Avtor: Slavko Žižek

Časnik Slovenski dom je v četrtek, 28. maja 1942 objavil, da je »istega dne kakor pokojni univerzitetni profesor dr. Ehrlich in akademik Viktor Rojic postal žrtev zahrbtnega atentata tudi gospod Ivo Peršuh, uradnik Vzajemne zavarovalnice in po vseh naših krajih znani javni delavec ter prosvetni organizator. Sredi dela, v poslopju Vzajemne zavarovalnice so ga napadli zločinci ter ga smrtno nevarno ranili. To se je zgodilo komaj poldrugo uro po umoru prof. Ehrlicha in Rojica.« Nanju je 26. maja 1942 malo po osmi uri zjutraj na ploščadi pred Ljudsko kuhinjo v Streliški ulici v Ljubljani VOS naredila atentat. Ivo Peršuh pa je za posledicami atentata umrl naslednji dan popoldne v ljubljanski bolnišnici.
Izvršni odbor Osvobodilne fronte je 2. junija 1942 v Slovenskem poročevalcu objavil obširen komuniké, s katerim je javnosti v svojem besednjaku utemeljeval storjeni zločin. Za Iva Peršuha je ob koncu dodal, da je »pripadal isti kliki kakor dr. Ehrlich«.

Zapis, ki sledi, ne more v celoti ovrednotiti dela in življenja Iva Peršuha niti oceniti njegovega doprinosa takratnemu družbenemu in političnemu življenju na Slovenskem. Je zgolj poskus obuditve zgodovinskega spomina na tega plemenitega moža.

