Avtor: Vanja Kržan

stran: 064

Praznovanje letošnje šestdesetletnice Gimnazije Jesenice njenim nekdanjim dijakinjam in dijakom kliče v spomin gimnazijsko življenje, lepa in tudi manj lepa doživetja; vanje so vtkani naši profesorji, ki so nam vsak po svoje pomagali do večje izobrazbe, razgledanosti, zrelosti in nam oblikovali osebnost.
Če danes, po več desetletjih, vprašate nekdanje dijake za najbolj priljubljenega in spoštovanega profesorja na gimnaziji, o katerih imajo še vedno visoko mnenje, boste brez oklevanja dobili od vseh enak odgovor, da je bil to profesor zgodovine in geografije, v prvih letih tudi latinščine in filozofije – prof. France Terseglav, ‘naš France’, v žargonu dijakov. Njegovi dijaki so bili Jeseničani in okolišani s podeželja, vse do Rateč, Bohinja in Radovljice. Za prof. Terseglava so vedeli ne le starši dijakov, poznala ga je skoraj vsa Gorenjska. Njegovi nekdanji dijaki danes pravijo, da je bil »profesor, ki smo ga oboževali«, »impozantna oseba«, »dober, skromen in preprost človek«, »naš duhovni oče z otroško dušo«, »še danes moj idol«, »od vseh profesorjev najbolj spoštovan in priljubljen«, »nadpovprečen zgodovinar«, »specialist za Habsburžane«, »izredno razgledan na vseh področjih«, »velik mislec«, »humanist v najboljšem pomenu besede«, »velik Slovenec«, »poštenjakar«, »gospod v vseh ozirih«, »zaščitnik dijakov«. Njihove ocene niso prazne besede, ker jih izrekajo danes, ko so zreli ljudje z diplomami, doktorati in življenjskimi spoznanji. Izredno znanje zgodovine je stresal iz rokava, pa tudi na vseh drugih področjih je bil široko razgledan in izobražen, podkovan v klasičnih jezikih, v grški in latinski literaturi in kulturi, v slovenski in svetovni literaturi in jezikoslovju, obvladal je šestnajst jezikov, deloma tudi hebrejsko in sanskrt, v razlago je vpletal latinske izreke, ki jih je dijakom prevedel in razložil, da je z modrostjo izrekov osvetlil zgodovinska dejstva in življenjske resnice, saj se sedanjost neprestano prepleta z zgodovinsko preteklostjo. Bil je velik ljubitelj in poznavalec filozofije, dve leti je študiral tudi psihologijo. Skratka intelektualec v najboljšem pomenu besede in profesor, ki je učil dijake za življenje in jih silil k razmišljanju, mnogim dijakom je ostalo zanimanje za zgodovino, ne glede kaj so študirali.
Njegovo znanje in izobrazba sta bila preobširna, da bi ju lahko v celoti razdajal nezrelim in neukim dijakom. Zavedal se je, da je zanj akademska kariera nedosegljiva in je verjetno na tihem trpel. Tudi dijaki so spoznali, da njihov profesor dosega akademsko višino, hkrati pa tudi hitro presodili, da ni režimski in ne sme povedati vsega, kar misli in ve, čeprav ve ogromno in za svoja predavanja ne potrebuje priprav in učbenikov. Tudi kadar jim narekuje, govori prosto brez predloge. Morda so kdaj zaslutili v svojem profesorju prikrito bolečino, ki pa ni nikoli prerasla v zagrenjenost ali mrkost. Velikokrat se je z dijaki od srca nasmejal in jim v takih trenutkih odkrival kotičke svoje otroške duše in smisel za humor.

stran: 065

Dijaki, ki so bili kasneje sami profesorji, ugotavljajo, da je bil odličen pedagog. Kljub svojemu ogromnemu znanju ni nikoli nobenega dijaka podcenjeval ali se nanj zjezil, nasprotno, osebnost in zmožnosti vsakega je spoštoval, dijake vikal in v njih gledal mlade ljudi na poti zorenja, pridne ali lene, zavzete ali brez zanimanja za zgodovino. Zlasti v razredih, kjer je bil razrednik, je skušal pritegniti problematične dijake, večjih težav z disciplino ni imel.
Bil je nasprotnik vsakega ekstremizma, saj je prav zgodovina polna takih tragičnih primerov, kadar se ta uveljavlja, in bil tudi nasprotnik vsakršnih -izmov in ideologij, človek svobodnega uma in širokih obzorij, zato pa ga noben režim in nobena ideologija nista mogla ukalupiti, bil je nasprotnik tako predvojnega klerikalizma kot tudi povojnega komunizma. Ni se prilagodil ne enemu, še manj drugemu: ostajal je notranje svoboden, sledil svojemu razumu in resnicoljubnosti, a zato v sebi velikokrat trpel.
Že kot študent je bil krščanski socialist, predsednik strokovnega študentskega društva Borba, demonstrant v študentski stavki l. 1933, ki se je zavzemala za boljši socialni položaj zlasti študentov s podeželja. Do potankosti je preštudiral marksizem, bil je simpatizer in znanec predvojnih komunistov. Zato se je med vojno skupaj s svojim očetom Francem Terseglavom (1882), filozofom, publicistom in urednikom Slovenca, za nekaj časa znašel v Gonarsu. Pred tem je nekaj let poučeval na ljubljanski Realki zgodovino in geografijo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Profesor France Terseglav

Njegova inteligentnost, bistrost za razpoznavanje preteklih in sedanjih zgodovinskih dogodkov, predvsem pa njegovo poštenje in tenkočuten posluh za pravico in resnico, iskreno zavzemanje za malega človeka, sočutje do ‘ponižanih in razžaljenih’, vse to ga je kmalu za vselej odvrnilo od komunizma. Postal je opozicija, še več, trn v peti svojim nekdanjim somišljenikom. Kljub temu je pokončno vztrajal na poti Resnice in Pravice, ki nista odvisni od časa in zakonitosti zgodovine. »Spomnim se njegove pokončne, strumne hoje, njegovega sivega suknjiča in redovalnice, ki jo je stiskal pod pazduho. Nekaj vojaškega je bilo na njem,« pravi njegov dijak, zgodovinar Marko Vidic.
Morda bomo že ob tej bežni predstavitvi zaslutili, zakaj se je jeseniški partijski komite l. 1974 odločil, da za vedno utiša prof. Terseglava in ga kazensko upokoji. Prav zato je ob letošnjem jubileju gimnazije vsem lepim in hvaležnim spominom njegovih nekdanjih dijakov, primešana trpkost ob spominu na veliko krivico, ki se je zgodila njihovemu profesorju. Dijaki in profesorski zbor so bili le neme priče in še danes jim ostaja nerazumljivo, da tako velika krivica ni bila nikoli priznana in popravljena.

Gimnazija Jesenice v prvih desetletjih

Za lažje razumevanje poklicne poti prof. Terseglava (12. 9. 1911) si bežno oglejmo okoliščine in čas njegovega poučevanja. Z ženo Frido, romanistko, sta prišla na Gimnazijo Jesenice v začetku šolskega leta 1945 in ji ostala zvesta do konca. Zvestoba prof. Terseglava je še toliko več vredna, ker »ni bil tip srednješolskega profesorja, ampak po svojem znanju in sposobnostih univerzitetni predavatelj«, kot sta ga ocenila nekdanja dijaka in kasneje univerzitetna profesorja dr. Stanko Klinar in mag. Franci Slivnik. Eden njegovih dijakov, profesor na Pedagoški akademiji, je o svojem nekdanjem profesorju zapisal, da je bil intelektualec mlade ljubljanske univerze, ki je s svojo učenostjo obogatil proletarske Jesenice v letih po vojni.

