Avtor: France Hrbljan, Tine Velikonja

Uvodne misli

Pisali smo že o tem, kako je bila celega pol stoletja in je še sedaj ena najbolj vročih želja slovenskih pisateljev napisati epohalni zgodovinski roman o dogodkih v času 2. svetovne vojne in po njej. Niso hrepeneli samo po spretni zgodbi, ki bi z obrtniško brezhibnostjo govorila o dobi, ki je usodno razcepila Slovence, ampak po darovih genija. Zato se niso zgledovali po ameriški verziji V vrtincu Margareth Mitchell, ampak si zamišljali nekaj takega, kot je Vojna in mir Leva Tolstoja. Zlasti pa jih je mikal Tihi Don Mihaila Šolohova, saj podobno kot pri nas vsebuje oboje, komunistično revolucijo in državljansko vojno. Miško Kranjec se je lotil naloge s serijo romanov Za svetlimi obzorji, Vladimir Kavčič s trilogijo Tja in nazaj, Od tu dalje in Onkraj in še dlje, za slovensko ljudstvo pa je bila najbolj berljiva Ukana Toneta Svetine. Žal se nobeden od njih ni niti približal umetnini Šolohova. Avtorjem so upravičeno očitali, da so svoje zgodbe bolj štancali kot ustvarjali, še huje pa, da se niso mogli znebiti ideološke okorelosti. Prav pri vseh je bilo na koncu jasno, da je bil zanje partizanski upor proti okupatorju tisto pravo, odpor nasprotne strani, čeprav naravni odgovor na revolucionarno nasilje, pa zaradi naslonitve na okupatorja skrajno sumljiv. Toliko so bili previdni, da besede izdajstvo niso izgovarjali, dalo pa se jo je prebrati med vrsticami. Pisateljem je manjkalo torej oboje, tako kritična razdalja kot umetniška moč. Še najbolj se je taki zamisli približal Vitomil Zupan. Romane Menuet za kitaro, Komedija človeškega tkiva in Levitan bi moral samo tesneje povezati, jih nazorneje vgraditi v zgodovinski okvir in še bolj konkretno postaviti na slovenska tla, pa bi šlo. Z isto vnemo in umetniško močjo bi se v eni ali dveh knjigah lotil še nasprotne strani, pa bi Slovenci dobili mogočno sago v petih knjigah o svoji državljanski vojni, na katero bi bili vsi ponosni. Seveda Zupanu kot pravemu umetniku kaj takega ni padlo niti na um. Za podvig ne zadoščata samo umetniški navdih in dar, ampak sta potrebna racionalni načrt in stroga disciplina. Šolohovu je uspelo in je svojo Nobelovo nagrado še kako zaslužil. Čudež je pri njem tem večji, ker mu je zrelo in obsežno delo uspelo napisati komaj nekaj let po dogodku. Domnevajo, da je začel snovati in pisati že med vojno, sumili so celo, da naj bi bil pravi avtor neznani belogardistični oficir. V svojem romanu Zorana ledina, ki je sledil Tihemu Donu, se nam kaže v čisto drugi luči. Pred seboj imamo realsocialističnega propagandista, ki ne skriva svojih namer. Zato dvom, ali sploh gre za istega človeka. S pomočjo primerjalne jezikovne analize so Šolohovu vseeno priznali avtorstvo. Glavni junak Tihega Dona je kozaški fant Grigorij, ki se kot belogardistični vojak prebija skozi vse štiri dele romana. Trepetamo za njegovo življenje in držimo figo, da bi mu ga uspelo ohraniti. Neskončno nam je hudo, ko ga na koncu izgubi. Tudi zgodba, ki jo objavljamo, je na zunaj podobna, razlika je v tem, da jo naš junak preživi in nam jo pripoveduje sam.

