Avtor: Neoznačeni avtor

Sobota, 11. september
Sončno jesensko vreme je bilo tisto jutro, v dušah pa je bila skrita tema. Nisi vedel pri čem si. Kam naj grem? Ali naj ostanem v Ljubljani? Človek je bil na razpotju. Po cestah si srečeval zbegane obraze. Smeh in veselje sta izginila. Pridem v izbo. Bilo je veliko tovarišev. Pa smo se zmenili: ob poldveh odpotujemo iz Ljubljane v Dobrepolje. Res se ob dvanajstih zberemo v izbi in smo šli: Ferko, Logar Jože, Šegula Jože, Rožanc Beno, Cimerman Stane, Mavec Jaka in jaz. Nekam težko sem odhajal. Ravno tako kakor letos aprila, ko sem odhajal na postojanko. Gledal sem po obrazih. Vsi so bili mračni. Nič kaj razpoloženi nismo bili. Po vagonu so ljudje govorili o junaških tovariših, nas pa je skrbelo, kaj je z našimi. Na vlaku smo se informirali, da pot od Šmarja dalje ni sigurna, zato smo izstopili. V Šmarju smo dobili pri znancih bombe in odšli proti Šent Juriju. Po dobri uri hoda smo dospeli na postojanko. Kdo ima komando? Plavi! Govorilo se je ves čas samo o plavih. Ferko je bil jezen, ravno tako Jaka. Samo plavi in plavi! A ko smo zahtevali komandanta, je prišel beli. Samo beli so bili moštvo in oficirji, govorilo se je pa o plavih. Pred nami je plavi oficir razširjal vesti, da Gestapo aretira in zapira ljudi, da so zaprli škofa in da se je začel teror iz leta 1941. Fantje in ljudje so nas spraševali, če je res. Mi smo zanikali. Vendar ljudje niso hoteli verjeti. Ko smo zahtevali komando, so dejali, da je štab na Turjaku. Ferko je tamkajšnjim oficirjem dokazoval, da je treba takoj nastopiti z vsemi silami, da zavrnemo ofenzivo. Vendar so bili vsi zmedeni, nejasni.
Tako smo odrinili proti Turjaku. Po dolgi hoji smo proti večeru prišli na grad. Tam je bilo živahno vrvenje. Številne posadke in bela ilegala so bili tam, pa tudi nekaj plavih. Vendar je bilo isto kot v Šent Juriju. Govorilo se je o plavih, bili so beli. Kje je štab? Na Zapotoku, je bil odgovor. Ferko je zopet hodil in prosil in prepričeval. Pa odgovor je bil, da je treba zbrati vse naše formacije in šele potem udariti. Na dokaz, da izgubljamo le čas in dajemo možnost priprave, ni bilo odgovora. Tudi so nas nekateri znanci grajali, da prinašamo le razdor. Ferko je uvidel, da nam ne preostane drugega, kot da gremo v Dobrepolje k Pernetu in Jerebu ter Lavrihu in tam poizkusimo, kaj se da rešiti. Po maši smo odrinili. Spremljalo nas je nekaj sokolskih legionarjev in četa razoroženih Italijanov. Ferku se je zdelo silno dobro, ko smo gnali te Italijane. Po večurni hoji – biti smo morali pazljivi, kajti blizu so bili tovariši – smo prišli v Videm, kjer smo dobili polkovnika Dežmana in njegove ljudi, ki so odhajali proti Turjaku. Dobili smo tam Arkota, Pipana, Strupija, Puhana, Čubeja in Kurbusa. Ferko se je takoj odločil za povratek. Naročil mi je, naj se tudi jaz kmalu vrnem nazaj, da ne bom spet izgubil pri zajetju kakega fanta. To je bilo najino slovo.
Dobrepoljski bataljon pa bi se moral umakniti zvečer. Zato sva z Logarjem ostala v Vidmu. Perneta in Jereba ni bilo doma, ker sta odšla s patrolo na Krko. Bilo je prisrčno svidenje, ko smo se našli. Vendar je slabo kazalo. Dobili smo Blatnika, ki se je pogajal kot odposlanec tovarišev. Z njim je bil tudi neki četniški kapetan. Vse je bilo nekam preplašeno. Vsi so govorili o tankih, oklopnih avtomobilih, kanonih in o sijajni partzanski vojski. Zdelo se mi je, pa ne samo meni, tudi Jereb mi je takoj dejal, da se na naši strani načrtno ruši morala in razbijajo enote, da bi ja vse odšlo v hribe. To je moj občutek. Po kosilu so se Perne, Lavrih, Kadunc in Jereb odpeljali na Turjak na posvetovanje. Jereb in Kadunc sta se kmalu vrnila. Jereb mi je dejal, da je vse zakleto, da se je Ferko skregal in kričal nad ljudmi pri tem posvetu. Dejal je, da se boji za Ferka, saj so ti ljudje marsičesa zmožni. Navzoč je bil tudi Janko Debeljak.
V Dobrepolju je bil medtem nered. Po Pernetovem odhodu nismo več vedeli, kam naj gremo. Ko se je ob treh v Zdenski vasi pojavila neka kolona, so fantje bežali, ker so mislili, da so partizani. Morala je bila na tleh. Le najzvestejši so ostali trdni. Ob petih so partizani zasedli Raščico. Sedaj je bila vezna pot pretrgana. Radi tega se Lavrih in Perne nista vrnila. Ob pol osmih je bataljon krenil na pot in pustil ves teren in večino municije na postojanki. Po polnoči smo prišli na Turjak.
13. IX. – Na Turjaku je mrgolelo ljudi. Z vseh strani so se zbrali na ta grad. Videti je bilo, da se je načrt spremenil. Še prejšnji dan so govorili, da se vsi umaknemo na Bloško planoto, kjer bo koncentracija naših sil. Ne vem, zakaj se je to spremenilo. Vem pa, da smo imeli dovolj ljudi, cca. 1400. Tudi topove so imeli na Zapotoku in dovolj hrane ter municije. Turjak bi lahko bil oskrbovališče in bi začeli ofenzivo proti malemu številu partizanov, ki so tega dne začeli borbo z nami. Bila je to Gorenjska brigada.

Okrog devetih se je pričela borba. Prve ure so bili fantje zmedeni. Umikali so se, bežali in se zopet vračali na položaje. Po dvanajsti uri pa so prešli v napad in podili partizane nazaj. Čim se je pokazal tank, so bežali in se zopet vračali na postojanke. Morala se je boljšala. Odlikovali so se Škocjanci in Dobrepoljci. Jaz sem bil v ambulanti. Ta dan smo imeli 2 mrtva in 8 lažje ranjenih. Ta dan je tudi prišel dr. Kožuh in prevzel ambulanto. Do trde noči so bili boji. Kolikor jaz vem, bi ponoči morali zasesti vojaki triglavske brigade na Zapotoku, ki so imeli topove. Zakaj se to ni zgodilo, ne vem.
14. IX. – Šesta ura zjutraj. V pozdrav so zagrmeli minometi in strojnice. Vse gospodujoče položaje so ponoči zasedli partizani razen poti na Zapotok, ki je bila še prosta. Skoro ves dan so nepretrgoma grmeli minometi in lahki poljski topovi. Trikrat so poslali pogajalce. Ko so pri drugem pogajanju šli ven naši komandanti, je po njih zapel partizanski mitraljez, da so morali v zaklon. Partizani so bili vsi v italijanskih vojaških uniformah. Sigurno vem, da je bil med njimi tudi Črnogorec Pero. Kdo sta bila druga dva, ne vem. Obljubili so amnestijo (pozneje so partizani izjavili, da seveda ne bi veljala za vse). Kazali so poročila, da je Cankarjeva brigada zasedla Ljubljano, da so vse bele postojanke uničene ali pa so se podale. Naši so prosili toliko odloga, da dobijo vezo s štabom in Ljubljano, kar je bilo zavrnjeno. Z grožnjo, da bo grad v dveh urah podrt, so se pogajanja končala. Streli iz minometov in topov so bili slabo merjeni, večina granat je letela čez grad. Proti peti uri so tretjič poslali v grad odposlanca, ki ga stražarji niso pustili noter. Čas med premirjem so partizani porabili za izboljšanje svojih položajev. Morala je bila dobra. Ko so se naši komandanti vrnili s pogajanja, so jih naši fantje spraševali, če so jih predali. Dejali so, da bi jih ubili, če bi to storili.

15., 16., 17., 18. IX. – 15. in 16. je bila pot proti Zapotoku še prosta. V gradu se je moštvo privadilo. Ranjencev je bilo malo. 15. je bil ranjen Logar Jože. Dobil je drobec mine, ko je tekel preko dvorišča. Uredila se je prehrana. Določeni so bili bataljoni. Komandant I. bataljona je bil Perne, II. bataljona Pograjc in III. bataljona Kadunc. Začeli so peči kruh. Moštvo je bilo namreč doslej brez kruha. Pač pa je bila voda stavljena pod ključ. 16. IX. ponoči se je umaknila zapotoška brigada in smo bili od 17. IX. popolnoma obkoljeni. Le posamezne patrole so se prebijale skozi. 16. IX. je odšel tudi velikolaški župan.

17. IX. – Ehrlichov god. Prvi bataljon, kjer smo bili Stražarji, ga je praznoval z mašo. To so bili Pernetovi fantje. Maševal je g. Polda, ki je imel tudi govor o Ehrlichu in mučencih komunizma. Ta bataljon je imel vsak dan predavanja, ki so jih vodili Perne, Rožanc Beno in Jereb. Popoldne tega dne je bil najhujši topniški ogenj na grad. Padlo je v eni uri in pol nad 350 granat. Po tem ognju so jurišali, pa so bili odbiti od naših mitraljezov. Imeli smo dva ranjenca. Razpoloženje je bilo dobro, le pripravljenosti za izpad ni bilo. Naš Tone je hodil okrog in prosil za izpad. Dobil je nekaj Dobrepoljcev, vse druge pa je prevzel občutek varnosti za zidovi. Ponoči so šle ven patrole, ki pa so se takoj vrnile, če je le zapel mitraljez. Niso se odločile za borbo, ampak so takoj prišle v grad. Med nekim zvonjenjem avemarije so partizani besno streljali v zvonik.

18. IX. – Partizani so uvideli, da ne opravijo ničesar. Zato so pripeljali težko topništvo. Komando so prevzeli kraljevi vojaki in sistematično rušili južno stran gradu od sobote vso noč in v nedeljo dopoldne. Fantje so bili še vedno razpoloženi. Morala je bila dobra. Veliko so prepevali, kar je tovariše zlasti dražilo.Po sobah so bila predavanja in debate. V ambulanti je govoril prof. Petelin o Mausarju in o zgodovini Turjaka. Noč je bila nemirna. Topniški ogenj ni prenehal celo noč.

19. IX. – Prebudilo me je močno streljanje. Topniški ogenj je bil zelo hud. V ambulanti so bile svete maše, ker je bilo v kapeli nevarno. Prihajati so začeli ranjenci. Veliko jih je bilo to nedeljo. Med njimi sta bila Kadunc in Klopčič. Kadunc je bil težko ranjen v hrbet, Klopčič pa lažje od mine. Čez nekaj časa je ogenj nekoliko ponehal, kmalu pa se je razlegel glas: »Partizani so v gradu«. Prišli so skozi nastalo odprtino, ki jo je napravilo topništvo, s težkim mitraljezom – s pomočjo lestve in vrvi. Pozneje so mi fantje pravili, da so prvi streli na naše padli še preden so partizani prišli v grad in da je bil tudi Kadunc tako ranjen. Boj je besnel od sobe do sobe. Fantje so prihajali in odhajali. Perne, Jereb, Žuraj in Mavec so bili skoro ves čas v borbi. Precej fantov pa ni bilo pripravljenih za to. Preko dvorišča je bila pot onemogočena. Nismo mogli do vode. Jerič iz Zdenske vasi je poskušal, pa je dobil kroglo skozi šlem. Ure so potekale in boj je bil še vedno neodločen. Partizanom se je pokvaril mitraljez. Začeli smo upati, da vzdržimo do večera, da naredimo izpad. Pa je spet začelo topništvo in prve granate so zažgale skladišče municije. »Ogenj v gradu«, je šlo od ust do ust. Do vode ni bilo mogoče priti, do municije tudi ne, saj se ni dalo biti na dvorišču.

