Avtor: Janko Maček
Pred kratkim so mi slučajno prišli v roke Spomini 1916–2006, ki jih je ob svoji 90-letnici »izdal« žažarski rojak Janez Raztresen. Še preden sem prelistal zajeten šop popisanih listov, sem ugotovil, da je njihova vsebina kot naročena za našo rubriko Kako se je začelo. Horjulski organizatorji OF so avtorja že spomladi 1942 skušali pridobiti za sodelovanje, vendar se jim ni vdal, medtem ko je njegov brat vabilo sprejel in pristopil k narodni zaščiti. Prav ta zaščita je potem preprečila, da partizani niso napadli Italijanov in tako rešila vas pred represalijami. Vendar nevarnosti še ni bilo konec. Raztresenovi so izvedeli, da so partizani na Suhorju v Beli krajini odpeljali in umorili tamkajšnjega župnika, njihovega sorodnika. Vest o ustanovitvi vaške straže v Šentjoštu je prišla tudi v Žažar in konec avgusta so Raztresen in še dva sovaščana odšli v Šentjošt s prošnjo, da bi jih prišli »mobilizirat«. Tako bi sami, predvsem pa njihovi domači, imeli izgovor pred partizani. Že pri prvem obisku Šentjošta se je Raztresen srečal s kapetanom Vidmarjem, ki ga je takoj povišal v poročnika. Okrog novega leta 1943 je Vidmar odločil, da tudi Žažar dobi vaško stražo, za njenega poveljnika pa postavil poročnika Raztresena. Rupe, v bližini žažarske vasi, kjer so se partizani v letu 1942 veliko zadrževali, naenkrat niso bile več varne. Torej dovolj razlogov, da smo zaprosili gospoda Raztresena za prispevek v našem Kako se je začelo. Povedal nam je, da na kaj takega sploh ni pomislil, saj je napisal spomine »za svojo dušo« in za sorodnike, vendar je bil pripravljen ustreči naši želji, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.
Oj mladost ti moja, kam si šla, oj kje si?
Da bi bralci laže sledili Raztresenovi pripovedi, bomo za uvod povzeli po njegovih spominih nekaj podatkov o njegovem rodu in njegovi mladosti. Rojen je bil 30. novembra 1916 na skromni domačiji na obrobju Žažarja pri Vrhniki. Pri hiši se je po domače reklo pri Kofoju. Kofojevo bajto z malo zemlje je okrog leta 1910 kupil Janezov oče Pavel in se potem tu naselil. Prej je živel v Hlevnem Vrhu. Njegova prva žena je bila menda že kot dekle jetična, zato je po nekaj letih zakona umrla. Zapustila mu je štiri otroke, od katerih pa so trije že v otroških letih umrli. Leta 1916 se je Pavel znova poročil in potem sta bila rojena sinova Janez in štiri leta mlajši Peter.
V družini starega očeta v Hlevnem Vrhu so bili štirje sinovi: Pavel, Janez, Jože in Franc in dve hčeri: Tinca in Karlina. Stari oče je bil krojač in cerkovnik. Isto delo je opravljal tudi v Butajnovi v šentjoški fari, kjer je bila rojena večina otrok. Janez, doma so ga klicali Ivan, je šel v ljubljanske šole in leta 1919 pel novo mašo. Ko je za počitnice potoval domov v Hlevni Vrh, se je do Vrhnike pripeljal z vlakom, obiskal spotoma brata v Žažarju in nato pešačil naprej proti Podlipi in Smrečju. Žažarski Janez je bil tedaj še zelo majhen, vendar mu je ostalo v spominu, da je bil stric Ivan zelo zabaven.
Ko še ni izpolnil šest let, je Kofojev Janez začel hoditi v šolo. Enorazredna šola je bila v vasi v predelani kmečki hiši. Čeprav so bile vmes razne težave, je bil ob koncu šolskega leta odličen. V četrtem letniku so dobili novo učiteljico, ki je bila doma iz Blatne Brezovice. Prav ona je opozorila očeta Kofoja na sinovo nadarjenost in predlagala, naj ga pošlje v gimnazijo. Ker prehod iz žažarske enorazrednice na gimnazijo ni bil mogoč, se je moral Janez v peti razred vpisati na Vrhniki. Odslej je vsak dan pešačil pet kilometrov tja in prav toliko nazaj. Kljub temu je izdelal razred s prav dobrim uspehom.
Janezova starša tedaj nista imela nobenega stalnega zaslužka, šolanje v Ljubljani je pa bilo drago. Fant je bil star 13 let in bilo je že dogovorjeno, da bi šel za pastirja k nekemu kmetu na Koreno, sedaj pa ta skrb. V upanju, da bo obljubil kakšno pomoč, sta oče in Janez napisala pismo suhorskemu župniku. Šele po nekaj mesecih je prišel odgovor, naj se fant raje gre učit kake obrti. Janez je tedaj že obiskoval realno gimnazijo v Vegovi ulici v Ljubljani. Ker v Ljubljani ni imel stanovanja, je moral vsako jutro peš na vlak in popoldne spet nazaj. Poleg tega je bila železniška vozovnica draga in oče je že po nekaj dneh obupaval, da bo zmanjkalo denarja. K sreči je Janez opazil, kako so vrhniški dijaki pokazali sprevodniku samo neko izkaznico – mesečno karto, ki je bila veliko cenejša. S tem je bil rešen prvi del problema, drugega je pa rešila žažarska učiteljica, ki se je čutila soodgovorno za Janezovo šolanje. Ker je ocenila, da ob vsakodnevni hoji in vožnji iz Žažarja ne bo izdelal razreda, je pregovorila svoje starše, da so mu odstopili podstrešno sobico v Blatni Brezovici, od koder ni imel daleč na vlak. Razred je potem izdelal s prav dobrim uspehom. Vseh osem razredov je izdelal z dobrim in prav dobrim – brez popravnega izpita. Od petega do osmega razreda je bil njegov razrednik profesor Bajuk.
