Avtor: Anton Stres

Tudi to naše srečanje, ki ga obnavljamo vsako leto na Teharjah, obhajamo kot kristjani. Doživljamo ga v luči Jezusovega vstajenja in njegove zmage nad smrtjo, nasiljem in lažjo. S tem namenom smo si z evangelijem, ki smo mu pravkar prisluhnili, še enkrat priklicali v spomin znani velikonočni dogodek dveh Jezusovih učencev na poti v Emavs.
Dva razočarana Jezusova učenca sta po vsem tistem, kar se je z Jezusom zgodilo na veliki petek, zapuščala Jeruzalem. Odhajala sta domov, bila sta verjetno med tistimi, o katerih je apostol Peter nekoč Jezusu rekel: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za Teboj.« Sedaj se vračata domov misleč, da je vsega konec, da je Jezusova zadeva končana, da je tisto veliko upanje, ki ga je Jezus prižgal, z njegovo smrtjo ugasnilo. Ostala sta samo veliko razočaranje in velika žalost.
Brez Jezusovega vstajenja bi ta žalost bila resnično velika. Bila bi dokončna. Če Jezus ne bi vstal od mrtvih, bi ne imeli nobenega jamstva, da zlo ni močnejše od dobrote, da nasilje ni močnejše od ljubezni, da laž ni močnejša od resnice. Omenjena dva Jezusova učenca sta bila na tem, da pred nasiljem kloneta in obupata. Za Jezusovo vstajenje še nista vedela oziroma so se jima očitno prve novice o tem zdele tako neverjetne, da sta ju še pravzaprav bolj potlačile kakor razveselile.
Njuna žalost in žalost vseh drugih milijonov in milijard ljudi v zgodovini človeštva bi bila resnično neizmerna in dokončna, če bi Jezus ne bil vstal od mrtvih. Tedaj bi to pomenilo, da bo imela smrt zadnjo besedo. Pa ne samo smrt kot naravni konec življenja, ampak bi lahko imelo zadnjo besedo nasilje v svojih dveh pojavnih oblikah:telesno nasilje v obliki uboja nedolžnega človeka in duhovno nasilje v obliki laži o njem.
Jezus je umrl kot žrtev takega nasilja. Najprej je bil žrtev laži: njegovi tožitelji so ga pred judovsko oblastjo dolžili bogokletja in brezboštva, pred rimskim oblastnikom, kjer prve obtožbe ne bi veliko zalegle, pa so segli po drugačni, politični obtožnici: da je bil politični upornik. Sodnik je celo uvidel, da je nedolžen, a ga je iz preračunljivosti obsodil na smrt. Tako je bil Jezus res žrtev čistega nasilja v njegovih različnih oblikah. Zato razumemo veliko razočaranje učencev: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo …«
Od tistega, kar se je zgodilo tukaj na Teharjah, pa niso minili samo trije dnevi, kmalu bo od tega že 60 let. In vendar še hodimo vsako leto sem. Zakaj? Verujemo v Jezusovo vstajenje, zato verujemo in upamo, da bo zadnjo besedo imel Bog. Nobena vrsta nasilja ne ob obveljala, ne laž in tudi ne poboji, ki so se dogajali tod in po okoliških breznih in po drugih krajih Slovenije, da je naša domovina posejana z množičnimi, dolga desetletja zamolčanimi grobišči. Ker je Jezus vstal od mrtvih, je naše pričakovanje, da bo zmagala resnica, pravica in življenje, utemeljen
Zato ima smisel hoditi sem. Mrtvih sicer ne moremo priklicati v življenje. Laž in pozabo o njih in o tolikih drugih, ki desetletja zamolčani ležijo v množičnih grobiščih naše domovine, pa bi že lahko odstranili. Če se to še ni zgodilo tako, kot bi se moralo, pomeni, da ima nasilje v naši domovini še veliko moč. Toda njegove ure so štete, ne glede na to, kako dolgo bo to še trajalo. Učencema na poti v Emavs so se zdeli dolgi trije dnevi, nam se zdi dolgih 60 let. Sveti Peter pa v svojem pismu pravi: »Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan! (2 Pet 3,8). Časovna bližina ni odločilna. Odločilno je, da bo dan zmage nad lažjo in sovraštvom gotovo enkrat napočil.
Če bi mi kristjani ne verovali v Jezusovo vstajenje, se pravi v Božjo zmago nad lažjo in krivico, sovraštvom in smrtjo, potem bi ne veljalo razmisliti, ali ima smisel hoditi na ta kraj, kjer so se nekateri ljudje dolga desetletja namenoma trudili, da bi ustvarjali vtis in hoteli dokazati, da imajo na tem svetu hudobija, sovraštvo in laž premoč.
Če bi to bilo res, bi lahko tudi mi kakor dva razočarana učenca, ki sta zapuščala Jeruzalem, zapustili tudi ta kraj, kjer so se zločini zgodili, in se ne bi več vrnili. Ker pa je Gospod vstal od mrtvih in razodel svojo zmago nad silami zla, je naše vsakoletno romanje na ta mučeniški kraj – in na vse druge podobne kraje v naši domovini – dejanje vere in upanja v zmago resnice nad lažjo, ljubezni nad sovraštvom in življenja nad smrtjo, prav tako kakor sta se po srečanju z vstalim Jezusom tudi oba učenca vrnila v Jeruzalem, na kraj Jezusove smrti. Po Jezusovem vstajenju Jeruzalem ni več kraj nesmisla in razočaranja, zaradi Jezusovega vstajenja tudi Teharje niso več in ne smejo postati samo kraj tisočerih žrtev človeškega nasilja, ampak hkrati tudi kraj obljube Božje zmage nad vsemi silami zla. To naj postanejo Teharje in vsi drugi podobni kraji tudi za nas, zato vsakokrat tukaj darujemo sveto mašo.

Avtor slike: Ksenja Hočevar

Opis slike: Škof Anton Stres z duhovniki Ksenja Hočevar

Jezusu Kristusu, žrtvi človeškega nasilja, so namreč postali podobni bratje in sestre, ki se jih danes spominjamo tukaj na Teharjah. Kakor so bili njemu podobni v nasilni smrti, bodo njemu postali podobni v zmagi resnice, ljubezni in življenja. Ker to močno verujemo, smo danes prišli sem: drugače bi ne imelo smisla hoditi. Prisluhnili smo Božji besedi in molili bomo goreče v nas: goreče od Božje ljubezni, ki odpušča, goreče od vere v Jezusovo vstajenje in zmago nad silami zla, goreče od upanja v dokončno zmago resnice in pravice, ljubezni in življenja, ki je naj bodo deležni naši bratje in sestre, za katere danes tukaj molimo. Če bomo imeli dovolj goreče srce, bomo danes tukaj molili za vse: za žrtve in za njihove rablje, za vse, ki so trpeli ali pa so delali krivico, za spravo med nami in z vsemi ljudmi brez razlike. Amen.