Vaški stražar

Rodil sem se 14. aprila 1923 na Velikih Blokah v družini malega kmeta v hiši, v kateri smo še sedaj. No, malo smo jo popravili in preuredili. Otroci smo bili trije, najstarejša je bila Angela, v sredini jaz, Tone najmlajši. Sestra je poročena v Novi vasi, Toneta pa so kot vojaka Rupnikovega bataljona ubili po vojni. No, o njem bom še pravil. Na Bloški planoti, ki leži nad 700 m visoko, nas je pred vojno živelo tisoč ljudi. Nekako smo shajali, čeprav nas je bilo prav toliko kot danes in nismo imeli ničesar drugega kot ubogo zemljo. Zdaj hodimo v službo na vse konce in imamo v Novi vasi tovarno. Pa nismo bili lačni, nekaj bistrih fantov so dali celo v šole v Ljubljano. Pridni smo bili in obdelovali vsako zaplato. Po naših gričih ni raslo grmovje ali drevje, ampak trava. Celo Blošček je bil gol do vrha. Košnja je trajala dva meseca. Koruza ni rodila, dobro pa krompir in žita. Dela je bilo dovolj tudi v gozdu.
Ob razpadu Jugoslavije sem imel 18 let. Pomagal sem doma na kmetiji in priložnostno drugod, za zidarja sem se izučil šele po vojni. K partizanom me ni mikalo. Prehitro so prišli z barvo na dan. Za nas so bili razbojniki, ki so nas ropali in ustrahovali. K vaški straži sem vstopil 12. januarja 1943. leta. Ko sem dobil poziv, naj se zglasim, se nisem obiral. Doma se ni dalo več ostati. Kam pa naj bi sploh šel? Skupaj z drugimi sem se priglasil v stari šoli v Novi vasi. Nekaterim se je posrečilo, da so se vojaščine rešili, med drugimi Jožetu Drobniču, očetu sedanjega ministra za delo Janeza Drobniča. Doma je bil iz naše vasi, pa se je oženil na Kobilo nad Sodražico. Imel je hudo napako, iz ust se mu je namreč širil tak smrad, da ni bil za med ljudi. Ozena, pravijo, se reče njegovi bolezni. Antibiotiki so zdravilo zanjo, teh pa takrat še ni bilo. Vrtel se je okrog komandanta in mu pravil o svojih težavah. Zaradi svoje bolezni se je izvlekel ven. Vsaka stvar je za nekaj dobra! Utrdili smo se nad Faro v hangarju, ki so ga bili leta 1935 postavili jadralci. Otroci smo jih hodili gledat. Zabili so kolec, napeli elastično vrv, nategnili do konca: »Pripravljeni, naprej, teci, teci, spust!« No, v ta hangar so se zatekli vaški stražarji z Runarskega, potem ko so jih v noči med 23. in 24. decembrom 1942 od tam prepodili partizani. Komaj so se rešili. Tam so nam naredili postelje, bilo nas je čez sto.
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 partizani še niso dobro opravili s četniki v Grčaricah, ko so bili že nad nami. Obkolili so nas 9. septembra in zahtevali predajo. Naš poveljnik Franc Omerza-Orehek je imel pri Dominetu pregovore z njimi. Vsi smo na začetku upali, da se bo dalo dogovoriti. Računali smo tudi na izpad, saj nas je bilo več kot dvesto. K nam so namreč prišli tudi vaški stražarji, ki so se umaknili iz Loškega Potoka pod poveljstvom Pavla Poženela-Medveda. Našega obotavljanja je bilo konec, ko so nas tam od Runarskega začele zasipati granate. Obstreljevali so nas Italijani pod partizanskim vodstvom. Ni bilo prave volje za odpor ali izpad, saj tudi nismo vedeli, h komu in kam naj bi šli. Tako smo se zjutraj 13. septembra predali. Obljubili so nam, da se ne bo zgodilo nikomur nič žalega. Komaj so izrekli to obljubo, so jo že prelomili. Spravili so nas na kup, pripeljali tri tovornjake in prišli s papirjem. Nobenega zaslišanja, samo tisti list. Kdor je bil klican, je moral na avto. Ko je bilo branja konec, so bili tovornjaki polni. Odpeljali so, mi pa smo gledali za njimi in ugibali, kam gredo. Kasneje smo izvedeli, da v Kočevje. Večino od njih so postrelili po kočevskih in ribniških moriščih ali poklali na Mačkovcu pri Krvavi Peči. Ko smo čakali, kaj bo z nami, smo opazovali kolono Italijanov, ki je zasedla cesto med Novo vasjo in Glino, najmanj tisoč jih je bilo. Posedali so po travi in čakali, kaj bo z njimi. Nihče se jih ni dotaknil. Tiste, ki smo ostali, so po nekaj urah izpustili domov.

Partizan

Doma sem bil samo teden dni. Še septembra 1943 je bila razglašena splošna mobilizacija v partizansko vojsko. Zajela je vse moške med 16 in 45 letom. Za spodnjo mejo so določili letnik 1927. Škilarjev Lojz iz Raven, pisal se je Ivančič, bi moral biti star 16 let šele čez dva meseca, pa ni nič pomagalo. Zato se je skril, kasneje pa zatekel v Grahovo, kjer je bil ob napadu na postojanko še ne 16 let star vržen v ogenj. Z bratom Tonetom sem se javil, kot se spodobi. Dali so nas gor na hangar pri Fari, bilo nas je čez tristo, nato pa za nekaj dni v kasarne v Velikih Blokah.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: France Hrbljan