Opis slike: Predvojni Žažar
V času Janezovega šolanja v gimnaziji je nastopila huda gospodarska kriza, ki je prizadela tudi kmete. Oče, ki v domači vasi ni več dobil nobenega dela, je izvedel, da potrebujejo jeseniške železarne gozdne delavce. Odpravil se je na Jesenice in res dobil stalno zaposlitev. Bil je sicer ločen od družine, toda imel je reden zaslužek in od tedaj je dajal sinu 100 dinarjev mesečno za stanovanje v tesni in mračni podstrešni sobici na Starem trgu v Ljubljani. Kljub tej očetovi podpori pa je bil Janez, kot pravi sam, med najrevnejšimi sošolci. Kosilo in večerjo je sedem let dobival brezplačno na porti pri uršulinkah; edini pogoj je bil, da je ob koncu šolskega leta prinesel pokazat spričevalo o uspešno opravljenem razredu. Vsako jutro je v mlekarni nasproti stolnice dobil brezplačno skodelico mleka, v pekarni poleg trgovine Šumi ali pri Trčku ob Ljubljanici pa en dan ali dva dni star kruh. Tako se je preživljal in si poleg tega med počitnicami še privoščil kak izlet, kot je bil na primer tisti, ki sta ga naredila s prijateljem s klasične gimnazije po mali maturi. Želela sta videti morje, zato sta se z vlakom odpeljala do Kočevja, nato pa pešačila v Delnice in naprej proti morju. Reka je bila tedaj pod Italijo. Za pot od Kočevja do Sušaka sta potrebovala dva dni. Na Sušaku sta prespala v skoraj brezplačnem prenočišču Ferialnega saveza. Na povratku je Janez odšel k stricu na Suhor in tam ostal nekaj dni. Ni se najavil, zato sta bila stric in teta Tinca, ki je bila pri bratu župniku za kuharico, presenečena, ko sta ga zagledala.
Med Raztresenovimi gimnazijskimi sošolci je bil zelo uspešen Anton Vratuša, ki je študiral slavistiko in že pred vojno naredil diplomo ter dosegel tudi doktorat. V tretjem in četrtem razredu je bil med sošolci Franc Stadler, kasnejši vosovec, ki je ustrelil dr. Ehrlicha in bana Natlačena. Martina Krannerja se avtor spominja kot odličnega učenca in pripadnika Tomčevih mladcev, ki je tudi njega skušal pritegniti v organizacijo, vendar ni imel uspeha, ker se povabljeni ni strinjal z namenom in nekaterimi metodami mladčevskega dela. Razred je leta 1988 praznoval 50-letnico mature in leta 2005 je bilo od osemintridesetih maturantov živih še dvajset.
Takoj po maturi je oče Raztresen povedal svojemu študentu sledeče: »Jaz sem svojo dolžnost do tebe opravil. Sedaj sam glej, kako boš živel! Lemenat je brezplačen!« Čeprav je vedel, da starša želita, da bi šel v bogoslovje, se je Janez jeseni vpisal na gradbeni oddelek Tehnične fakultete. Ostalo pa je v glavnem pri vpisu, kajti za resen študij mu je manjkalo sredstev. Ker ni vložil prošnje za odložitev vojaškega roka, so ga januarja 1940 vpoklicali v enoletno šolo za letalske tehnične oficirje. Služil je v Pančevu, Kraljevu in Sarajevu. Ko se je januarja 1941 vrnil domov v Žažar, so se na obzorju že zbirali temni oblaki.
Kako se je začelo v Žažarju
Gotovo so za nas najbolj pomembna poglavja Raztresenovih spominov tista, ki govorijo o začetku komunistične revolucije v njegovem rojstnem kraju. Ker bi jih radi čim bolj približali našim bralcem, bomo bolj ali manj dobesedno povzeli nekatere opise dogodkov, ki se nam zdijo posebno važni.
Proti koncu leta 1941 se v Žažarju skoraj še ni vedelo za partizane, čeprav so v Lesu med Ulako in Samotorico že imeli šolsko taborišče. Jeseni 1941 se je Janez Raztresen spet vpisal na fakulteto, vendar, kot sam pove, ni imel pravega veselja za študij, ampak mu je bil to v glavnem čas nekakšnega čakanja na konec vojne. Med odsotnostjo zaradi služenja vojaškega roka je v Ljubljani izgubil svojo podstrešno sobico, zato je sedaj stanoval doma in le od časa do časa šel pogledat na fakulteto. Ljudje so govorili, da so se ponekod pojavili četniki. Mladi študent si je pod tem imenom predstavljal ostanke bivše jugoslovanske vojske. V Ljubljano in domov je navadno potoval preko Horjula. Ko se je nekega dne vračal domov in v Horjulu šel mimo Andrejkove hiše, ga je iz zamišljenosti predramilo trkanje po oknu. Ozrl se je in videl, da mu nekdo z roko daje znak, naj pride v hišo. V tej hiši sta bila doma Tine in Cene Logar. Tine je bil Janezov vrstnik, saj sta bila skupaj na vojaškem naboru na Vrhniki, doktor filozofije in univerzitetni profesor Cene, ki je tedaj v horjulski dolini že organiziral OF, pa je bil štiri leta starejši. »Z njima in drugimi horjulskimi študenti se nisem družil, kajti bili so kar eno uro hoda oddaljeni od Žažarja. S Tinetom in Cenetom sem se slučajno spoznal ob srečanjih na vlaku na začetku in ob koncu šolskih počitnic. Sprejel me je Cene in vprašal za moje mišljenje o vojni situaciji in o okupaciji. Odgovoril sem mu, da bodo kljub sedanjim neuspehom na koncu zmagale velesile: Anglija, Amerika in Rusija. Tisti čas so se namreč odvijali hudi boji pred Moskvo. Potrdil je, da bodo Nemci izgubili vojno, toda le pod pogojem, da se jim bodo vsi okupirani evropski narodi uprli z orožjem in sabotažami. Tudi Slovenci moramo prevzeti svoj delež v tem boju in ne samo čakati na rusko zmago. Obstaja že organizacija Osvobodilna fronta, kjer so združene vse nekdanje stranke in tudi oborožene skupine v gozdovih se že pripravljajo na boj. Začudil sem se, ko je dejal, da te oborožene skrivače lahko smatramo za sovjetske vojake. Te skupine se sedaj imenujejo partizani in ne četniki, kot jim ljudje napačno rečejo. Pripomnil sem, da bo tak boj zahteval velike žrtve med civilnim prebivalstvom, ki bo nezaščiteno in izpostavljeno represalijam. Odvrnil je, da žrtve morajo biti in da svoboda ne more biti podarjena. Na moje vprašanje, kakšna bo povojna ureditev Slovenije, je odgovoril, da bo Slovenija ena od zveznih republik, ki bodo segale od Vladivostoka do Trsta, Jugoslavija pa da je za vekomaj razpadla. Dodal je še, da se je treba v ta boj, ki bo vplival na konec vojne, takoj vključiti. Za slovo mi je dal ciklostirani primerek lista Slovenski poročevalec, ki naj ga pokažem zaupanja vrednim osebam.
