Avtor: Janez Juhant

Šestdesetletnica osvoboditve in formalna uvedba revolucionarnega stanja v Sloveniji je bivše sile spet združila v prikrivanju revolucionarnih usedlin in dokazovanju, da je bilo vse medvojno in povojno dogajanje le osvobodilna borba. Posledice revolucije: povzročitev medvojne državljanske vojne, povojni teror in revolucionarni poboji, uvedba prisilnega stanja naj bi bile le spodrsljaji in napake. Odločilno vlogo pri vzdrževanju te nelogike igrajo premeteni »spreobrnjenci«, ki jih je komunistična tajna policija že vseskozi uporabljala za izvajalce svojih načrtov. Zdaj še vedno služijo svoji navezi in jih ni sram javno lagati in še naprej poceni prodajati svoje človeško dostojanstvo. Tipičen primer sta predsednik Zveze borcev in nekdanja predstavnica DEMOSa, ki je že nekajkrat zamenjala svoje barve.
Na prevarah se revolucija lahko hrani in vzdržuje dalje, saj je ljudi vpletla v nevarno igro in od njih terja dosmrtni davek, da bi bila revolucija lahko »večni projekt«. Če so totalitarni režimi, kot pravi Hannah Arendt, prevzeli popolno oblast nad človekom in družbo, je komunizem uvedel še dodatne antropološke spremembe v človeku, ga obrnil na glavo, obenem mu pa dokazoval, da stoji na nogah. Posledica je trajno pohabljenje človeka.
Razvoj moderne znanosti in tehnologije je sooblikoval tudi moderne sisteme. Služili naj bi čimbolj natančnemu in urejenemu delovanju človeka in družbe. Družbeni sistem naj bi postal urejen in uspešen stroj, ki do potankosti določa življenje posameznika in družbe. Moderni nacionalni in imperialistični sistemi utelešajo ta razvoj. Natančna izvedba te novoveške težnje in višek te samosvoje in samozavestne zamisli predstavljata nacionalni socializem in komunizem. Bila sta sistem natančnega in celovitega obvladovanja in nadzorovanja življenja posameznika in družbe do komaj slutenih in predstavljivih razsežnosti, celo v obvladovanju in določanju človekovega miselnega procesa. Z razpadanjem sistemov se zdaj post-moderni človek upira totalitarnemu nadzoru, da bi končno lahko uveljavil svojo individualno posebnost in se izvil iz okvira »stroja« moderne.
Objektivni razlogi za to, da je ta stroj mlel tudi Slovence, so znani: druga svetovna vojna, vloga KP v Jugoslaviji in Sloveniji, konstelacija mednarodnih političnih sil, ki jo je pogojeval moderni politični »stroj«. Bolj zapleteni so nacionalno-subjektivni vzroki.
Preden jih predstavimo, je treba nekaj reči o izjemno pomembni vlogi katoliške Cerkve v teh procesih razvoja moderne družbe. Cerkev si je prizadevala kot sistem konkurirati izzivalnim sistemom moderne in se skušala tudi sama temu primerno sistemsko tako organizirati, da jim bo mogla kljubovati. Njena vloga v zadnjih stoletjih kaže vedno bolj obrambno držo; po logiki svojega delovanja pa se ni mogla – kljub prizadevanjem – enakopravno in enakovredno postaviti po robu sistemom moderne.
Na Slovenskem se je na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje posrečilo združiti katoliške sile v plodno in dejavno narodno enoto, ki je po svoji verski, kulturni, gospodarski, socialni in politični usmeritvi postala gonilna sila narodovega življenja. Liberalci so daleč zaostajali. Njihova nemoč se je prelevila v jugoslovanski oportunizem, ki je sooblikoval med obema svetovnima vojnama negativno izkušnjo Slovencev s prvo Jugoslavijo.
Poznavalci po vsem svetu se sprašujejo, zakaj je bleščeča laž komunizma tako učinkovito uspela mobilizirati množice. Družbena (gospodarska) stiska v tridesetih letih 20. stoletja je terjala hitrih rešitev in propagandisti totalitarnih sistemov so spretno izkoriščali položaj. V stiski ljudje težko razlikujejo med lažjo in resnico, zato uspevajo bleščeči operativni sistemi, ki ponujajo na videz poceni in hitre rešitve. Katoličani so se s svojo dolgoročno duhovno energijo zdaj znašli v obrambni drži. Žal je treba dodati, da jim je tudi te duhovne moči primanjkovalo, da bi znali združiti v plodnem dialogu svoje vrste in v duhu zbornosti ponuditi deželi novo življenje. V zapletenih okoliščinah vojne in revolucije pa je ob fizičnem nasilju revolucionarnega stroja ostalo le še vprašanje, kako ohraniti življenje in preživeti ob premetenih obljubah raznovrstnih propagatorjev.
