Revija NSZ

Edvard Kocbek, Tovarišija

May 1, 2005 - 2 minute read -

Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 096




stran: 097

  1. maj
    Preteklo noč sem prav tako slabo spal. Misli so se mi vrstile, nemirne in presenetljive. To noč sem dobil določen občutek, da se je začela slovenska vstaja. Občutek, da se razvija krvavo resničen proces, ki ni samo skrajneje oster, temveč tudi neogiben in zakonit. To noč se mi je zdaj pa zdaj zdelo, da prav določno slišim šumenje njegovih hitrih in usodnih kril. Zdaj, ko gledam jutranjo naravo ob soncu, se mi nočna resničnost tega spoznanja napolnjuje z živo, neposredno stvarnostjo, napolnjuje se s prijatelji in sovražniki, z racionalnimi in iracionalnimi elementi in predstavlja usodo še plastičneje kakor ponoči. Tudi v meni še utripa sled romantične revolucionarnosti, želim jo čimprej oplemenititi z jasnimi in neizprosnimi zakoni revolucionarne stvarnosti.
    Pred seboj vidim mrtvega Ehrlicha, ki sem nekoč tudi jaz z njim mnogo govoril. Kljub svoji vedno hitrejši poti v slovenski fašizem bi zanimivi mož še živel, ko bi nam fašizem ne bil vsilil neizprosne alternative: ali življenje ali smrt.
    V dramatičnem položaju med starim in novim redom, ki danes v njem živimo in ki nam nalaga izredne dolžnosti, je posebno jasno spoznati dejstvo, da je usoda posameznika tesno povezana z usodo celote. V tako razgibanem obdobju zgodovine se stališče pravnega pojmovanja popolnoma spremeni, postane namreč politično. Menja se v tem smislu, da se posameznikova blaginja zelo ostro podredi blaginji človeške skupnosti. Če je v mirnem času kazensko postavljalo sankcije s stališča osebne človekove blaginje, potem je cilj revolucionarne justice javna, kolektivna blaginja. Pozornost politične justice je obrnjena na ogroženost ljudske skupnosti, ne pa na psihologijo obsojenca. To se pravi, da sme določena človeška skupnost z vso pravico seči po revolucionarnih sankcijah, kadar je njen obstoj ogrožen, posebno, kadar bije boj na življenje in smrt. Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene.