti njihove udelane roke, saj so bili pri prvi maši predvsem kmečki ljudje, pa tudi njihova zbranost. Bilo mi je bridko, ko sem pomislila, kako težko živijo. Domov grede smo v Ivančni Gorici ob križišču, kjer so zdaj bloki, šli mimo skupine ljudi. Zbirali so se z nekim namenom. Bili so drugačni od ljudi v cerkvi: spočiti, lepo oblečeni, posvetni in glasni, kakor da je svet njihov. Dvoji ljudje, me je obšlo. Nenadoma sem začutila veliko bližino s tistimi v cerkvi, vedela sem, kam spadam. Vem, da ljudi ni mogoče deliti tako enostavno, vendar je prisotnost ali odsotnost duhovnega bistven element. To dvojost ljudi zmeraj občutim, ko grem na Rog. Toliko ljudi se zbere, pa tak mir, skromnost, dostojanstvenost in kulturnost. Zaveza brani vrednote teh ljudi in s tem tudi moje.

Vanja Kržan

Ali pišem zato, ker me je k sodelovanju povabil urednik Zaveze? To še zdaleč ni edini razlog. Čim dlje poslušam pretresljive življenjske izpovedi v trpljenju in bolečini preizkušenih ljudi in čim več jih zapišem, tem bolj sem prepričana, da moje pisanje ni golo naključje. Če so nam »celo vsi lasje na glavi prešteti« (Mt 10,30), koliko bolj vodi božja previdnost tako pomembno stvar, kot je zapisovanje teh pričevanj v Zavezo.
Obiskujem ljudi, ki so med vojno in po njej ogromno pretrpeli. V pogovoru z njimi opažam, da jim rane ponovno zakrvavijo. Toda velikokrat prijetno presenečena ugotavljam, da prihaja nad nas božji mir, mir, ki ga svet ne more dati in je ena od prvin božjega kraljestva »med nami« (Lk 17,21). Zakaj božje kraljestvo so »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Moje pisanje v Zavezo je najprej izpolnjevanje evangeljskega naročila, da iščimo in ustvarjajmo božje kraljestvo na zemlji. Zgodi pa se, da se srečam z ljudmi, ki odklanjajo odkrivanje resnice. »Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam« (Mt 10,12-14). Po svoje me bogatijo tudi taka srečanja, predvsem pa mi nikoli ne vzamejo poguma.
V Zavezo bi pisala tudi, če evangelija ne bi poznala. Narava me je obdarila s čutom za pravičnost, z gnevom do krivice in laži, pa tudi s sočutjem do ljudi, ki živijo med nami in svojo bolečino molče nosijo v sebi. V moje začudenje sploh niso redki. Še danes, po več kot petih desetletjih psihičnega nasilja, so oropani človeškega dostojanstva. Nemalokrat imajo vtis, da so spet in spet izigrani, ker se ne njim ne njihovim umrlim še vedno ne priznavajo osnovne človeške pravice in se poniglavo molči o krivicah, ki so jih prestali eni in drugi. Krivično ubiti so bili zavedni Slovenci in taki so tudi njihovi svojci, čeprav so, žal, največkrat razočarani nad voditelji svojega naroda.
Ponosna sem, da smo se Slovenci že pred več kot 900 leti zapisali v zgodovino evropskih narodov s knjižnim zapisom v slovenščini. Pred 1200 leti smo sprejeli krščanstvo in dolga stoletja kot Slovenci in kristjani obstali. Končno nam je bila tako rekoč podarjena samostojna država in osebno sem prepričana, da je vzklila iz krvi tisočih nedolžno pomorjenih. Tudi zaradi zavezanosti zgodovinski preteklosti pišem v Zavezo in žal mi je, da večina današnjih zgodovinarjev in politikov ne premore kaj dosti narodnega čutenja, niti spoštovanja do Slovencev in slovanstva. Besedo domoljubje so že zdavnaj črtali iz svojega besednjaka.