Od tam so nas gnali po cesti skozi Bloško Polico do Loža. Začelo se je politično prepričevanje. Nekaj dni smo poslušali politične komisarje, da se ne borimo samo proti okupatorju, ampak za družbeni red, v katerem bomo vsi enaki, ko ne bo davkov, zemljo bodo razdelili med nas, tudi graščinske in državne gozdove. Postali smo vojaki Loške brigade. Razporedili so nas po četah in oborožili z italijanskim orožjem. Vsak je dobil kapo z rdečo zvezdo. Jaz sem svojo stlačil v žep. Nikdar si je nisem posadil na glavo.
Najprej smo odšli napadat Rakek, nato pa železniško progo med Rakekom in Ivanjim selom. Iz varne razdalje smo obstreljevali vlakovne kompozicije, v katerih so Nemci vozili vojaški material v smeri proti Postojni in naprej. Po nekaj dneh bojevanja, bilo je zjutraj, ko se je ravno dvigala jesenska meglica, zagledamo nekaj sto metrov pred seboj nemške mitraljezce. Kakih petnajst jih je bilo postrojenih v strelsko vrsto. Za vsakim je šel pomočnik in nosil na ramah redenike streliva. V sklonjeni drži so se nam približevali. Ko je začelo pred nami na vsej črti ropotati, ni bilo sile, ki bi nas lahko zadržala. Na srečo so merili previsoko in so krogle samo klestile veje nad nami. Njih je bilo trideset, nas pa osemsto, pa so nas vseeno pognali v beg. V Bezuljaku na Menišiji smo se za silo uredili, potem pa po robu gmajne dosegli dva kilometra oddaljeni Selšček. Čeprav so z nami bežali tudi oficirji na konjih, so začeli groziti novincem, da nam bodo že pokazali, kam s strahopetci. Nismo dolgo čakali, ko so iz neke štale prignali osem partizanskih novincev. Razglasili so jih za dezerterje. Bili so med prvimi, ki so pribežali. Roke so imeli zvezane od zadaj, ob vsakem na strani pa vojaki s puškami. Gledali smo za njimi, kako so šli po poti mimo cerkve proti Špički. Iz bližnje hiše je stopil komandant Gedžo z italijansko brzostrelko v rokah in šel za njimi. Kmalu je zaropotalo.
Od strahu se še par dni nismo upali pogovarjati med seboj. Naslednje dni smo bili noč in dan na pohodu po notranjskih vaseh. Kadar smo naleteli na Nemce, smo bežali. To bi še prenesel, če ne bi vmes, ko bi se morali odpočiti, uprizarjali lova na belogardiste. Čistka. Tri so že odpeljali, bal sem se, da bom zdaj jaz na vrsti. Po spopadu pri Bezuljaku smo spet bežali. Izkoristil sem zmedo in ušel domov. Dokler si bil pri njih, jim ni bilo mar, kaj bo s tabo, kdaj se boš odpočil, kje boš spal, kdaj se boš do sitega najedel in koliko zmore tvoja puška, ko pa te je zmanjkalo, so napeli vse sile, da bi te dobili. Po nekaj dneh so prišli pome. Hiša zaklenjena, žive duše nikjer. Pa so vpraševali in izvedeli za mater in sestro, ki sta delali na njivi. Da sem pobegnil in sem zanesljivo doma. Prisilili so ju, da sta odklenili vrata, in materi grozili, da jo bodo ubili, če se ne oglasim. Slišal sem jih in se šel pokazat. Vedel sem, da se mi ne piše dobro. Zaprtega so me imeli v zadrugi v Novi vasi s še desetimi podobnimi grešniki. Čez dober teden nas je prav toliko do zob oboroženih partizanov gnalo mimo Metulj skozi gozdove pod Bloščkom proti jugu. Nas bodo ustrelili? Sklenil sem, da bom skočil, čim nas bodo začeli postavljati v vrsto. Najbolj sumljivo je bilo videti, ko smo po gozdni poti prišli do Racne gore in so razglasili počitek. Bil sem napet kot struna. Pripravljal sem se, da bom zdaj zdaj planil. Pa ni bilo nič. Čez pol ure smo vstali in naprej do Loške doline. Ko smo zagledali Knežjo Njivo, se nam je odvalil kamen od srca. Tam je bila Loška brigada, kamor smo spadali. Iskali so vojake za deset mul, ki so jih pobrali Italijanom. Če se ne bo javilo dovolj prostovoljcev, bodo določili kar tako. Prvi sem dvignil roko. Zavedal sem se, da je z mulo veliko dela, vedel pa tudi, da me zaradi nje ne bodo pošiljali v prvo vrsto. Imel sem prav. Na mojo mulo so naložili težki minometalec kalibra 120 mm.
Še naprej smo se podili po Notranjskem, dokler se nismo nekega jutra v začetku oktobra znašli spet v Knežji Njivi. Pod bližnjim kozolcem sta visela odrta vola. Kuharji in mesarji so razsekavali živali in nosili kose mesa v kotle, v katerih je brbotala voda. Zbranih nas je bil okrog 700 vojakov. Ko smo se malo oddahnili, so nam povedali, da bomo imeli prisego. Nepričakovano poči tam pri cerkvi dvesto metrov proč, meter od mene pa pade eden na tla, doma je bil iz Viševka, mrtev. Neki partizan je neprevidno čistil puško.
Iz cerkvice so na travnik prinesli mizo, nanjo postavili križ in dva svečnika z gorečimi svečami. Zgrnili smo se okrog mize, dvignili desnico in iztegnili dva prsta v prisego, pri tem pa izgovarjali komisarjeve besede: »Prisegamo maršalu Stalinu, vrhovnemu komandantu boja proti nacizmu…Prisegamo generalu Titu, da se bomo hrabro skupaj z jugoslovanskimi narodi borili proti okupatorju…
Prisegamo vodstvu OF slovenskega naroda, da bomo izvrševali vse naloge v borbi proti okupatorju in domačim izdajalcem…«
Komisar nam je bral z listka, mi pa smo besedo za besedo glasno ponavljali za njim. Na koncu je zadonela pesem: »Z ruskih step veliki Stalin kliče gromovito, od Triglava se oglaša mu tovariš Tito…«
Kje vse smo se podili po Menišiji tistega oktobra. Bilo je še pred nemško ofenzivo, ko smo pri Padežu in Zavrhu nad Borovnico napadali nekdanje italijanske bunkerje. Nemci so se srdito branili in prešli v protinapad. Morali smo se umakniti. Ranjence so naložili na vozove, mrtve pa kar pustili. Umikali smo se proti Dobcu, Nemci pa za nami. Pri tem prileti granata, ubije našega soseda, brata Toneta pa v nogo, da ni mogel nikamor. Kar tam so ga pustili ležati. Moj minomet je ostal bogvekje. Bratu so pomagali, da se je usedel na mojo mulo na samar in skupaj sva bežala do Begunj. Tam so bili že vozje za ranjence in z njimi čez Bloke v Kočevje. Tole bi rad povedal: čez dva tedna ob nemški ofenzivi konec oktobra so Nemci vse zajeli, med drugimi tudi Toneta, zažgali barake, ranjence pa na tovornjakih odpeljali v Ljubljano in dali v bolnišnico. Za brata sem izvedel, da se nekje zdravi in nič več. Nikogar niso ubili, pa je bilo v vojnem času, ne tako kot so partizani delali z domobranskimi ranjenci po vojni. Brata sem spet videl čez tri mesece, ko sem stražil borovniški most. Na lepem je stal pred mano. Ves ta čas je bil v bolnišnici, potem pa vstopil med domobrance.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Notranjski domobranci iz 6. čete – Sedita z leve France Hrbljan (Velike Bloke) in France Mišič (Hudi Vrh, + 1945), stojijo Jože Hiti (Hiteno), Braniselj I. (Dolenja vas pri Cerknici) in Jože Miklavčič (Veliki Vrh, + 1945)

Ob nemški ofenzivi sem se partizanščine rešil tudi jaz. Napadli so nas pri Dobcu na Menišiji. Ko smo bežali, sem na mulo vzel partizana, ki ni mogel hoditi. Žival se mi je na lepem uprla. Začela je brcati, da ne gre, naj sem jo še tako vlekel. Morala je biti ranjena. Okrog nas je pokalo, mula pa nikamor. Pustil sem vse skupaj in v beg. Še trije smo se dobili in se spravili na kozolec v Zalesu pri Sv. Trojici. Od tam sem prišel domov, se nekaj dni skrival. Potem pa so prišli po griču in po njivah trije Nemci z domobranci. Pokazal sem se in v hipu nas je bilo trideset. Peljali so nas v Pudob.

