Avtor: Andrej Glavan

Spoštovani sobratje v duhovniški službi, med njimi oktet duhovnikov, ki nam bo pri sveti maši prepeval, dragi bratje in sestre, dragi gospod predsednik državnega zbora, nekateri ministri in poslanci državnega zbora, dragi bratje in sestre, ki ste prišli k tej maši, da obudite spomin, predvsem pa da skupaj molimo za vse, ki so našli zadnji dom tukaj v kočevskih gozdovih!
Vsako leto nas zbere v začetku junija. Danes nas je praznik Svete Trojice v tej katedrali naših mučencev, slovenskih mučencev. Praznik Svete Trojice – sam po sebi nam govori, da smo ustvarjeni za ljubezen, da bi nas nekoč vse združila popolna Kristusova ljubezen, da bi se združili in zbrali za tisto neskaljeno veselje, o katerem je pela pravkar pesem po berilu. Bog Oče nas je za ta cilj ustvaril, Bog Sin, ki je prišel na svet zaradi nas in našega zveličanja, nas je odrešil in odprl vrata v to večno življenje, in Sveti Duh nas na tej poti posvečuje, krepi in tolaži. Ta pot je velikokrat težka, naporna, skrivenčena, polna žrtev in celo bojev, kar nam dokazuje končno tudi kočevska zgodba.
Dovolite, da obudim v začetku prav spomin nanjo.
Večina med nami se spomni roških smrtnih senc že iz svojega otroštva, ko nismo smeli govoriti o strašnem zločinu, ki se je v prvi polovici junija, pravzaprav že koncu maja in v juniju 1945 zgodil v teh samotnih gozdovih in ko se desetletja dolgo nismo smeli spominjati svojih dragih, obiskovati njihovih grobišč in jim ob robu temnih brezen prižigati sveč in objokovati njihovo žalostno in kruto usodo.

