Avtor: Ana Božič

Še en umor v tišini krimskih gozdov

V 48. št. Zaveze sem prebrala članek Avguste Gaberščik Smolej Smrt v tišini krimskih gozdov. Njen brat Milan je bil na istem transportu kot moj stric Janez in oba je doletela ista usoda. To mi je dalo pobudo, da napišem spomin na strica in njegove.

Opis slike: Družina Por, v zadnji vrsti stojijo Tone, Frenk, zet Tone, Vida, Helena, Milka, Vera, spredaj Ančka, oče, vnuk Toni, mama, sedijo Jože, Marjan, Janez, Pavel

Janez Por se je rodil pred osemdesetimi leti, 24. 20. 1923. Njegovo ime je vklesano na farnih ploščah na Žalah poleg cerkve Vseh svetih v Ljubljani. Kadar grem tja, nemo zrem v njegovo letnico 1923–1942. Kako mlad je moral umreti! Spominjam se, kako sem kot sedemletna deklica ob mami spremljala odhod strica Janeza, njenega brata. »Ubogi Janez«! je vzdihovala mama, ko je po Bezenškovi ulici odhajal z italijanskimi karabinjerji. »Ne skrbi zame, Helena«, jo je tolažil, »zvečer bom že doma!« Zaman je upal. Domov ga ni bilo nikoli več. Brezupno so ga čakali oče Franc Por, pekovski mojster iz Zelene jame, mama Helena, rojena Stare, ter pet bratov in pet sester.
Rod zakoncev Por izhaja z Bleda in iz Mojstrane. V začetku prejšnjega stoletja sta se oče in mama preselila v Ljubljano s prvorojenko Milko. Ko je oče 1914. leta v prvi svetovni vojni odhajal na fronto, je doma pustil ženo in pet otrok. Najmlajša, Helena, je bila stara sedem mesecev, najstarejša, Milka, je že obiskovala prvi razred, Vida, Frenk in Tone pa so bili stari od šest do dveh let. Mama je sama preživljala otroke v Spodnji Šiški nad Ljubljano. Šivanje in pranje je bilo trdo, a pošteno delo. Služila je tudi pri feldmaršalu Borojeviću, ki je bil zvest poveljnik avstro-ogrske vojske, po rodu Bosanec. Za opravljeno delo je dobivala plačilo pogosto v naravi – hrano. Prav zato njeni otroci niso bili lačni.
Oče je bil na fronti v Galiciji, kjer je prišel v rusko ujetništvo. Sprva so bili v ujetništvu odnosi dokaj človeški, potem pa so bili mladi vojaki deležni vseh mogočih poniževanj. Sabaka – pes so jih imenovali. Po štirih letih nasilja se je odločil za pobeg. Še z dvema »kameradoma« je uspel priti že do Romunije, ko so jih ujeli in odpeljali nazaj v taborišče. Še isto noč je ponovno ušel in se po daljšem času srečno vrnil domov. Na pragu domače hiše v Knezovi ulici v Spodnji Šiški, kjer so stanovali, je žena sprva mislila, da je prišel berač. Čez nekaj trenutkov je v poraščenem in raztrganem človeku prepoznala moža. Ob objemu matere in očeta so trije otroci prekinili z igro in odhiteli v šolo na Šišensko ulico povedat sestrici in bratcu veselo novico. Snidenje je bilo nepopisno, vendar samo za kratek čas. Vojaške oblasti so očeta ob koncu vojne poslale še na soško fronto, od koder se je tudi srečno vrnil.
Po prvi svetovni vojni se je življenje ustalilo. Družina se je povečala še za šest otrok. V številnejših družinah je običajno, da starejši otroci pomagajo vzgajati mlajše, tako je bilo tudi pri Porovih. To vlogo je najprej prevzela najstarejša, Milka, ki je takrat že zaključila dvorazredno trgovsko šolo. Pri pekovski obrti in vzgoji je imela dovolj opraviti. Frenk je leta 1929 maturiral na klasični gimnaziji. Tone se je pri očetu izučil za peka. Helena je postala trgovska pomočnica, Vida pa šivilja in se je 1928. leta že poročila in z možem odšla na svoje v Stožice. Dom v Šiški je postal pretesen, zato se je družina leta 1930 preselila v Zeleno jamo v hišo z vrtom in prizidkom s krušno pečjo za obrtno dejavnost.