Domobranec v Grahovem in še kje

Vem, da vas zanima samo Balantič, ne pa drugih 32 ljudi, ki so takrat izgubili življenje. Na celotni postojanki nas je bilo skoraj sto vojakov, kar pomeni, da se je večina rešila: vsa posadka, ki je bila v Drobničevi hiši v Fužini na koncu vasi, in močna patrulja, ki jo je Kremžar pred napadom poslal na Bloke. Če ne bi bilo Balantiča, bi bilo Grahovo danes že pozabljeno. Za nas je bil študent, nikakršen vojak. Seveda nismo vedeli, da so njegove pesmi toliko vredne. No, saj v Grahovem jih sploh ni pisal. Komaj se ga spominjam. Dokler nisem skočil v pritličje, smo bili res skupaj tam zgoraj. Nič se ni videlo. Bila je oblačna noč. Bliskalo se je edino od strelov. Granate, ki so od zunaj stresale steno, so na notranji strani luščile omet, da se je vse prašilo. Drugi so ostali zgoraj, zadnji sem bil, ki sem jih zapustil še žive. Kako so umrli, lahko samo ugibam.
Bilo je zadnje dni oktobra 1943, ko so nas Nemci postrojili v Pudobu v Loški dolini in nam dali na izbiro: k domobrancem ali v internacijo. Odločil sem se za prvo. V tej skupini se nas je nabralo štirideset. Peš so nas peljali v Grahovo. Tudi drugih dvesto se je v Ljubljani skesalo. Nobeden ni odšel v Nemčijo, vsi so se pridružili domobrancem. V Grahovem smo dobili orožje, vendar ne takoj. Na začetku smo imeli samo nekaj pušk. Ko smo odhajali na stražo, smo si jih izmenjavali med seboj. Šele takrat sem izvedel za Kremžarja in Balantiča. Grahovo je bila najbolj izpostavljena domobranska postojanka na Notranjskem. Prvo polovico novembra je šlo, ker se je skozi vas pomikala nepretrgana veriga do zob oboroženih nemških vojakov. Šlo naj bi za Rommlove divizije, ki so se z Balkana selile na italijansko fronto. Drugo polovico meseca pa smo ostali sami.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Fara s cerkvijo in hangarjem – Iz knjige Dežela ob Cerkniškem jezeru

Od prvega dne naprej sem se vpraševal, komu je padlo na um, da je grahovsko postojanko spet postavil na noge. Pod Italijani so jo varovale postojanke v Loški dolini, na Blokah in v Loškem Potoku, zdaj pa je imela pred seboj samo neskončne gozdove, po katerih bi prišla do nje skrivaj cela vojska. Še bolj sem se čudil, zakaj so vodstvo poverili Francetu Kremžarju. Res je imel bogate vojaške izkušnje, med drugim je vodil pobeg iz Pudoba, ni pa bil tak organizator, kot mu pripisujejo. Njegovega poveljstva nismo čutili. Ves tisti november sem ga videl vsega dvakrat. Še manj je bil za rabo Balantič. Zakaj ga je Kremžar potegnil s seboj, ko je moral videti, da ni z njim nič. Oba sta bila kot od drugega sveta, pesnika, bivanje v Grahovem sta jemala kot dopust na svežem zraku in neokrnjeni naravi. A tu je bila postojanka in njeno moštvo, ki sta zahtevala organizacijo in disciplino. Niti tega nismo naredili, da bi se ogradili z bodečo žico in izkopali nekaj bunkerjev, četudi samo lesenih, ko se ni dalo betonskih. Pa še vsak dan se nam je pridružil kakšen pobič, ki so ga starši pripeljali v zaščito, da ga ne bi pobrali partizani. Kam s tako vojsko! Edini, ki so delali z nami in skrbeli za red, so bili bratje Mišič iz Bločic. Če ne bi bilo njih, ne bi bilo nič. Pošteni ljudje, kmečki fantje, samo barabe so šle v partizane. Jože je prišel z Raba. Franc in Lojze sta potem zgorela ob napadu na vas, z Matijo in Jožetom sem bil nekaj časa v Borovnici. Ta dva so umorili po vojni. Štirje fantje od ene družine, to ni kar tako. Pa so bile še hujše žrtve, tako jih je v Danah v Loški dolini od ene družine umrlo kar sedem, Kandare so se pisali. Na postojanki sem jih svaril, da to ni dobro in si mislil pri sebi: »Enkrat nas bodo vse pobili!«. Teden dni pred napadom so me poslali v Ljubljano, da sem se znebil garij. Ko bi se moral vrniti, se mi kar ni dalo nazaj. Ves večer sem se obiral po Rakeku. Ujela me je noč. Vdrl sem v neki skedenj in prespal. Zjutraj sem šel še h Gabrenji na zajtrk, denarja sem imel dovolj, potem pa s težkim srcem in hudimi slutnjami nazaj na postojanko. Čez štiri dni je sledil napad.
Popoldne pred napadom, med peto in šesto uro, so me poiskale tri dekleta iz naše vasi. Dobile so me, ko sem stal na straži pri Modicu, pri gostilni na robu vasi proti Cerknici. Micka in Ivana Anzeljc ter naša Angela. Vražje punce! Če bi jih zalotili partizani, bi jih na mestu potolkli. Spustile so se bile po gozdu mimo Bloške Police in čez Bločice. Prišle so me posvarit, mene in druge: »Partizanov je kot listja in trave in se odpravljajo v napad.« Kam drugam kot na Grahovo. Kasneje sem izvedel: dve brigadi od Radleka, ena čez Ulako na Veliko Slivnico. Ko so dekleta odhajale, je ravno zazvonilo avemarijo. Odšel sem h Kremžarju in mu povedal novico. Odvrnil mi je: »Tristo domobrancev je v Cerknici. Ti nam bodo prišli pomagat. Imamo dovolj orožja.« Ves iz sebe sem bil, ko sem poslušal trapasto govorjenje. Kakšna vojska je bila tam neki, prav taka poberija kot v Grahovem. Kmalu smo zaslišali strele s Strmca in od Križne gore.
Avto je bil tisti, ki je sprožil spopad. Ob 10 uri zvečer se je pripeljal z njim cerkniški poveljnik Rado Petrovič-Kranjc. Pišejo, da je prihitel na pomoč. Kakšno pomoč neki, saj še vedel ni za napad, sploh pa, kaj naj bi zalegli trije vojaki, ki jih je imel s seboj. Bo že držala druga zgodba. Daki naj bi mu prejšnjega dne poslal lažno pismo, v katerem ga Kremžar poziva, naj pride po orožje. V Grahovem ga imajo preveč, v Cerknici pa premalo. Pustila naj bi ga Rommlova armada. Cerkniški terenci so po nekem fantiču poslali pošto: »Tukaj imaš 50 lir, pa nesi v farovž!« Tam je bilo poveljstvo. V Grahovo so se peljali po orožje. Voznik je prevozil zasedo v Martinjaku. Ko so nič hudega sluteč prišli v Grahovo, se je odprl pekel. Nazaj se ni več dalo. Ustavili so se na vagi, izskočili in hajd v hišo. Avto je zagorel kasneje.
Dobro smo se branili. Nas trideset proti tristo partizanom, ostala partizanska vojska je ropala po vasi ali bila po zasedah, pa smo zdržali celih štirinajst ur. Tisti top je napravil svoje, nazadnje pa ogenj. Partizani: »Podajte se, ne bo se nič zgodilo.« Ti otroci pa vsi v jok. Predali so se pred jutrom. Zgoraj pa sem bil jaz. Pokalo je in stokalo. Po polnoči so začeli partizani streljati s topom. Nobena od granat nas ni direktno zadela. Kremžar: »Fantje, umret bo treba!« Z vrha sem skočil dol; čeprav je bila še noč, sem našel vrata, skozi katera sem zlezel pod vago. Prostor je bil visok slab meter, širok dva in šest metrov dolg, kolikor je bilo potrebno za voz. Pet jih je bilo že notri. Stokali so. Enemu smo tiščali usta, da nas ne bi izdal. Bobnelo je. Pravijo, da se jih je vsega rešilo petnajst. Celotna posadka je štela skoraj 100 ljudi. Življenje je izgubilo 33 ljudi, po drugi oceni 37. Drugi so se rešili; vsi, ki so bili v Drobničevi hiši v Fužini na severnem koncu vasi in vsi, ki so bili v patrulji.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Velike Bloke – Iz knjige Dežela ob Cerkniškem jezeru

