Avtor: Ivanka Kozlevčar

stran: 112

Ko moramo kar naprej poslušati govorjenje o izdajstvu slovenskih domobrancev, ne smemo mimo dejstva, da tako govorijo ljudje, ki nočejo govoriti resnice ali pa morda res ne poznajo tedanjih razmer. Treba je vedeti, da je bil tedaj velik del slovenskega naroda katoliški, to je veren, in po svoji duhovni in moralni naravnanosti ni mogel sprejeti sodelovanja s komunisti, že zaradi njihovih metod ne, in tudi ne z OF, kjer je bila dana komunistom vrhovna oblast. Vsaj izobraženci pa tudi drugi so vedeli, kaj iz tega sledi in kakšni ljudje prihajajo na površje.
Po sklepu Vrhovnega plenuma OF 16. 9. 1941, da se vsakega lahko ubije, kdor deluje čeprav proti okupatorju zunaj OF, pa je vsak lahko vedel, da je OF genocidna za velik del slovenskega naroda, zlasti pa za katoličane. Vsako količkaj enakopravno sodelovanje, ki so ga nekateri politiki priporočali je bilo nemogoče. Partija je trpela samo podreditev. Če se je kdo kljub temu odločil za OF in s tem za popolno podreditev KP in pristajanje na njene metode in cilje, je moral vedeti, da se odloča za genocidno organizacijo in pristaja na njeno iztrebljanje drugače mislečih. Kdor ni živel v goreči Dolenjski in Notranjski 1942 na izpostavljenih krajih in ni doživljal dvojnega nasilja, nima moralne pravice obsojati ljudi ki so se poskušali braniti. Vsak ve, da katoličani niso bili ne za fašizem in ne za nacizem in tudi ne za Nemce in ne za Italijane in da so jih v samoobrambo prisilili, kar je zelo zvita hudobija, ki še nima imena in je ni mogoče pozabiti. Še grše pa je, če kdo iz nje kuje kapital.