Avtor: Božidar Fink
stran: 100
stran: 101
Spoštovani gospod urednik!
V Zavezi št. 52 sem bral Vaše odprto pismo o televizijski oddaji v spomin na predvojni Akademski pevski zbor Franceta Marolta. V Argentini oddaje seveda nisem videl, prizadetega se pa čutim, če zdaj politizirajo spomin na zbor, posebej v zvezi z zadnjim nastopom 12. decembra 1941 v unionski dvorani.
Kot nekdanji član APZ se pridružujem Vašemu vprašanju o tem, koliko članov Maroltovega zbora je bilo izločenih zaradi političnega prepričanja in kateri člani se iz tega naslova niso smeli udeležiti kake turneje v tujino. Vaše in moje vprašanje je v resnici očitek tistim, ki mažejo spomin na umetniško institucijo s tem, da jo vklapljajo v zarotniško družbo s tistimi, ki so vsilili totalitarni sistem. Naj povem torej nekaj iz svojih spominov.
Po vpisu na pravno fakulteto me je Marolt po preizkusu sprejel v svoj zbor. V njem so bili ljudje različnih starosti, študijskih stopenj in tudi poklicev, čeprav se je zbor imenoval akademski, zdaj bi rekli študentski. Sicer sem bil med najmlajšimi, tako da z drugimi nisem imel tesnejših osebnih stikov. Vendar sem bil idejno dovolj osveščen, da bi lahko zaznal določeno prevladujočo idejno ali politično tendenco. Vem, da so bili med člani taki, ki niso ustrezali moji moralni drži in načelni usmeritvi. Nekateri so v poznejši dobi imeli vodilne politične vloge. Ob tej različnosti pa vendar zbor ni kazal nobene zunanje opredelitve in seveda ni izločeval nikogar iz svojih vrst. Naj povem, da sta bila poleg mene, ki sem bil šele začetnik, pomembna člana dr. Julij Savelli in Ignacij Brandstaetter, ki sta oba izbrala begunstvo v Argentino in tam nadaljevala – zlasti prvi – tradicijo APZ.
Vsi trije smo se udeležili turneje v Sarajevo, Beograd, Niš in Skopje ter ni bilo niti misliti, da bi mogel biti kdo izločen zaradi prepričanja. Spominjam se, s kakšnim navdušenjem smo ob različnih priložnostih, npr. pred odhodom vlaka, zapeli tole zdravico:
Komur mar za reč je našo, dvigni se pa primi čašo. Od navdušenja razvneti to zdravico čemo peti: Zemlja naša, tale čaša je nalita tebi v čast. Bog te brani, da častita, ponosita nam boš last!
V predvojnem ozračju med nami ni bilo nobenega sektaštva, ki je pozneje razdedlilo duhove.
V Unionu smo 10. marca 1940 proslavili 20-letnico ljubljanske univerze. Na odru nam je izrekel zahvalo takratni rektor dr. Matija Slavič, profesor teološke fakultete. Razpoloženje je bilo slovesno, duhovno še nismo bili razcepljeni.
Leta 1941 sem izstopil iz zbora zaradi študija in drugih aktivnosti, zato na zadnjem nastopu 12. decembra 1941 že nisem več sodeloval. Imam pa zelo živ spomin na dogajanja v unionski dvorani. Bilo je res tako, kot ste napisali v Zavezi 16. Pesem o lipi ni bila več samo lirična hvalnica narave, ampak je postajala neustavljiva budnica od tam naprej: »nova pomlad zelena novi cvet bo gnala … «. Občinstvo se je spontano dvignilo s sedežev in stoje poslušalo, kako bo nekoč spet vse v cvetju in petju. Še danes vidim italijanske zastopnike v prvi vrsti, ki v veliki zadregi niso vedeli, kaj se dogaja.
Iz Vašega pisma sem izvedel, da je nastop organizirala OF. Takrat se to ni vedelo in nastop ni imel kakega sektaškega učinka. Kolikor je dvignil pogum, pa ga je tudi meni, a ne v tisti smeri, ki jo je menda načrtovalo komunistično vodstvo.
Razumem Vas, ko pravite, da ne morete uiti ganjenosti, kadar slišite pripivedovati o tistem večeru. Tudi jaz imam ob spominu nanj tak občutek, saj smo bili vsi udeleženci, na odru in v dvorani, kakor veliko srce naroda. Zato z Vami strogo obsojam izrabljanje takratnih čustev, ki jih današnji propagandisti razlagajo kot sprejemanje načrtovane prevare in nasilja.