Ves dan smo bili pod vago. Slišal sem krike tistih, ki so jih metali v ogenj: »Pustite me, pustite me!« Dobro sem poznal Tomaža Modica, ker je bil iz naše vasi. Odpravil se je bil na pregled v Ljubljano, ker mu je nagajala prostata. Sklenil je, da bo čez noč počakal v Grahovem, zjutraj pa odšel na Rakek in na vlak za Ljubljano. Pa so ga dobili na vasi in v ogenj z njim. Nas niso odkrili, ker je stal na vagi pogoreli avto, vhod z notranje strani pa je bil zasut. Bilo je že 25. novembra ob eni uri ponoči, ko sem se splazil ven. Odrinili smo kamenje in opeko ter skočili, kot je naneslo. Priletim na cesto. Bežim mimo šole in v Strmec. Uležem se v travo, da bi se spočil, kar zagledam žensko, doma iz Grahovega. »Joj, kaj se je naredilo. Pa kdo pa si?« »Jeršanov«, tako se je pri nas reklo po domače. »Pa kaj si še ostal? Vse Grahovo ne spi od hudega, kar se je zgodilo.« »Kam pa greš? Ne v Cerknico, te bodo dobili. Pojdi raje domov. Ne sem nad cesto, ne v Strmec, ampak pod njo. Zgoraj so partizani.« Ubogam jo. Gledam proti vasi, cerkev gori, postojanka gori. Ko sem šel dol skozi temo, sem zagledal prikazen, vso v črnem z belim klobukom. Odmikala se mi je, kakor sem hodil. Padem na tla, ko vstanem, spet stoji pred mano. Pridem na cesto Martinjak-Cerknica, sto metrov stran, gre za menoj. Skočim proti jezeru, prikazen izgine.
Pridem do prvih hiš v Cerknici. Zagledam kozolec, tri štante je imel na vsako stran. Notri voz, na katerem so bile do vrha naložene fižolovke. Zlezem podenj in se uležem na slamo. Kar zašumi v bližnji koruzi. Storže so pobrali, stebla pa pustili. Kasneje se mi je posvetilo, da sem obšel nemško zasedo. Nemški vojaki so se vkopali na njivi, ker so računali na morebitni partizanski napad. Slišali so me, morda tudi videli, kako sem lomastil do kozolca in ropotal po njem. Saj drugače me ne bi našli. Če bi bili to Italijani, bi streljali po kozolcu kot nori in ne bi odnehali, dokler ne bi bilo vse v pepelu. Ti pa so šli za mano. Ravno, ko sem se dobro ulegel in upal, da sem končno na varnem, zaslišim govorjenje. Neka vojska, pogledam, kakšne kape imajo, pa je pretemno. Zaslišim povelje: »Zurück!« Nemci! Za pasom sem imel še šest ročnih bomb. Hitro jih odpnem in odrinem vstran. Vojaki so hodili v temi in me iskali. Pri tem je eden od njih brcnil ob bombe, ki so zaškatljale. Na srečo ni vedel, kaj ima pod nogami, jaz pa sem jih slišal. Za njimi oficir z baterijo. Približa se mi, ko ležim v slami. Od sebe dam glas. Posveti mi v obraz, drugi vojak pa bajonet na sence. Hoteli so me ustreliti. Zarjovel sem, da me je morala slišati vsa Cerknica. Poveljujoče je ukazoval: »Sofort kaput machen!« Jaz pa sem mahal z rokami in klical, da »jaz niks komunist, jaz niks komunist«. Ko sem se spravil s sena in se zravnal, sem dobil s puškinim kopitom tako po hrbtu, da me je vrglo po tleh in sem se izgubil. Ko sem prišel k sebi, mi je drugi vojak celo pomagal, da sem vstal, pa spet s puško po hrbtu. Nazadnje so se me usmilili, me gnali v hišo, kjer so imeli štab, in me pahnili v klet. Čez nekaj ur so odprli vrata, bili so čisto drugačni; smehljali so se mi in me trepljali po rami »Gut, gut!« in me izpustili.
Samo to bi hotel povedati pri vsem. Župnik Šega piše v Zavezi, da so Nemci hiteli grahovski posadki na pomoč še isto noč in s tanki obtičali v javorniških gozdovih. Nič od tega ne drži, ni bilo takoj, ampak šele čez dva dni; ne čez Javornik, ampak kar po glavni cesti iz Cerknice proti Blokam in ne s tanki, ampak peš.
Nekaj dni sem potreboval, da sem prišel k sebi, potem pa nazaj k domobrancem. Štiri mesece sem varoval borovniški most. Tam sem se pozimi ¹⁹⁴³⁄₁₉₄₄ srečal z bratom Tonetom. Kasneje, bilo je poleti 1944, je bil vzet v Rupnikov bataljon. Ob koncu vojne je odšel na Koroško. Pliberk, Teharje, Stari Hrastnik; kaže, da je tam ostal. Po Borovnici sem osem mesecev čepel v bunkerju pri Štampetovem mostu, preživel tam hudo zimo, nazadnje pa bil poslan v 6. posadno četo na Rakeku in varoval železniško progo. Tam sem se imel zares dobro.

