Avtor: Neoznačeni avtor

Ko se je Nova Slovenska zaveza zavedela, da se mora, za ceno svojega moralnega obstoja, odzvati na hudodelstvo, ki je bilo z delom Enciklopedije Slovenije storjeno slovenski kulturi, zlasti njeni zgodovinopisni avtentičnosti, je iskala moralno in denarno pomoč, da svoj odziv objavi v tisku. Našla jo je pri fundaciji Perennia. S tem poročilom se ji zahvaljujemo.

Nova Slovenska zaveza je z rastočo zaskrbljenostjo spremljala izhajanje posameznih zvezkov Enciklopedije Slovenije. Naša začetna nelagodnost pa se je spremenila v ogorčenje, ko se po prelomu leta 1990 pričakovanja, ki smo jih glede ES z njim povezovali, niso uresničila. ES je še naprej in do konca sledila idejnim ukazom, ki so jih v prvem zvezku postavili panditi ideologije, ki se je nekoč bila polastila naroda, potem pa ji je zgodovina vzela poverilnice. Tisti, ki so sedaj vstopili v glavni uredniški odbor – ki so ga v nekem smislu prevzeli – se niso čutili moralno zavezane za spremembe, ker so mislili, da so v območju nihilizma prihajajajoče postmoderne varni. Z odhodom zgodovinskega in prihodom pozgodovinskega časa je tudi iz njih izginjal strah in rešpekt pred zgodovino kot razsodnikom. Tako so dopustili, da se je do zadnjega zvezka – v duhu znanega izreka – vse tako spreminjalo, da se ni nič spremenilo. Ideološki rokodelci, ki jim je bila zaupana izdelava ES, so imeli proste roke.
Tako se je pred nami, potem ko je izšel še 15. in potem 16. zvezek, pokazalo delo, ki je nosilo vse znake falzificirane fakture narodovega spomina. Bila je žaljiva – za tiste, ki so v njej videli deformirano podobo svoje preteklosti; bila je sramotna – za tiste, ki so iz takšne snovi, da cenijo kulturo in težko prenašajo potvarjanje in nasilje; bila je subverzivna – za tiste, ki jim je pri srcu duhovna, kulturna in politična identiteta naroda, ki mu pripadajo.
NSZ ob tem razumljivo ni mogla molčati. In ni hotela. Njeni člani so napisali vrsto besedil, s katerimi so pokazali na ideološko-instrumentalni značaj koncepta ES in na izbiro in obdelavo empiričnih dejstev, kakršno je koncept terjal. Vse je bilo narejeno v jasnem, logično in stvarno preverljivem jeziku.
Ko pa smo pozneje zagledali potrebo, da ta besedila zberemo in izdamo v posebni publikaciji, smo se obrnili na Vas za moralno in denarno podporo. Ko nam je bila ta odobrena in zagotovljena, smo se lotili dela, ki se je končalo tako, da smo poslali v javnost tri tisoč izvodov brošure z naslovom Enciklopedija Slovenije – Informacija in dezinformacija. Iz priloženega distribucijskega poročila izhaja, katerim ciljnim skupinam smo jo namenili. Mislimo, da je sedaj razmeroma velik del slovenske kompetentne javnosti seznanjen z žgočo duhovno, moralno in politično problematiko, ki je usodno in zlovešče povezana s prvo slovensko nacionalno enciklopedijo.
Toda čeprav so v tej brošuri zbrana besedila, kot smo rekli, kogentna – ni jih mogoče brati in jim ne priznati moralne in stvarne veljavnosti – so ostala domala neopažena. S to brošuro se je – si licet – zgodilo to, kar se je zgodilo z Bajtovimi besedili. Kratko in malo jih ni. Eden od talentov, ki je bil nekoč podeljen komunistom in potem postkomunistom v zameno za vstop v prostor ideologije, je posebna prisebnost ali posebno védenje, da je besedila, s katerimi ni mogoče polemizirati, treba ignorirati. To so storili tudi ob tej publikaciji, bodisi da je tako tekel sklep katerega od postokomunističnih strateških centrov bodisi da je, kar je bolj verjetno, tako zahteval njihov instinktivni ideološki avtizem.
Neka izjema je vendarle bila – ena sama. V sobotni prilogi Dela, 3. maja 2003, je znani kolumnist Boris Jež del svojega razmišljanja o zgodovini in zgodovinopisju posvetil tudi publikaciji, ki mu jo je, kot toliko drugim, poslala NSZ. Ko smo rekli posvetil, smo samo pokazali, kako nas je ta skromna drobtinica razveselila. V resnici je bila prej obrobna glosa, a ni bila cinična in obsojajoča, ampak bi raje rekli, razumevajoča. To je tako razjezilo Martina Ivaniča, od 11. zvezka odgovornega urednika odbora za izdajo ES pri Mladinski knjigi, da se mu jeza še po štirinajstih dnevih ni polegla, kar dokazuje njegovo pismo, objavljeno v isti rubriki 17. maja, s katerim je povedal nekaj stvari – žal predvsem o sebi. A pustimo to drugim analitikom, za nas je prvenstveno zanimivo nekaj drugega.
Zdi se namreč, da Ivaniča ni razjezilo to, kar je Jež rekel, ampak to, da publikacije ni napadel. Iz njegovega besedila sili misel, kakor da bi to bila njegova dolžnost. Ko pravi Ivanič, da Ježa več ne razume, si tega ne moremo drugače razlagati kot tako, da ga je razočaral v nekem pričakovanju. Kot da se je obnašal tako, kakor se človek iz druščine ne sme. Naše tolmačenje nekoliko potrjuje dejstvo, da Boris Jež na to precej grobo in osebno pismo ni reagiral. Ivaničeva izjava, da Ježevo »pisanje zadnje čase manj razume«, nam zveni znano, saj je dolga desetletja utegnila biti uvod v zelo neprijetne reči. A pustimo to.
Bolj važno se nam zdi, da je Ivanič s svojim pismom zelo jasno pokazal, da na argumente, ki jih prinaša naša publikacija, nima kaj reči. V vsem njegovem pismu ne najdemo niti ene stvarne zavrnitve, pač pa obilo nevljudnosti, ki na nekaterih mestih prehajajo v žalitve, ki bodo morda odprle nove možnosti že sicer vsega hudega vajene rubrike. Avtorjem publikacije očita »glasnost, ki je v obratnem sorazmerju z njihovim številom in mladostjo«; očita jim nadalje, da jih »odlikuje zloba in gorečnost starcev«; očita jim »brezobzirno in sebično nadlegovanje mladih«. Ne bomo prikrivali, da nas je ob branju tega pisma obhajalo nemajhno zadovoljstvo. Kdor si bo vzel čas in prebral publikacijo Enciklopecija Slovenije – Informacija in dezinformacija in jo vzporedil z Ivaničevim pismom, bo kmalu videl, da »impotentni starčki« nizajo argumente in dejstva, mladostni in s progresivno dieto hranjeni Ivanič pa spreminja jezik v medmete neobvladanega besa. V nečem pa ima vseeno prav: kot leta 1944 trdimo res tudi danes, da so »fašisti in komunisti isti«.