Opis slike: Avtor Spominov 1916–2006
Pozneje sem doma razmišljal o Cenetovih trditvah in prišel do prepričanja, da vse to vodi v hudo nevarnost. Po napadu na okupatorsko vojsko bo gotovo sledilo krvavo maščevanje. Iz radijskih poročil sem vedel, da so Nemci v Srbiji že zagrozili, da bodo streljali talce v razmerju deset proti ena. Pri nas bodo gorele vasi in streljali bodo nedolžne ljudi. Vse to pa zato, da bi pomagali Rusom. Izgledi za bližnji konec vojne, kot je to pisalo v Poročevalcu, so bili neverjetni. Nemci so se borili daleč v Rusiji – pred Moskvo, Angleži pa v Severni Afriki in pred tem so se komaj rešili nemške invazije. Po radiu London, ki sem ga redno poslušal ob petih popoldne, sem ujel opozorilo dr. Kuharja, naj se vzdržimo nepremišljenih oboroženih akcij, ki bi vodile v nesrečo. Sklenil sem, da ne bom poslušal Ceneta, ne bom pa oviral brata Petra, ki se je bil že povezal z OF.«
Zgodaj spomladi sta Stane Kavčič (Đuro) in Cene Logar v Žažarju ustanovila oddelek narodne zaščite. Moj brat Peter je bil določen za politkomisarja, Stanko Mlakar pa za komandirja. Naloga zaščite je bila zbirati orožje, denar in hrano za partizane. V Horjulu je v tem času neka partizanska skupina umorila meni nepoznanega malega trgovca Erbežnika. Nekaj dni pozneje sem na povratku iz Ljubljane vprašal Logarja za njegovo mnenje o tem. Odgovoril mi je približno takole: ,To je revolucija, žrtve morajo biti. Erbežnik je bil izdajalec. Tudi v Ljubljani se sedaj rešujejo izdajalcev.’ Potem mi je naročil, naj mu prihodnjič prinesem seznam sovaščanov, ki bi v prihodnosti lahko ovirali partizane oziroma njihov boj. (Spomini, str. 35)
Prvi strah pred Italijani so Žažarčani doživeli marca 1942. Nekega zgodnjega jutra so vojaki brez posebnega vzroka obkolili vas, pobrali vse moške od 16 do 50 leta in jih odpeljali izven vasi, kjer so jih legitimirali in preiskali, če bi bil med njimi kak tujec. Janez Raztresen je imel težave, ker mu je na osebni izkaznici pisalo, da je študent. Menili so, da bi moral biti študent sredi tedna v Ljubljani v šoli. Izpustili so ga šele, ko je duhovnik Pipp potrdil, da je fant doma v tej in tej hiši.
1. julija se je v Žažarju na pohodu na Gorenjsko ustavila druga grupa partizanskih odredov. Štab so imeli v taborišču na Rupah. Govorilo se je, da šteje skupina okrog 700 mož. Na Rupah so tedaj pobili večjo skupino Romov, vse berače, ki so slučajno bili v bližini, in menda še nekaj drugih oseb. Vaščani so s strahom pričakovali italijanski odgovor. Nekaj dni kasneje, ko so vsi partizani že zapustili Žažar in tudi Rupe, je italijansko topništvo z Vrhnike zgodaj zjutraj začelo obstreljevati vas. V neki hiši sta bili ubiti mati in dveletna hčerka. Vaščani – tudi žene in otroci – so bežali iz vasi, saj so pravilno sklepali, da je topniško obstreljevanje le priprava za prihod vojske. In res je bilo tako. Komaj so eksplodirale zadnje granate, je prihrumela v vas množica vojakov. Vse so preiskali in se znašali nad nič krivimi vaščani, ki so jih pričakali doma. Tri domačije so požgali, še na misel jim pa ni prišlo, da bi šli pogledat na Rupe.
Kak teden kasneje je neka manjša skupina partizanov porušila lesen mostiček na cesti Vrhnika – Ligojna, zatem pa na tej cesti iz zasede nad vasjo Ligojna napadla italijansko kolono. Italijani so se za to strašno maščevali. Kmalu po napadu je prišla iz Ljubljane specialna enota fašistov, ki so najprej postrelili nekaj kmetov iz Ligojne, nato pa požgali celo vas z okrog sto poslopji – skupaj z živino. Gost, črn dim se je valil vse do Ljubljane. V Spominih 1916 – 2006 beremo o tem še sledeče: »Ko sem tisti dan proti večeru od daleč opazoval pogorišče in se seznanil s celim dogajanjem tega dne, sem prišel do prepričanja, da je bil namen partizanskega napada predvsem prestrašiti vaščane in jih narediti brezdomce. Neke večje škode okupatorju taki napadi niso mogli napraviti. Tako je takrat ocenila to akcijo večina prebivalcev bližnjih vasi. Neprizadeti partizanski somišljeniki pa so verjetno sklepali, da se je šele sedaj začel pravi boj proti okupatorju. Prizadeti in ogroženi prebivalci se seveda niso strinjali s takim mišljenjem in to je bil glavni vzrok, da se je začelo širiti protipartizansko razpoloženje.« (Spomini, str. 39 )
Le malo je manjkalo, da bi se nekaj podobnega kot z Ligojno dogodilo tudi z vasjo Žažar. Skupina nekaj partizanov je »vpoklicala« žažarsko zaščito, da bi skupaj napadli Italijane, ki so se bližali vasi iz smeri Ligojna. Zaščitniki so takoj spoznali namen akcije: izzvati Italijane, da bi uničili vas. Po kratkem posvetu so se zaščitniki odločili, da maloštevilnim partizanom odvzamejo orožje in ga jim šele po odhodu Italijanov vrnejo. Tako so tudi naredili, niso pa računali s tem, da bodo partizani takoj, ko bodo spet imeli orožje, aretirali komandirja zaščite Mlakarja. Njegovo življenje je že viselo na nitki, ko se je slučajno pojavil Stane Kavčič in razsodil, da Mlakarjevo dejanje ni bilo sabotaža ampak nenamerna mladeniška nepremišljenost.