Vojne je konec

Še 3. maja 1945 zjutraj smo varovali progo v Lazah. Naš poveljnik se je pisal Pezdir, župnikov brat, doma je bil iz Notranjih Goric. Razlagal nam je, da smo z Angleži dogovorjeni, da imajo že pripravljene kotle, v katerih nas čaka košta. Za nekaj dni se bomo umaknili, potem pa pridemo nazaj. Nisem mu verjel. Slišalo se je že grmenje s postojnske strani in videlo bliskanje orožja. Od tam da prihaja hercegovska divizija s 60 000 vojaki. Petina so divje jurišantke, ki jim ni mar življenja. Prav tiste dni se je mimo nas po cesti pomikala proti Postojni velika italijanska vojaška enota. Fašisti. Vriskali so, ker so bili prepričani, da so že doma. Kasneje smo izvedeli, da so skoraj vse pobili. Mene so tega dne poslali v patruljo na Planinsko goro. Na vrhu smo se srečali s četo fašistov, tistih pravih s črnimi cofki. Posedli so se po travi in varovali svojo mejo, tako so vsaj mislili. Vsi so imeli brzostrelke, mi pa puške. Samo gledali smo se. Verjeli so, da so doma in se bo zanje dobro izteklo.
Ponoči med 3. in 4. majem 1945 sem bil na straži. Nad nami se je bila vkopala nemška protitankovska baterija. Streljali so na partizansko kolono, ki se je po drugi strani Planinskega polja, dva ali tri kilometre daleč, pomikala po cesti od Planine proti Grčarevcu. Tolkli so po tankih. Ob vsakem polnem zadetku so vriskali in se smejali na glas. Morda so bili prav tisti, ki so čez teden dni, 10. maja popoldne, streljali s ceste v Podgori na Borovlje. Zjutraj 4. maja je bilo šele dano povelje za umik.V enoti je bilo še nekaj Bločanov. Prepričeval sem jih: »Pejmo domov. Mi smo propal.« Fantje niso hoteli z mano. Sam sem šel. Na cesti proti Rakitni sem srečal tri dekleta. Kaj niso bila tista, ki sem jih pred nekaj leti videl na fotografiji v Zavezi! Na Teharjah so vse pobili.
Doma mi niso hoteli odpreti. »Zakaj si pa prišel«, so vpraševali mama. Da je govorila z Tonetom, ki jo je poučil: »Nemci so nam dali Slovenijo. Zdaj smo samostojni.« Zjutraj, bilo je že 5. maja 1945, sem napravil usodno napako, ki bi jo skoraj plačal z življenjem. Pokazal sem se pred hišo, ko sem si čistil čevlje. Videli sta me Lenčkovi, terenki iz naše vasi, Korošec sta se pisali, ki sta delali na bližnji njivi. Lov name se je začel.
Mati in sestra sta mi očitali, kako da sem zapustil svojo vojsko. Kaj me nista nagovorili, da sem šel nazaj. Hodila sva zad po njivah. Angela je šla naprej. Dogovorila sva se, da mi bo dajala signale z roko, ali je varno ali ne. Greva mimo Podslivnice do Otonice in hočeva naprej proti Cerknici. Tam naletiva na Lojza, ki je bil doma iz Mahnetov, poročen pa na Velikem Vrhu. Med vojno se je zatekel v zaščito na Rakek: »Lojz, kam pa bežiš? »Kaj ne bi bežal, saj so že ves Rakek zasedli. Domobranci so vsi odšli iz Cerknice in Begunj. Partizani so že pri Sv. Vidu. Doma se bom skril.« Ne poslušam ga in grem naprej. Že čez dvesto metrov nekaj zašumi v grmovju. Partizan! Padem na tla in nazaj. S sestro se vrneva k Podslivnici in prideva do našega gozda. Rečem ji: »Tak ne morem nikamor, ne podnevi ne ponoči. Šla boš domov in pripeljala voziček!« Ustavila sva se nad Blokami dva kilometra pred našo vasjo, kjer sem počakal, sama pa je šla dalje. Čez slabo uro se je vrnila z materjo, vozičkom in sekiro. Nasekal sem smrekovih vej za velik kup. Potem sem se ulegel na voz, onedve pa sta čezme nametali veje. Tako sta dopoldne peljali po cesti skozi našo vas. Domače terenke so zasumile, da nekaj ni prav in govorile: »V smrečju mora biti.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nova vas – Iz knjige Dežela ob Cerkniškem jezeru