stran: 066

Razmere, v katerih so se znašli kar vsi povojni profesorji na novoustanovljeni Gimnaziji Jesenice leta 1945, so bile izredno slabe. Stanovanj zanje ni bilo, prebivali so po praznih kabinetih ali pa je eden živel na Jesenicah, sozakonec pa v Kranju ali Ljubljani. (Avtomobilov in avtobusov ni bilo.) Imeli so slabo prehrano, saj ni bilo šolske kuhinje. Gimnazijska kronika ob petdesetletnici gimnazije ugotavlja, da so se kljub temu z vso požrtvovalnostjo zagnali v delo na šoli in v kraju. Šole za usposabljanje mladih kadrov so na Jesenicah rasle kot gobe po dežju, tako da so poleg številnih interesnih dejavnosti in krožkov na gimnaziji profesorji poučevali še na mnogih tečajih in novoustanovljenih šolah. Te so bile: Oficirska gimnazija, večerna Delavska gimnazija, Vajeniška šola pri Železarni, Metalurška šola, Gospodarska šola za trgovske vajence in Obrtna šola. Poučevali so predvsem gimnazijski profesorji za nizke honorarje. Saj je šlo vendar za mlade kadre. Tako je imel vsak profesor letno okrog 410 nadur, povprečno dve na dan.
Izčrpanost zaradi slabe prehrane in preutrujenosti tovarišev, kot dalje ugotavlja kronika, se je pokazala predvsem v mesecu maju, ko je mnogo tovarišev zbolelo, a so kljub bolezni vzdržali do konca. Profesorji postajajo delavci – proletarci pri gradnji lepše prihodnosti. Za družino z majhnima otrokoma, kot je bila prof. Terseglavova, so bile obremenitve in stanovanjska stiska še hujše. Nekoč mu je dijak s Koroške Bele prinesel pošto na stanovanje v šoli. Potrka in vstopi v sobico. Kopali so otroka. Vtis, ki ga je takrat dobil dijak, je danes strnil v skope besede: »V edinem prostoru je bil tudi nag otrok. Sopara, perilo, beda.« Nemalokrat je prof. Terseglava kateri od dijakov videl, kako se na koncu hodnika, kjer so imeli sobico, sklanja nad lesen škaf in na perilniku drgne pleničke. Ko ga je nekoč višješolec od blizu opazoval pri žehti, mu je profesor preprosto rekel: »Pa še jih bom pral.« Budnim očem dijakinj pa ni ušlo, kako oguljeni so bili ovratniki in manšete profesorjevih srajc. Iz leta v leto iste sive hlače in suknjič pa so poznale vse generacije dijakov.
Oglejmo si na kratko, kdo so bili profesorji, ki so po vojni poučevali zlasti v višjih razredih gimnazije. Gimnazijska kronika jim priznava, da so bili to profesorji z »naravnost enciklopedičnim znanjem in da so dijaki v malone tekmovalnem vzdušju prejemali njihovo znanje«. Starejše generacije maturantov se spominjajo izrednega slavista prof. Mirka Mahniča in prezgodaj umrlega Martina Fortuna, prof. Joža Tomažiča, velikega ljubitelja slovenščine, zbiralca pohorskih bajk, povesti in legend, predvsem pa dramaturga, ki je jeseniški mladeži v dobi zasičenosti s partizanščino pričaral na oder jeseniškega gledališča pravljično Dravsko rožo in kasneje Maturo s takratnimi maturanti. Mnoge generacije se spominjamo slavistke Božene Anžičeve, ki je z enakim žarom kot starocerkveno slovanščino dijakom deklamirala Gregorčičevo ‘V pepelnični noči’. Vselej so jo oblile solze, ko je prišla do zadnje kitice: »Le vstani, uborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je – vstajenja dan.« Nam negodnikom je nehote povedala, da smo del tega ubornega naroda, ki mora ohraniti upanje na ‘vstajenja dan’. Na maturi pa je ostala odločna, mirna in suverena. Kasneje se je zvedelo, da je bila že kot študentka glavni informator angleškemu slavistu, ki je izdal knjigo o slovanskih jezikih. Nepozaben ostaja jezikoslovec prof. Dušan Čop, ki danes obvlada dvajset jezikov. Še posebej naravoslovci ohranjajo spomin na izvrstnega matematika prof. Silva Breskvarja, ki je v vnemi za astronomijo odstiral dijakom neskončnost in nedoumljivost vesolja kar pod milim nebom. Kasneje ga je za matematiko in fiziko nadomestil ugledni prof. Vladimir Kuster. In še bi lahko naštevali nepozabne profesorje.
Eden od povojnih dijakov, sam kasneje profesor, je v šali omenil, da bi lahko veliko večino povojnih profesorjev imenovali kar ‘črni kader’, ki so se ga v prestolnici Slovenije znebili tako, da so ga pošiljali na podeželje. Zato je tudi obveljalo mnenje, da je na Jesenicah ‘kazenska gimnazija’ s kvalitetnim profesorskim kadrom, dijaki pa so zato imeli ogromne koristi.
Odvetnik Stanislav Fortuna, jeseniški dijak, je pred časom zapisal, da je imela jeseniška gimnazija profesorski zbor sestavljen iz »samih političnih proskribirancev (kot tudi trboveljska gimnazija), izvrstnih pedagogov in ljudi, ki so mislili z lastno glavo. Poleg staršev so nas pred ‘rdečim terorjem’ ščitili tudi naši profesorji.«

stran: 067

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poroka Francetovega brata Vasilija leta 1937 – Profesor Terseglav prvi z leve

Njen prvi ravnatelj je bil štiri leta odlični profesor matematike Marijan Ažbe. Za njega se je vedelo, da je ‘črni komunist’, komunist le na papirju, po srcu pa predan poučevanju matematike in ravnateljevanju. Že v prvem letu je v petem razredu gimnazije naredil temeljito ‘čistko’, pa ne politične, ampak je očistil razred dijakov z nezadostnim predznanjem zaradi vojnih razmer.
Jeseni 1949 je prevzel vodenje gimnazije prof. Jovo Vasi, rdeči komunist ali Titov oficir, kot je ponosno rekel o sebi, originalen in dobrodušen možak, sicer pa zelo strog profesor, pristaš delovne discipline. Ravnateljeval je le eno leto, nasledil ga je ortodoksni komunist, profesor ruščine Vinko Kopač, prav tako za eno leto. Bil je edini profesor, ki je osmošolce silil v mladinske delovne brigade. Za vse tri ravnatelje bi lahko rekli, da so bili predvsem učitelji ‘starega kova’. Moralno-politične kvalifikacije dijakov in profesorjev niso bile toliko pomembne kot predvsem znanje dijakov, pa tudi njihova vsestranska vzgoja, red in disciplina (hora legalis ob osmih zvečer je veljala še v šolskem letu ¹⁹⁵⁸⁄₅₉). Jeseni l. 1950 je ponovno postal ravnatelj prof. Marjan Ažbe in ostal na tem mestu do konca šolskega leta 1957.
V obeh obdobjih svojega ravnateljevanja je s svojo razumnostjo in poštenostjo dosegel, da je šolo ohranil za hram znanja in učenja, kamor naj politika in interesi občinskega partijskega komiteja ne bi vdirali. Dijaki se ne spominjajo zasliševanj kdo hodi k verouku. Učni uspeh, znanje in vzgoja dijakov, so mu bili vedno prvo poslanstvo gimnazije. Bil je zelo strog, pri matematiki so se ga dijaki bali, največkrat so bili ‘buteljni’. V kritičnih trenutkih pa je ravnal očetovsko in maturanti ¹⁹⁵¹⁄₅₂ so ob pripravah na maturo in ob maturi sami odkrili v njem srčno dobroto in plemenitost.
Prav ta generacija maturantov je l. 1947, ko Božič ni bil več praznik, zaznala širino in tolerantnost svojega ravnatelja Ažbeta. V razredu so se zmenili, da pridejo v šolo brez knjig in zvezkov, vsi zakmašno oblečeni. Kaj bo pri strogem prof. Ažbetu, ki ne bo kar tako opustil ure matematike? Ravnatelj je takoj ocenil položaj, stopil brez besed k oknu in si prižgal cigareto. Vso uro je molčal, gledal skozi okno in kadil. Ko je pozvonilo konec ure, je zgrabil zaprto razrednico in brez besed odvihral iz razreda. Dijaki so vedeli: spoštoval je njihovo pr8epričanje in protest, ker so jim odvzeli praznik, pokazal je veliko mero strpnosti in poguma v letih, ko bi lahko tako zadržanje drago plačal.