Opis slike: Skupina žažarskih vaških stražarjev
In še drug primer: Na najvišjem delu ceste Vrhnika – Horjul pri Ligojni je križišče, imenovano Razpotje; tu se odcepi cesta na Žažar. Na tem križišču so partizani postavili zasedo, v katero so bili vključeni žažarski zaščitniki in je bil zanjo odgovoren že omenjeni Stanko Mlakar. Partizani so se poskrili v gozdu nad zasedo, nekoliko dlje od ceste. Italijani so se pripeljali na odprtem tovornjaku, toda med njimi so bili pomešani civilisti, celo nekaj žensk. Mlakar zato ni dal povelja za napad in kamion je nemoteno odpeljal proti Horjulu. Partizani, med katerimi je bil tudi dr. Logar, so Mlakarja takoj aretirali. Dr. Logar je zahteval najstrožjo kazen po hitrem postopku. Spet je prišel Stane Kavčič in ga rešil gotove smrti (Spomini, str. 39).
Kmalu po odhodu druge grupe odredov na Gorenjsko je bila v Šentjoštu ustanovljena vaška straža. V Žažarju so za to in zlasti za napad na Šentjošt zvedeli od partizanov. Zvedeli so tudi, kaj so partizani naredili z nekaterimi podlipskimi zaščitniki, ki so baje nameravali oditi v Šentjošt. V Žažarju do tedaj niti Italijani niti partizani niso še nikogar ubili, bili pa so stalno v strahu, zlasti pred Italijani, kdaj bodo požgali vas in vaščane odgnali v internacijo ali celo v smrt. V tej stiski so Janez Raztresen in še dva sovaščana sklenili iti na razgovor v Šentjošt. To svojo pot so obdržali v največji tajnosti, saj je Raztresen niti svojemu bratu ni zaupal. Ko so v Šentjoštu povedali, kakšne skrbi imajo zaradi Italijanov, jim je Jakob Žakelj odgovoril, da jih Šentjoščani ne morejo zaščititi niti pred Italijani niti pred partizani, če bodo na svojo usodo čakali doma; naj se torej odločijo in pridejo v Šentjošt. V nadaljevanju Raztresen o tem takole piše: »Ta odločitev je bila za nas izredno težka. Prostovoljni odhod fantov v Šentjošt bi pomenil veliko nevarnost partizanskega maščevanja nad domačimi. Dogovorili smo se, da bo šentjoška vaška straža nekega dne v septembru iznenada obkolila Žažar in odgnala vse za orožje sposobne moške v Šentjošt. Tako se je tudi zgodilo. Čeprav so mogoče nepoučeni mislili, da je bila to prisilna mobilizacija, je dejansko bilo vse prostovoljno.« (Spomini, str. 41)
Omenjenemu razgovoru v Šentjoštu je prisostvoval tudi kapetan Vidmar, ki je Raztresena vprašal, ali je odslužil vojaški rok. Ko je zvedel, da je fant končal vojaško šolo kot rezervni narednik, ga je takoj povišal v poročnika. Naj naprej pripoveduje Raztresen sam: »V Šentjoštu smo ostali okoli tri mesece, to je do konca leta. V prvih dneh novega leta nas je Vidmar nepričakovano obvestil, da bo v Žažarju ustanovljena nova postojanka vaške straže. Sam o taki rešitvi nisem nikoli razmišljal. Stražarjev iz Žažarja je bilo premalo, da bi se mogli resno upirati hujšemu partizanskemu napadu. Za poveljnika postojanke je določil mene, čeprav si tega nisem želel. Okoli 6. januarja smo zasedli v Žažarju prazno šolsko poslopje in ga še isti dan utrdili. Postojanki je bilo dodeljenih tudi deset do petnajst stražarjev iz Podlipe in Vrzdenca. Kot orožje smo prinesli s seboj stare, dolge puške (fižolovke), Italijani pa so nam dali zastarel puškomitraljez in nekaj zabojev municije ter bomb. Zanimivo je, da so se takoj začeli prijavljati v postojanko razni skrivni partizanski simpatizerji, ki so iskali zaščito pred Italijani. Poseben primer je bil okoli 16 let star fant z Vrzdenca. Sprejel sem ga na prošnjo njegove matere, čeprav so mi nekateri v postojanki to odsvetovali. – Moje takratno prepričanje je bilo, da je medsebojna borba pravzaprav nepotrebna, ob napadu se pa lahko branimo. Važno je, da preživimo vojni čas. Tudi med nasprotniki partizanov je namreč vladalo trdno prepričanje, da bodo Nemci in Italijani izgubili vojno, da bodo zmagali zahodni zavezniki skupaj z Rusi. Trdno so bili prepričani, da bodo Slovenijo osvobodili zahodni zavezniki, ne pa Rusi ali celo partizani.« (Spomini, str. 44)
»Partizani so se po našem prihodu izogibali Žažarja in njegove okolice. Sumim, da so tedaj od svojih obveščevalcev v postojanki in zunaj nje zbirali podatke o naši oborožitvi in bojni pripravljenosti. Verjetno je njihovo vodstvo prišlo do prepričanja, da bo napad na postojanko relativno lahko delo. Mislim, da je bilo 2. februarja zvečer, ko sem že zaspal in so me zbudili, da partizani napadajo postojanko. Slišalo se je streljanje in eksplozije ročnih bomb. Nekateri so prej sumili, da imamo med seboj fante, ki se ne bodo borili proti partizanom. Toda pokazalo se je, da se ob neizzvanem napadu vsak človek brani.« Verjetno bi partizanom tedaj uspel hiter, nepričakovan napad, toda postojanka je bila obdana z žičnimi ovirami, ki so bile še osvetljene z vencem električnih žarnic. Zaradi prekinitve električnega toka je straža sprožila alarm. Braniti je bilo treba šolo in bližnjo hišo, v kateri je stanoval župnik Pipp in menda šest stražarjev. To hišo so napadalci hoteli zažgati in s tem bi bila ogrožena tudi šola. Toda počasni, stari mitraljez je to noč izjemno dobro deloval in preprečil partizanski načrt. Partizani so klicali imena svojih pristašev v postojanki in jih pozivali, naj se jim pridružijo, pa se nihče ni odzval. Ob zori so se napadalci nepričakovano umaknili. Branilci so se oddahnili, kajti zaloga njihove municije je bila že pri koncu.