Fantje so izgubili glavo. Zapustili so položaje in se vsi spravili v kleti. Padla je komanda za izpad. Zgrabili smo puške in municijo ter se pripravili. Pa glej, pred vrati je stal tank! Fantje so zahtevali predajo in 19. septembra ob treh se je grad vdal. Bili so strašni občutki. Temne slutnje so me prevzele. Tone je dejal: »Kaj hočemo. S tem orožjem nismo mogli narediti več, kot smo naredili.« Fantje so odhajali iz gradu. Bil sem med zadnjimi, ki je zapuščal grad in se poslovil od ranjencev v prepričanju, da jih ne bodo pobili, saj so obljubili, da bodo oni skrbeli zanje. Takoj ko sem prišel ven, sem vedel, pri čem smo. Padli smo v roke tolovajev. Takoj so nas oropali opreme, denarja in vseh dragocenosti. Vmes pa so nas zmerjali in vpili: »Bog je z nami, ker smo mi zmagali«! »Fuj, smrt vsem, ki ste se borili za kapital«, je kričal razvajen mestni sinko, ki se mu je na obrazu videlo, iz kakšnega proletariata izvira. Kmalu so prinesli vrvi in kot vstop v ta raj so nas zvezali. Jaz sem bil zadnji. Ko me je neki črnogorski sinko vezal, mu je ljubljanski tovariš dejal: »Tako ga zveži, da bo kri špricala izza nohtov!« In sinko je pazljivo izvršil naročilo.
Tako se je začela naša pot v raj rdeče svobode … Tovariši so zmerjali, kričali in pljuvali na nas. Vsa gospoda je vrela vkup gledat belo pošast. Kmečki ljudje pa so s solzami v očeh spremljali ta sprevod. Jokali so očetje, ko so videli sinove v tem sprevodu, jokale matere in sestre. Hoteli so nam dati sadja, kruha in vode. Toda tovariši in tovarišice so jih odganjali s puškinimi kopiti. Najprisrčnejši je bil sprejem v Velikih Laščah, kjer smo slišali prijazne napovedi o naši bodočnosti. Oba brata Rožanca so tam posebej napadli, dočim sodnika in zdravnika ne. Odgnali so nas v silos, kjer smo se lahko razvezali. Tu smo prebili noč. Okoli nas so goreli ognji in na uho so nam prihajale partizanske pesmi. Pijani stražarji, skoro sami 17-letni tovariši, pa so za zabavo streljali v barako.
20. IX. – Zjutraj dolgo ni bilo gospode. Ponoči so prišli stražarji in sezuli čevlje Pernetu in Jerebu, ki jih ni dobil nazaj, da je bil bos do konca. Okoli devetih pa so se pripeljali tovariši. Najprej so sklicali duhovnike in bogoslovce. Tovariš Brilej jim je držal govor. Zapomnil sem si to, da je blatil Ehrlicha. Njegovo ime je bilo pri tovariših silno osovraženo. Naprtil jim je moralno odgovornost za belo gardo. Vmes smo govorili o bodočnosti. Fantje so bili pri spovedi. Sicer smo pa že prej dobili splošno odvezo. Tudi Perne in Jereb sta bila tisto noč pri spovedi.