Ivo Peršuh se je rodil 12. decembra 1898 v Zgornjih Lažah blizu Poljčan. Še isti dan je bil krščen v župnijski cerkvi Sv. Jerneja pri Ločah. Župnik Franc Zdolšek je v krstno knjigo zapisal ime Janez, kakor se je Ivo podpisoval vse do mature. Ivov oče Janez Peršuh, posestnik, je bil poročen s Frančiško, rojeno Šuc. Za Ivom so se jima rodili še Franc, Frančka, Leopold, Matevž, Nežika, Jože, Tonček, Pepca, Marija, Vida in Mimika. Danes živi samo še sestra Vida, rojena leta 1923. Matevž, Pepca, Marija in Mimika so umrli že kot dojenčki, Jože pa je kot otrok nesrečno utonil v Dravinji. Družina se je kmalu preselila v Majšperk, kjer je Ivo leta 1911 končal štirirazredno splošno državno ljudsko šolo.
Srednješolsko znanje je začel nabirati na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je v šolskem letu ¹⁹¹¹⁄₁₉₁₂ končal prvi letnik. Naslednje šolsko leto se je prepisal v drugi letnik ljubljanske klasične gimnazije. Stanoval je v Dijaškem domu misijonske družbe na Taboru v Ljubljani. V tem času je že prišla do izraza njegova delavnost in nadarjenost. Bil je zelo aktiven v Marijini kongregaciji, kjer je bil načelnik evharističnega in pevskega odseka. Zelo dejaven je bil tudi v abstinenčnem krožku, kjer je večkrat predaval. Za blagajniškimi posli je kasneje prevzel delo predsednika. Začel je objavljati prispevke v Mentorju, ki je bil namenjen dijakom, in v Zlati dobi, namenjeni vzpodbujanju vzdržnosti od alkohola. Ljubezen do slovenstva je kazal tudi tako, da je v zapisnikih za drugimi popravljal nemška imena in izraze v slovenska. V podpisu je svojemu imenu Janez dodajal še evangelist.
Zlo prve svetovne vojne je poseglo tudi v življenje srednješolcev. Vojaške oblasti so že v petem razredu vpoklicale k vojakom nekatere dijake. Ivo je oblekel vojaško suknjo v mesecu maju 1916. Vodstvo šole je bilo do nabornikov razumevajoče in jim je z dodatnimi roki in izpiti pomagalo, da so lahko kolikor toliko normalno zaključili šolanje. Zrelostni izpit je opravil na prvi državni gimnaziji v Ljubljani 28. oktobra 1918. Na tem dokumentu je prvič vpisan kot Ivo in ne več Johann, kot je bilo ime Janez zapisano v nemščini. Morda ga je spremenil iz navdušenja nad političnimi spremembami.
Po koncu prve svetovne vojne je ostal prostovoljno v jugoslovanski armadi do konca leta 1919. V činu podporočnika je služil kot adjutant pri komandi mesta v Ljubljani in Celovcu. Konec tega leta je prosil komandanta Dravske divizijske oblasti za odpust iz vojaške službe, da bi se mogel posvetiti študiju medicine na novi medicinski fakulteti v Ljubljani. Starši niso imeli denarja, da bi ga pri tem podprli, zato je računal na obljubljeno državno denarno pomoč, ki pa je bila malenkostna oziroma je kasneje izostala. Imatrikulacijo je opravil 1. marca 1920. V tem času je že bil zaposlen pri Slovenski krščansko socialni zvezi (SKSZ) v Ljubljani, kjer so mu obljubili, da bo ob delu mogel tudi študirati. Prevzel je vodenje glavne pisarne. Prvič ga srečamo na seji SKSZ že v začetku februarja istega leta. Tukaj je delal vse do konca meseca marca 1922, ko je s svojo lepo berljivo pisavo napisal zadnji zapisnik. Če se je v domu pri lazaristih njegova delovna vnema in marljivost šele pričela kazati, se je v SKSZ močno razmahnila. Ob rednem delu je vodil dobršen del katoliško izobraževalne akcije po vsej Sloveniji, bil upravnik ljudskega odra – načelnik je bil v tem času Narte Velikonja – in aktivno deloval v Slovenski dijaški zvezi, kjer je bil nekaj časa tudi predsednik. Popolna vpetost v delo njegovemu študiju ni bila v korist. Sam je potožil, da se je zaradi prevelike zaposlenosti in prevelike odgovornosti njegov študij razblinil v nič. Ker mu gmotne razmere niso več omogočale bivanja v Ljubljani, se je za nekaj časa vrnil domov v Majšperk, od koder je pisal prošnje za delo na različne uradniške naslove. Še naprej se je ukvarjal z mislijo na študij. Kolebal je med pravom in teologijo ter slednje vpisal novembra leta 1923 in se za leto in pol preselil v ljubljansko bogoslovje. Zakaj ni dokončal študija, lahko le ugibamo. Bistrosti mu gotovo ni manjkalo, saj je imel v osnovni in srednji šoli večinoma odlične ocene. Po tem je misel na študij dokončno opustil. Za nekaj časa je dobil uradniško mesto pri Južni železnici, se leta 1927 zaposlil v celjskem dopisništvu Slovenca in nato v izpostavi Vzajemne zavarovalnice, ki ji je ostal zvest do smrti. Istega leta se je v Ljubljani, v cerkvi Srca Jezusovega, poročil z učiteljico Vido Dežman. Dežmanovi so bili znana ljubljanska družina. Vidina sestra Malka je bila poročena z dr. Miho Krekom. V času Ivovega službovanje v Celju se je zakoncema leta 1928 rodila hči Mirjam, dve leti kasneje pa sin Janez. Ves prosti čas v Celju je Ivo posvetil orlovski organizaciji, vodenju pevskega zbora in delu v Prosvetni zvezi, ki je nastala iz nekdanje SKSZ. Pokojni duhovnik Drago Oberžan, ki je v tistem času deloval v Celju, ga je ohranil v najlepšem spominu.
Konec leta 1931 se je družina Peršuh preselila v Ljubljano. Ivo je bil namreč premeščen na življenjski oddelek v palačo Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi cesti. Mogočna stavba, delo arhitekta Plečnika, je bila v tistem času ena pomembnejših gradenj v mestu. V spodnjih nadstropjih so bili poslovni in trgovski lokali ter nekateri večnamenski prostori, v zgornjih pa najemna stanovanja. Stavba je imela telovadnico, v pritličju pa kapelo Marije Pomočnice, imenovano tudi turistovska kapela, namenjeno predvsem nedeljskim izletnikom, ki so se zgodaj zjutraj odpravljali na pot. Vsako leto so v njej darovali sveto mašo za vse zavarovance. Ivo je uradoval v prvem nadstropju.