Vedel sem, da bo šlo zares. V skednju sem izkopal slab meter globoko in dva metra dolgo jamo. Mati in sestra sta v košarah nosili zemljo na njivo, da se ni videlo. Slamo na dno, deko, desko čez, pa sem legel kot v grob. Poslušal sem, kako so se tam zunaj vrstile povorke, na katerih so vpili smrt izdajalcem. Mati so mi nosili jest, s konca je bilo pod desko nekaj prostora. Teden dni sem bil tako skrit, potem pa mi je bilo vsega dovolj: »Ne grem se več. Se bom kar ubil!« Nisem več zdr žal v luknji. Vstajal sem in prihajal v hišo.
Partizanke so se sprehajale po cesti in izzivalno gledale proti nam. Potem se je zgodilo. Dopoldne 13. maja pridejo trije motorji s čolni, devet oznovcev, v hipu obkolijo hišo in začnejo s preiskavo. Ustavijo se pred zaklenjenimi hišnimi vrati, nekaj jih gre zad: »Kje so pa te ženske?« Mati in sestra sta delali na njivi, jaz skrit v hiši. Prisilili so ju, da sta odklenili. Vodil jih je Jože Intihar, v Kopru živi: »Doma ga imate. Kam ste skrili dvesto litrov bencina?« Zame nista hoteli vedeti, za bencin še manj. Saj ga tudi nismo imeli. Mati naprej: »Kdo pa govori, da je naš fant doma?« »Lenčkove.« Takrat je bila pri nas še črna kuhinja, tako da smo kuhali na žerjavici v peči, nad vrati v peč pa smo imeli zidan dimnik. Še zdaj si ga lahko ogledate v veži oziroma kuhinji. V peči je tlela žerjavica. Če bi tako zakurili, kot počnemo sedaj, ne bi zdržal. Se pa je takrat vse tako kuhalo. Zlezel sem v dimnik tako visoko, da sem se z nogami opiral na rob pol metra nad odprtino. Morda je bilo pet, morda deset minut, dušil sem se že, kar so se na srečo odpravili v skedenj: »V hiši ga ni, ga bomo pa tam dobili.« Hitro ven in za kad z zeljem, ki smo jo imeli v shrambi. Ko so se vrnili, niso bili več tako natančni. Vidno razočarani so odšli.
Naslednje dni sem se vseeno zadrževal v hiši, po polnoči pa hodil spat v partizanski kozolec. Računal sem, da me tam ne bodo iskali. Vedel sem, da dolgo tako ne bo šlo, prej ali slej me bodo dobili. Pripravili so mi nahrbtnik, zložili vanj nekaj obleke in hrano. Tistikrat so se na cesti pred hišo noč in dan menjavale partizanske straže. Korakali so sem in tja. Čuvali so konje, ki jih je imela vojska v vasi, obenem pa pogledovali proti naši hiši. So jim že naročili, naj pazijo na nas. Dogovorili smo se, da bom šel proč zjutraj 20. maja. Dobro uro prej je sestra odnesla nahrbtnik. Skrila ga je na njivi 200 metrov daleč, sam pa sem pazil na stražarja. Skrivaj sem ga opazoval skozi šipo. Preračunal sem, koliko časa potrebuje za vso pot. Ko je šel od naše hiše proti vasi, sem skočil na plano in sklonjen stekel do konca njive, zagrabil nahrbtnik in se skril v travo. Naprej ne bi šlo.Griči so bili goli in se ni dalo skriti tako kot danes. Čakal sem, da se je znočilo. Edo Mišič iz Hudega Vrha je tudi ostal doma. Naša mati in ona mati sta se zmenili po prvi maši, kako bi prišla skupaj. Opolnoči me bo čakal na pokopališču pri Fari. Dogovorjeni znak: »Rega, rega!« Šlo je kot namazano. Prišel sem na Blošček in naprej. Zjutraj gledam okoli, ko se nama pridružita še dva, ki sta bila že v avstrijski vojski, eden od njih je bil celo Maistrov borec. Pa še peti se je prikazal, Metlan. Tri mesece smo se vrteli tam, junij, julij, skoraj ves avgust. Griču, ki smo ga izbrali za skrivališče se reče Trtov Vrh. Na kartah ga ni, dviga se dva kilometra zračne črte od Metulj. Eden od nižjih vrhov med Bloščkom, Zaupanščkom in Racno goro. Na karti so označeni z *867, *896 in *936. Veliko se nismo skrivali, ležali smo kar na travi. Hrano so nam nosili, vsakič smo se dogovorili, kam prihodnjič, kje in kam. Bili smo predrzni, celo na večerjo smo hodili v Hudi Vrh. Dvakrat sem šel vmes domov, samo za en dan, da sem se malo uredil.
Takrat pa plakati z obvestilom: »Kdor se ne javi do 27. avgusta, bo na mestu ustreljen.« Odpravil sem se v Cerknico. Tam na vrtu sto metrov od UDBE je štihal domačin. Takoj se je spravil name: »Ti pa si skrivač, ko si tako bled.« Da grem na vojni odsek. Tam zaslišanje: »Kako se pišeš?« »Habjan.« »Pa tega nej več!« Videl sem, da je bilo njegovo ime prečrtano, na koncu pa z rdečim zarisan križ. Šli so naprej po seznamu in me našli. Pisalo je, da sem bil prej partizan.
»Na občino se moraš javit, en dan si zamudil, zdaj smo že 28.avgusta.« Karel Mazi se je pisal tisti, ki mi je to očital. Na papir je napisal tri velike črke: »No, vzemi listek. Pojdi k Šerkotu, da te vpišejo.« Grem po cesti in vprašujem, kje je ta hiša. Ogovori me moški, ki sem ga na videz poznal: »Ali me ne poznaš?«, me vpraša. »Janez Zgonc sem iz Radleka. K Šerkotu da te pošiljajo. Ko boš tja prišel, so sami domači, deko nate, potem pa bodo tolkli in ti polomili vse kosti. Ne hodi!« Ura je bila deset. Poslušam ga naprej: »Bog varuj na cesto prit! Pojdi tja dol po grmovju, pa domov. Cerknica, Martinjak, Grahovo, domov.« Potem so me klicali notranja uprava in civilna zaščita, zakaj nisem prišel k Šerkotu. Kar naprej so me zasliševali, potem so me klicali v delovno brigado.