Ne eni ne drugi se nočejo kritično soočiti z najtemnejšim poglavjem slovenske zgodovine – z državljansko vojno in revolucijo. Po revoluciji so nas njeni idejni dediči in politični samodržci podjarmili s partijsko diktaturo. Oblast še vedno trdno držijo v svojih rokah, kar je v škodo slovenske državnosti in naroda. Moje pisanje v Zavezo vodi želja, da bi duša našega naroda končno postala svobodna in nas ne bi več razdvajale laži in krivice.
Michael Benson je v enem iz serije člankov Pogledi na Slovenijo (5) v Sobotni prilogi Dela 19. julija 2003 zapisal: »Še vedno sem včasih pretresen, ko vidim, kako se Slovenci vedejo do drugih Slovencev. Slišal sem zgodbe, ki bi še kamen spravile v jok.« Ali ne tiči eden od temeljnih vzrokov takega vedenja v naši razdvojenosti, ki jo je povzročilo še vedno zamolčano revolucionarno nasilje? Prav vsaka Sobotna priloga pa s svojim političnim enoumjem razdvojenost in nestrpnost med nami podpihuje in poglablja.
In zakaj še pišem v Zavezo?
Bila sem rojena tik pred pričetkom vojne, zato se medvojnih dogodkov ne spominjam. Zelo dobro pa so se mi vtisnili v spomin mnogi dogodki iz otroštva, ki so kasneje prerasli v spoznanje, kako smo bili takratni otroci in mladostniki zavedeni, ogoljufani za spoznavanje zgodovinske resnice in vzgojeni za dvoličnost.
Ko mi je bilo pet let, mi je nekoč leto starejša sestrica na skrivnem zaupala: »Ali veš, da je stric Vlado pobegnil v Ameriko, toda nobenemu ne smeš povedati, drugače bodo gošarji ubili mamico.« Ubili je niso, toda vsakič, ko so jo klicali na zaslišanje, smo otroci v strahu pričakovali, kdaj se bo vrnila.
Še nekaj let po vojni smo nosili otroci kruh za peko k Arnežu, pa mi ni šlo v glavo, zakaj k Arnežu, če pa je bil pek Čop, oče moje sošolke. Šele pred kratkim, ko se mi vedno bolj odstirajo medvojni dogodki v mojem rodnem kraju, sem rešila to uganko iz otroštva: Arneža so že med vojno ustrelili pred domačo hišo, po vojni pa pekarijo podržavili.
Mi, prevarani osnovnošolčki, smo ničkolikokrat na številnih proslavah, v povorkah ali v špalirju, ko so proletarske Jesenice pričakale vodilne politike ali celo maršala, ki se je s svojim spremstvom peljal z Bleda na Vršič, skandirali in mahali z zastavicami do onemoglosti. Od samega navdušenja!
Leta 1975 smo Ljubljančani kar se da slovesno proslavili 30 letnico osvoboditve. Na Trg revolucije se je z vseh strani zgrinjala množica in kot na oltarju se je ob novo postavljenem spomeniku izvršil obred umestitve in razglasil zgodovinski pomen revolucije. Danes je ta beseda črtana iz besednjaka politikov in zgodovinarjev.
Takrat so nehote postali priče laži in bede slavne NOB in revolucije tudi moji otroci. Najstarejši sin je hodil v četrti razred osnovne šole in učiteljica jim je že ves teden opevala revolucijo in pomembnost njene zmage. Za domačo nalogo je moral napisati spis o tem, kako so njegovi starši doživeli dan zmage, 9. maj. Sin je vedel, kakšno vsebino pričakuje nad revolucijo vzhičena tovarišica. »Očka, ti mi to povej, mamica se ne spominja.« Očka je nekaj nejevoljno zagodrnjal, zato sem sinu priskočila na pomoč in rekla možu: »No, nekaj mu pač povej, nalogo mora napisati.« Tedaj je iz njega planilo: »Ali naj mu povem, da smo zjutraj vsi šli k maši k frančiškanom. Ko smo prišli domov, nam je mama iz zadnjih ostankov hrane pripravila zajtrk in rekla: »Še to pojejmo, potem pa čakajmo, da pridejo partizani in nas pobijejo.« Na srečo očeta niso ubili, ampak samo zaprli in izstradali, da sva ga z bratom na vozičku pripeljala domov. Ali naj mu povem še to, da so jeseni 1945 – nihče točno ne ve kdaj in kako – v Trstu ugrabili in kasneje ubili strica Ivana in teto Malči. Njuni štirje otroci – naša najljubša bratranca in sestrični – pa so se raztepli po svetu. No, pa naj napiše vse to!« Sin je postajal vedno bolj solzan in zbegan, pa ne zaradi nesrečne usode njemu neznanih sorodnikov. Uvidel je, da vsega tega ne sme napisati. Mož je razdražen odšel iz kuhinje, zato sem sinu narekovala nekaj stavkov o veselju nad zmago.