Raztresen piše, da med branilci ni bilo ne mrtvih in ne ranjenih, za izgube nasprotne strani pa ne ve. Baje je tisto jutro sam Kidrič čakal na ujetnike iz Žažarja. Dober mesec po napadu na Žažar je kapetan Vidmar organiziral pohod proti partizanom, pri katerem pa žažarska posadka ni sodelovala. Dolomitski odred je tedaj utrpel velike izgube in zato zapustil področje, po vaseh od Rovt do Dobrove pa je bilo potem do kapitulacije Italije razmeroma mirno.
Tudi kot poveljnik vaške straže je Raztresen poslušal skriti radio in iz radijskih poročil je najprej zvedel za kapitulacijo Italije. »Smatral sem, da je napočil čas, da razpustim maloštevilno postojanko. Partizani so se na Dolenjskem oborožili z italijanskim orožjem, celo s topovi in tanki. Slabo oborožena postojanka bi bila za partizane lepa vaba, da pokažejo svojo moč. Stražarji, ki so se s svojim delovanjem proti partizanom eksponirali, so odšli k bolje oboroženi in motivirani vaški straži v Šentjošt, drugi pa, ki se niso čutili ogrožene, so odšli na svoje domove. Sam sem odšel k staršem in ob poslušanju radijskih novic čakal na razvoj dogodkov. (Spomini, str. 49)
Razgovor z avtorjem Spominov 1916 – 2006
Preden smo začeli razgovor, nas je 91-letni gospod Raztresen ponovno opozoril, da je napisal Spomine zase, za domače in za znance, zato je v njih opisal tudi nekatere osebe in dogodke, ki jih ne bi omenjal, če bi pisal za javnost. Pisati je začel šele, ko je leta 1996 kupil računalnik in je bil star že 80 let. Kljub temu smo prepričani, da so njegovi Spomini dragocen prispevek k zgodovini časa, o katerem se bomo pogovarjali v tem razgovoru.
Gospod Raztresen, pretežni del vaših Spominov je povezan z Žažarjem, vašo rojstno vasjo, ki ste ji tudi v času študija ostali zvesti. Kaj bi rekli o strankarski in verski pripadnosti sovaščanov med obema vojnama? Kaj je nagnilo tri žažarske kmete, da so šli v Žiri prosit Nemce, naj zasedejo vas?
Kolikor je meni znano, je bila po prvi svetovni vojni vas politično zelo enotna, ljudje pa relativno pobožni. Nedeljske maše so se redno udeleževali vsi prebivalci – delno v Podlipi, delno pa v Horjulu. Na volitvah so vedno 100 % glasovali za klerikalno (Koroščevo) stranko. Sumim, da je bil to tudi vzrok, da so okoli leta 1930 vrhniški liberalci odstranili Žažar iz vrhniške občine in ga pripojili horjulski, kjer je še danes. Vaščani so tedaj želeli ostati pod Vrhniko, saj so bile tam večje trgovine, uradi in železniška povezava z Ljubljano.
Opis slike: November 1942 – Pokop komunističnih žrtev iz Šentjošta – Pri prekopu pomagali žažarski stražarji – Pogrebni obred sta vodila župnik Cvelbar in žažarski duhovnik Viljem Pipp (levo)
Od zaupne osebe sem šele po vojni izvedel, da so trije žažarski kmetje zaprosili pri Nemcih v Žireh za zasedbo Žažarja. O tem se pa med vojno v vasi ni govorilo, ker bi bilo to lahko zanje zelo neprijetno. Vsi trije kmetje so bili v prvi svetovni vojni avstrijski vojaki in so verjetno želeli, da bi se vrnila avstrijska oblast. Na splošno vaščani Italijanov že pred vojno niso marali, verjetno radi nekdanjih hudih bojev na soški fronti.
V Spominih omenjate, da v prvih mesecih okupacije ni bilo bistvenih sprememb. Kdaj ste v Žažarju prvič slišali za partizane?
Tudi med vojno so bili vaščani še nekako enotni. Domača oblast na občini se ni menjala, italijanski vojaki so bili še kar v redu, nevsiljivi. Skoraj neverjetno, vsi prebivalci so dobili živilske karte (za moko, testenine, riž, olje, sladkor in drugo). Ta mir je trajal samo kratek čas do zime leta 1941⁄42. Ko so se pojavili partizani, so Italijani zmanjšali in zaostrili izdajo kart. Vsak prebivalec se je moral na občini sam predstaviti tajniku in karabinjerjem. Ti so kontrolirali vsako osebo po osebnih izkaznicah. Po nekaj mesecih pa je bilo izdajanje živilskih kart za Žažarčane ukinjeno.
Na začetku hude zime, moralo je biti koncem leta 1941 ali na začetku leta 1942, smo v Žažarju videli prve partizane. Njihova manjša skupina se je utaborila v zaselku Jazba. Tu sta dve samotni kmetiji, po domače Štrajt in Jazbar, od Žažarja oddaljeni okoli pol ure hoda. Skupina treh partizanov, oborožena s puškami, se je večkrat javno pri belem dnevu kazala in sprehajala po vasi, obiskovali so gostilno in trgovino pri Blažu. Niso pa bili do vaščanov nasilni. Moralo je biti že v začetku pomladi 1942 leta, ko se je ta ali neka druga skupina utaborila na Rupah. Rupe ležijo blizu Jazbe, samo četrt ure hoda od najbližjega zaselka Kajndol s štirimi kmetijami, od Žažarja pa so oddaljene najmanj pol ure. Na Rupah je tedaj še stala samo ena nenaseljena, na pol podrta hiša, pri Fajfku, obdana z lepimi travniki, gmajno in gozdom. Rupe so bile tedaj soseskina last. Izgleda, da so jih partizani izbrali za prehodno, zasilno taborišče, v sredi poti med glavnim partizanskim taboriščem na Ključu in taboriščem v Vranjih pečeh. Pozneje, poleti 1942, se je to taborišče močno povečalo s prihodom okoli 700 partizanov 2. grupe odredov.
