Avtor: Jože Strgar

stran: 057

stran: 058

V Slovencu z dne 25. aprila 1945 sem našel zapis, nekrolog za domobranskim poročnikom Martinom Zorkom. Takole piše ob koncu nekrologa: »Tako si, dragi Tine, odšel od nas, kot odhaja junak. Zastonj bo nate čakala naša mladina, da bi ji kot učenik po božji volji razkrival lepoto materine besede in jo navajal na pota vernega in poštenega življenja … Vemo, Tine, da živiš v Bogu, da si stopil tam v krog svojih sošolcev in prijateljev Pavčiča, Mravljeta, Golouha, Žvana, Furlana in v krog vseh 25 doslej padlih marjaniških gojencev.«

Martin Zorko je torej bil domobranski vojak, ki je bil spomladi leta 1945 ranjen in je konec aprila, tik pred koncem vojne, umrl v ljubljanski bolnišnici. To je bil moj stric, mamin brat, ki sem ga zelo spoštoval in ga imam v lepem spominu. Prav rad se odzivam vabilu, da bi o njem napisal svoje spomine.
Ko deček odrašča v fanta, ima ob svojih željah, da bi čim prej odrasel v moškega, največkrat pred očmi kak zgled, nekoga, ki ga ceni in mu želi slediti. Tudi pri meni je bilo tako. Imel sem strica Tineta, ki mi je bil vzor za vse lepo in možato. Spominjam se začetka takih občutkov, ko sem kot deček v domači vasi sredi krškega polja spremljal priprave na njegov odhod v široki svet, v Ljubljano na učiteljišče. Pred odhodom so mu dali narediti nove čevlje in mu kupili še dve srajci in obleko. Kako smo vse to občudovali. Za na pot pa so spekli bel kruh in skuhali klobaso. Odhod na železniško postajo na Videm je bil nadvse slovesen. Pol vasi je gledalo, ko ga je stric Johan odpeljal s svojimi lepimi konji in vozičkom. Domačim so silile solze v oči. Kako tudi ne, saj je šel od doma priden in dober fant. Bogve, kako bodo z njim ravnali tam v mestu in kaj bo potem nastalo iz njega?
Iz šole v Velikem Podlogu sem vedel, kaj pomeni biti učitelj, in to bo postal, če Bog da, moj stric Tine Zorko. V tistih časih, to je bilo tik pred drugo svetovno vojno, je bil učitelj nekaj velikega, nekaj podobnega kakor župnik. Učitelj je bil gospod, ki je vse vedel in učil druge. Vsi smo ga spoštovali in občudovali. Učiteljski stan je v tistem času še imel ugled in veljavo.
Potem je prihajal domov na počitnice – najprej za božič, potem za veliko noč in nazadnje sredi poletja, ko so bile velike počitnice. Kako smo se ga vedno veselili in kako smo bili radovedni za vse, kar se je tam v Ljubljani dogajalo. Spraševali smo ga, ali ima dovolj jesti. Ni bil ravno lačen, a šele doma se je komaj najedel. Spraševali smo ga tudi, kdaj hodijo spat v Marjanišču, kjer je stanoval, in kdaj vstajajo. V posteljo so morali ob devetih, vstajali pa so ob šestih. Povedati je moral vse in za nas je bilo vse novo. Sam pa sem ga po svoje opazoval. Tudi doma je vstajal kakor tam ter se vsako jutro umival do pasu, in sicer z mrzlo vodo, češ da je to zdravo, da krepi telo. Potem je tam v mali hiši, to je v mali sobi, pogosto vadil gosli. Kako to cvili, so rekli. Pogosto se je kam odpeljal s kolesom, zdaj k sorodnikom, zdaj k sošolcem, pa k sv. maši v Leskovec. Včasih me je vzel s seboj, sedel sem na »štangi«, kakor so rekli. In rad je prihajal tudi k nam, Strgarjevim. Mama, njegova sestra, mu