stran: 068

Dijaki nižje in višje gimnazije skupaj s svojimi profesorji so se povojna leta poslušno udeleževali političnih proslav in demonstracij, npr. ob tržaški krizi ali ruski zasedbi Madžarske, vzklikali in mahali so s papirnatimi zastavicami, jih ob državnih praznikih lepili po oknih in v dolgih vrstah ob cesti skozi Jesenice nekajkrat dočakali maršalov mimohod v črnih limuzinah. Nekateri se spominjajo AFŽ-jevk, ki so nepoučenim nižješolčkom zbijale kape z glav in jih lasale ob igranju himne na trgu pred gimnazijo ob proslavi Dneva republike. Nekdanja dijakinja se spominja AFŽ-jevke, ki jo je prepričevala, kako prav so komunisti storili z njenim očetom, uglednim uslužbencem v tovarni, da so ga ubili že med vojno, saj je bil izdajalec in sovražnik naroda. Niti pomisliti ni bilo, da bi si kaj tako netaktnega privoščil profesor v nižji ali v višji gimnaziji.
Leta 1952 se dijaki spominjajo podivjane množice, ki je z grožnjami navalila na avto škofa Vovka in mu onemogočila birmo na Jesenicah. Kar veliko birmancev, gimnazijskih nižješolcev, je takrat prvič z bridkostjo in strahom občutilo komunistično nasilje in laž. Njihovim staršem, uslužbencem Železarne, so zagrozili, da jih pomečejo iz služb, če se demonstracij ne bodo udeležili, in nekaj so jih res. Nahujskani so bili vajenci Metalurško-industrijske šole z internatom, katerega upravnik je bil predavatelj na tej šoli, komunistični agent Jože Varl. V tistih letih je bilo v barakah internata štiristo dijakov, večinoma iz Primorske, in vsi so se morali obvezno udeležiti demonstracij ob prihodu škofa Vovka. Ne spominjam pa se, da bi bila za gimnazijske profesorje in dijake ta demonstracija obvezna, verjetno po zaslugi ravnatelja Ažbeta, sicer pa glavnine profesorjev ob nedeljah ni bilo na Jesenicah.
S šestnajstimi leti so višješolci obvezno postali člani mladinske organizacije LMS in so po osmi gimnaziji v delovnih brigadah pridno obnavljali porušeno domovino. Že v gimnaziji so hitro opazili, da posamezniki – mladi komunisti – izstopajo v politični vnemi, npr. dijak v prvi generaciji maturantov, ki je bil v zadnjem letu vojne partizanski kurir. Mladinska organizacija je posameznike snubila, da postanejo člani partije, ZSMS-jevci in nekatere tudi zvabila. Nikoli pa niso bili v to vpleteni profesorji in omenjeni ravnatelj. Izbrani mladinci so tudi pisali ‘karakteristike’ o svojih sošolcih in sošolkah. Morda bo zanimivo doživetje ing. Marjana Šolarja, maturanta v š. l. ¹⁹⁵¹⁄₅₂, ki mu je bil razrednik prof. Terseglav. Leta 194- so komunisti odpeljali njegovega očeta neznano kam in ga ubili. Dijaki s tako preteklostjo so bili gotovo še posebej zaznamovani v partijskih kartotekah.
V šolo se je vozil z vlakom, zgodaj vstajal in se pozno vračal domov. Zato so vozači v šolski kuhinji dobivali poceni topel obrok. Enkrat so jim postregli nekakšen golaž iz stlačenih rib, ki se je Marjanu zazdel neprebavljiv. Obregnil se je ob slabo kosilo, sošolec, ki je v razredu izstopal v ‘pravovernosti’, ga je skušal prepričati o njegovi nehvaležnosti. Prav je imel, toda Marjan ni bil razpoložen za njegovo pridiganje, pa je zgrabil žlico ribje pešte in jo vrgel v sošolca. Ta je hitro sklonil glavo in pešta je priletela v obraz maršalu Titu na stenski sliki. Dijaki so zijali vanjo in gledali, kako je pešta počasi polzela po obrazu maršala navzodol, prek vseh odlikovanj in se ustavila na briljantnem maršalovem prstanu. Marjan se ni zbal, čeprav je vedel, da bo lahko nepremišljeno vihravost drago plačal. Zagrozili so mu z izključitvijo iz šole. Že naslednji dan je dobil pisno obvestilo, da je izključen iz mladinske organizacije. To ga ni prav nič prizadelo, toda kaj bo temu še sledilo? Začuda, razrednik Terseglav mu dogodka niti omenil ni. Ing. Šolar je prepričan, da sta imela zasluge za tak razplet razrednik Terseglav in zelo verjetno tudi ravnatelj Ažbe.
Prav tako je M. Šolar obema hvaležen, da se ni njegova matura sprevrgla v veliko nesrečo zanj. Razred je izdelal s prav dobrim uspehom, ruščino je imel odlično. Na maturi je predsedoval republiški inšpektor. V pisni nalogi iz ruščine se je Šolarju ista beseda trikrat napačno zapisala, zamenjal je mehki znak s trdim. Zato je iz ruščine ‘padel’, iz republiške maturitetne komisije pa je prišla prepoved, da popravnega izpita jeseni dijak ne sme opravljati, ampak se lahko ponovno priglasi k celotni maturi šele prihodnje leto. Šolar še danes ne ve, kdo je posredoval pri republiški komisiji, da mu je le dovolila opravljanje mature jeseni. Prav gotovo nihče drug kot razrednik in ravnatelj. Vendar ni smel dobiti višje ocene od zadostne, razrednik prof. Terseglav pa je dosegel, da je bil uspeh mature prav dober. Ne le zato, ampak tudi zaradi vseh drugih njegovih kvalitet danes ing. M. Šolar trdi: »Poleg profesorja na Gozdarski fakulteti Bogdana Vovka ima v najlepšem trajnem spominu prof. Terseglava in v tem smo tudi nekdanji sošolci enotnega mnenja.«

stran: 069

S širokosrčnostjo in pogumom je ‘črni kader’ povojne Gimnazije Jesenice branil dijake pred rdečim nasiljem. Molče so profesorji pokazali razumevanje in obzirnost do medvojnih in povojnih travm, ki jih je doživljala družina marsikaterega dijaka. Eden od takratnih dijakov je izjavil: »Takratni profesorski kader nam je bil v veliko oporo. Živeli smo v blaženem miru.«
Dijaki nikoli nismo zvedeli za obiske miličnika pri ravnatelju, ki je za božič hotel od njega zvedeti, koliko dijakov je manjkalo pri pouku. Enkrat je ravnatelj od njega zahteval pisni odlok, kdo hoče to evidenco. Miličnik je odšel in se ni vrnil, ravnatelj Ažbe pa je verjetno ponovno dobil na komiteju ‘črno piko’.
Ob koncu šolskega leta 1956 je maturante zadela stroga kazen zaradi mladostno objestnih verzov ob ceremonialu pogreba, ki so bili za profesorje žaljivi. Ravnatelj Ažbe je vztrajal pri kazni, čeprav je preko mladinske organizacije dobil svarilo celo iz Beograda. Ni popustil, tudi na prigovarjanje prof. Terseglava ne, zelo verjetno tudi zato, ker mu je že presedalo neprestano vmešavanje različnih partijskih organizacij v gimnazijsko življenje, pa četudi iz samega Beograda.
Na partijskem občinskem komiteju so ponovno razpravljali in sklepali o ravnatelju Ažbetu jeseni 1957, ko so kar trije dijaki hkrati vstopili v bogoslovje. To je bil zadnji, po vsem videzu odločilni razlog, da se je junija 1958 nepreklicno iztekel čas ravnateljevanja prof. Marjana Ažbeta.
Povojna ‘kazenska gimnazija’ je, povsem logično, dobila sloves ‘klerikalne gimnazije’. Partijski voditelji so sodili, da bo treba poostriti nadzor nad ideološko usmeritvijo in vzgojo mladine. To skrb odslej prevzame nekdanji partijski vzgojitelj vajencev internata Metalurško-industrijske šole Jože Varl. Leta 1958 postane na Okraju Kranj načelnik Tajništva za šolstvo, kulturo in šport, kar je bila oblastna funkcija. Partija mora biti navzoča v vseh porah družbenega življenja. Ljubiteljsko postane Varl tesno povezan tudi z jeseniškim gledališčem Tone Čufar kot režiser in celo igralec. Leta 1962 se povzpne na mesto direktorja Zavoda za pedagoško službo v Kranju in ker ves čas piše članke v Železarja, postane še njegov urednik. Odslej so na Jesenicah šolstvo, kultura in šport v celoti podrejeni trdi roki in budnemu očesu partije pod vodstvom J. Varla.
Z gledališčem se je ljubiteljsko ukvarjal tudi gimnazijski prof. slovenščine Jože Šifrer in tam navezal stike z J. Varlom. V š. l. ¹⁹⁵⁸⁄₅₉ postane prof. Jože Šifrer ravnatelj Gimnazije Jesenice. Ni bil niti ‘črni’, še manj ‘rdeči’ komunist, videti pa je bilo, da bo za šolsko oblast lažje vodljiv, kot je bil nepopustiljivi Ažbe.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Profesor Terseglav s sinom 1953