Zakaj smo Slovenci morali doživeti tako hud izziv te zgodovine moderne, je vprašanje, ki kljuje še posebej v srcih številnih, ki jih je ta moderni »stroj« ranil, prizadel, jim vzel najdražje. Ali bi se mogli slovenski katoličani temu izogniti ob večji budnosti v preteklosti, ko je bila v Sloveniji le peščica komunistov? Italijanski katoliški mislec in poznavalec dobe moderne, ki je predvideval čase, ki prihajajo, je že na začetku 19. stoletja zapisal: »Človek mora dojeti, kako v stiski opozoriti na bistveno. Koristno je, da je skupnost pripravljena na padce in da se včasih prepusti najbolj ekstremni nevarnosti, kajti potem se lahko vrne k izvorom, opozori vodilne – če že ni prepozno – naj nič več ne mislijo na (malenkostne) zunanjosti, pač pa se posvetijo ohranitvi družbe.« Se je sploh mogoče temu izogniti? In kako verjeti, da so padci in nevarnosti odrešilni. Ni pojasnila, ostaja pa upanje vere, da si svoboda, resnica in pravičnost utrjujejo svojo pot s trpljenjem in žrtvijo križa. Od ranih let me je ta resničnost zaznamovala ob tihi Kalvariji moje stare mame. Izgubila je dva sinova, enega so ubili komunisti v partizanskih vrstah, drugega na Teharjah. Tretji je sicer prišel kot invalid iz nemške vojske domov, prestal novomeške in šentviške zapore, a od posledic ostal na vozičku ter moral potem zaradi preživetja v Nemčijo. Babičina vera je sicer skrivala Jobov zakaj, vendar je njen obraz odražal predanost in upanje. Ne da se ubesediti takih skrivnostnih globin osebnih dram, še manj drame naroda, ki je trpel, krvavel in upal na odrešenje. Obljubljali so mu sicer hitro odrešenje, a navidezna svoboda se je hitro odela v črnino, ječe in preganjanje. Lahko se sprašujemo z Jeremijem: »Rekel si: ‘Gorje meni, da Gospod kopiči žalost na mojo bolečino! Utrudil sem se v svojem vzdihovanju in ne najdem pokoja.’ Tako mu povej: Tako govori Gospod: ‘Glej, kar sem sezidal, podiram in kar sem zasadil, rujem!’ To velja za vso deželo« (Jr 45, 3–5). Na koncu Jeremija opogumlja svoje nesrečno ljudstvo in obljublja uničenje vseh malikov. Ali pa jih je sploh mogoče uničiti? Se ne pojavljajo vedno znova? Nihče ni popolnoma varen pred njimi. Niti pogani niti kristjani ne moremo vnaprej zagotoviti »čistosti« in »resnice«, kajti samo Kristus je pot, resnica in življenje.