Začelo se je prebiranje. Najprej komandanti in oficirji ter nekaj mož, ki so bili tovarišem posebno pri srcu. Sortirali so kar po seznamu, ki so ga naši pustili v gradu – z vsemi imeni in položaji. Potem smo prišli na vrsto ostali. Brata Rožanca je nahrulil njun rojak Hribar iz Loža, kot edina belogardista v Ložu. Jerebu so dejali, da se bodo o njem informirali pri Dermastji. Cimerman je bil plavi in ravno tako je bilo pri meni. Ko sem povedal, da sem odšel iz Ljubljane 11. IX., je dejal: »Seveda, ti si plavi, saj te že obleka izdaja«.Odvrnil sem mu. »Če ti rečeš, pa sem«, in sem šel na levo. To je trajalo skoro ves dan. Vmes so prinesli dva kotla makaronov na vodi in razdelili. Bilo ni niti za polovico. Potem so jih že iz teh na levi nekaj izbrali za delovni bataljon. Komandante in nas pa so hodili gledat tovariši in tovarišice in se iz nas norčevali. Profesor Petelin je bil zvezan. Ko je prišel na vrsto, je neki partizan, gotovo kak njegov učenec, rekel. »Ta je izdal osem profesorjev«. Straža ga je zvezala kot mene prejšnji dan. Fantje domačini so dobivali kruha, sadje in cigarete in to večinoma dali onim trinajstim. Kot se spomnim, so bili to sledeči: Žuraj, Perne, Rak, Mustar, Šuštar, Ivanc, Capuder, Petelin, Pograjc, Miklič in še trije drugi, katerih imen se ne spomnim. Okrog sedmih zvečer so jih odpeljali in tedaj sem jih zadnjikrat videl. Nas so potem zvezali, vlekli ven, toda kmalu nagnali nazaj, ker so menda trije ušli. Naslednja noč je bila silno nemirna. Straža je neprestano streljala in proti jutru sta bila zaradi tega dva ranjena. Eden precej težko in so ga odpeljali v bolnico, drugi lažje; nisem ga mogel obvezati.
21. IX. – Okrog devetih je spet prišla visoka gospoda in so izklicali 54 ljudi, med njimi dr. Kožuha, sodnika Zalokarja, brata Rožanca. Beno je dejal. »Živijo, fantje! Zbogom!« To je bilo slovo. Zunaj so jih zvezali, toda pustili, da so jim ljudje dali živil in cigaret. Potem so jih odgnali preko železnice v hosto in kmalu sta zapela mitraljeza smrtno pesem. Bilo jih je 54, večinoma Škocjancev. Kakor sem zvedel pozneje v Kočevju, so Rožanca pred smrtjo mučili. Nas pa so zvezali – seveda nam niso dali nič hrane – odpeljali na vlak in tudi tam smo ostali zvezani, da nisem mogel ne sedeti ne stati. Ko smo prišli v Kočevje, so nas odpeljali v Dijaški dom in nas tam strpali v sobo. Bilo je strašno. Oken nismo smeli odpreti. Na stranišče samo eden po eden. Vodo so nam prinesli v majhnih vedrih, enkrat, dvakrat pa je bilo konec.

22. IX. – Ta dan sem po treh dneh prvič dobil hrano in sicer dober kruh, menaža je pa bila bolj slaba – mala zajemalka makaronov opoldne inzvečer. Pač pa so nam nudili več Radio- vestnika, ki je bil poln zmag. Tovariši komandanti pa so hodili gledat, spreobračat in zasmehovat belo rajo.

24. IX. – Preselili so nas v vojaško barako, kjer smo dobili malo več svobode. Lahko si se namreč sprehodil po baraki, šel na stranišče, kadar si hotel in tudi vodo si imel. Le hladno nam je bilo brez odej in dobili smo nove tovarišice – uši. Tako so potekali ti dnevi. Še vedno so pobirali obleko in pasove, čeprav smo vsak dan slišali, koliko dobivajo od Angležev.

V nedeljo 26. IX. so nam ukinili kruh ter nam pobrali še zadnji denar in dragocenosti. Drugače smo tu imeli dobre stražarje – bivše legionarje. Alarmi so bili vsako uro. Gledali smo letala, ki so trosila letake. Iz ust komunistov smo vedeli, da je Rupnik izdal narod in da spet zbira bele. Tako so enakomerno tekli dnevi. Fantje so veliko molili in vdano prenašali trpljenje. Zasliševali so nas počasi, le kakih 12 v enem tednu.
30. IX. – 220 naših sojetnikov so danes peš odpeljali v Ribnico. Ostalo nas je samo 85, zato smo dobili več hrane.

1. X. – Spet so nas popisovali. Popoldne so fantje pri iskanju čikov razbili nekaj stropa. Kmalu nato so nas prepeljali nazaj v Dom. Čez kake vsakega desetega za streljanje, ker so mislili, da smo hoteli pobegniti. K sreči je potem to opustil na prošnjo Jereba, s katerim je dalj časa govoril. Bil je to strašen prvi petek. Spali smo v malih sobah in za družbo so nam bile miši.