je rada postregla, kadar je kaj primernega imela. Z nami otroki se je prešerno igral in nam pokazal kakšno telovadno vajo. Okrog mene se je posebno rad »smukal« in gledal, kakšne zvezke imam, kako se učim, kako berem. Z očetom in še z drugimi pa je rad moževal in razsojal o političnih razmerah pri nas in v soseščini. »Najbolj se moramo bati Nemcev. Hitler sovraži vse, razen Nemcev,« je zatrjeval. Nekateri pa so mu ugovarjali, češ da gre nemškim kmetom in delavcem bolje kakor našim. Tako nekako je minilo tistih nekaj let, ko je drugod že bila vojna, pri nas pa smo vsemu sledili, kolikor je bilo mogoče in se spraševali, kaj in kako bo z nami, če nas Nemčija napade. Stric Tine je vedno znova poudarjal, da Nemčija ne more zmagati, ker ni poštena in ima proti sebi velik del sveta. Prav mogoče pa je, da nas bo napadla in zasedla.
Potem nas je Nemčija napadla na cvetno nedeljo leta 1941. Ko smo šli zjutraj od sv. maše, so v zraku že krožili nemški avioni in slišalo se je streljanje. (To sem nekoliko obširneje opisal v svojih spominih Od vrtnarja do župana, izdala Mohorjeva družba 1999.) Stric Tine je bil takrat v Ljubljani, kajti velikonočnih počitnic še ni bilo. In tudi pozneje ni prišel. Rekli so, da zanj ni varno, da bi ga Nemci gotovo zaprli ali izgnali. Šele pozno poleti, ko se je v bližini ustalila nemško-italijanska meja, je nekega dne na skrivaj prišel domov. Nikjer se ni pokazal in pred nočjo se je vrnil na italijansko stran, v Šutno, blizu meje, k bratu Lojzetu, pri katerem je kratko počitnikoval. V nevarnosti je bila tudi celotna Zorkova družina, kajti stari oče, tudi Martin Zorko, ki je bil občinski odbornik pa tudi oba druga strica Johan in Tone, ki sta prav tako bila odločno proti Nemcem in sta v resnici tudi kljubovala tistim, ki so Nemce hvalili. Na Zorkovi in na Strgarjevi hiši nismo izobesili nemške zastave. To ni bilo všeč nekaterim vaščanom, predvsem pa ne tistim propagandistom iz sosednje vasi Gorica, ki so hodili okrog in govorili: »Gospod Marko Natlačen, tvoj narod je lačen. Pridi Stalin, odpri magazin.« To je bilo namenjeno predvsem tistim, ki so bili ves čas proti Nemcem in enako neljub jim je bil tudi Stalin. Eden izmed tistih, ki so kar naprej hodili po vasi in ljudem govorili, kako veliki sta Nemčija in Rusija, je imel novo kolo in novo obleko in je prav to parolo zelo rad ponavljal. Sam pa sem si jo že prvikrat zapomnil. Ker je to delal javno, pred očmi Nemcev, so ljudje ugibali, od kod temu gospodu vse to? Ali so ga oblekli Nemci ali kdo drug? In kaj vse to pomeni? Res pa je, da ga po napadu Nemcev na Rusijo ni bilo več naokrog. Zorkovi so vsej tej propagandi, tako tisti za Nemce kakor oni za Stalina, nasprotovali. Zato so bili še posebej v nevarnosti in negotovi in so nekega večera, zgodaj jeseni, preden so Nemci pričeli z izseljevanjem celotne vasi, pobegnili na italijansko stran. Tam je bilo bolj varno. Naselili so se pri stricu Lojzetu v Šutni in v hramu, leseni zidanici, ki so jo imeli ob vinogradu na Bočju.

stran: 059

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tretji letnik ljubljanskih učiteljiščnikov spomladi 1941 – Martin stoji v sredini s prekrižanimi rokami

