Avtor: Franci Hrovat

stran: 048

stran: 049

Minil je tretji maj leta 1945. V Ljubljani si videl zaskrbljene obraze, ljudje so bili v dvomih, kaj storiti; tudi novonastala vlada je malo govorila in še manj odločala.
Tudi moj osebni položaj ni bil zavidljiv; na veliko soboto leta 1945 mi je dr. Blumauer v Leonišču iz vnete desne rebrne mrene izčrpal liter temne tekočine.
Prišlo je povelje: petega maja na zborno mesto pripravljeni za umik. Ko sem tega dne prispel na določen kraj in me je neposredni šef zagledal v tako slabem zdravstvenem stanju, mi je naklonil pozdrav: »Ti boš pa samo za napoto!« To mi je vzdignilo moralo in »napota« si je ponoči »pridobila« neki uradni avto znamke Hanomag, ki je bil predelan za pogon na oglje.
In šestega maja smo odrinili proti Kranju. Vsa naša policijska enota je potovala na kolesih, spremljal jo je hanomag, kjer smo potovali trije člani in ena članica skupine.
V Kranju je vladala precejšnja zmeda. Ni bilo zanesljivih in resnih odredb. Spet se mi je približal šef, ki je kljub temperaturi, ki me je nadlegovala, verjetno videl »izboljšanje« mojega zdravja. »Ti boš šel na Jesenice in boš tam prevzel položaj!« Povelja so včasih problematična ali pa tudi neumna. To je bila odredba brez glave. Posadka hanomaga je 8. maja zjutraj pognala motor in odrinili smo proti Tržiču. Število oseb se je povečalo: prisedlo je moje dekle, ki je prej potovalo s kolesom do Kranja; pozneje je postala moja žena in me spremlja že 60 let.
Kmalu so se začeli problemi. Ubogi motor je začel ob ogljeni hrani »kašljati«, kar je bilo pri težko naloženem vozu in strmi cesti čisto razumljivo.
Odločili smo se: odrezali smo kotel za žganje oglja in ostali z majhno količino bencina. Odkrili smo način za pridobivanje goriva.
Ob poti so ležali avtomobili in kamioni; z gumijastimi cevmi smo jim izsrkali tekočo energijo do zadnje kaplje in jo pretočili v naš avto.
Prepotovali smo Tržič, dospeli do Ljubelja in se ustavili pri vhodu v predor. Nikogar ni bilo; zavozili smo v notranjost, kjer je bila popolna tema in dosti blata in vode na poti. Pokvarila se nam je tudi luč pri avtomobilu in smo si pomagali z ročno baterijo.
Prispeli smo do mostu na Dravi. Po njem so hodili nemški vojaki z žicami v rokah. Vprašali smo jih, kaj delajo, in so nam odgovorili, da minirajo most. Uničili smo nekatere dokumente, prešli most in pozno popoldne dospeli v Celovec.
Ustavili smo se pri neki šoli, kjer je v telovadnici na slami že sedelo lepo število rojakov, med njimi tudi že nekateri pravkar izvoljeni poslanci nove slovenske skupščine.
Prespali smo tam in zjutraj odpotovali proti Beljaku. Bilo je 9. maja. Nismo vedeli, da so Avstrijci ponoči spet oklicali neodvisnost Avstrije. Ko smo se približali celovškemu mestnemu bloku, nas je ustavil vojak z naperjeno puško in avstrijsko zastavo na rokavu ter vprašal: »Wohin fahren Sie?« – »Nach Villach.« – »Haben Sie Waffen?« – »Nein.« – »Gut, weiter!«
Zadeva se je dobro končala; pri prvem potoku smo ustavili in se razorožili, ker smo bili krepko oboroženi. Potovali smo oblečeni v civilne obleke. Ostali smo z eno pištolo.
Nadaljevali smo pot in naenkrat zagledali, da se z nasprotne strani približuje dolga kolona tankov. Na prvem sta stala dva partizana. Ljudje so nam rekli, da je to osma armada, ki zaseda Avstrijo. Ne vem, ali so bili Angleži ali Amerikanci.
Ker nas niso nadlegovali, smo nadaljevali pot proti zahodu, oni pa so prodirali proti vzhodu. Nekaj kilometrov pred Beljakom smo prispeli v Trefen. Bilo je 9. maja dopoldne. V neki zapuščeni koloniji Hitlerjugenda smo odkrili slovenske begunce. Spominjam se nekaterih: svetnik Karel Škulj, svetnik Merkun, prof. Srečko Baraga, sodnik Žužek, ing. Padar. Drugi dan je prispel s svojim kamionetom sin tovarnarja iz Bežigrada, kasneje senator v Avstraliji. V tej koloniji smo ostali do 12. maja. Prišla je vest, da moramo biti v Beljaku dvanajstega maja zjutraj za prevoz v Italijo.
Med begunci, ki so bili v Vetrinju, so kasneje širili vest, da Angleži vozijo begunce v Italijo. Mislim, da smo bili mi material za izložbo; nas so res prepeljali v Italijo.
V Beljaku je bilo pripravljenih okrog 20 ogromnih odprtih vojaških kamionov; nanje so pričeli nalagati slovenske rojake begunce, ženske, moške, otroke. Bilo je okrog 700 ljudi.

stran: 050

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prihod v Udine 12. maja 1945 – Z leve Marta Langus (Hrovatova žena), Marjan Česen, Renata Cotič, Minka, Marjan Tumpej, Petek, Kobal, Franci Hrovat