Drugi dan so nas popoldne s kamijonom odpeljali v Ribnico v kasarno. Tam smo v sobi prišli skupaj z Zakrajškom in s še nekaj znanci. Pustili so nas brez večerje. Ponoči so nas zasliševali, češ da imajo podnevi premalo časa in preveč dela. Tako smo precej dolgo čakali. Proti koncu nas je bilo pet študentov Ljubljančanov, ki smo bili vedno skupaj. Jerebu je bilo še malo slabo. Zaslišan je bil pred menoj in se vrnil silno resen. Zdelo se mi je, da nekaj ni v redu. Ko sem prišel jaz na vrsto, ni bilo nič posebnega, le tovariš me je kot inteligenta ozmerjal in povedal o domobrancih. Ko sem se vrnil v sobo, mi je Nejče takoj povedal, da je tovarišica rekla, da ga pozna iz Ljubljane in da je Ferko ubit. To je bila prva novica o Ferkotu. Komisar je izjavil, da je bil Ferko organizator bele garde in da se je le njegova skupina ob kapitulaciji znašla, vsi drugi pa so se čisto izgubili. Ravno tako je bilo pri Cimermanu in Prelogu, ki mu je tovarišica rekla: »Kaj pa stražarji delajo?«
3. X. – Dopoldne nas je prišla obiskat tovariška gospoda. Komisar nam je držal govor, v katerem sem zvedel, da smo in bomo reveži, da bo narod pljuval po nas, ker je sedaj konec belih. Vladali bodo rdeči. Tudi Petruh, ki bi tako rad šel domov, ne bo mogel, ker tov. Tito ne bo pustil. Potem je govoril o župniku Hrenu, ki je šel na sveti večer namesto v spovednico, kjer ga je čakalo veliko ljudi, raje v zvonik in z mitraljezom streljal tovariše. »Štirideset sem jih postrelil«, je baje izjavil, ko so ga prijeli. In o Šinkarju, kako je klal ljudi, pa kako so kaplani italijanskim oficirjem dovajali slovenska dekleta. Zaključil je s slavospevom hrabri armadi in tovarišu Stalinu. Tako so nas obsipavali vsak dan. Včasih so bile radio- vesti, drugič so pa tovariši fantom jemali čevlje, svitre in pasove. Pakete, ki so jih prinašali ljudje, so vzeli, ker smo bili enaki kot, tako je dejal komisar, nek debeluh iz Novega mesta. Za komisarje je bilo maslo, slanina in bel kruh ter druge dobrote, za nas pa je bilo dvakrat malo kruha. Naša hrana je bila: en liter neslane in nezabeljene tekočine s par krompirjevimi olupki ali 1 žlico fižola, včasih tudi korenja. Umivati in prati se nismo smeli. Stranišče je bilo v sobi – dva zaboja od municije sta služila za to. Pa saj ni bilo treba, ko takorekoč nisem nič jedel. Veliko so trpeli kadilci. Cigarete so bile po 15 lir, košček kruha pa 50 lir. V začetku so nas stražili Ljubljančani, ki so bili prav divji.