Vojak nove jugoslavije

Vojaški rok sem služil leta 1948 v Užički Požegi. Prijavil sem samo leto in pol medvojne vojaščine, kar sem imel za manjši greh kot dobri dve leti, kolikor sem bil res. Hudo sem se uštel. Če bi povedal po resnici, bi služil samo šest mesecev, tako pa so mi, ko bi moral domov, rekli, da mi manjka teden dni domobranstva in bom moral zato odslužiti celotni vojaški rok. Še enajst mesecev so me imeli notri.
Po običajnih vežbah sem delal v pekarni. Tam smo tudi spali. Pa sem na prostem pred pekarno pospravljal svoj kovček. Ko sem ga uredil, sem si ogledoval domobranske slike, ki sem jih prinesel s seboj. Vojak, Bosanec, je na hitro videl tuje uniforme na njih in me prijavil. Prišla sta dva vojaka z naperjenimi bajoneti: »Na štab. Kje imaš kovček, ki si ga gledal? Sem z njim!«
Na štabu je bilo v sobi nekih pet oficirjev. Stali so okrog mize in rezali pršut. Eden od njih se me loti: »Kaj imaš notri?« »Molek. Katolik sem. Majka mi je dala.« »Budala, nema boga.« »Domobranske slike si gledal.« »Kaj imaš to? Šta ovo nosiš. Ti si neki oficir. Znaš, budalo, da si propao.« Hoteli so mi dokazati, da gre za sovražno delovanje. Ko so spoznali, da ni za menoj nobene zarote, so odnehali. Oficir me je odrinil, pri tem mi je padel kovček z rok, da se je vse razletelo po sobi: »Bejž u p…m…!« in me odpustil. Pobral sem svojo revščino in odšel. Zunaj nobene komande več. Vojaka, ki sta bila prej tako mogočna, sta se pohlevno pobrala.
Leta 1953 so me za tri mesece poklicali na vojaške vaje v Pivko. Ko bi moral po tem času domov, so me še z dvema zadržali. »Kaj je narobe z vama?« »Duhovnika imam za brata.« »Pa ti?« »Brat je ušel čez mejo v Francijo.« Komandir, vodnik po činu, nam sporoči, da se bomo učili konjereje. Pa nas vprašuje, kako se reče uzdi in kakšne dele ima: »Opiši, kako ide!« »Ajd u k…., to je uzda tvoja Jugoslavija!« »Šta, šta, stani mirno!« Debelo me je gledal in ni mu šlo v glavo, kako je lahko nekdo tako predrzen. »Tri smene požarstva kod konja!« Pojavi se stotnik. Poročajo mu o mojem nastopu. Vsaka tretja beseda je bila »ajd u pm…!« Tudi on me je kaznoval: »Štiri izmene požarstva pri konjih. V ponedeljek greš h generalu na raport.«
Pride kapetan: » Greva, propalica!« Pred generalom sem se postavil v mirno, kapetan pa našteva moje grehe. Takrat sem se prvič zares ustrašil. General me je zmerjal, govoril o kukavicah, za eno puško je dal život, otadžbina. Ko je nehal, sem prosil za besedo: »Že tretjič sem v vojski, drugič na orožnih vajah. Najprej redna vojska namesto šest kar 17 mesecev. Čez dve leti Vitez tri mesece. Ko sem se vrnil z vaj, me je čakal davek 50 jurjev. Kje jih bom dobil: krava je šla iz hleva in moje kolo. Letos se je sestra poročila, sam sem ostal z mamo, ki je stara 65 let in je ostala brez pomoči. Volička sem moral prodati, ker sem moral k vojakom. Vsi gredo domov, mene pa ste zadržali.« Gledal me je, vedno bolj so se mu oči mehčale in poslal me je nazaj brez kazni: »Evo ti, neka ti bude!«, in mi svetoval, naj se umirim. Čakalo me je še sedem dni, sedem noči, 38 konjev za mene samega vso noč; lovil sem tiste dreke. Od jeze sem bil ves trd, ko so sem razmišljal o domu: žegnanje imajo, sestra je prišla domov, vsa žlahta se bo zbrala. Zjutraj je vodnik zahteval, da očistim tudi hodnik, po tisti stari vojaški »da se sije ko sunce«. Morda sem zlil 50 veder, pa še ni bilo nič, beton neraven in razpokan.
Leta 1955 so me poklicali za dva meseca še v Ilirsko Bistrico. Bilo je že po tistem, ko smo razgrajali zaradi Trsta in vpili po cestah »Armija je čvrsta, mi ne damo Trsta! Življenje damo, Trsta ne damo!« Dve leti in pol življenja mi je ta vojska vzela, pa je tako žalostno propadla. Pa še dobri dve leti med vojno in vse tisto skrivanje. Nekatere domobrance poznam, ki jim je žal, da niso leta 1943, ko so jih mobilizirali v partizane, ostali tam. Jaz nisem tak. Ponosen sem na svoje domobranstvo, ponosen, da sem se postavil na pravo stran.
Pravijo, da je partizanska vojska zmagala tisti hip, ko je počila prva puška. Tak da je bil mednarodni položaj. Ko so nas komunisti prisilili, da smo se po pomoč zatekli k okupatorju, je bila naša usoda zapečatena. Kot namazano jim je šlo. Zdaj si pulijo lase in jim ne gre v glavo, kako se je lahko v nekaj letih vse obrnilo. Podrl se jim je svet. Zato taka jeza.