Kdaj je prišel v Žažar duhovnik Viljem Pipp, ki so ga Nemci pregnali iz Lučin?
Ne vem točno, kdaj je pregnani lučinski župnik prišel v Žažar. Verjetno ga je proti koncu poletja 1941 pripeljal podlipski župnik Tome. Nastanil se je s kuharico Marjanco v prazni hiši pri Balantu. Ko je zvedel, da imamo pri Kofoju radio, je kar redno več tednov prihajal ob 5. uri popoldne poslušat poročila radia London. Spočetka se je navduševal nad ruskimi uspehi na fronti in odobraval tudi partizanske akcije.
Nekega poletnega popoldneva leta 1942 je bil zelo razburjen. Povedal je, da je na sestanku pri škofu Rožmanu v Ljubljani zvedel, da je OF komunistična organizacija, ki ima namen prevzeti oblast in pripraviti vse za komunistično diktaturo. Katoličanom je s cerkvene strani prepovedano vsako sodelovanje. Od tega dne je Pipp le še redko prihajal na poslušanje radia. Med nedeljsko pridigo je ostro obsojal OF in prebral nekaj pastirskih pisem škofa Rožmana. Povedal je, da partizani ubijajo tudi duhovnike in da je med drugimi ubit moj stric Janez na Suhorju. Za ta umor smo tedaj prvič zvedeli ravno od njega.
Partizani so zvedeli za Pippove pridige in naročili nekemu soborcu, naj župnika likvidira. Ta fant je bil doma z Vrzdenca. Nameraval je izvršiti ukaz kar med Pippovo nedeljsko mašo v žažarski cerkvi. Toda ko se je muhal okoli cerkve, so ga iz zvonika opazili stražarji, ga ujeli in predali italijanski vojski v Horjulu. Ti so ga menda kot talca ustrelili nekje pri Borovnici. Pozneje se je govorilo, da so mu partizani naložili, da mora ubiti župnika za dokaz zvestobe.
Kdaj vas je dr. Cene Logar prvič povabil na razgovor? Pišete, da je prav to srečanje odločilno vplivalo na vašo nadaljnjo usodo. Ali lahko o tem še kaj poveste?
Kdaj je bil prvi sestanek med menoj in dr. Cenetom Logarjem? Točnega odgovora ne morem dati. V Spominih sem zapisal, da sva z Logarjem razpravljala med drugim tudi o hudih bojih pred Moskvo. To je moralo biti na začetku zime 1941⁄42. Cene je takrat zagovarjal Stalinovo direktivo, da naj se vsi okupirani narodi uprejo z gverilsko borbo.
Če se bi po tem sestanku ravnal po Cenetovih navodilih, bi to bilo brez dvoma usodno zame in vaščane Žažarja. Omenim naj še moja druga srečanja z Logarjem, ki niso omenjena v Spominih. Bil sem po vojni že nekaj let v službi in imel družino z dvema otrokoma. Sindikat Metalne je organiziral dopustovanje v Poreču ali Vrsarju. Na plaži mi dopustniki sporočijo, da me išče neki tujec. In res zagledam na plaži nekdanjega visokega partijskega delavca. Po pozdravu me vpraša, kako se upam družiti na plaži s tolikimi dopustniki, saj povsod vsakega nadzoruje udba. On da je ta problem z udbo rešil. Nabavil si je mali šotor opremljen s plinskim kuhalnikom. In sedaj potuje z ženo ob obali in si sam kuha. Na enem mestu se zadržuje največ dva dni, v tem kratkem času pa ga udba ne more izslediti. Priporočil mi je, da naj si tudi jaz organiziram tak dopust. Videl sem, da je izgubil stik z realnim življenjem.
Po več letih, ko je Logar že odslužil kazen na Golem otoku, me telefonsko pokliče na razgovor v Horjul. Izgleda, da je tedaj prišlo do spora med vodilnimi, kdo ima večje zasluge za organizacijo partizanstva v Dolomitih. Jaz bi naj podal nekakšno izjavo o tem. Seveda sem odklonil. Ob tej priliki sem mu še rekel, da partizanstvo sploh ni bilo potrebno. Tudi brez partizanov bi bili rešeni okupatorja. S to izjavo sem se mu zameril. Ni me več klical. Še danes se vsakemu partizanu ali partijcu hudo zameriš, če zatrjuješ, da je bilo njegovo partizanstvo nepotrebno.
Dr. Logar in Stane Kavčič sta spomladi 1942 v vasi organizirala narodno zaščito, ki je kasneje vsaj dvakrat preprečila napad na Italijane blizu vasi in jo s tem rešila represalije. Povejte kaj o tem!
V Spominih sem omenil, da sta spomladi 1942. leta dr. Logar in Kavčič na nekem tajnem sestanku določila mojega brata Petra in brata moje sedanje žene Stanka Mlakarja za vodenje vaške zaščite v vasi. Moj brat je bilo določen za politkomisarja, Mlakar pa za komandirja. Kavčič (Đuro) je potem pogosto obiskoval Žažar. Moj brat ga je zelo cenil, bil je popolnoma pod njegovim vplivom. Kavčič je bil dober organizator in izredno sposoben govornik. Dvakrat sem poslušal njegov govor v gasilskem domu. Znal je prepričati dvomljivce o upravičenosti partizanske borbe. Tudi sam sem takrat deloma odobraval partizansko borbo pod pogojem, da se to dogaja daleč stran od vasi.
Zasluga žažarske zaščite in Kavčiča v času italijanske okupacije je, da ni prišlo niti do enega umora domačinov niti do partizanskih rekvizicij, čeprav so bili nekateri vaščani odločno protipartizansko usmerjeni.