Šifrerju je kar dobro uspevalo krmarjenje gimnazije v nemirnih vodah takratne politike. Nekoliko jo je vzburkala birma njegove hčerke v nekem gorenjskem kraju. Član vsevedne Udbe, sicer tovarniški delavec, mu oponese: »Žal mi je, da sem dvignil roko za tvoje ravnateljsko mesto.« »Pa še enkrat skliči sestanek in je ne dvigni,« mu odvrne ravnatelj. »Za ravnateljstvo se ne pulim, želim le v miru poučevati slovenščino.« Tudi Šifrerja je vsako leto za Božič obiskal miličnik: »Ali danes manjka kaj več dijakov kot običajno?« ga je vprašal. »Normalno«, je bil ravnateljev odgovor in miličnik je opravil svojo službeno dolžnost. Gotovo vsevidno oko Udbe opazuje tudi jeseniško cerkev in cerkve po gorenjskem podeželju, kajti v Železarju se pojavi anonimni članek omenjenega partijskega funkcionarja Varla, ki kara jeseniške profesorje, da ne bedijo dovolj nad dijaki, ki se udeležujejo liturgičnih obredov. Zatem je Varl o tej sramoti predaval profesorjem na enem od številnih sestankov v zbornici. Le eden od profesorjev se mu je drznil oporekati in mu očital anonimnost članka. Varl predseduje celo sestankom Sveta staršev na šoli, ki so povsem apolitični, a mora imeti nadzor tudi nad njimi.

stran: 070

Večina profesorjev se je ‘liturgičnih obredov’ udeleževala, samo ne na Jesenicah. Z vlakom so se vozili v okoliške kraje ali v Ljubljano. Prof. Terseglav je velikokrat šel k maši v zakristijo v jeseniški cerkvi, ker svoje vernosti ni hotel bahaško razkazovati in delati ravnatelju težav. Profesorji so po večini živeli v stalni napetosti in strahu. Če se je npr. profesorica angleščine za razlago literarnega teksta zatekla h krščanskemu izročilu, se je naslednjega dne s težkim srcem odpravila v šolo in tem bolj jo je stiskalo pri srcu, čim bliže šoli je prihajala. Sitnosti je ravnatelju Šifrerju povzročil dijak, sin ortodoksnih komunistov. Njegova mama je bila na Brdu šivilja Jovanke Broz. Osnoval je Tajno proticerkveno organizacijo (TPO). Nagovarjal je dijake, da se vanjo vključijo in organizirajo sestanek, kjer bodo odstavili vse verne profesorje. Ravnatelju Šifrerju je uspelo, da je bil dijak izključen tudi zaradi drugih razlogov, a se je ponovno vpisal na gimnazijo Kranj.
Bolj kot profesorji so dijaki v šestdestih letih še naprej živeli v miru, neobremenjeni s politiko, poslušali in prepevali so Beatlese in hodili pod Mežakljo na hokej. Za marksistični krožek na gimnaziji se nihče še zmenil ni. Jeseni 1968 sta ponovno dva dijaka vstopila v bogoslovje in kasneje še kdo. Ali se je tudi Šifrer moral zagovarjati na komiteju, se ne ve.
Končno leta 1970 partija v celoti prevzame vodstvo gimnazije in postavi za ravnatelja profesorja slovenščine Bratka Škrlja, svojega partijskega tovariša, večkratnega predsednika Zveze borcev, nekdanjega partizanskega kurirja in sina predvojnega komunista-proletarca. Njegovo ravnateljevanje zaznamuje obdobje po Titovem pismu in sprejetje nove ustave. Sledi t. im. obdobje partijskega čistunstva na vseh področjih, tudi v šolstvu, kar je pritiske nad profesorji še povečalo. Nobena oblast, najmanj pa komunistična, ni trpela učiteljev, ki bi upali mladim svobodno krojiti pamet. Z različnimi pritiski je profesorju uničevala psiho in mu maličila osebnost. Profesorja intelektualca je še bolj degradirala v pedagoškega delavca. Na jeseniškem partijskem komiteju se poveča pritisk nekaterih članov do prof. Terseglava. Mnenja so, da je treba z njim za vedno obračunali. Akcijo vodi partija, najverjetneje pod vodstvom J. Varla. Njegov partijski tovariš Bratko v krčevitem strahu za svoj ravnateljski položaj poslušno izpolni vse ukaze, štirje majhni ljudje na komiteju pa si hočejo pridobiti nekaj majhnih privilegijev. Zato uničijo velikega človeka. Vzeti nekomu dobro ime in čast je prav tako svojevrsten uboj, ki se je na jeseniškem partijskem komiteju zgodil trideset let po vojni.

Najbolj priljubljen in spoštovan profesor

Preden osvetlimo vzroke nasilne in brezpravne odstanitve prof. Terseglava z jeseniške gimnazije, se še nekoliko pomudimo ob spominih nekdanjih dijakov, da bomo lažje razumeli zakaj je bil za dijake najbolj priljubljen in cenjen profesor, za mnoge partijce pa tako moteč. Spoštovali so ga zaradi ogromnega znanja in razgledanosti, ki sta presegali tedanje okolje. »Ko je razlagal kakšno zanimivo zgodovinsko snov,« je zapisal prof. zgodovine Jože Pogačar, »je to počel s takim žarom, da je kar pozabil, kaj se v razredu dogaja. Tudi kakšno suhoparno snov je znal tako plastično razložiti, da si ga moral poslušati. Težko smo čakali njegove ure, saj smo vedno spoznali kakšno zanimivost. Zgodovino je poučeval tako, da je lahko dijak daljna zgodovinska dejstva povezoval z dogajanji v sedanjosti.« Dijaki po mnogih desetletjih, ki jih ločijo od gimnazijskih let, marsikaj razumejo šele danes. Mnogi ugotavljajo, da je v marsičem prehiteval čas in napovedoval dogodke, ki so se kasneje uresničili. Poklicni zgodovinarji, njegovi nekdanji dijaki, danes vedo, da so bila njegova predavanja na akademski višini.
»Med poukom se je profesor Terseglav velikokrat vračal na nekatere teme,« se spominja eden od zgodovinarjev, Marko Vidic. »Rad je obravnaval, kot smo takrat rekli, družbeno-ekonomske formacije: sužnjelastništvo, fevdalizem, kapitalizem in socializem. Revolucije med sužnjelastništvom in fevdalizmom ni bilo in profesorju se marksistični pogled na prehod iz enega v drug družbeni red ni izšel.« Velikokrat je dijakom risal na tablo te prehode, ki po logiki stvari ne bi potrebovali revolucije. Danes zgodovinarji vedo, da tudi francoska revolucija ni bila v socialnem in gospodarskem pogledu velika prelomnica, in šele zdaj njegovi dijaki razumejo profesorjevo upravičeno kritiko temeljev sistema, v katerem smo takrat živeli, in njegovo, za tiste čase zelo drzno ugotovitev, ki jo je skušal nakazati: prehod v socialistični družbeni red je možen brez revolucije. »Marksizma ni kritiziral, ampak je z njim veliko polemiziral in nam ustvarjal kritičnega duha. Ohranjal je zgodovinski optimizem, saj se iz ruševin ponovno dvigneta civilizacija in kultura, lahko na še višjo stopnjo kot pred sesutjem.«

stran: 071

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Profesor Terseglav z maturanti