Opis slike: Častnik Ivo Peršuh

Trideseta leta prejšnjega stoletja so bila na Slovenskem leta množičnih katoliških kongresov in skupinskih shodov. Reči smemo, da skoraj nobena večja prireditev ni minila brez takšnega ali drugačnega Ivovega sodelovanja. Največji med temi prireditvami je bil gotovo vsejugoslovanski evharistični kongres leta 1935. Po obsegu in organizacijski zahtevnosti ga lahko primerjamo s papeževim obiskom Slovenije. Ivo je na tem kongresu prevzel delo vodje poročevalske službe z nalogo zbirati poročila o vseh prireditvah in dogodkih ter jih pripraviti za objavo. Z ekipo katoliških študentk in študentov, ki jih je vodil, so pripravili za debelo knjigo člankov in poročil o dogajanju pred njim in med kongresom. Prva in najpomembnejša naloga pa je bila propaganda za kongres in priprava nanj. Verjeti gre škofovim besedam, da so delo opravili dobro. Za potrebe kongresa so z Brezij v Ljubljano pripeljali podobo Marije Pomagaj. Na slovesni poti je Ivo ves čas spremljal podobo, ob Mihi Kreku, Francu Gabrovšku in še nekaterimi je bil podpisna priča in varuh prenosa.

Opis slike: Peršuhovi, mama Vida, Janez, Mirjam in oče Ivo

Druga takšna velika prireditev je bil mednarodni kongres Kristusa Kralja leta 1939. Dogodek na tem kongresu, ki je mnogim ostal globoko v spominu, je bila izvedba Igre o kraljestvu božjem, ki jo je napisal prof. Niko Kuret. Igra je bila ob množici luči in zvokov izvedena zvečer na stadionu. V njej je nastopalo več kot 3000 oseb, k sodelovanju pa so bili pritegnjeni vsi navzoči. Glavni režiser je bil Ivo Peršuh. Besedilo igre je bilo potrebno tik pred izvedbo spremeniti. Državno cenzuro so najbrž zmotili določeni stavki, ki so bili preveč narodnostno obarvani. Vendar to ni zmedlo režiserja in nastopajočih. Ko je škof Rožman v sklepnem govoru izrekal zahvale je za igro dejal, da » … takšne igre naš narod še ni videl in ne igral … «.
Ob mnogih manj znanih dogodkih je Ivo pomembneje sodeloval še pri biserni maši škofa Jegliča, na njegovem pogrebu, kjer je prevzel rediteljsko službo na pokopališču, na pogrebu dr. Antona Korošca, s katerim sta bila v prijateljskih stikih, ob 20. obletnici smrti dr. Janeza Evangelista Kreka, kjer je bil glavni režiser spominske proslave in ob mednarodnem mladinskem taboru leta 1938, ki ga je priredila Zveza fantovskih odsekov (ZFO) in Zveza dekliških krožkov. ZFO je zrasla iz temeljev prepovedanega Orla in je bila posebna Ivova ljubezen. Organizacija je imela nalogo vzgajati fante v krščanskem duhu, jih pripravljati na vse življenjske naloge in preko športa skrbeti za zdravo telo. Fantje in dekleta so se na prireditvah pojavljali v ličnih krojih in želi občudovanje. Ivo je znotraj ZFO v Ljubljani vodil častno četo, ki je sodelovala na različnih sprejemih. Ob prihodu na kongres Kristusa Kralja je papeževemu legatu, kardinalu Hlondu, izrekel slovesen pozdrav. Zadolžen pa je bil tudi za tako imenovane »reditelje«, ki so imeli nalogo varovati politična zborovanja Jugoslovanske radikalne zajednice pred razbijači in provokatorji.
Vzajemna zavarovalnica je za svoje zavarovance izdajala mesečnik Naša moč. Časopis je tik pred drugo svetovno vojno izhajal na dvanajstih straneh v nakladi več kot sto tisoč izvodov, kar za tisti čas ni bilo zanemarljivo. Vsebina je bila sicer prilagojena potrebam zavarovalnice, vendar se je našlo dovolj prostora še za mnoge druge teme in obilico humorja. Za slednje je najbrž poskrbel Janko Mlakar. Vseh sedem let izhajanja je bil Ivo Peršuh glavni urednik. V časopisu je bila posebna rubrika Mlada moč namenjena mlajšim bralcem. Uredniku, ki se je tukaj podpisoval z »brat Ivo«, je bila posebno ljuba. Otrokom, svojim »dragim prijateljčkom« kot jih je imenoval, je na šaljiv in poučen način želel približati in privzgojiti čut za pravičnost, poštenost, ljubezen do domovine in krščanske vrednote.