Kako se je v naši vasi, na Jelšah, pozno jeseni, ko so bili pridelki že pospravljeni, pričela selitev ali izgon ljudi, sem v že omenjenih spominih opisal takole: Zvečer, že v mraku, sta se pripeljala v vas dva osebna avtomobila. »Kdo zna nemško«, so vprašali. Odpeljali smo jih k Belajevim. Stric je menda znal nemško, ker je bil v prvi vojski avstrijski vojak in celo desetnik. Pri Belajevih so ravno imeli veliko pojedino, polno mizo mesa in drugih dobrot. Štirje ali pet možatih policistov s čini na ramenih je vstopilo v hišo. Povabili so jih za mizo, kakor se za jevšanskega gospodarja spodobi, da bi jedli in pili. Mi, otročad, smo ostali za pečjo, postregli so tudi nam. Ob jedi in novem vinu so se kaj hitro pričeli pogovarjati o prvi vojni. Stric je znal veliko povedati, čeprav s pomočjo rok in pipe, ki mu je bila ves čas v ustih ali v roki. Ker so bili tudi oni v tej isti vojni, so obujali spomine in se imeli prav veselo.
Nazadnje so le povedali, po kaj so prišli. »Jutri zjutraj ob sedmi uri bodite pripravljeni 60za odhod!« Povedali so še, da lahko vzamemo s seboj vse, kar lahko nesemo, da pa to ni pomembno, saj bomo vse in vsega dovolj dobili v nemškem rajhu. Ko so ljudje, ki so bili tam v hiši, med njimi sem bil tudi sam, prišli malo k sebi, so hoteli še vprašati, ali gremo vsi ali samo nekateri, kam gremo in tudi kdaj se bomo vrnili. A prijazni gospodje policisti so stricu sicer na hitro še nekaj povedali, celo opravičevali so se, češ da niti ne bi smeli tu sedeti in z nami jesti. In so odropotali. Belajev stric je predvsem zvedel, kdo vse naj bo drugo jutro pripravljen. Oni, Belajevi, so bili med njimi.