Toda ta tema še zdaleč ni bila med profesorjevimi najbolj priljubljenimi. Pri obravnavanju bojev z Italijani v 19. stoletju je dijakom na tablo risal vse mogoče avstrijske uniforme s čeladami vred, tako da so takrat nekateri znali razlikovati med dragonci, huzarji, ulani itd. Ko so ga v nekem razredu fantje spraševali o mušketah, jim je obljubil, da jim bo natančneje razložil naslednjo uro. In res, sledilo je izčrpno predavanje o mušketah. Bolj kot te je dijake prevzel profesorjev odnos do njih: na njihovo izrecno željo se je pripravil na predavanje, ki mu je posvetil vso učno uro. »Zazdel se mi je kot oče, ki se mu zdi potrebno, da razloži sinu. Pri tem je užival tudi on. Nismo vsi dijaki izhajali iz družin, kjer bi se kompetentno pogovarjali. Za nas je bil duhovni oče z otroško dušo in legendarno učenostjo,« ga danes hrani v spominu mag. Danilo Slivnik.
Odvetnik Stanislav Fortuna pa je v svojo rodbinsko kroniko zapisal: »Moj razrednik v peti gimnaziji je postal prof. Terseglav, ki je pri našem razvoju odigral odločilno vlogo in me takrat poleg staršev najbolj oblikoval.« »Pri obravnavanju prve svetovne vojne se je izkazalo, da je bil eden največjih takrat živečih strokovnjakov za to obdobje (kasneje v študentskih letih sem z njim tudi lazil po Krnskem pogorju ter si na kraju samem ogledoval ostanke in debatiral s profesorjem),« se spominja dalje S. Fortuna.
Tudi linije soške fronte je risal na tablo, vendar je dijakom hotel približati temeljno resnico: kaj so vzroki in posledice zgodovinskega obdobja, npr. prve svetovne vojne. Dijake ni gnjavil z letnicami, lahko jih je zdrdral, pa je dobil ‘kajlo’, če ni znal povedati vzrokov in posledic dogajanja. Tudi ni bil drobnjakar, gledal je, kako učenec razume celoto, temeljno resnico. Iz dijakov je hotel ustvariti misleče ljudi. Vedel je, da bodo letnice pozabili, da mnoge zgodovina ne zanima, se je ne učijo in da večina ne bo zgodovinarjev. »Dal pa nam je občutek za presojo zgodovine in smisel za oblikovanje lastnega stališča,« ugotavlja danes germanistka Simona Krivec Bennett. Tudi je vedno poudarjal, kdo je delal dobro in pošteno, kdo pa hudo in pri tem ostajal objektiven. Z nič manjšo ognjevitostjo kot je črtal s kredo linije soške fronte, je obsojal italijanski prestop, za kar je bila po vojni Italija celo nagrajena. Zgodovino je »uporabno razlagal«, da bi se lahko dijaki iz nje naučil kar največ za življenje in da jih je zgodovina tudi kasneje zanimala. »Ko sem poučevala nemščino na angleških kolidžih, sem se vedno zatekala k razlagam protestantsko-katoliških bojev prof. Terseglava,« ugotavlja Simona Krivec Bennett. »Do vsakega dogodka je zavzel znanstveno stališče in predaval zgodovino neobremenjeno s svetovno nazorsko filozofijo.«

stran: 072

Bil je dober poznavalec grške in rimske zgodovine in kulture. Ni bilo pomembno, da je dijak naštel imena bajeslovnih bitij, bogov in boginj, ampak tudi lastnosti in značaje, ker so še danes občečloveški, pomembni za spoznavanje današnje psihe človeka, njihove usode pa so spremljevalke človeštva skozi vso zgodovino. Profesorjeva razlaga zgodovine se je prepletala z bogastvom življenjske modrosti, če so jo negodniki mogli in hoteli razumeti. Visoko je povzdignil grško demokracijo in kulturo, ki so jo bili zmožni ustvariti Grki, ker so cenili znanje. Nosilci njene demokracije in kulture še danes veljajo za napredne, saj ni napredno le to, kar je sodobno. Ko je do potankosti razložil grško demokracijo, si je dijak lahko jasno predočil, kaj demokracija ni in kdaj države nastajajo na principu divje moči in ne demokracije. Dijaki so že pred desetletji od profesorja zgodovine prvikrat slišali za Solženicina. V slovenskem prevodu so ga čitali mnogo kasneje in šele takrat bolje razumeli profesorja in njegovo misel, da premalo živimo v zgodovini z občutkom za sedanjost. »Ko sem sam poučeval zgodovino,« pravi danes prof. Jože Pogačar, »sem velikokrat imel pred očmi prof. Terseglava in ga poskušal posnemati predvsem v tistih stvareh, kjer sem ga lahko; v razgledanosti in znanju ga je nemogoče.«
Spominja se dalje, da je profesor Terseglav pri razlagi fašizma in nasilnih oblik oblasti v isti uri ponovno predstavil delovanje grške in rimske družbe, preletel njen vpliv v različnih obdobjih, na koncu pa prešel še na vsebino desetih božjih zapovedi, zapisanih za vsako družbo in civilizacijo, za vsako zgodovinsko obdobje. »Kdor je bil od otroštva indoktriniran s komunističnim učenjem, da je edino veljavna družbena ureditev komunistična, da je to zakonitost, ki se ji ni moč izogniti, nam je naš razrednik in zgodovinar vcepil nova spoznanja,« se spominja Tone Markelj, župnik v Pirničah. »Človek mora biti kritičen do učenja zgodovine«, prava zgodovina se lahko piše šele petdeset let po smrti tistih, ki so jo ustvarjali.
Vedeti moramo, da vsaka oblast dogodke razlaga po svoje. (Luther in dr. Eck sta npr. vodila javno debato, pa so eni učbeniki pisali, da je zmagal Luther, drugi, da dr. Eck). V osnovni šoli sem imel samo tri leta verouka, oče mi je umrl pri desetih letih, bil sem dokaj nerazgledan. Prof. Terseglav mi je dal trdnost prav s tem, da nas je opozarjal, da moramo znati sami misliti, sami presojati in biti kritični. V tisti dobi je bilo to za nas zelo pomembno, za našega profesorja pa kasneje zelo usodno.
Dijaki smo opazili, da mit NOB ruši s tem, da smo ofenzive zelo hitro prejurišali, čeprav je učni načrt za osmo gimnazijo zanjo predvidel celo šolsko leto. Pri maturi smo imeli za inšpektorja univerzitetnega profesorja zgodovine Ferda Gestrina. Bili smo v strašni napetosti, ker smo domnevali, da je v zadregi tudi prof. Terseglav in da ga lahko s svojim neznanjem onemogočimo pred inšpektorjem. Ker pa smo ga imeli radi, tega na noben način nismo hoteli. Dali smo vse od sebe in čutili prav zaradi zgodovine veliko olajšanje, ko je bila matura končana.« Ko se je eden od dijakov kasneje pobliže seznanil z Gestrinovimi predavanji, je ugotovil, da so bila ta zgolj obnove obnov, bistva pa predavatelj ni povedal, ker ga tudi ni znal izluščiti. Prof. Terseglav pa je šel v nadrobnosti, ne da bi se v njih izgubil.
Za prof. Tomaža Vebra, predavatelja metodike zgodovine na univerzi, ki se je tudi nekoč pojavil za republiškega inšpektorja na maturi, pa se je zvedelo, da je v celoti skritiziral metodiko poučevanja prof. Terseglava. Toda prof. Jože Pogačar, sam profesor zgodovine pravi: »Manjšo metodološko teoretično znanje prof. Terseglava je zaradi mnogih naštetih kvalitet vsebina njegovega poučevanja absolutno odtehtala.«
O naši osvoboditvi in novejši zgodovini ni govoril. Zgražal se je le ob ‘osvoboditvi’ Ljubljane, kjer se je sam prepričal, kako vojaki Bosansko-hercegovske divizije izvajajo eksekucijo nemških vojnih ujetnikov. Včasih je sredi govorjenja nenadoma umoknil, na kakšno stvar samo namignil, ni pa o njej direktno govoril. Nikoli ni govoril proti režimu, ampak na napake samo opozoril, ker je videl, kam nas bodo pripeljale. Dijaki se dobro spominjajo, kako je nasprotoval samoupravljanju v gospodarstvu, vojski in šoli. Kakor vedno je pri svojih vizionarskih napovedih imel tudi tokrat prav. Morda je bil še bolj dalekoviden, ko je svaril pred Kitajci, pred ‘rumeno’ nevarnostjo, morda pod vplivom Mencingerjevega Abadona. Danes, po nekaj desetletjih, dijaki ugotavljajo, da bodo Kitajci resnično kmalu preplavili evropsko tržišče.

stran: 073

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Upokojeni profesor Terseglav leta 1974 ob maturi svojega nekdanjega razreda