Opis slike: Škof dr. Gregorij Rožman in Ivo Peršuh, čakajoč na kardinala Hlonda (1935)

Peršuhovi so se po nekajkratnih selitvah in menjavah najemniških stanovanj v Ljubljani leta 1937 ustalili na Poljanski cesti 18. Hišo je kupila Vzajemna zavarovalnica in jim dodelila eno od dveh stanovanj v prizidanem tretjem nadstropju s pogledom proti cerkvi Sv. Jožefa, kamor so zahajali k maši. Ivo je postal tudi nekakšen oskrbnik stavbe. Po smrti staršev se je k Ivu v Ljubljano preselila njegova sestra Vida. Od brata je bila mlajša 25 let. V družini so jo vzeli za svojo. Še danes se spominja čudovitih družinskih praznovanj, ki sta jih Ivo in njegova žena pripravljala ob različnih praznikih za svoja otroka, pa tudi zanjo. Nikdar ni čutila, da bi med njimi delala kakšne razlike. V spominu ima tudi potovanja po Sloveniji, saj so brata kot dobrega govornika radi vabili na razna zborovanja. Nekoč so ga v valu navdušenja, čeprav ni bil na programu, fantje kar odnesli na oder. Ivova hči Mirjam ima svojo teto Vido v najlepšem spominu: »Čeprav je bila pet let starejša od mene, sva se sijajno razumeli. Bila mi je kot sestra.«
Z začetkom druge svetovne vojne so se pojavile nove skrbi. Iva so kot rezervnega častnika 8. marca 1941 poklicali na orožne vaje nekam v Slavonijo, od koder se je vrnil 21. aprila. Sestra Vida se spominja, da je iz protesta proti okupaciji še nekaj dni hodil naokoli v uniformi. Isti mesec je nadaljeval tudi z delom v Vzajemni zavarovalnici. Svoje »mlade prijateljčke« je podrezal: »Sedaj spet hodite v šolo. Hej ste se opekli! Tamle okoli velike noči ste mislili, da so nastopile večne počitnice. Pa ste morali kmalu spet v šolo in sedaj vas gledam, kako v potu svojih obrazkov postajate iz dneva v dan bolj učeni.«
Tako kot se je za mladino pričela šolska obveznost, se je za njega pričelo delo in pomoč pri organizaciji upora proti okupatorju. O boljševizmu je bil dovolj poučen in je vedel, da komunistom ni šlo v prvi vrsti za upor, ampak da narodovo nesrečo izrabijo za svoje revolucionarne cilje. S svojim organizacijskim znanjem in izkušnjami se je že spomladi 1941 priključil Slovenski legiji in prevzel nekatere zadolžitve. S Fanoušem Emmerjem je sodeloval pri organiziranju Jugoslovanske vojske v domovini in postal poveljnik le-te za mesto Ljubljana. Večina njegovih fantov iz ZFO se je vključila v ilegalo izven OF. Bil je tudi predstavnik Slovenske legije v štabu majorja Karla Novaka. Pričel je izdajati list Prebujena Slovenija, ki pa ga danes ni moč najti v Arhivu Slovenije niti ga ne navaja Bajec v svojem Pregledu časnikov in časopisov, ki so izhajali v letih 1937–1945. VOS je budno spremljala njegovo delo in gibanje. Ker je deloval med organizatorji politične akcije in vojaškega upora proti okupatorju izven OF, je izvedla nanj atentat.