Oče je dnevno pekel svež kruh, žemlje, kajzarice, rogljiče, in to ročno, brez mešalcev. Posebnost tistega časa je bila tudi to, da so gospodinje nosile v peharjih k peku testo, ki ga je vsak dan ob določeni uri »vsajal« v peč. Na vsakem kruhu je bil nalepljen majhen listek s priimkom, da se prineseni kruh ni pomešal. Popoldan, do večera (za zamudnike tudi zvečer), je v pekarni nekdo delil spečene kruhe gospodinjam. Za to uslugo je bilo seveda treba tudi nekaj plačati. Peka kruha in peciva ponoči za prodajo, podnevi pa prinesenega kruha v peharčkih se je ponavljala dan na dan, iz leta v leto. Nikoli se ni ustavilo razen ob nedeljah in praznikih. Kolektivnega dopusta ali kakšne druge oblike počitnic oče Franc ni poznal. V svojih otrocih je imel pomagače. Eden je delal v pekariji in trgovini, drugi pri drveh za kurjenje, tretji je prevažal moko. Nekaj časa je bil pri hiši tudi konj Cezar za transport. Po štirih letih bivanja v Zeleni jami se je poročila Milka. Takoj za njo še Helena, moja mama, ki je ostala v isti ulici pri sosedovih. Trgovec Pollak, ki je dobavljal moko, je ugotavljal, da se gospodu Poru poročajo in odhajajo dekleta, kot sveže žemlje iz peči. Frenk je svojo kariero začel v Mestni hranilnici, se poročil in preselil v center Ljubljane, v Dalmatinovo ulico, kjer še danes živi njegova vdova, naša teta 91-letna Fani. Tone je ostal doma in pekovska obrt se je nadaljevala. Naloge najstarejše je prevzela sedemnajstletna Vera. Doma so bili še Ančka in štirje mlajši bratje. Dekleti sta urejali pisarniške zadeve, ki so bile tiste čase zelo enostavne. Davek od obrti pa vendar ni bil pozabljen. Tudi takratna oblast je strogo zahtevala svoje. Ob neki denarni zadregi se je Vera pogajala s financarjem, ki jo je grobo zavrnil: »Če ima pek lahko enajst otrok, bo imel pa še za davek.«
Starši so bili z mlajšimi, ki so jim ostali doma, malo bolj popustljivi, zato so si tudi več privoščili, npr. kak nedovoljen večerni odhod na ples ali v kino. Moteča nadloga je bilo le očetovo nočno delo v pekarni. Domov je bilo treba priti zelo tiho. Vedno se to ni posrečilo. »Ali si ga kaj nabil?« je vprašala mama drugi dan. »Nisem mogel, ker me je tako lepo prosil«, je odgovoril oče. Svoje čase je ob nedeljah popoldne bil »nauk« (približno pol ure molitve v cerkvi). Če se je le dalo, so mladi na to radi pozabili. Za ta prekršek se je bilo treba opravičiti mami. Šola, zabava in pomoč pri domači obrti …, tako so minevali dokaj brezskrbni dnevi. Sorodstvo se je množilo. Na svet so prihajali vnuki – nečaki. Na domačem dvorišču je bilo zabavno zlasti ob nedeljah, ko so v Zeleno jamo prihajale mlade družinice. Porova mama je vedno postregla s čim dobrim. Razlegalo se je petje, pomešano z otroškim smehom. Za godove smo nastopali že vnuki z deklamacijami. Res je bilo zabavno, prijetno, skromno. V poznih nedeljskih popoldnevih smo se razšli. Takšno življenje je prekinila vojna – pravzaprav ne vojna, ampak revolucija. V začetku vojne so bili moški mobilizirani v jugoslovansko vojsko. Po razpadu so se na srečo vsi vrnili domov. Italijanska okupacija, policijska ura, hrana na karte, racije po domovih, zapiranje ljudi in odvažanje v internacijo – Gonars, Rab, talci. Vse to se je zgrnilo na slovenski narod. Kako se temu upreti? »Naj se takoj vključimo v OF«, so se spraševali fantje. Pri očetu so oživeli spomini. Pred četrt stoletjem se je dogajala v Rusiji grozota. Ali bo tudi pri nas tako? »Počakajte,« je oče v spominih ponovno doživljal rusko ujetništvo in sinovom pripovedoval o medsebojnih spopadih, nasiljih in ubijanju nedolžnih ljudi. Tak je komunizem. »Kar počakajte!« Ni bilo treba dolgo čakati, ko so udeleženci OF in NOB začeli ubijati lastne brate, sinove vernih slovenskih družin. Nikakršnih domobrancev še ni bilo. Šele po teh dogodkih so se organizirali v odpor.