Pozneje je Mlakar dvakrat reševal vas, kar je že opisano v Spominih. To je bilo po mojem mogoče samo s pomočjo Kavčiča. Kavčič je bil vodja partizanskega okrožja od barja in Vrhnike do Rovt. Po mojem mišljenju je moral Mlakar v važnih odločitvah vedno zahtevati Kavčičevo intervencijo. Pozneje, že v vaških stražah so se nekateri stražarji (ti so bili nekaj mesecev pred tem še pod Mlakarjevim vodstvom v »zaščiti«) v medsebojnih pogovorih čudili Mlakarjevemu pogumu, da se je v tistem času, ko je bilo človeško življenje za partizane brez vsake vrednosti, uprl partizanom. To je bilo mogoče samo ob Kavčičevi zaslombi. Za več in točnejše podatke bi moral poiskati priče. Samo en zaščitnik in poznejši stražar še živi, vprašanje pa je, če mu spomin še deluje in bi hotel o teh dogodkih kaj več povedati.
V začetku marca 1942 so Italijani požgali Ulako pri Koreni. Koliko ste v Žažarju vedeli o tem?
Ulaka na Koreni je dokaj oddaljena od Žažarja. Partizani so takrat skoraj hermetično zaprli svoj »osvobojeni teritorij«. Novice so se tedaj počasi in negotovo širile. Kdaj je bila požgana Ulaka, smo zvedeli šele po daljšem času. Zvedeli pa smo hitro s partizanske strani, da so Italijani na Koreni ujeli dva partizana. Na Vrhniki so ju mučili z vlačenjem po cesti, privezana za avtomobil.
Kako ste vi sami in sovaščani občutili umor Bastičevih na Ljubgojni in druge umore v bližnji in daljni okolici? Kdaj ste zvedeli, da pobijajo ljudi tudi na Rupah, komaj pol ure od vasi?
Bastičeva sta morala biti umorjena v noči od sobote na nedeljo. Žažarski obiskovalci nedeljske maše v Horjulu so po povratku domov z ogorčenjem obsojali ta zločin. Nekateri so se opogumili in šli kropit mrtveca. Datuma umora ne vem.
Za umore na bližnjih Rupah smo zvedeli šele po daljšem času. Kdo se je takrat upal samo približati Rupam! Bilo pa je kmalu znano, da imajo partizani v taboriščih tudi morišča. Partizani so zaprli vse poti proti Rupam, vsakega, ki so ga srečali in ni imel res tehtnega razloga za pot, so odpeljali v taborišče in umorili. Tako so pobili vse berače in cigane, na katere so slučajno naleteli.
Zvedeli pa smo, da je bil na Rupah glavni likvidator neki Gad. Ta je menda z veseljem opravljal to delo. Pobijal ni s strelnim orožjem, bilo bi škoda municije, ki se je takrat težko dobila. Mučil je žrtve počasi z lesenimi koli. Morili so tudi ljudi iz okoliških vasi, npr. iz Horjula in Šentjošta. Vesti o Gadovih okrutnostih so verjetno širili tudi sami partizani, da bi prestrašili vaščane.
Kasneje so sorodniki pobitih odkopali trupla po gozdovih in jih odpeljali na domača pokopališča. Ko smo prišli žažarski stražarji jeseni 1942 v šentjoško postojanko, je bila že po nekaj dnevih naša prva naloga, da smo skupaj s šentjoškimi stražarji ob neznosnem smradu odkopali pobite Šentjoščane pri Kajndolu, med katerimi je bilo več še nedoraslih otrok. Trupla so potem na lojtrskih vozovih odpeljali v Šentjošt. Jaz sem takrat bil v bližini kot stražar v skupini, ki je ščitila odkopavanje pred partizani.
Koliko je še danes trupel na Rupah, ne ve nihče. Romi se za svoje mrtve ne brigajo. Na Rupah ni bil umorjen noben prebivalec Žažarja. Čigava naj bi bila sedaj skrb za morišče na Rupah?
Kdo je dal pobudo, da ste konec avgusta ali v začetku septembra obiskali Šentjošt in se dogovorili za vključitev v vaško stražo? Kako je v Žažarju odmeval poboj Podlipčanov med katerimi so bili tudi člani narodne zaščite?
Ne vem kdo je dal iniciativo za obisk šentjoške protipartizanske enote. Mogoče sem bil to jaz sam, lahko pa tudi eden od omenjenih spremljevalcev. Vedeli smo pa vsi trije, kaj nas čaka, če naš obisk odkrijejo partizani. Obisk je moral ostati in je ostal tajen. Mislim, da tudi drugi v vasi niso o našem obisku dolgo nič vedeli.
O umoru podlipskih fantov, ki so nameravali obiskati Šentjošt, sem jaz zvedel šele po več tednih. In to verjetno od brata Petra; v gostilno k Blažu nisem zahajal, le tam bi mogoče zvedel kaj več. Vaščani so umor podlipskih fantov zelo obsojali, saj so vse umorjene osebno dobro poznali.
Opis slike: Šentjošt poleti 1943 – Spredaj z leve Alojz Bastič, Ludvik in Franc Kompare, zadaj z leve župan Maček, Franc Grdadolnik, Franc Kogovšek, kurat Kunstelj, Pavel Žakelj, Janez Raztresen in skrajno desno Jakob Žakelj
Po nekako treh mesecih »služenja« v Šentjoštu vas je kapetan Vidmar določil za poveljnika novoustanovljene postojanke v Žažarju. V noči na svečnico 1943 je vaša postojanka vzdržala razmeroma hud partizanski napad. Kako se tega spominjate?
O partizanskem napadu na postojanko žažarskih stražarjev v šolskem poslopju sem pisal že v Spominih. Spominjam se, dobro, da sem razmišljal, kakšna bo naša usoda, če se partizanom napad posreči, in kaj se dogaja z domačimi v vasi, ki je bila v času napada zasedena od partizanov.
Kaj se je zgodilo z žažarsko vaško stražo ob kapitulaciji Italije?
V Spominih sem omenil, kako so se reševali žažarski stražarji po razpustu postojanke ob italijanski kapitulaciji (9. sept. 1943). Bolj eksponirani so se skrili ali odšli v Šentjošt, na Vrhniko ali v Borovnico. Podlipčani in Vrzdenčani so šli večinoma domov. Jaz sem ostal pri svojih starših. Pojavljali so se pogosto poznani domači partizani, med njimi je bil sedaj kot novinec že omenjeni fant z Vrzdenca. Ta je bil še nekaj tednov pred tem v žažarski vaški straži. Ker se je s poznanimi domačimi partizani navadno pogovarjal brat Peter, so potem mene pustili pri miru. Mislim, da so bili vsi ti partizani poznejši oznovci.