Tistega torka, 26. maja 1942, se hči Mirjam spominja takole: »Ta dan zjutraj je bila prva novica, da je bil storjen atentat na prof. Ehrlicha in na akademika, ki ga je spremljal. Novica nas je zelo prizadela, zlasti ker smo vedeli, da sta bila z očetom velika prijatelja. Kmalu zatem sem morala na cesto. V veži me je srečala gospa Žebot in me vprašala, če že vemo. Odgovorila sem ji, da smo že zvedeli za profesorjevo smrt. Objela me je in dejala, naj se ne ustrašim, saj so streljali tudi na našega očeta. Prvo, kar sem izustila, je bilo vprašanje, če je mrtev. Ni mi vedela odgovoriti. Kot nora sem tekla do prve trgovine, kjer so imeli telefon. Klicala sem v Vzajemno zavarovalnico in zvedela, da so očeta ranjenega a še živega odpeljali v bolnico. Pohitela sem domov, kjer so že vedeli. Mama je ležala na kavču v šoku. Pokleknila sem poleg nje in jo skušala tolažiti, češ da je samo ranjen in da bo gotovo kmalu ozdravel.«
Atentat nanj sta izvršila dva pripadnika VOS, eden še mladoleten. Pri begu iz zavarovalnice je slednji izgubil življenje. Zatekel se je v trgovino Jeras s slaščicami, ki ni imela drugega izhoda na dvorišče. Danes je tam skoraj nespremenjena trgovina z živili. Plošča na zidu, ki jo je postavila povojna oblast, še zmeraj spominja na ta dogodek. Ker ga ni nihče identificiral, je bil Dušan Turk – Dule pokopan na Žalah kot neznana oseba. Danes ima označen grob na delu pokopališča, kjer so pokopani talci. V arhivu VOS je ohranjeno poročilo o dogodku, ki ga je leta 1951 napisal drugi atentator, Dušan Frank – Duško. Naveden je v celoti.
»Kot član VOS-a v Ljubljani sem spomladi leta 1942 spoznal tov. Turk Dušana – Duleta, kateri je bil takrat v naših krogih znan kot neustrašen in drzen borec proti okupatorju in domačim izdajalcem. Bil je še mlad, toda v kljub temu odločen in preudaren v dejanjih, dober organizator in vzor tovarištva. V svojem delovanju je izvršil veliko število akcij, od preiskav, zasledovanj pa do atentatov, oz. do izvršitve izrečenih kazni nad domačo in tujo reakcijo. Vseh njegovih akcij nisem poznal v podrobnosti, razen v toliko kolikor sem slišal v tovariških pogovorih na sestankih, kateri so se vršili v raznih krajih tedaj okupirane Ljubljane. Z njim sem izvršil samo eno akcijo in to maja meseca leta 1942. Dan pred akcijo smo se dobili na tedanjem stanovanju tov. Zore v Gradišču. Tu je bil Džidži (verjetno Silvo Hrast), Zora, Liza (verjetno Lidija Dermastia), Dušan in jaz. V kolikor se spominjam je nekaj časa za nami prišel tudi tov. Štefan (verjetno Edo Brajnik), kateri je Dušanu in meni izdal nalog, tov. Džidži pa navodila, kako naj se izvrši akcija za likvidacijo na smrt obsojenega izdajalca Peršuha, tedaj uslužbenega pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani. Po točnem razporedu in po preučitvi načrta sva se z Dušanom dogovorila, da se dobiva okoli 9.30 ure, pa zdaj ne vem ali v Gajevi ulici ali pa pred Dramo. V glavnem sva se ob dogovorjenem času dobila, sedla v naročeni