Tam so nam pridružili še en avto. Dotedanji trenutni lastnik, šef naše oborožene skupine, je odločil: »Lojz, ti mi pripelji avto v Italijo, jaz bom pa potoval s kolono!«
Približal se nam je neki angleški poročnik, kateremu smo v vseh mogočih jezikih (razen v angleščini, ki je nismo znali), dopovedovali, da hočemo potovati s kolono s svojimi vozili. Saj smo ga razumeli, naj pustimo avtomobile in zlezemo na kamione; ker pa smo hoteli ohraniti lastna prevozna sredstva, za vsak primer, smo se pač naredili, da ničesar ne razumemo.
Kolona tovornih voz se je premaknila. Na čelu je vozilo komandantovo vozilo, z našimi avtomobili smo se vrinili za njim. V začetku je šlo dobro, ko pa smo začeli voziti po Karavankah proti Trbižu in je bila cesta razbita od bomb, so nas začeli kamioni, ki s svojimi velikimi kolesi niso imeli problemov, prehitevati. Ko smo se približali italijanski meji, smo potovali na repu kolone. Ta je prekoračila mejno zaporo, in ko smo ji hoteli slediti, nam je vojaška straža (mislim, da je bil amerikanski vojak), zaprla prehod. Začutili smo tragedijo, izgubljeni na svetu, brez moči in brez cilja.
In glej: kamionet Bežigrajca se je za nekaj minut zakasnil in v Beljaku je prisedel na odprti del vozila še en rojak, ki si je že v Celovcu »priboril« plašč angleške vojaške uniforme in ga oblekel. Ko se je kamionet približal našim stoječim vozilom, je zaprašeni mož vstal in kriče vprašal, čemu čakamo. Amerikanski stražar je zagledal umazanega »zavezniškega vojaka«, avtomatsko odprl mejno zaporo in pognali smo se v Italijo. Ker nismo poznali cilja, smo se podili po karavanški pot, da bi kolono dohiteli. Pri tem se je Lojzu pokvaril avto; mi tega nismo opazili in revež je čez dva dni prispel v Udine s kolesom. Že na asfaltni cesti smo dohiteli kolono in se ji priključili. Dospeli smo v Udine in kamioni so se ustavili pred ogromnim begunskim taboriščem, kjer si videl razne človeške rase in slišal klice v raznih jezikih. Začeli so izkrcavati naš pripeljani človeški material in ga usmerjati v notranjost taborišča.
Spet se nam je približal angleški poročnik in nam namignil, naj vstopimo v kampo. Uprli smo se. Začel se je spet »mednarodni« pogovor in razumeli smo, da hoče vedeti vzrok.

stran: 051

V čudovitem razgovoru smo mu poročali (mladina je iznajdljiva), da smo člani mednarodnega Rdečega križa, ki spremljamo begunce. Možakar ni zahteval dokumentov, izgleda, da je bil zadovoljen z odgovorom, in nam je poiskal stanovanje v nekem zavodu z dobrimi posteljami in prostor za vozila. Na hrano smo hodili v taborišče.
Še en zanimiv dogodek, ki se pripeti v življenju. Ko smo prišli v Udine in se utavili, smo slišali, da nekdo kliče: »Francesco, Francesco!« Obrnil sem se in ob meni je stal italijanski vojak z rdečo ruto okrog vratu. Spoznal sem ga; bil je pri italijanski posadki leta 1942 v Novem mestu in nosil svoje perilo v pranje k stanovalki v pritličju naše hiše v Novem mestu. Vprašal je, če smo lačni, seveda smo potrdili; odšel je in se vrnil čez nekaj minut s kopico kruha, napolnjenega s slanino.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V taborišču Monigo 20. maja 1945 – Z leve v prvi vrsti dva brata Jeločnik, Ciril Masič, v drugi Hrovat, Franci Hrovat, Šinkovec, Marjan Česen

Ker ni bilo več prevrnjenih kamionov, smo ostali brez goriva za vozila. Izvedeli smo, da je v Udinah nastanjena velika skupina poljske Andersove vojske. Odrinil sem k njim in jim razlagal v različnih slovanskih jezikih, malo nemško in malo italijansko, da smo slovenski begunci, ki se umikamo izpod komunističnega terorja in nimamo bencina za vozila. Kar dobro smo se razumeli, in rezultat: neki oficir je odredil, da so vojaki prinesli tri sodčke bencina, vsakega po 25 litrov, in sodček olja. Vsekakor bogato darilo.
Ne spominjam se dobro, koliko dni smo ostali v Udinah, tri ali štiri. Prišel je dan in povelje, da se slovenski begunci preselijo dalje v Italijo – kam, nihče ni vedel.
Ljudi so spet naložili na kamione, formirali kolono in odpeljali. »Mednarodni Rdeči križ« se je priključil koloni in brez težav potoval z njo. Vse je šlo v redu do reke Piave. Ni bilo mostu, namesto njega je bil pod vodo cementni tlak. Voda Piave je bila v tistem času precej narastla. Kamioni so krepko rezali vodo, tudi naš kamionet je pregazil pot; ko pa je ubogi hanomag zavozil v vodo in prevozil nekaj mestov, se je zaslišalo »puf, puf« in stvar se je ustavila. Začeli smo sezuvati čevlje, da bi šli ven, pa se je od zadaj prikazal dvometrski uniformiran Amerikanec in ukazal: »Stop!« Uprl se je v zadnji del voza in nas sam porinil do drugega brega. Prispela sta dva motorista, odprla pokrov motorja, posušila mokre naprave in motor je spet zabrnel.
Sledili smo koloni, in kje se je potovanje nehalo? V begunskem taborišču Monigo presso Treviso, kjer sem bil leta 1942 pet mesecev interniran. Drugič spet »doma«!