Opis slike: Ob petdesetletnici poroke leta 1958 v Zeleni Jami – Prisotni trije rodovi družine Por: desno od obeh slavljencev sinovi, desno hčere; v zadnjih dveh vrstah zetje, snahe in starejši vnuki; spredaj mlajši vnuki (danes že vsi solidni petdesetletniki), manjkata Janez, ki je v Krimski Jami, in Jože, ki je v Kanadi.

Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija 1942, so Italijani po raciji odpeljali še ne devetnajstletnega Janeza skupno z mnogimi Ljubljančani v internacijo. Pri Verdu so transport napadli partizani in ga zajeli. Vsi tisti, ki so se vključili v njihove vrste, in tisti, ki so bili odpeljani v delavski bataljon na Kočevsko, so bili rešeni. Dvanajst mladih »osvobojencev«, ki so komaj čakali, da pridejo zopet domov in so se izrekli za vrnitev domov, pa je našlo zadnji dom v Krimski jami. Prav tisti čas sta že dva iz družine, starejši brat Jože in svak Oton, preživljala težke dneve v internaciji. Po dveh letih in pol sta se vendarle vrnila domov. Oba sta se zaposlila pri mojem očetu v trgovini Philips – radio v Ljubljani.
Oče Franc je ob svojih desetih otrocih, zetih, snahi in že več vnukih jokal le za enim. Senca žalosti je legla na družinska srečanja. Ob praznovanjih je z rosnimi očmi gledal mimo zbranih. Takrat in vsa leta pozneje sem spoznavala mehko dušo skrbnega deda. Kaj ga je naslednjih deset let še vse čakalo! Preboleval je izgubljenega sina, nemočen spremljal aretacije treh sinov, hčere, dveh zetov. Doma mu je ostal le najmlajši, petnajstletni sin Pavel. Po ukinitvi privatnega sektorja je končno našel zasluženi počitek. Domov se je vrnila Vera s hčerko. Njen mož je v ljubljanskih zaporih na Milošičevi 9 vse leto čakal, da so mu po sodni razpravi razglasili oprostilno sodbo. Osem let po koncu vojne je oče pričakal vrnitev svoje hčere, sinov in zeta. Sorodstvu so se pridružile še tri snahe – neveste izpuščenih sinov.
Ko sta ded in babica praznovala petdesetletnico poroke, smo bili skoraj vsi zbrani. Poleg Janeza je manjkal le še sin Jože, ki je po vrnitvi iz zapora emigriral v Kanado.
Za Janezom je ostal boleč spomin. Bil je vedrega značaja, ubogljiv, navezan na dom. Zato se ni čuditi, da si je želel samo domov. Kamor koli je prišel, je s seboj prinesel smeh in dobro voljo. V trgovini Gajger se je učil za trgovskega pomočnika. S strankami je bil prijazen in ustrežljiv. Njegova najljubša jed so bile palačinke, zato so mu rekli »omletek«. Vzorniki so mu bili starejši bratje. Dobro se je razumel s svakinjo Fani in ji zaupal, da je zaljubljen. Ni vedel, kako naj se izvoljenki približa. Fani mu je svetovala, naj ji nese rože. To se je res zgodilo. Deklica jih je sprejela. Ves srečen je svakinji to povedal.

Opis slike: Janez Por

Ko stojimo ob Krimski jami, se sprašujemo, kako so mogli ubiti tako sončnega in mladega fanta, ko vendar ni naredil nič hudega. Kakšne obtožbe so se spomnili? Kako je gledal smrti v oči? Da so ravnali z njim grdo in da so bili njegovi zadnji trenutki hudi, je najbolje vedel njegov oče, ki je poznal rusko revolucionarno prakso, zato je ostala žalost v njegovih očeh do konca.