avtomobil in se okoli 9.45 odpeljala v Vzajemno zavarovalnico. Avtomobil sva pustila pred vrati ter rekla šoferju, ki ga jaz nisem poznal, naj nas počaka in naj ne ugasne motorja. Vedela sva le toliko, da je šofer naš človek, in sva v nadi da bo vse v redu odšla na delo. V prvem nadstropju, kjer je imel poslovne prostore obsojeni Peršuh je bilo precej živahno, bilo je dosti strank, pa tudi uslužbencev. Ko sva vprašala kje se nahaja Peršuh, so nam takoj pokazali njegovo sobo, ter sva vstopila notri. Za mizo je sedel debelušni gospod, ter se zaupno pogovarjal z nekim drugim, za katerega pa nisva vedela kdo je. Oba sva se predstavila kot študenta, ter sva ga prosila, če bi hotel v nekem katoliškem listu objaviti nekaj naših člankov. Odgovoril je, da bi se to dalo narediti, toda da bo moral članke on preje videti oz. prebrati. Dušan je rekel da jih imava s seboj, ter segel v malho z roko, toda namesto člankov, sva oba naenkrat potegnila pištole in jih naperila presenečenemu Peršuhu v glavo. Kot bi trenil, sva sprožila, prvi Dušan, jaz pa za njim. Oddala sva v kolikor se spominjam 6 do 8 strelov, kateri so deloma zadeli Peršuha, deloma pa zid za njim. Situacija se je takoj spremenila. Kriki na pomoč in držite ubijalce so se razlegli po sobi in hodnikih palače Vzajemne zavarovalnice. Druga oseba, ki je bila navzoča v sobi, je takoj planila k vratom, hoteč zadržati naš beg. Ne vem točno ali sva tudi na njega streljala, vem pa sigurno, da sva ga z borbo odbila od vrat, ter se pognala po dolgem hodniku proti stopnicam in izhodu. Toda bilo je že pozno. Uslužbenci, verjetno tudi stranke so nam delali ovire, ter sva se le z veliko urnostjo in težavo prebila na stopnice, od tam v vežo in na cesto, kjer nas je čakala rešitev – avto. Toda ko sva prišla na cesto avtomobila ni bilo nikjer. Kaj sedaj, par besed glede umika, in že sva tekla vsak po eni strani Miklošičeve ulice. Jaz po desni, Dušan pa po levi strani. Pri prvem vhodu za Vzajemno zavarovalnico sem zginil s ceste v vežo, nato pa na majhno dvorišče in od tam v drugo vežo. Ko sem pribežal do prve veže sem opazil za menoj gručo ljudi, kateri so imeli namen ujeti me. Oddal sem dva strela v prvo vežo, nakar je nastala zmešnjava, kar mi je omogočilo beg skozi drugo vežo, od tam na zadnje dvorišče in od tam preko 3 metrskega (zidu) na travnik za Vzajemno palačo. Ko sem bežal preko travnika sem slišal strele na Miklošičevi cesti, kar mi je dalo povoda, da sem sumil, da z Dušanom ni nekaj v redu. Odhitel sem na tramvaj in domov, se preoblekel in se nato podal na stanovanje tov. Zore v Gradišče, od koder sem potem v spremstvu ne vem koga odšel k dr. Neubergerju na Vilharjevo cesto, kjer so mi previli praske, katere sem dobil sam ne vem kje. Tedaj sem tudi zvedel, da je moj tovariš, s katerim sem prvič in zadnjič (bil) na akciji padel, oz. da se je junaško branil v Jerasovi trgovini in si nato z zadnjim strelom končal svoje mlado, toda uspehov in junaštva polno življenje.«