Revolucija nas je zaznamovala z lažjo in neobčutljivostjo, z ne-redom in izjemnostjo. Ljudje so si prisvojili božansko pravico v smislu »Vse delam novo«. Ker jim je manjkal božanski pregled, je ostalo pri povprečju in ponavljanju »že videnega«. Še več: pretrgane so bile ustaljene navade, ki so omogočale ljudem normalno življenje. Revolucionarni kaos je opral in zmešal glave, da še vedno iščemo normalnost. Vsi smo okuženi od lahkosti in blišča revolucionarnega zanosa. Ker se ni uresničil kot raj na zemlji, ostaja še vedno umišljen in sanjan. Poleg uničenih življenj, razseljenih oseb, podrtih hiš, vasi in mest, je pustil dediščino blišča laži, ki hromi srca, da bi mogla pogledati resnici v oči, ljudem v obraz in zgodovini priznati, da tehta in sodi s svojo tisočletno tehtnico. Zaplankani v omejenost stranpotne enkratnosti, se še vedno pobiramo, da bi se osvobodili za trdno prihodnost. Sanje so uročile ne le nje, ki so si z njimi prisvajali totalno oblast, pač pa še mnoge, ki so upali, da je mogoče ustvariti novega človeka enostavno in hitro. Zato ta zapis spremlja presenečenje ne le nad trdovratnostjo revolucionarjev in njihovih predanih sodelavcev, ki so verjeli v združenje revolucionarne udarne pesti in krščanske duhovne podlage, pač pa še bolj nad lahkostjo misli vseh, ki so revolucionarno dogajanje spremljali od strani ali jih je celo zaznamovalo kot neposredne ali posredne žrtve. Torej, kako bi mogli terjati prisebnost v tako zapletenih razmerah revolucije in vojne, če to pogrešamo tudi v letih tranzicije? Sprašujemo pa se, kako je s svobodo in samostojnostjo krščanske osebe, če jo lahko vsak vihar izruje iz njenih korenin. Kje so se porazgubile vse duhovne sile stoletnih krščanskih vekov? Ali pa smo kristjani v tekmi moderne tudi sami pristali pri pozunanjenju in organizacijskih okvirih brez temeljne duhovne podlage. Je tudi nam oseba-človek postala poljubno tržno blago, s katerim lahko vsakdo počne vse, da le služi ustvarjanju »novega reda«. Tako so razmišljali nekateri že med vojno, tako se zdi, da se opredeljujejo mnogi v tranziciji. Zdaj je odpadel še hermetični pokrov, ki nas je navidezno povezoval oziroma tlačil skupaj in ostal je le še kaos in človek brez cene. Medtem ko Evropa sicer tudi včasih žonglira z osebo, ljudje postkomunizma še težje spoštujemo njeno ceno, saj nam zaradi kolektivne preteklosti ne pomeni dovolj, da bi znali braniti njene vrednote in njeno ceno, zato nam je zdaj človek pogosto zgolj splet silnic, ki prevladujejo.
Kaj se nam je zares zgodilo, ni lahko dojeti in morda bodo to ustrezno opisali šele zanamci s primerno zgodovinsko oddaljenostjo.
Šestdesetletnico doživljam kot žalostno moro, ki nas je potisnila v geto in vzdrževala v temi. Sprašujem se, zakaj je naš narod (in seveda tudi drugi s podobno usodo) moral izgubiti svoje najboljše ljudi in toliko časa živeti v strahu in negotovosti, kar še danes povzroča, da ne zmoremo in ne znamo živeti normalno. Obletnica in njena vsestranska simbolika je obveza za preganjanje strahov iz naših duš in naših sredin. Čakam na očiščenje, upam, da bomo živeli kot bolj zrele in pokončne osebnosti. Tega nam ne bodo mogle dati zunanje okoliščine, čeprav je demokracija pogoj za normalen razvoj, a njena usoda je v krhkih človeških posodah. Kot kristjan se namreč zavedam, da ljudje ostajamo nepopolni. Krščanstvo nas zavezuje k stalnemu očiščenju in ponovni zavezi resnici. To pomeni stalno nujnost razčiščevati razmerja v nas, med nami in v svetu. Sprenevedanje o preteklosti je slaba popotnica za dobro prihodnost. Zato je lustracija potrebna, a uspešna le ob pripravljenosti pogledati resnici svoje osebe, svoje skupine in svojega naroda v oči in v dialogu iskati pristne temelje človeka in družbe.
Po besedah Jozefa Tischnerja ljudje postkomunizma »nesrečnega daru svobode« še ne znamo dobro uporabljati kot sposobnosti, da delujemo kot samostojne in odrasle osebe. Tudi ljudje Cerkve, ki je od Kristusa prejela in posredovala ta dar Evropi in svetu, pogosto s strahom gledajo na samostojnost človeka kot osebe. Ravno osveščene, samostojne, razgledane in z vero prežete osebe lahko premagujejo prevare in ozkosti neposredne ujetosti, ki jo prinašajo pasti življenja oseb in družbe. Le v globini vere je dovolj razlogov za premagovanje strahov. V njej je tudi sidro za upanje, da bomo kljub oviram v grešnih strukturah družbe (Janez Pavel II.) in omejenosti samega sebe polagoma le jasneje pogledali na ta težki čas in vlogo posameznikov in skupin v njem. Predvsem pa, da bomo s pravičnostjo in spoštovanjem tehtali usode njegovih akterjev in predvsem nikoli ne pozabili njegovih žrtev.