Tako smo pričeli vzgajati v dvoličnosti še svoje otroke. Še danes imam pred očmi solze desetletnega otroka, razdvojenega med lažjo in resnico. Ali bi po vsem tem v svojih pripovedih iskala še kaj drugega kot resnico in samo resnico? Ali me ne sili k temu že odgovornost do prihodnjih rodov?
V Zavezi vsi pišemo zastonj: ne obračunavamo potnih stroškov ne dnevnic, ne štejemo ur, dnevov ali noči dela. Zame je pisanje sveta, a hkrati prijetna dolžnost in štejem si v čast, da smem pisati vanjo.
»Naredite si mošnje, ki ne ostarijo in zbirajte neminljiv zaklad v nebesih« (Lk 12,33). Prinašati ljudem bodisi »junakom« mojih pripovedi bodisi bralcem Zaveze, zdanjim in prihodnjim, neminljiv zaklad božjega kraljestva, kot so resnica, pravica, usmiljenje, mir in veselje, je moje edino, največje in neminljivo plačilo.
V veliko čast mi je tudi, da smem biti sodelavka tolikih nesebičnih in požrtvovalnih ljudi, ki se vsak po svoje trudijo za Zavezo.

Janko Maček

Ob jubilejni številki Zaveze smo veseli in ponosni tudi njeni sodelavci, saj smo z njo prehodili težko, pa vendar lepo pot. Kaj je mene nagnilo, da sem stopil na to pot, da sem začel pisati. Neposreden nagib je gotovo prišel od začetnika in urednika revije, ki sem ga že prej poznal in ki je znal razbliniti vse moje pomisleke in me pridobiti za delo. Ko sem napisal prve skromne prispevke, sem se nehote nalezel vneme, ki sem jo čutil pri drugih sodelavcih. Videl sem, da ljudje naše pisanje sprejemajo in da so zanj hvaležni, da so hvaležni, ko pridemo k njim in jim pomagamo izluščiti iz trde lupine spomine, ki so jih leta in desetletja nosili v sebi in jih niti svojim najbližjim niso zaupali, ker so se bali, da bi jih s tem spravili v nesrečo.
Naj povem, da mi je bilo v začetku neprijetno, ko me je ta ali oni vprašal, v kateri domobranski četi sem bil in kako sem ostal živ. Seveda, kako bi sicer pisal o tistih dogodkih! Zdi se, da je moj odgovor, da nisem bil v nobeni četi, ker sem bil tedaj še otrok, tega in onega razočaral. Redkim sem razložil, kako sem tudi kot otrok doživel marsikaj, kar mi je vtisnilo pečat za celo življenje. Ko sem se na poseben način srečal s partizani, sem bil star komaj enajst let. Bilo je lepo poletno popoldne, konec julija 1942, nekaj dni po napadu na postojanko vaške straže v Šentjoštu. Bil sem doma kot varuh tri mesece stare sestrice, medtem ko je bil oče v postojanki, mama in drugi člani družine pa so na precej oddaljeni njivi želi pšenico. Nenadoma je bilo okrog hiše in v njej polno partizanov. Medtem, ko so eni stražili, drugi pa hitro polnili nahrbtnike, vreče in torbe, se je njihov komandir lotil mene. Spraševal me je za očeta in mamo, predvsem za očeta, in mi grozil s pištolo. Nazadnje mi je primazal nekaj krepkih klofut, da sem še naslednji dan imel zatekle ustnice. Menda sem ga razjezil s svojimi odgovori. Dve noči zatem so spet prišli in vse požgali, pri dveh sosedih tudi ubili očeta in mater, dveletna deklica je pa umrla v plamenih goreče hiše. Mi smo bili tisto noč v postojanki in tako ostali živi. Tedaj sem bil ministrant, zato sem bil pri vseh pogrebih, ko so pokopavali najprej naše sosede in druge, ki so jih pobili partizani, kasneje pa tudi nekatere, ki so jih postrelili Italijani. Marsičesa seveda nisem razumel, opazil pa sem bolečino ljudi in večkrat me je bilo strah. Še danes ne znam pojasniti, česa sem se bal tisto noč, ko so napadali Šentjošt; psi so bili že hripavi od lajanja, celo noč je bilo slišati korake okrog hiše, slišalo se je streljanje in v oknih je migetal sij požara. Tudi brat, dve leti mlajši od mene, je tedaj trepetal z menoj kot šiba na vodi.