Profesor Terseglav je bil velik ‘specialist’ za Habsburžane in ‘rajnko’ Avstroogrsko, kot so jo poimenovali starejši ljudje. Dijakom je zelo nazorno pokazal, kaj smo Slovenci od nje prejeli in kaj nas je z njo povezovalo. Stara Avstroogrska je bila naravna tvorba podonavskih dežel in Slovence je z njo povezovala zemljepisna lega, kultura, mentaliteta, vera in verski običaji, urejena zakonodaja, šolski sistem, izdelan kataster itd. Hkrati pa je dijakom dvigoval narodni ponos s tem, da jim je povedal veliko zgodb o znanih Slovencih, ki so se uveljavili na Dunaju, kjer imajo še danes spomenike.
Zgodovinar prof. Marko Vidic ugotavlja: »Profesor Terseglav nam je velikokrat govoril o ljudeh v Kraljevini Jugoslaviji, ki so se s simpatijo spominjali prejšnje države. Vlil nam je spoštovanje do podonavske monarhije, ki jo sedaj tudi naše zgodovinopisje obravnava podobno, kot nam jo je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prikazal naš profesor. Marija Terezija in Franc Jožef sta bila za nas že tedaj slovenska vladarja.«
»Zanimivo je, da je Avstroogrsko prikazoval v drugačni luči kot tedanja uradna politika,« ugotavlja dr. Avgust Mencinger. »Prikazoval je idejo in če bi danes lahko naredili nekakšno primerjavo, bi lahko rekli, da je bil za idejo Alpe-Jadran.« Škoda, da prof. Terseglav ni dočakal samostojne Slovenije in njene enakopravne vključitve med evropske narode.
Posameznim dijakom ni ušlo, da je bil prof. Terseglav proti velikosrbski politiki. Eden od njih je nekoč slišal profesorja, ki se je zazrl skozi okno ob njegovi klopi, nato pa sam zase zamrmral nekaj čez Srbe, ki so se v limuzinah ustavili pred Železarno. Vedelo se je, da je Železarna Jesenice predvsem podjetje zveznega značaja, v vsem odvisna od Beograda in od njega tudi izkoriščana. Toda prof. Terseglava je morda še bolj kot to motila nesposobnost in nespamet političnih voditeljev, kajti neumnosti ni trpel in ga je vedno bolj spravljala v izbruhe jeze.
Razumljivo, da vseh dijakov zgodovina ni zanimala in se jih profesorjevo navdušenje ni preveč dotaknilo. Taki so med uro šahirali, potapljali ladjice ali kako drugače izrabljali profesorjevo dobroto. Prof. Terseglav nikoli ni bil pretirano strog, marsikaj je spregledal in ohranil svojo filozofijo. »Dijaki nikoli nismo imeli občutka, da si hoče z disciplino ustvarjati avtoriteto, kajti znal je poiskati pravo mero med avtoritativnostjo in človečnostjo. Bil je človeški in razumevajoč,« je zapisal dr. Tomaž Ažman.

stran: 074

»Do dijakov je bil vedno vljuden in izredno pošten, nikoli ni bil nihče ‘butelj’, čeprav smo bili ob njem mi vsi buteljni,« se spominja prof. Jože Pogačar. »S tem si je ustvaril večjo avtoriteto kot vsi drugi profesorji, mi pa smo se trudili, da ga ne bi prizadeli. Eden lenuhov, »ampak ne pri najbolj neumnih«, je bil po mnenju prof. Terseglava dr. Lado Razinger. »Lahko bi samega sebe sklofutal, če pomislim nazaj, kako malo smo se okoristili z njegovim velikanskim znanjem in svetovljanskimi nazori, ko smo med njegovimi urami velikokrat raje igrali tarok. On pa nič … Njegova predmeta zgodovina in zemljepis sta bila nadvse zanimiva. Večkrat sem imel občutek, da ni predaval za nas, osle, ampak je razpredal misli za sebe in se tako še bolj izpopolnjeval … In odpuščal nam je naše male nesramnosti in lumparije, ki pa nikoli niso bile osebno žaljive. Zame je bil prof. Terseglav idol in ta podoba še po petinštiridesetih letih ni zbledela. Morda tudi zato, ker sem z devetimi leti izgubil očeta, ki je bil velik prijatelj prof. Terseglava.«
Z dijaki, ki jih je zgodovina zanimala, se je zelo rad pogovarjal še po pouku. Včasih ga je kdo obiskal, velikokrat pa so ob nedeljah ali državnem prazniku šli na kakšen krajši izlet v okolico Jesenic. Nekoč so zašli na Vrtaškem vrhu nad Peričnikom. Zamudili so zadnji vlak in zvečer je v koči prof. Terseglav dijake neznansko zabaval z vojaškimi šalami iz prve svetovne vojne in jih zalival z vinom. Pravijo pa, da je bil tudi pri pitju ‘gospod’. Dijaki so to sprejemali kot del njegove posebnosti, ki je posebnost odrinjenega intelektualca.
Bežno smo opisali, kako se danes dijaki spominjajo svojega priljubljenega in cenjenega ‘Francla’ kot profesorja zgodovine. Poleg tega so opazili, kakšen jezikoslovec je profesor. Dijaki, ki so pozneje študirali jezikoslovje ali slavistiko, so bili pozorni, kako je profesor zgodovine znal razložiti prvotni pomen besed in posegel celo v indoevropski jezik, ali kako jim je razložil pomen besede s primerjavo v več jezikih, ali kako bi lahko tujko npr. akumulirati nadomestili s pristnim slovenskim izrazom gomiliti, nagomiliti itd.
Na podlagi jezikoslovja je zagovarjal teorijo, da so Slovenci staroselci in prvotni prebivalci na ozemlju kamor so se šele kasneje pričeli naseljevati Slovani. Ljubitelje latinščine in poezije je navduševalo njegovo znanje in poznavanje obojega. Slavist in pesnik Valentin Cundrih je na platnicah zgodovinskega zvezka imel z lepopisnimi črkami napisan svoj latinski prevod Prešernove pesmi Koritku, ki jo je iz nemščine prevedel v latinščino. Profesor Terseglav jo je mimogrede prečital in brez besed popravil De mortem v Ad mortem homo demittitur itd.
Maturanti letnika ¹⁹⁵³⁄₅₄ so opazili, da je njihov razumevajoči razrednik tudi dober pedagog in psiholog. V njihovem razredu so imeli čudaškega dijaka »smešnega obnašanja in govorjenja«. Imel je manjvredostni kompleks in se je kar naprej hotel izkazovati. Nekoč je stal na hodniku nad stopniščem in profesorju ruščine Kopaču baje pljunil na plešo. Po najkrajšem postopku je sledil ukor z izključitvijo. Razrednik Terseglav dijaka ni mogel rešiti. Posvetil pa je uro zgodovine, da je razložil sošolcem prizadetega, da so nekateri ljudje lahko psihično razdvojeni. Prikazal jim je, da sta v sošolcu dve nasprotujoči si osebi, odrasla in otroška. Poleg vsega pa tudi ni bilo jasno, ali je res prav ta sošolec pljunil, če sploh je pljunil. Morda pa je prof. Kopaču padla na plešo kakšna smet?
V š. l. ¹⁹⁵³⁄₅₄ so postale za vse dijakinje obvezne črne halje. Profesor Terseglav je bil edini v profesorskem zboru, ki je temu nasprotoval in v razredu dijakom povedal, da so nedvomno praktične in v letih pomanjkanja dobrodošle, vendar pa »osebnost in lepoto deklice s črno haljo uničiš«. Zadnjikrat je bil prof. Terseglav razrednik v š. l. ¹⁹⁷³⁄₇₄. Tudi dijaki tega razreda so opazili, da imajo v razredniku zagovornika, »zaveznika« in razumevajočega človeka, ne le izrednega profesorja zgodovine. Tisto zimo je odpovedala centralna kurjava. Zgradba gimnazije je bila predvojna osnovna šola, še neobnovljena, ker nikoli ni bilo za obnovo denarja, čeprav so se v ozki dolini Jesenic v tem času na veliko gradile stolpnice in bloki. Dijaki so se oblekli v plašče in bunde, zrinili mize in stole na sredo, bojkotirali pouk in s tem pokazali svoj protest. Profesor Terseglav jih ni skušal ogreti s spraševanjem (kot drugi), ampak z živahno in duhovito razlago snovi: dijaki so uvideli, da razume proteste mladostnika.
Dijakom ni zameril njihovih neumnosti. Nekoč je moral dijak – vozač po maminem naročilu v jeseniški lekarni kupiti salmijak. S stekleničko je prišel v šolo in ker so imeli prvo uro zgodovino, se je naslonil prek klopi s stekleničko v roki in hlinil opitost. Sočutni profesor se je približal, mu vzel stekleničko in jo povohal. V hipu mu je vzelo sapo, začel je kimati in se solziti. Dijaki so se spravili nad sošolca, ker profesorja nikoli in na noben način niso hoteli prizadeti. Ko pride profesor k sebi, jim mirno reče: »Nič ne zamerim, ker je bila dobra potegavščina.«

stran: 075

Nekdanji dijaki so svojega priljubljenega profesorja bolje razumeli in na novo odkrivali njegove kvalitete na obletnicah matur, ko so bili zrelejši. Njegova veličina je ponovno zasijala v nepozabnih govorih, ker je bil odličen in duhovit govorec. Kdor ga je slišal prvič, je naredil nanj nepozaben vtis, kot je zapisal prof. Šifrer. »Ko je maturantom spregovoril razrednik Terseglav, sem hitro spoznal, da je to govor človeka, ki je široko razgledan in globoko razmišljajoč. Mladim ljudem, ki vstopajo v življenje, ima marsikaj povedati. Odtlej sem na starejšega kolego Terseglava gledal z nekoliko drugačnimi očmi, z očmi spoštovanja in občudovanja.«