Opis slike: Ivo Peršuh v družbi dr. Antona Korošca

Nekateri starejši uslužbenci, ki so bili takrat v poslopju, so o dogodku kasneje pripovedovali mlajšim kolegom današnje Zavarovalnice Triglav. Tako naj bi bil med begom obeh strelcev poškodovan tudi kip moža z mošnjo. Ta stoji še danes na istem mestu v avli prvega nadstropja in ima res vidne sledi strelov. Peršuh je umrl popoldne naslednjega dne. Zdravnik je zapisal, da je imel strelne rane glave, prsi, trebuha in desne nadlahti. Vida se spominja, da jo je brat pred smrtjo še tolažil. Pokopali so ga na Žalah, 30. maja, v družinski grob Dežmanovih, nasproti grobov misijonske družbe. V spremstvu treh duhovnikov ga je pokopal šentpetrski župnik Košmerlj. Škofa Rožmana tiste dni ni bilo v Ljubljani. Na pogrebu sta bila tudi takratni župan dr. Juro Adlešič in bivši ban dr. Marko Natlačen.
Med vojno je bilo življenje v Ljubljani zaradi vsesplošnega pomanjkanja zelo težko. Za družino je bilo še težje. Da bi prišla do potrebnih sredstev za preživetje dveh otrok, svakinje Vide in sebe, je mama Vida pričela prodajati stanovanjsko opremo. Pa ni bilo kupcev. Ivova sestra Vida je leta 1943 končala takratno Trgovsko akademijo. Njen razrednik je bil prof. Slodnjak. Med sošolci se je zelo čutila različna politična in nazorska usmerjenost. Sošolka Stana Brajnik je bila kasneje stenografka na kočevskem procesu. Da bi družini pomagala, se je Vida odselila in se sprva preživljala z inštrukcijami. Kasneje je dobila zaposlitev pri Socialni pomoči in Prehranjevalnem zavodu. Maja 1945 je trikrat odšla s kovčkom na železniški kolodvor, da bi se priključila reki beguncev, a si zmeraj zadnji hip premislila. Osvoboditelji so hitro ugotovili, da je Peršuhova. Že 23. maja so jo razrešili službenih dolžnosti pri Prehranjevalnem zavodu in jo napotili nazaj na Štajersko. Z ostalimi člani bratove družine se ni nikoli več videla. Ti so se umaknili na avstrijsko Koroško. Mirjam se spominja, da »me je 5. maja 1945 ob 11. uri dopoldan poklicala ena od hčera gospe Žebotove, mi zaupno razložila, kakšen je položaj, in mi svetovala, naj se z mamo in bratom za kakšnih 14 dni umaknemo iz Ljubljane, dokler se stvari ne uredijo. Zavedala sem se, da sem v nevarnosti, ker sem tudi jaz delovala na raznih protikomunističnih predavanjih. Vedela sem, da me ne čaka nič dobrega, če pridejo komunisti na oblast. Mama o tem sprva ni hotela nič slišati, vendar je na koncu le popustila, a dejala, da je vsa odgovornost moja. Na hitro smo pripravili nekaj suhe hrane in perila. Popoldan smo zaklenili stanovanje in odšli brez slovesa v negotovost in za zmeraj.«

Opis slike: Kardinal Hlond, škof Rožman in Ivo Peršuh leta 1939 v Ljubljani – Pozdrav častne čete Zveze fantovskih odsekov