Ko smo se jeseni 1943 vrnili iz nekajtedenskega begunstva na Vrhniki, sem začel obiskovati prvi razred Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Težko sem se poslovil od doma, kjer se je vedno kaj dogajalo. Zdelo se mi je, da bi moral pomagati staršem pri obnovi požgane domačije. 6. maja 1945 sem pripešačil domov iz Ljubljane, ko se je oče ravno odpravljal na pot. Od leta 1936 je bil šentjoški župan in je tedaj šel na Koroško kot civilist. Bilo mi je dano na izbiro, ali grem z njim ali ostanem doma pri mami, sestri in bratih. Odločil sem se ostati doma. V jeseni 1945 nisem šel v šolo. Prav nič me ni vleklo v takratno Ljubljano in doma je bilo dela več kot dovolj. Zaradi očetove odsotnosti so v začetku leta 1946 zaplenili našo kmetijo in potem izvzeli iz zaplembe deleže za »ženo pobeglega in šest nedoletnih otrok«. Tedaj sem spoznal vse mejnike in parcele našega posestva, naučil sem se hoditi na sodnijo in gledati v zemljiško knjigo, »nedoletnosti« sem se pa znebil šele pred nekaj leti, ko je bila tista zaplemba po petdesetih letih končno razveljavljena in sem odstopil svoj delež bratu, ki danes gospodari na kmetiji.
Iz časa mojega kasnejšega študija na klasični gimnaziji v Ljubljani – po nekaj letih kmetovanja sem namreč ugotovil, da ne bi bil dober kmet – mi je ostal v lepem spominu tale dogodek: Prav na dan, ko smo pisali latinsko šolsko nalogo, so me »varuhi reda« klicali na razgovor. Ni in ni jim šlo v glavo, da zares nisem imel nobene zveze z Bitencem in njegovo skupino, čeprav so v njej sodelovali tudi moji strici in so se shajali na maminem rojstnem domu. Šolsko nalogo sem zamudil, vendar sem sredi predzadnje ure le prišel na šolo. Ko sem ves potlačen stopal po tihem hodniku, mi je prišel nasproti moj profesor latinščine in takoj opazil moje stanje. Povedal sem mu, zakaj nisem mogel pisati naloge. Videl sem, da je tudi njega postalo strah, vendar mi je rekel: »No, kar pomirite se, saj bo tudi tega enkrat konec.« Seveda si tedaj nisem mogel predstavljati, kakšen bo ta konec in da bom o tem celo pisal, vendar so me profesorjeve besede opogumile in pomirjen sem odšel v razred.
