Avtor: Branko Rebozov

Srce od smrtne žalosti bolno

se po molčanju dolgem je izreklo,

kar ga v samotnih je nočeh morilo,

kar ga na tujem je vsa leta peklo,

se spremenilo je v en sam pridušni klic:

Domov! Vrni se domov!

Domov,

pa ne na snidenje in slavljenje veselo,

na žalovalno čutje pri mrliču,

na smrtne žalostne obrede,

kot vabijo, ko smrt je v hiši,

ko v hiši je najgloblja žalost,

ko brez tolažbe so domači,

ko za temno zagrnjenimi okni,

in za močno zapahnjenimi vrati

ljudje šepečejo in molijo v vasi,

ko strašna vest gre iz kraja v kraj

in iz srca v srce,

in vzdih obupen k Bogu

po vsej prestrašeni deželi naši:

S Koroške so vrnili vse.

Vse vozijo v Kočevski Rog.

Mučijo in streljajo, morijo vse.

Ko materam so prepovedali jokati,

prepovedali ženam nositi črne rute,

prepovedali dekletom žalovati,

nihče ni smel doma prižgati sveče,

nihče po njih kaj spraševati,

o njih kaj vedeti, o njih kaj reči;

bil njih pogreb je ukazan molk,

molk ljudi edini njih pogreb.

Ko vzdolž železnice koroške,

ko vzdolž železnice gorenjske,

in vzdolž železnice dolenjske,

vzdolž proge štajerske

níhče od strahu ni mogel spati,

vsi so se čutili sami kot v grobu

in skrivaj v temi prisluškovali,

ko so vlaki iz temé v temó drdrali,

ko živinski so vagoni grozo sopli,

kot bili bi vklenjene pošasti;

od človeške žive teže in tesnobe

je kolesje škripalo in se lomilo jeklo,

komaj vlekle so demonske sile,

tračnice se vile kot dve kači,

kot pošastni kači vlak vodeči …

V linah vlakov so oči žareče,

potopljene v smrtni mrak,

zrle zadnjikrat vasi domače,

polja in travnike pa okamenele …

Luna kot razžarjena lobanja

v beli roki večnega grobarja,

kot zgubljene duše bi iskala,

je z neba svetila nočni svet

in ga čarala v pokopališče.

Joj, od teže od dira vlaka

se zemlja grozno tresla,

od idealov svetih poteptanih,

od oskrunjene mladosti,

od sovraštva smrtnega,

od ljubezni uničene med brati,

se zemlja tresla kot nikoli.

In ljudje slutili so, že vedeli,

da v zastraženih vagonih nočnih

v srcih mater in očetov in sinov nesrečnih,

da v živinskih tajnih je vagonih

valovalo, se penilo in besnelo morje,

rjoveli v svoji biti ujeti levi,

sonce ugašalo, se trle zvezde,

pred demonsko krutostjo in zlom

trgalo se s svojih je osi vesolje.

In ljudje slutili so, že vedeli,

da so vlaki nočni prepeljavali

klavne žrtve v žrelo Roga,

da bil je njihov strojevodja in poveljnik smrt.

Cvetje z naših polj, v maju pokošeno!

Hrasti z naših gor, posekani v pomladi!

O, nesrečni rod! Up življenja ubit!

Joj, brezboštva in nesmisla in napuha delo!

In ljudje so svojo dušo krvavečo

morali tajiti in na mitinge od doma iti,

noro vriskanje poslušati vso noč,

hvalam zmagi ploskati in grožnjam,

lastnim preganjalcem vzklikati in peti,

gledati med plesi podivjanimi

smrt krvavo vso harmoniko igrati,

z gosti in povabljenci napivati

in pijano pred ljudmi plesati in plesati,

krikati in vriskati in vzklikati:

Vso svobodo zame! Drugim molk in smrt!

O, Bog sveti, nedoumljivi Bog!

Kako ne bil bi jaz na tujem strt,

ne hrepenel vrniti se domov,

past na kolena pred grobovi bratov,

slišati še enkrat potrkavanje zvonov

in opraviti tam žalni svet obred?

Kje naši ste morilci in sovražniki!?

O, brez vas živeti je hudo, težko umreti!

Sprejmite že enkrat dar naš spravni!

Našo nedoumljivo smrt!

Kaj še hočete od nas?

Vam pa, bratje, v črne zemlje krili,

ki vas tlačijo po breznih skale,

bratov nepremagano sovraštvo

in nenehno žalovanje strašno!

Žrtvi vaši klanjam se na tujem,

z duhom verujočim v naš pravični boj,

in z razklanim srcem, toda zvestim,

ki so vaše in so naše Žale.

Buenos Aires ¹⁹⁶⁸⁄₂₀₀₅