stran: 060

Kaj vse se je tisto noč dogajalo, vedo le tisti, ki so ostali pokonci. Gotovo so šli na vse strani, celo tja čez Globelo in Krko, na drugo, italijansko stran, da opozorijo na začetek selitve tod naokoli.
Z majhno zamudo so naslednje jutro priropotali trije tovornjaki. Eden poln vojaštva ali policistov, kdo bi vedel. Druga dva prazna za nesrečne ljudi. Vsi so se ustavili sredi vasi, to je pred našo hišo. Ko so ugotovili, da Strgarjevih ni na seznamu za selitev, so prišli v hišo in se namestili za mizo. Bili so spet trije ali štirje, a ne isti kakor sinoči. Imeli so sezname in polno papirjev in so se tu in tam pogovarjali. Mama jim je hotela nekaj postreči, a so odklonili. Sprejeli so le vino. Straža je bila pred hišo, na vrtu ter ob poti. »Ste pripravljeni?« Take in podobne stavke smo slišali povsod. Seveda so nas nekoliko priganjali, a v resnici se jim ni mudilo. Ljudje pa so bili tako zbegani, da niso spravili skupaj nič kaj pametnega. Tako so se vlekle ure in ure, ves dopoldan …
Na tisti dan imam še več spominov. Tam okrog devete ure, ko je bilo po vasi vse živo in napeto, se je po našem vrtu, iz hoste, vlekel čuden človek. Bil je raztrgan, kakor berač, postrižen na balin, malo šepav, prava slika vaškega pastirja. Straža ga je sicer videla, a je ni vznemirjal. Prišel je naravnost v hišo in sedel za peč. Dali so mu jesti in piti, čeprav vina ni pil. Častniki za mizo se nanj niso ozirali. On pa je bil tih, miren, kakor da nikogar ne pozna, in je samo poslušal. Mene so posvarili, naj ga ne nadlegujem. Seveda jim ni prišlo na um, da sam dobro vem, kdo je in zakaj se tako vede. Bil je moj stric Tine, takrat učiteljišnik (kakor sem ga že prej predstavil). Prišel je z one, italijanske strani, da bi kaj zvedel, kam bodo naše ljudi odpeljali in kaj z njimi počno. In predvsem, da bi jih tolažil. Imel je devetnajst let, jaz pa dvanajst, a zame je bil že pravi moški. Ko je ugotovil, da bodo naložili samo tiste, ki so na seznamu, se je ojunačil in pripovedoval: naj nikar ne obupujemo, da bodo Nemci zagotovo propadli, mi pa da se bomo vrnili. Ostanite Slovenci, zvesti domovini in Bogu.
Da, tako je govoril in nam dajal korajže. Bil je junak, kajti če bi ga Nemci spoznali, bi ga gotovo zaprli. Onega, ki je toliko govoril o Stalinu in hvalil Nemce, pa ni bilo blizu.
V drugem valu selitve, januarja 1942, so odselili tudi nas in s stricem Tinetom se nismo več videli. Samo enkrat smo od njega dobili kartico. Bilo je leta 1943, ko je sporočil, da je končal učiteljišče, da nas pozdravlja in da nas naj Bog varuje. Kartica se ni ohranila. Zakaj nikoli nismo dobili nobene pošte, še danes ne vem. Dejansko nismo vedeli, kaj vse se je dogajalo doma. Ko pa smo se v juliju 1945 vrnili v »Titovo Jugoslavijo«, kakor je na železniški postaji na Jesenicah pisalo, so nas za tri dni namestili v taborišče v Radovljici. Tam blizu, v Kamni Gorici, je živela mamina sestra Mici, poročena Kapus. Kako je izvedela, da smo tam, ne vem. Vsekakor ni bilo lahko, kajti bili smo (v lastni domovini) močno zastraženi, nihče ni smel ven ali imeti stike z zunanjim svetom. Kljub temu se je že naslednji dan, zgodaj zjutraj ob žici tam bolj v ozadju prikazala teta Mici in v kanglici prinesla nekaj mleka in nekaj kosov kruha. Tako smo se srečali in se rokovali skozi žično mrežo ter gledali, da nas ne bi kdo pregnal. »Kje je stric Tine,« sem nestrpno spraševal. »Ni ga več, padel je, pravzaprav umrl kot ranjenec v ljubljanski bolnišnici, in sicer 24. aprila 1945.« »Kako, ali je bil vojak?« »Da, bil je domobranec,« je ganjena, a nekako s ponosom pripovedovala. Šlo mi je na jok, kajti ves čas sem ga imel rad in komaj čakal, da bi ga spet videl. Pa je teta nadaljevala: »Nikar ne jokajte, bolje je, da je v bolnici umrl, kakor če bi ostal živ in bi ga dobili partizani. Tukaj jih je bilo cel vlak. Partizani so ga obkolili. Vojne je bilo že konec, a so vse pobili.« Tako nam je pripovedovala in še povedala, da so vsi njeni ostali živi, da so imeli težke čase. Ves čas so se bali Nemcev in partizanov. Stric Lovro pa dela v kovačnici in že je zaslužil prve dinarje. Dala jih je nam, vse, kar je imela.
Domov na Jelše so se vrnili tudi Zorkovi. Žalovali so za Tinetom, a ne na glas. Stari oče Martin je vedel povedati nekaj stvari. Da je bil Tine kot vodja manjše enote domobrancev izredno obziren do partizanskih družin. In da je dejal, da spričo tolikih padlih ali umorjenih sošolcev ni mogel ostati križem rok in se je sam prijavil k domobrancem. To je domačim pripovedoval, ko se je samo enkrat oglasil pri njih, v Šentjerneju, kjer so takrat stanovali.

stran: 061

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranca – Martin Zorko na desni

Zame je stric Tine ostal še naprej vzor dobrega in plemenitega človeka ter pravega domoljuba. A kako naj to uskladim z mnenjem, ki sem ga poslušal desetletja po vojni, namreč, da so bili domobranci narodni izdajalci? Kdaj bomo v širši javnosti zvedeli, kaj vse se je med vojno in tudi po njej, dogajalo? Kdo je v resnici bil pravi ali delni izdajalec. Ali tisti, ki je po nemški zasedbi blatil legalno postavljenega bana Natlačena ter hvalil Nemce in vabil Stalina, ali tisti, ki se je po svojih močeh uprl obema?
Nekrolog v Slovencu ni podpisan. Očitno ga je napisal Stanko Lenič, poznejši pomožni ljubljanski škof, bližnji rojak iz sosednje cerkljanske župnije, kajti gotovo sta se kot rojaka poznala.