Naj bo teh nekaj spominov dovolj, saj praznujemo jubilej Zaveze in bi bilo prav razmišljati o njej in o njenem poslanstvu. Karkoli sem v teh petdesetih številkah napisal, sem naredil z iskreno željo, da bi prišla na dan in se ohranila resnica. Nikoli me ni pri tem vodila maščevalnost – beseda revanšizem mi ni bila samo zoprna kot zlonamerna skovanka, s katero so že vnaprej hoteli razvrednotiti vsako zavzemanje za resnico – ampak mi je že kot pojem tuja. Nekateri so mi očitali, da v Kako se je začelo govorim skoraj samo o žrtvah, malo ali nič pa o njihovih morilcih. Moj namen je povedati, če le mogoče z dokumenti dokazati, da so komunisti v svojem boju za oblast morili najboljše ljudi, ki nikoli niso bili, niso mogli biti izdajalci. Če je to jasno, je očitno tudi, da so njihovi morilci bili zločinci, in s tem je povedano dovolj. Sam sem prepričan, da so mnogi od njih tudi žrtve revolucije – seveda na drugačen način – in so vredni pomilovanja bolj kot česa drugega.
V 49. številki Zaveze sem pisal o šmihelsko-stopiškem županu Francu Brulcu. Na posebno okruten način so ga umorili julija 1942. Ob njem sem omenil še nekatere druge župane, ki so jih samozvani komunistični sodniki leta 1942 prav tako obsodili in umorili. Bil sem neprijetno presenečen, ko mi je kmalu po izidu številke nekdo telefoniral in odločno prepovedal »manipulirati« z njegovim očetom. Prav zaradi besede manipulacija sem mu nekoliko bolj glasno odgovoril, vendar mi je bilo kasneje žal, saj sem začutil, da je iz njega govorila bolečina – pa četudi po več kot šestdesetih letih. Na poseben način sem začutil, da je treba nekatera imena izgovarjati ali zapisovati le z največjo spoštljivostjo. Nenadoma sem se zavedel, da zlati jubilej ni le vesel dogodek, ampak mnogo več, saj se za njim skriva tudi teža prehojene poti, tudi teža nedovršenega dela.
Kaj naj še rečem? Zavezi iskreno čestitam in želim, da bi se sadovi njenih petdesetih številk še dolgo občutili kot zaveza verodostojnemu zgodovinskemu spominu. Hvala vsem, ki ste nam pri delu pomagali in tudi tistim, ki ste samo brali; hvala Bogu, da je dajal rast.

Nada Matičič

Devetega maja petinštiridesetega. Svoboda. Zato se je treba pražnje obleči, v nekaj temno modrega. Ob treh sem se odpravila v mesto. V center. Ulice so bile izumrte. Čudno. Pred opero sem obstala in se nisem zavedela, da opere ni, da je pravzaprav odeta v platno z bolj ali manj znanimi velikani, ki so samoumevno gledali vame. Nič nisem razumela. Center. Tu je prekipevalo od mesta, ki se je prišlo poklonit Osvoboditeljem. Tudi pošta je bila preoblečena in ljudje so bili preoblečeni v rdeče, palače so prekipevale od rdečih zastav in otroci so vihteli z zastavicami in množice so obsipale Osvoboditelje s šopki, zdaj vzklikale zdaj rjovele, zahripeli obrazi so oznanjali vsesplošno navdušujoče razpoloženje. Bila sem tujek v svoji slovesni opremi, tu in tam so me oplazili temačni pogledi. Zato sem zapustila kipeče prizorišče in hitela domov v zavetje svojih sten. Tik pred vrati me je dohitela znanka iz soseščine. Pomolila mi je pest pod brado: Zdaj se bomo pa takole pozdravljali!! Potem sem se pogreznila v tišino pozabe noči. Do jutra. Tedaj je pobutalo po vnanjih vratih. Neki prst je bil vperjen v hišo in tulil: Tisto cunjo dol, drugače … Naša slovenska zastava – cunja? Oče se je razhudil in poslal gledat po soseščini: Zvezda! Potem je mama šivala zvezdo. Nov simbol? Sovjetski simbol, ki je vladal dolga desetletja in še danes ni povsem izdihnil. Potem je rekel oče: Iz ene ječe, prekleti zlomek, smo se znašli v drugi. Toda slovesni deveti maj je bil samo uvod v tragedijo, kakršno pozna vsa dolga, mračna zgodovina Zmagovalcev. Ki so svoje poražence izropali, mučili, ubijali – jih z Lažjo prisilili, da so jim vdano služili … Krvava svoboda je šele zaživela kmalu po devetem maju. Prišla je k nam gospa Malči in potem so po hiši odmevali njeni ranjeni kriki: Moj Duško, ubili so ga. Mečejo jih v jame … Nismo ji povsem verjeli. Mnogi pa so vedeli in molčali. Ni bilo