Najhujši prekršek profesorja

Morda si zdaj že lažje predstavljamo, zakaj je moral prof. Terseglav z gimnazije, zakaj so ga na silo ločili od njegovih dijakov. Naredil je najhujše: mlade generacije ni vzgajal v ubogljive državljane, ampak v svobodne ljudi, ki bodo mislili s svojo glavo v smislu akademskega samospraševanja. Dijaki so mu za to najbolj hvaležni. V tem je vsa veličina prosvetnega poklica. Kdor v tem uspe, mu dijaki že za življenja postavijo spomenik, kot so ga prof. Terseglavu. Med njimi se najdejo tudi dijaki, ki so bili že v gimnaziji partijci. Tako je ob dvajsetletnici mature leta 1970 takrat visok politični funkcionar in eden vodilnih komunistov, čestital svojemu nekdanjemu profesorju za široka obzorja, ki jih je pokazal pri svojih predavanjih in ugotavljal, da bi moral biti človek s tako obširnim znanjem univerzitetni profesor.
V š. l. ¹⁹⁷³⁄₇₄ se v 4. b razredu pojavi dijak ZSMS-jevec, sin zagrizenega komunista, med vojno enako zagrizenega Hitlerjevega mladca. Zdaj njegov osemnajstletni sin hote ali nehote sproži plaz, ki je odnesel iz gimnazije prof. Terseglava. Ta je bil februarja 1974. na okrevanju v Rogaški. Dijakom 3. b, ki jim je bil razrednik, pošlje razglednico. Bila je last razreda in jo zataknejo za tablo. Lepega dne razglednica izgine. Nihče ne ve, kam je izginila, kdo jo je vzel. Čez dva, tri dni v razredu završi: sunil jo je ta in ta, dijak 4. b in jo ogorčen vrgel ravnatelju na mizo. Omenili smo že, da je bil prof. Bratko Škrlj ravnatelj gimnazije od 1970 do 1983, ortodoksen komunist. V prvih letih novoustanovljene gimnazije po prihodu iz partizanov je bil dijak »priljubljenega Franca Terseglava« katerega »široko znanje in toleranten odnos do dijakov smo občudovali« kot je sam zapisal. Zdaj nemudoma odnese razglednico – corpus delicti – na partijski komite, kjer je dana na vpogled vsem tovarišem. »Prvi dokumentirani prekršek« prof. Terseglava je zadosten razlog, da mora po nalogu partije pri priči leteti iz službe. Brez pojasnila, brez obtožnice, brez možnosti zagovora, celo brez vsakega ‘zakaj’. Ko pride iz zdravilišča, se v šoli ne pojavi, nikoli več. Noben dijak, niti iz njegovega razreda in noben profesor iz zbornice se od njega ne poslovi. Nikoli. Partijski komite občinske konference z odločbo prisili prof. Terseglava, da se upokoji. Ko se vrne iz zdravilišča, mora takoj poslati na Delovno skupnost Upravnega odbora Centra srednjih šol pismeno prošnjo za prenehanje delovnega razmerja. Profesor je primoran to storiti in prošnja je datirana z dne 4. marca 1974. V tistih dneh je prof. Terseglav ves obupan prišel z ženo na obisk k prijateljski družini. Spominjajo se njegovih besed, ko je skrušen sedel za mizo: »Veste, upokojili so me. Če bi vsaj vedel, zakaj. Menda zaradi razglednice.« »Vseh intrig boste za zmeraj rešeni,« so ga tolažili. Ni jim ušlo, da sta bila oba s ženo na koncu z živci. »V spominu dijakov vseh generacij boste ostali v najlepšem spominu, najbolj spoštovani in priljubljeni profesor ste bili!« Od takrat je bil profesor le bolj zagrenjen.
Dva dni po prisilni pismeni prošnji za prenehanje delovnega razmerja je na drugi seji zasedal Upravni odbor delovne skupnosti Centra srednjih šol Jesenice. Iz Upravnega odbora gimnazije ni bil vabljen noben profesor, zadošča torej tovariš ravnatelj. Zapisnik z druge seje UO CSŠJ z dne 6. marca je povzet v štiri točke. Da je zasedal le UO Centra srednjih šol preseneča toliko bolj, ker je bila Gimnazija Jesenice kot vse gimnazije podrejena direktno republiki.
Zapisnik se glasi: »Dne 5. marca 1974 ob 18. uri se je na zahtevo občinskega komiteja Zveze komunistov Slovenije sestal UO Centra srednjih strokovnih šol, da bi obravnaval vsebino dopisnice, ki jo je prof. Terseglav Franc naslovil na 3. b. razred gimnazije Jesenice, da bi zavzel do vsebine te razglednice določeno stališče.