Opis slike: Vse je zamrznjeno Simon Dan

Drugih odzivov pa na publikacijo ni bilo. (Razume se, da tu ne govorimo o čudoviti podpori, ki nam jo je v Demokraciji dal prijatelj Ivo Žajdela. Ne zato, ker ne bi bila tehtna in ne bi bili zanjo hvaležni, ampak zato, ker je prijatelj pač alter ego.) Odzivov tudi ni bilo s SAZU, ki smo jo v uvodu izrecno apostrofirali. Napisali smo nekaj razumnih stavkov, zakaj bi ustanova, kot je nacionalna akademija znanosti in umetnosti, ob kulturnem škandalu, ki je nastal z ES, morala nekaj storiti. A se je izkazalo, da za tistimi okopi nismo nikogar vznemirili. Močno se nam po vsem zdi, da tega tudi nobeni drugi stavki ne bi mogli. Če je tako, pa krivda ni na nas. Če seveda ne velja, kakor nas je v zadnjem zborniku Nove revije poučil Ivo Urbančič, da ni krivde in greha. In morda bo res držalo, da ni krivde in greha – da je vse samo še stil postmodernega življenjskega šarma. V prilog te misli bi lahko navedli besede glavnega urednika ES od 5. zvezka, ki jih je povedal v intervjuju, danem Družini 12. januarja letos, torej mnogo pred izidom naše publikacije: da moramo vedeti, da je ES »vendarle enciklopedija slovenskega duha, ki je v času po letu 1945 imel tudi svoje slabe trenutke«.
S svojo publikacijo torej nismo veliko dosegli, čeprav smo se z njo nemalo namučili, ker nas je malo in nismo več mladi, kakor nas je opozoril urednik Martin Ivanič. (V odprtem tekstu se njegova misel glasi: »Od kod pa ste prišli? Saj smo vas pobili. Saj vas vendar ni več.«) Vendar je to, kar smo napisali in kar ste nam Vi pomagali izdati in objaviti, dokument, ki bo ostal in čakal na svoj čas. Če, seveda, čas zgodovine ni že dokončno mimo. V vsakem primeru pa: Hvala lepa!