Nürnberga. Bo Haag? Bodo krvavi Zmagovalci (in teh ni malo) prišli pred sodišče? To bi bilo zadoščenje in bilo bi pravičneje od kakršnegakoli Spomenika. Petdeset let Krvave svobode je dolga doba, ki je ljudem vtisnila strah, podložnost, jih razvrednotila tako, da jim je pohabila duše. Da ne ločujejo več svobode od Svobode. Zdaj ko so tragična odkritja brezen in jam zaznamovala velik del slovenske dežele, jih slišimo: Ne preštevajte vendar teh kosti, glejmo v prihodnost! Popolna brezbrižnost je hujša od brezen in jam. In četudi bi bili pobili tretjino naroda – pa kaj potem! Saj smo vendar dobro živeli, jedli, se oblačili, se vozili po svetu – kaj pa nas zdaj motite s temi kostmi? Pohabljene duše. In teh me je strah.

Ko me je vaš urednik povabil k sodelovanju, sem se pričela odzivati s črticami, predvsem o žrtvah in zmagovalcih; psihološko sem razčlenjevala bistvo njihovega početja, duševnih pretresov, brezizhodnosti pa tudi samopašnosti oblasti. Predvsem pa njihovo izgubo spomina. Preteklost in sedanjost se nenehno menjavata in povzročata v osebah travme pa tudi upanje.
Sem slavistka v pokoju. Toda moj pravi poklic je pisateljevanje, v nepokoju. Napisala sem petnajst romanov, morda bo še kakšen, in številne črtice in novele po revijah. Vse z zelo pestro tematiko. Ne glede na okolje in prostor, na pripadnost junakov, me zanimajo njihova duševna stanja. Kako človek lahko s svojo voljo in vestjo premaguje lastne, lahko tudi usodne težave, ali se dvigne ali propade.

Brane Senegačnik

»Ampak razmislite o posledicah, ki jih lahko ima objavljanje v Zavezi za vas v prihodnosti!« mi je pred leti prijazno položil na srce urednik, ko sem mu prinesel svoje pesmi za prve številke revije. Tega seveda ni rekel tako, kot da ne bi bil vesel moje pripravljenosti za sodelovanje ali kot bi verjel, da si bom premislil. Želel je le, da se odločim za sodelovanje pri polni zavesti, kako in kaj je z našo družbeno, kulturno in duhovno resničnostjo. In seveda je imel prav, ko je mislil na težave, ki jih sodelovanje pri reviji lahko pomeni za posameznika v javnem življenju. Nekje v tistem času sta predsednik države in zunanji minister (intelektualec ter eden vodilnih politikov demokratične opozicije) s svojim podpisom podprla po kulturnem linču dišeč javni protest proti generalnemu javnemu tožilcu, ki je prihajal iz vrst društva Nova Slovenska zaveza; v tej gesti je bilo seveda mnogo več kot nasprotovanje njegovi konkretni »domobranski preteklosti«: šlo je za izraz ideološke skrajnosti, za vzorec družbenega delovanja, ki temelji na apriornem izključevanju določenih ljudi in vrednot in se praktično izraža z nereflektirano , tako rekoč refleksno nestrpnostjo do njih. Skratka, šlo je za izraz tiste drže, ki lahko živi samo v okvirih enega družbenega vzroka, namreč tako, da nenehoma kliče prekletstvo nad določen del kulture, ga (fizično in teoretično) izključuje, išče svoj končni raison d’etre v takšnem početju. Za to, kar je nekdo nekoč z odličnim instinktom za oblastni inženiring imenoval permanentna revolucija. In vse do danes se te razmere delovanja revije Zaveza niso spremenile, vsaj ne bistveno: v tem je glavni razlog izrinjenosti revije na rob družbene zavesti in nekakšnega polglasnega (in zato še učinkovitejšega) anatema, ki pade na tiste, ki se odločijo za sodelovanje. Zdi se, da se zdaj razmere še slabšajo: ideološka kontinuiteta družbe je zagotovljena ne le po politični plati, temveč tudi z delovanjem družboslovcev, zlasti mnogih zgodovinarjev, ki zlorabljajo svojo formalno strokovno kompetenco kot argument v prid fundamentalno potvorjeni podobi resničnosti. Ni se čuditi, če je iz sentimentalizma starejših »malih ljudi« in iz uporništva mladine proti lastni svobodi pognal nov kult tovariša Tita, kar je eden najčistejših dokazov, kako puhloglava slovenska »postmoderna« družba zasmehuje samo sebe. No, vsi ti pomisleki proti sodelovanju, ki jih zbuja »stanje duha« v slovenski družbi, so seveda prej razlogi za, če človek ne more pristati na sovraštvo do mišljenja.