Znami je bil zaprt tudi dekan Bitnar iz Črnomlja. Večkrat so ga klicali ven in ga zasmehovali. Če si bil bolj debel, si bil buržuj, ki ga bo treba odstraniti. Bili smo umazani, ušivi, neobriti, z dolgimi lasmi. Okna so bila zabita. Videl si le malo neba, ki je bilo večinoma sivo in megleno. Stražarji so se igrali z mitraljezi in nekoč ranili dva moža skozi obe nogi. Po 13. X. , ko je avion vrgel bombe ob kasarni, smo živeli v neprestanem strahu in dvomu, ali Ljubljana ve za nas. Straža je bežala, ko so prišli avioni. Mi pa v sobah za zapahi prepuščeni na milost in nemilost. Komisar, ki je bil na varnem, je govoril, da moramo biti na vse pripravljeni, kajti vojska je pač vojska. Mislim, da so želeli, da bi nas bombardirali. V tem času so bila zasliševanja. Nejc je bil zaslišan 6. X. , Cimerman, ki je odšel od naju in se pridružil Bločanom, pa 4. X.
Tako so nam tekli dnevi. 15. X. zvečer je prišel k meni v sobo član sodišča Vrhunc, sin ravnatelja trboveljske premogokopne družbe, in klical imena. Prvi je bil Jereb, potem Zakrajšek, tajnik Danilo Terjanin, Pavle Poženel, večinoma Bločani, Begunjci in Cerkničani. Vzeli so svojo opremo in šli. Stražarji so imeli puške na gotovs in stali na vsak meter. Peljali so jih v spodnje prostore in jim tam prebrali sodbo. »Tovariš, obsojen si veleizdaje!« … Trije so bili sojeni na prisilno delo in so se vrnili nazaj v sobe. Po ostale je prišel kamijon in jih odpeljal v noč – v smrt.
Zopet je pretekel teden, poln trpljenja, lakote in zračnih alarmov. Ob vsakem brnenju smo trepetali, kaj se bo zgodilo z nami. 22. X. ob treh popoldne so nas vse spravili v dve sobi in potem klicali v skupinah po pet ali šest. Fantje so odhajali, eni v levo , drugi v desno sobo. V levo so šli Cimerman, Prelog in Rot, v desno sem šel jaz. 105 ljudi je šlo v levo in tam so zvedeli, da gredo ponoči naprej. K nam je prišel sodnik naročit, naj napišemo imena, onim pa nič. Temne slutnje so me prevzemale zannje. Okoli osmih je prišel kamijon in se vsake pol ure vračal. Slišal si klicanje imen, korake klicanih, brnenje motorjev, ki se je oddaljevalo in zopet bližalo. Poleg tega nas je vznemirjalo še brnenje aviona, ki je bil vsaj šestkrat nad nami. Bila je huda noč in komaj smo čakali dneva. Prišel je in zvedeli smo, da smo ob 105 prijateljev. 400 nas je bilo v kasarni, ostalo nas je še 150. Na vsakem koraku si pogrešal znance in prijatelje.
23. X. nas je zopet obiskal sodnik in nam v eno uro trajajočem govoru pojasnil položaj. Omenil je eventuelni umik, ki pa ne bo potreben; govoril je o nemoči Nemcev in o moči Rdeče armade, o Rooseveltu in Churchillu, ki hodita le na lov in kavo, o lordih in milijarderjih, o radiu in begunski vladi, o narodni vojski, o ureditvi domovine, o razmerah, itd. Itd. Vmes nam je mislil dati Slovenski dom, rekoč, da se ne boji naše propagande. Pa se je zbal in ni dal, čeprav smo videli, da ga je imel v žepu. Nedelja je potekla mirno, le avioni so neprestano krožili in nam obujali željo po svobodi.

25. X. ob treh zjutraj smo dobili hrano in že smo krenili na pot proti Sodražici. Ker ni bilo mul, smo služili zato mi. V Sodražici smo se nastanili v šoli. Tu so nam že dovolili pakete. Zvedeli smo za položaj od fantov - partizanov, bivših legionarjev, ki so se menili, kako bi pobegnili. Razburilo nas je lovsko letalo, ki je streljalo na nas z mitraljezom. Noč je pretekla mirno. Naslednje jutro spet ob treh pohod preko Sv. Gregorja na Velike Lašče. Naša skupina je imela za spremstvo oddelek Tomšičeve brigade. Bili so živi hudiči. Čim si se hotel premakniti kaj po svoje, že si jo dobil s puškinim kopitom. Pa je kljub temu minilo in prišli smo v Lašče, kjer so nas zaprli v barako. Dobili smo celo kruha in sadja. Prejšnjo skupino so večinoma spustili, deloma pa razdelili po občinah. Tako nas je ostalo 69. Odpeljali so nas na Rob. Tam smo bili dva dni. Ni nam bilo hudega. Ljudje so nam prinesli obilo jestvin. Bili smo takorekoč prosti.

Z Roba so nas 30 odpeljali nazaj v Lašče in 31. X. Gornje Podpoljane v delovni bataljon Levstikove brigade pod vodstvom ing. Trošta. Vojaki in domačini so nas sprejeli zelo prijazno. Zvedeli smo za položaj in dobili letake za predajo. Na Vse svete popoldne so vse razen mene, ker sem obolel, poslali nazaj v Lašče, kjer so jih spustili s propustnicami. Mene so hoteli zvečer odpeljati z vozom, pa so na prošnjo domačih odnehali, le gospodar je moral jamčiti zame. Naslednje jutro so partizani odhajali iz vasi. Za mene se nihče ni zmenil. Tudi nekaj drugih jetnikov, ki so jih prejšnji dan pripeljali iz Lašč, je ostalo. Počakali smo še dva dni in se nato 4. XI. javili Nemcem, ki so nas odpeljali v Kočevje, kjer so nas rešili domobranci. Tako se je naša pot srečno končala.