Nova oblast se je hitro polastila premoženja Peršuhovih. V stanovanje se je že septembra 1945 vselil partizanski kapetan. Okrajno sodišče v Ljubljani je še istega leta sklenilo, da se izreče zaplemba celokupne premične in nepremične imovine z utemeljitvijo, da je bil Ivo Peršuh kot narodni sovražnik ustreljen. Isti organ je sklenil enako tudi za ženo Vido Peršuh in dodal utemeljitev, da je imenovana sodelovala z okupatorjem in ob osvoboditvi pobegnila. Tako je prešlo v last FLRJ tudi nekaj več kot sedemsto knjig iz domače knjižnice. Upravi narodne imovine za glavno mesto Ljubljana se je z zaplembami tako mudilo, da so v potrebi po evidencah na župnijske urade v Ljubljani poslali zahtevo po seznamih »od ilegalcev ubitih ljudi«, kot so sami zapisali. Župnijski uradi so s pomočjo mrliških knjig te sezname omenjenemu naslovu posredovali in tako nehote pripomogli k hitrejšemu izvajanju ukrepov nacionalizacije premoženja »narodnih sovražnikov«.
Zanimiva je zgodba o Peršuhovem radioaparatu. Oznovci so morda brali Našo moč, kjer je veliko pisal o koristnosti radia in navduševal ljudi za uporabo, zato jim je bilo sumljivo, da ga ni bilo na popisu zaplenjenega imetja. Čez leto so ga našli pri hišni preiskavi, ki so jo napravili pri Ivovi svakinji Nuši. Aparat je nato dobil v »uporabo in odkup« tovariš Franc Kimovec – Žiga.

Opis slike: Atentator Dušan Turk – Dule

Do sprememb je prišlo tudi v Vzajemni zavarovalnici. Ta se je preimenovala v Zavarovalni zavod Slovenije in po tedanjih smernicah lastniško preoblikovala. Plečnikove stole in ostalo pohištvo so posamezniki odnesli ali pa je bilo zamenjano. Iz velike posvetovalne dvorane v prvem nadstropju so s stenske omare odstranili križ, dvorana pa je sicer ostala enako opremljena kot takrat, ko je devetletna Ivova hči Mirjam pred predsednikom Vzajemne zavarovalnice, kanonikom Ivanom Sušnikom, in množico uradništva žrebala zavarovalničine nagrajence. Manjkajoče Plečnikove stole so nadomestili z replikami. Turistovsko kapelo so predelali v pisarne, kipe pa prenesli v cerkev v Dražgoše. Mogočni kip sv. Florijana, ki je stal v vhodni veži, je obležal v kleti in ga je Plečnik čez čas uspel prepeljati v trnovsko župnišče. Boljše čase je dočakal šele leta 1989, ko ga je župnik Janez Pogačnik – v želji, da bi kip stal tam, za kamor ga je arhitekt namenil – za simbolično plačilo ponudil takratnemu vodstvu. Kip so obnovili, zastavo in križ zamenjali s helebardo in ga postavili na prvotno mesto.
Po vojni je bilo ime Iva Peršuha oklevetano, zato ga danes ni v Enciklopediji Slovenije in ne v leksikonih. Zapisano je le v nekaterih dokumentih, knjigah in časopisnih novicah. Ne najdemo ga niti na nagrobni plošči, saj so tudi njemu, po navodilih takratnega ministra za notranje zadeve Zorana Poliča, odvzeli pravico do groba. Ostal je le v spominu nekaterih in v srcih najbližjih. Kot da bi čutil težo prihajajočega časa, zvenijo njegove besede iz daljnega leta 1916, ki jih je napisal ob slovesu svojim prijateljem na Taboru. Takole jih je nagovoril: »Zvit je svet in gledal bo, da me zaplete v svoje peklenske mreže. Preljubi, spominjajte se me zato pogosto pri vaših molitvah. Vaše delo v Marijini kongregaciji in njenih odsekih mi bo sicer v tolažbo, a v pravo srečo mi bodo vaše molitve. Ljubezen, ki jo imate do mene, razkrivajte z molitvijo. Jaz vas nikoli ne pozabim.«
Na izrečeno mu lahko vzkliknemo z njegovim najljubšim pozdravom »Bog živi!«

Opis slike: Atentator Dušan Frank – Duško (levo) v družbi Silva Hrasta – Džidžija