»Zunanja« okoliščina, zaradi katere sem prišel v stik z uredništvom, je bilo sojetništvo mojega pokojnega očeta v komunističnem koncentracijskem taborišču z nekaterimi uredniki Zaveze. Poučenost o zgodovini, ki jo je dopolnjevalo še vedenje o pobitem stricu, o kraških in rudniških breznih, napolnjenih s trupli žrtev komunizma, in premnogih mučenih, pretepenih, ustrahovanih »malih« ljudi, kmetov in proletarcev, o vsem tistem, o čemer se ni smelo govoriti, je seveda predstavljala dodatno spodbudo. Naj novodobni povzpetneži, palčki na velikanskih ramenih svojih komunističnih očetov in mater še tako veselo godejo, ali je prijetno rajati in rejvati po kosteh? Ali njihovo pokanje ne vzbuja srha v kosteh živih? In če ga ne, kako živi potem sploh smo? Zaveza odigrava neprecenljivo vlogo pri odkrivanju žrtev revolucije, njihovih grobov in usod: delo, ki ga opravlja neplačano namesto plačanih zgodovinarjev, ki so plačani, da ga tako ali drugače zaustavljajo.
Sem tak človek, da ne morem kaj prida verjeti v jasno in enoznačno zgodovinsko resnico in pravico, v črno-bele moralne podobe ljudstev, organizacij in posameznikov. Zato zelo težko razumem svoja prizadevanja kot čisti boj za dobro proti zlu. Mogoče je to slabo; mislim pa, da pri tem vendarle ne gre za dandanes tako priljubljeni navidezni relativizem, ki je zgolj naličje: z njim se njegovi zagovorniki rešujejo obveznosti in zahtev, ki jih zahteva konsistentno in odkrito zagovarjanje nekega stališča, medtem ko dejansko sledijo povsem nereflektiranim, nikoli pod vprašaj postavljenim diktatom interesa. Globinski vzroki za izrinjenost Zaveze iz velikega dela javne zavesti, za njeno minoriziranje ter ideološko diskvalifikacijo so najbrž v njenem sklicevanju k odprtemu, odgovornemu in jasnemu argumentiranju. Nepristajanje na šablone, ne oziraje se na všečne floskule, kritično soočanje stališč, katerih edina moč je v teži njihove notranje prepričljivosti – vse to že samo na sebi močno iritira mehanizem večinskega mišljenja na Slovenskem. Toliko bolj, ker taka drža predstavlja vez s tradicijo, ki je hotela živeti (čeprav z odkloni, uspehi in neuspehi) iz karseda celostne resničnosti. To pa je tudi najgloblji razlog za veselje nad delom revije in velika spodbuda za nadaljnje sodelovanje.