stran: 076

Predsednica UO je članom UO prebrala dopis komiteja občinske konference ZKS. V dopisu je opisana vsebina razglednice, ki jo je profesor Terseglav Franc pisal 3. b. razredu kot njihov razrednik iz zdravilišča Rogaška Slatina. Nato so se seznanili s potekom dogodkov oziroma z obravnavo vsebine razglednice na Komiteju občinske konference ZKS. Nato so člani razpravljali o vsebini razglednice in ugotovili ter sprejeli naslednja stališča:
1. UO je obravnaval vsebino razglednice, ki jo je prof. Terseglav Franc naslovil na 3. b razred in ugotovil, da tako pisanje ni v skladu z novo sprejeto ustavo, ki jasno govori o ločenosti cerkve od države in o prepovedi vnašanja religije v šolo, zato tako pisanje obsoja in odklanja.
2. UO dopušča možnost, da je 62-letni profesor pod vtisom težke operacije in zdravljenja precej razmišljal o življenju in smrti, o čemer priča tudi citat na koncu razglednice: »Mors velociter, rapit nos atrociter« (neusmiljena smrt nas bo naglo pobrala – približni prevod), vendar to ne opravičuje takega pisanja, dasi gre za prvi dokumentirani prekršek prof. Terseglava.
3. Delovno skupnost Centra srednjih šol in 3. b razred, kjer je bil prof. Terseglav razrednik, naj se seznani s stališči, ki jih je s tem v zvezi sprejel UO na tej seji.
4. Člani UO pa menijo, da bo problem ideološke vzgoje na šolah treba obravnavati kompleksno na vseh ravneh od osnovnih šol do srednjih šol. Le načrtno in permanentno dolgoročno usmerjeno delo bo lahko bistveno spremenilo ideološke razmere na šolah. Člani UO kot tudi Občinskega odbora Zveze komunistov Centra, ki so ta delikt obravnavali, pa menijo, naj bi občinski komite skupaj z aktivom Zveze komunistov prosvetnih delavcev izdelal program in metodo za urejanje ideoloških razmer na vseh šolah jeseniške občine. Zato naj bo to koordinirana akcija ideološke in kadrovske komisije pri občinskem komiteju Zveze komunistov ter samoupravnih organov in Zveze komunistov na šolah. Prav tako UO meni, da bo za kadre v šolstvu treba poskrbeti že tedaj, ko gredo dijaki na študij na višje in visoke šole ter jih primerno stimulirati. Le tak izbor bo lahko prinesel boljše rezultate in šele ko bomo imeli lastne kadre, bo problem ideološkega izkrivljenja pouka počasi usahnil.«
Na koncu zapisnika pa sledi še pojasnilo: »O razpravi na komiteju občinske konference ZKS je zvedel tudi prof. Franc Terseglav, ki je nato naslovil na vodstvo Centra pismeno prošnjo za prenehanje delovnega razmerja, z dne 4. marca 1974. UO je prošnji ugodil, ker je imel prof. Terseglav odločbo o upokojitvi. Na tej osnovi je UO sprejel naslednji sklep: ugodi se prošnji prof. Terseglava za prenehanje delovnega razmerja z dne 4. marca 1974.«
Verjetno se je prof. Terseglav po upokojitvi počutil nekako tako kot obsojenec na smrt, ki mora sam napisati prošnjo za usmrtitev in se krivde ne zaveda. Pri njem ni šlo za fizično, ampak psihično uničenje. Tovariš Škrlj je takoj ubogljivo izvršil 3. sklep seje. Z upokojitvijo je seznanil UO Gimnazije Jesenice. Peščico profesorjev, ki so ga takrat sestavljali, je v pavzi, kar mimogrede, poklical v svojo pisarno in jim povedal, da se je prof. Terseglav upokojil. Bolan da je, večkrat je govoril o upokojitvi, pa so mu ugodili prošnji. Profesorji so bili vseeno malo začudeni, običajno se je vsak upokojil ob koncu šolskega leta. Toda kdo bi profesorju Terseglavu branil, da se upokoji, če si to želi. Profesorica, ki mi je o tem pripovedovala, se ne spominja, da bi tov. Škrlj sploh omenil kakšno razglednico. O njej je zvedela šele od nekaterih kolegov v zbornici, ti pa od dijakov.
Noben profesor se od kolege Terseglava ni nikoli poslovil, nobeden ga nič vprašal v zvezi s celotno zadevo. Prof. Mojca Janežič ga je nekoč slučajno srečala na cesti in že po nekaj besedah ugotovila, da je zelo potrt. Ob srečanju s prof. Cundričem mu je upokojeni profesor potožil, da mu je dolgčas …
Podobno kot z nekaj profesorji UO gimnazije v pisarni, je tov. Škrlj opravil z dijaki 3. b na razredni uri. Direktorica muzeja v Kranju Barbara Ravnik pravi: »Ne spominjam se, da bi govorili o razglednici, sploh pa ne, zakaj je bila tako usodna. Bili smo premladi, da bi se zavedali, da smo priče zgodovinskemu trenutku. Dobro pa vem, da smo bili vsi zelo prizadeti in užaljeni. Vedeli smo, da je razglednica na komiteju, tudi vedeli za dijaka, ki jo je odnesel. Nismo verjeli ravnatelju, da se je naš razrednik prostovoljno upokojil zaradi bolezni. Nikoli nismo sprejeli novega profesorja zgodovine. Bil je zelo ‘rdeč’ in tudi po izobrazbi ni segal prof. Terseglavu niti do kolen. Pred tem je poučeval le na osemletki. Novega razrednika prof. Kavčiča nismo krivili, novega za zgodovino pa smo.« Dijaki 3. b, kjer je bil prof. Terseglav razrednik, so se hoteli vsaj malo oddolžiti in pokazati hvaležnost svojemu nekdanjemu razredniku in profesorju. Maja so njega in ženo povabili na izlet na narcisne poljane v Javorniškem Rovtu in ju pogostili s piknikom. Ob tej priliki so se z njima tudi fotografirali. Prihodnje leto, ko so bili maturantje, so ga prosili, da se z njimi fotografira pred poslopjem gimnazije. Profesorski zbor mu kakšnega podobnega slovesa ni nikoli napravil.

stran: 077

Kaj pa danes v zvezi z upokojitvijo prof. Terseglava pove takratni ravnatelj tovariš Škrlj, trenutno predsednik Zveze borcev na Jesenicah? Med drugim mi pojasni: »V glavnem je bila to stvar gimnazije. Po Jesenicah se o tem ni nič govorilo.« Prekinem ga, da to ni bila stvar gimnazije, ampak partijskega komiteja. To opombo presliši in povzame: »Zakaj vznemirjati ljudi, ko sta že oba pokojna. To ni več relevantna zadeva!« (Z obema pokojnikoma je mislil prof. Terseglava in njegovo ženo).
In kako se dogodka z razglednico spominja nekdanji dijak 4. b? »Tista razglednica je krožila po šoli. Enkrat sem jo dal naprej iz ogorčenosti, kakšna naj bi šola bila in kakšna ni bila. Ravnatelju sem jo dal bolj v posmeh, češ, ta profesor pošilja take razglednice. Nekaj proklamira, nekaj drugega pa se dogaja. Naprej so zadeve sledile. Meniti se morate s prof. Škrljem. Kakšne razgovore so imeli v zbornici ni bila moja stvar.« Ali se dijak spominja vsebine razglednice? »Baje so bile čestitke za praznike, ne vem povedati kaj. Zame je bila sporna, ker se ni ujemala s takrat veljavnimi načeli. Z današnjimi očmi pa gledamo drugače.«
In kakšno mnenje o kazenski upokojitvi, kratenju dobrega imena in časti prof. Terseglava ima partijski dirigent Jože Varl? »To so bile interne šolske neumnosti, neprijeten ‘špetir’. Profesor je bil na okrevanju, njegovi dijaki pred maturo, zato jim je zaželel, naj jim bog pomaga. V tistih časih je bilo hudo kaj takega napisati. Profesor je bil precej star, utrujen, sam je želel v pokoj. Sit je bil ‘sekiracij’. Po naši osamosvojitvi so ga nekateri želeli rehabilitirati. Zakaj le? Vsi so ga imeli radi in ga spoštovali. Ne rabi rehabilitacije,« ugotavlja Jože Varl. Resnično, prof. Terseglav je ne potrebuje. Potrebuje jo postopek prisilne upokojitve, nedokazana in nepojasnjena krivda profesorja, blatenje njegovega dobrega imena. Zato so besede, da ne rabi rehabilitacije, pritlehna floskula partijca.
Kakor hitro so politične razmere dopuščale, 16. nov. 1990 je prvič v javnosti objavila članek o profesorju Terseglavu njegova nekdanja dijakinja Darinka Sedej, novinarka časopisa Gorenjski glas z naslovom »Zaradi razglednice ob službo in dobro ime«. Za to pozornost in ljubezen do pokojnega profesorja so ji še danes njegovi dijaki zelo hvaležni. Ne zato, ker bi prof. Terseglav potreboval rehabilitacijo, ampak ker je prvič v javnosti spregovorila, kakšnega profesorja so uničili in zaradi kakšnega razloga.
In končno, kakšna je bila vsebina razglednice? V omenjenem članku jo je Darinka Sedej citirala takole: »Lepo vas pozdravlja Vaš, trenutno ex-razrednik. Za življenje Vam navajam dva izreka: Spominjaj se Gospoda, svojega Boga v dnevih svoje mladosti, preden pridejo leta, ko porečeš: Niso mi všeč. Skrbite najprej za Božje kraljestvo in njegovo pravico, vse drugo bo navrženo. Mors velociter rapit nos atrociter.« (Kmalu pride bridka smrt, čaka nas že grob odprt, op.V. K. ).
Profesor Franc Terseglav je umrl 22. februarja 1978, štiri leta po prisilni upokojitvi. Iz življenja ga ni ugrabila ‘mors velociter’ kot nekatere njegove nasprotnike, ampak mu je Sestra smrt – prečiščenemu v telesnem in duševnem trpljenju – spokojno zatisnila oči. Lačnega in žejnega pravičnosti ga je povabila v Božje kraljestvo. »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« (Mt 5, 10)
Nekaj njegovih dijakov iz Radovljice predlaga, da bi se Gimnazija Jesenice imenovala po prof. Francu Terseglavu, ali da bi mu na poslopju odkrili spominsko ploščo. Doprsni kip pred poslopjem pa bi mu z največjim veseljem postavil akademski slikar in kipar, tudi dijak prof. Terseglava, Boni Čeh. Vemo, da se te želje po vsej verjetnosti ne bodo izpolnile. Gotovo pa se bo uresničila izjava prof. Terseglava, da se prava zgodovina lahko piše šele 50 let po smrti tistih, ki so jo ustvarjali. Morda je to zgodovino že pričel pisati njegov nekdanji dijak, zgodovinar Jože Dežman. Za študij zgodovine se je odločil prav zaradi svojega profesorja, o katerem danes pravi, da je »prebijal vse takratne okvire, užival zvezdniški status« in da njegova »setev postaja pedagoško plodna«. Bo on eden od zgodovinarjev, ki mu bo s svojim delom postavil spomenik?