Ali nam lahko kaj več poveste o kapetanu Vidmarju, ki ste ga spoznali že pri prvem obisku Šentjošta?
Vidmar je bil po mojem mišljenju sposoben poveljnik. V pogovoru se ni spuščal v ideološke detajle o borbi. Ni kazal, da nekaterim stražarjem ne zaupa, kot se je to opazilo pri domačinih. V kraljevini je bil jugo-oficir, menda iz Primorske, član Sokola. To sem pred kratkim nekje prebral.
Kar nekaj teh vaših Spominov, kot na primer delo v Slovenskem domobranstvu, poveljevanje v Polhovem Gradcu, nesporazumi z Lojzom Bastičem, reševanje angleškega pilota, maj 1945 in oznovski zapori, skozi katere ste šli, je še ostalo za razpravo, ki pa bi presegla okvire našega običajnega Kako se je začelo. Morda jih bomo z vašo pomočjo pripravili za eno naslednjih številk.
Na začetku vašega gimnazijskega študija ste bili nekaj let starejši od sošolcev. Kljub težavam ste se uspešno vzpenjali od razreda do razreda. Po maturi ste se sicer vpisali na fakulteto, toda zaradi pomanjkanja materialnih sredstev kmalu odšli služit vojaški rok in dokončali vojaško šolo. Ob začetku vojne ste bili takorekoč zrel mož, zato vas besede dr. Logarja niso mogle prepričati, pa tudi do nasprotne strani ste bili kritični. Gotovo ste o bistvenih vprašanjih medvojnega časa tudi kasneje še razmišljali in jih kljub njihovi zapletenosti skušali razvozlati. Kaj menite danes o usodni odločitvi, da je ena stran – bolje rečeno komunistična partija – v najtežjem času slovenskega naroda začela krvavo revolucijo, druga stran pa je za upor proti temu sprejela pomoč okupatorja?
Pravijo, da so po bitki vsi generali pametni. Vprašanje se le postavlja, ali je bil sploh možen drugačen razplet dogodkov. Po mojem mišljenju NE!
Po razpadu Jugoslavije so si nekateri želeli nemške zasedbe, misleč, da bodo potem doživeli boljše čase. Toda ko so se z Gorenjske razširile vesti o preganjanju Slovencev, o streljanju talcev, o izgonu duhovnikov in učiteljev ter premožnih in vplivnih posameznikov v Srbijo in na Hrvaško, se je razpoloženje hitro menjalo. Velika večina je želela, da Nemci čim prej izgubijo vojno. Zato so na začetku podprli partizane. Predpostavljali so, da s tem vsaj malo prispevajo k nemškemu porazu. Neverjetno, kako je partiji v kratkem času uspelo v večini naših vasi organizirati narodno zaščito. Seveda so bili o komunizmu tiho. Tako ni bilo pričakovati, da bi takrat kmečki fantje šli v hosto v borbo proti še maloštevilnim partizanom, niso za to čutili potrebe. Pravi obraz je partija pokazala nekaj mesecev pozneje, v poletju leta 1942, z umori pomembnejših nasprotnikov.
Takoj na začetku partizanstva je njihovo vodstvo obljubljalo svojim borcem vse mogoče ugodnosti. S tem so pritegnili mestne nezadovoljneže. Tudi na kmetih z obljubami niso skoparili. Tako so že pozimi 1941⁄42 v gozdovih v Dolomitih (na Ključu) zbrali kar dosti borcev. Tudi okupator na Gorenjskem jim je močno pomagal s svojim brezobzirnim nasiljem. Ljudje so se umikali v gozd k partizanom, da bi si rešili življenje. Protipartizanski tabor pa ni imel kaj drugega ponuditi kot to, da naj vse ostane pri starem in se zato ni pripravil na boj s partizani. Verjetno so se bali, da se bi s tem začel bratomorni boj. Partija se bratomornega boja ni ustrašila. Pozneje je bilo že prepozno. Angleži so upoštevali le borbo partizanov proti okupatorju. Podprli so jih materialno in s propagando po radiu.
Posledice poznamo.
Že prve dni svobode ste prišli v oznovski zapor na Vrhniki in potem okusili trpljenje Šentvida in Kočevja. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi tudi vas odpeljali na eno od morišč, kamor so tedaj vodili tisoče in tisoče. Kako danes kot devetdesetletnik gledate na tisto najusodnejše dogajanje slovenske zgodovine?
Sodim, da je bil leta 1945 namen takratnega partijskega vodstva in njegove Ozne pomoriti v Dolomitih čim več nasprotnikov, ostale pa s tem tako prestrašiti, da bodo ostali tihi in mirni kljub vsem krivicam, ki jih bodo še doletele. Pomorjeni so bili nekdanji protipartizanski borci (domobranci in četniki). Mnogo od pobitih pa sploh niso bili pravi naspotniki partizanov, nekateri so z njimi celo simpatizirali. Pri domobrancih so bili predvsem radi svoje lastne varnosti, ne pa radi idejne opredeljenosti. Bali so se okupatorskega in tudi partizanskega nasilja.
In bilanca vsega tega? V Žažarju je bilo umorjenih 23 oseb, to je 12,4 % vseh prebivalcev (185 po številu), verjetno največji odstotek v Dolomitih. Od mladeničev med 18 in 33 letom so ostali pri življenju samo 4 skrivači (od teh 2 v zaporu), 3 mladoletniki odpuščeni iz taborišč, 2 begunca, 2 domačina, 1 odpuščeni zapornik (pisec) in 1 partizan. Skoraj pri vsaki družini so na skrivaj žalovali za svojimi brati ali sinovi.
Ozna odnosno partija je tako lahko prevzela popolno oblast nad prestrašenimi prebivalci, brez težav so organizirali razne mitinge v svojo podporo in postavljali spomenike v svojo slavo …
Gospod Janez Raztresen, zahvaljujemo se vam, da ste nam dovolili vpogled v vaše Spomine in iskrena hvala za odgovore na naša dodatna vprašanja!
Naj ta nekoliko drugačen Kako se je začelo vsaj malo pripomore k odkrivanju resnice in h krepitvi verodostojnega zgodovinskega spomina.