Tine Velikonja

Spomladi leta 1991 smo se ustanavljali kot društvo. Jasno nam je bilo, da moramo imeti tudi revijo. Prva številka je imela šestnajst strani, na ovitku zadaj pa napisano: Odgovorni urednik: Pavel Kogej; Založila Družina; Odgovarja: dr. Mirko Cuderman; Slikovno gradivo: Marjan Tršar. Pa se je izkazalo, da Cuderman noče biti v naši druščini in smo ga morali izbrisati. Uničili smo stare ovitke in natisnili nove. No, en izvod prve različice sem si prihranil za spomin.
S tem, da sem bil sprejet med pisce Zaveze, sem seveda iz priložnostnega sodelavca Pisem bralcev krepko napredoval. Za prvo številko nam je bilo naročeno, da moramo biti kar se da kratki in jedrnati. Zato sem svoj opis upora na Vidovski planoti, prvega uspešnega protikomunističnega upora v Sloveniji, ki bi zaslužil zato epske razsežnosti, skrčil na dve strani.
Kaj bi poudaril? Morda to, da je moral še tako površen bralec opaziti veliko Zavezino skrb za jezik. Slovenski jezik je namreč take sorte, da je možno v njem pisati klobasaste in zavite stavke, v katerih se zlahka izgubiš. Če pobiraš še jezikovne posebnosti, bo zmeda popolna. Pri tem se spominjam šale, ki jo je v Anekdotah objavil moj oče. Med Prvo svetovno vojno so ovadili ajdovskega notarja, da je v gostilni javno zabavljal čez cesarja. Obtoženi se je na sodišču zagovarjal, da se je res pogovarjal s prijatelji, vendar slovensko, ovaduh pa slovenščine ne obvlada. Ta je trdil, da zna slovensko. »Pa naj prevede tale stavek italijanščino!« In je narekoval: »Izpod bele peči curi vir po strmi ježi navzdol v temačno tesen«. Ovaduh je bral in bral, potem pa povedal v materinščini: »Pravi, da ena od tistih živali, ki bodejo, kuri neko peč, ki je ozka, pa močna.« Zadeva je bila rešena.
Pisanje v Zavezo mi je nudilo veliko veselja. Povezano je bilo z romanji po Sloveniji in obiskovanju prič. Pri tem sem se srečaval s čudovitimi ljudmi in skrivnostnimi kraji, v katerih so se dogajale mračne reči, o katerih sem bil sicer bral, nikdar pa jih obiskal: Ajdovec, Breginjski kot, Črnovrška planota, Dobrepoljska dolina, Dražgoše, Gorenja Trebuša, Javorovica, Loški Potok, Stomaž in druga naselja pod Čavnom, Vidovska planota. Čim se je objava prispevka zakasnila za leto ali dve, sem ob natisu opazil, da je vsaj nekaj pričevalcev v tem času umrlo. Ujeli smo zadnji čas.
Kaj bomo pisali? Predvsem resnico o neznanski krivici, ki se je zgodila polovici Slovencev. O tem, da smo morali proslavljati svobodo, ki je pomenila novo suženjstvo, za mnoge ljudi pa uničenje. Prihajali so dobrohotni prijatelji in nam svetovali, naj pišemo čimbolj odprto in neobremenjeno. Po njihovem bi bilo najboljše, če bi prišli v stik s partizanskimi pisci in skušali zgodovinske dogodke opisati skupaj, ne toliko vsak iz svojega zornega kota, ampak bolj kot dopolnilo zgodbe. Predlog je bil videti posrečen, vendar smo ga kot naivnega in neizvedljivega zavrnili. Izkazalo se je, da smo imeli prav, saj se nekdanji partizani kljub temu, da je njihov načrt o ureditvni sveta propadel, niso spreobrnili. Ni dvoma, da bi se odzvali podobno, kot se je deset let prej Franc Popit, ko so mu svetovali, naj skliče predstavnike Cerkve. Nekaj reči da bi bilo vseeno treba urediti z njimi. Pa se je nasmehnil in odvrnil: »Zakaj pa? Se bomo pogovarjali, ali je bog ali ne?«

Opis slike: Vse je prodano – Ložarjevi Marija, France, Vida, Fani in Malči. Marija Zgonc in urednik samo dokazujeta, da je veselje nalezljivo