Opis slike: Govori škof Andrej Glavan

Zamolčana in prepovedana resnica o zločinu, ki so ga zagrešili zmagovalci v bratomornem spopadu mesec dni po koncu druge svetovne vojne, je bila velika krivica. Najbolj so jo občutili svojci pobitih žrtev. Zaukazani molk je trajal dolgo, predolgo, več kot dolga tri desetletja. Eni so se že veselili, da je z mrtvimi za vedno pokopana tudi resnica o njihovi smrti, drugi so pa trpeli in upali, da bo resnica kljub vsemu enkrat le prišla na dan in v javnost.
Takšnih grenkih in žalostnih izkušenj in bolečin se spominjajo mnogi, najbrž vsakdo izmed nas, kar se nas je danes zbralo na tem posvečenem kraju. Eni ste jih doživljali kot odraščajoči mladi ljudje ob izgubi svojih najdražjih, očeta, brata, moža, strica in drugih sorodnikov, drugi smo jih spoznali kot otroci ob pogledih na starše in druge svojce, ki so v nemi bolečini pretakali solze in vili roke v nemi bolečini in jih sklepali k molitvi. Veliko je bilo teh žrtev. Popoldne imam še birmo v župniji Stopiče. Mimogrede sem ta teden videl 264 imen v eni sami v župniji z dva tisoč prebivalci. Med njimi mnogi, ali pa morda večina od teh počivajo nekje tu v roških breznih.
Pisalo se je leto 1990, ko je bila 8. julija na tem kraju prvič simbolna pogrebna maša. Ob takrat zelo veliki udeležbi – pravijo okrog 30.000 ljudi – jo je vodil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar in po maši blagoslovil ta kamnita kraška brezna, v katerih počivajo posmrtni ostanki pobitih žrtev srbske, hrvaške, pa seveda slovenske narodnosti. Za vse pobite in njihove ubijalce, za vse žive, ene in druge, verne in neverne je bila opravljena spravna daritev, vsi smo bili povabljeni k spravi in k odpuščanju.
To je res prva naloga Cerkve in ta njena vloga je še posebej prišla do izraza prav tedaj, ob prvi spravni slovesnosti. Ne pozabimo, oboji, žrtve in večina njihovih krvnikov, so bili sinovi Cerkve. Mnogokrat so bili krščeni ob istih krstnih kamnih, hodili so v iste cerkve k maši, skupaj prepevali na vasi in skupaj počeli tudi mladostne vragolije. Zaradi komunizma in revolucije, ki je bila doslej največji zločin nad slovenskim narodom, pa so eni začeli pobijati druge, drugi so se začeli braniti in bratomorna vojna je zahtevala žrtve na obeh straneh. Na koncu, že v miru, pa se je zgodil zločin, katerega žrtve objokujemo še danes.
Bolečina izgube in krivice je ostala in ostaja, vendar ni več tako boleča, pekoča, kot je bila nekdaj … Naše spominjanje postaja bolj umirjeno in spokojno. Vedno bolj se spreminja v molitev, ki zaobjema vse, žrtve in njihove krvnike in jih priporoča božji odpuščajoči ljubezni.
Odpustili smo in odpuščamo so besede, ki so bile na tem mestu že velikokrat izrečene in še bodo tudi v prihodnje. So povabilo Cerkve, da verni ljudje po Jezusovem zgledu prvi ponudimo roko sprave vsem, ki so neposredno ali posredno sodelovali pri zločinu ali pa pri njegovem prikrivanju in opravičevanju. In prav je tako.
K takšni življenjski drži nas vabi tudi mozaična poslikava kapele, ki jo je pred dvema letoma tu dovršil naš veliki umetnik in rojak, p. Marko Rupnik, ki živi in dela v Rimu. V besedi in sliki je predstavil bistvo cerkvenega nauka o odrešenju: Jezusovo trpljenje in smrt sta po božji volji postala vir in sredstvo odrešenja in novega življenja v Bogu. Kdor svoje trpljenje in smrt pridruži Jezusovemu trpljenju in smrti, postane deležen njegovega odrešenja in življenja. Še več, postane sodelavec pri odrešenju sveta. »V zvestobi preživeto trpljenje in iz ljubezni darovana življenja so seme upanja in novosti, blagoslov za ves narod«.
Božji Sin, ki ga je Oče poslal v ta razdvojeni svet, je naše grehe nosil na Kalvarijo. Tudi krivdo onih, ki so na tem mestu zagrešili strašen zločin. Za vse ljudi je umrl na križu, da bi vse odrešil. Če se le pokesamo in svojo krivdo izročimo Gospodu. Molimo sami zase in za druge, da bi zmogli vsak dan znova odpuščati in si prizadevati za spravo in delati za mir med nami, v našem narodu in povsod po svetu. To nam naročajo tudi pobite žrtve, ki počivajo v roških jamah ali drugod po slovenski zemlji. Kar 500 je teh grobišč. K temu nas ob 50-letnici rimske pogodbe obvezuje tudi zgled duhovnih očetov združene Evrope. Kot so si nekdanji stoletja nepomirljivi nasprotniki, kot so si tisti, ki so si včasih stali v nasprotnih strelskih jarkih, segli v roke, si odpustili in podpisali, da želijo graditi skupni evropski dom. Zato naj bi si prizadevali tudi mi. Žal pa pri nas moramo poslušati in ugotavljati velikokrat nasprotno. Nikjer v Evropi ni toliko proslav in obujanja medvojnih dogodkov kot pri nas. Samo po sebi ne bi bilo to nič narobe. Najhuje je to, da se to stalno zlorablja za razdvajanje in prenašanje sovraštva na vnuke in pravnuke. Hvala Bogu, da imamo tudi že svetle zglede. Poznamo številne primere, da so bili očetje nasprotniki, sinovi pa danes v medsebojnem spoštovanju lepo sodelujejo in delajo za dobro naše domovine. To nam vliva upanje, da bo naša slovenska Antigona morda končno le pokopala svojega Polinejka.
To je tudi sporočilo in naročilo božje besede, ki smo jo brali pri današnji maši. Prosimo, da bi trpljenje naših slovenskih mučencev, molitve, ki so jih imeli mnogokrat na ustih, ko so umirali, da bi se uresničilo to naše upanje. Naj se vendar že enkrat pretrga zagrinjalo, da, skoraj še železna zavesa, ki nas Slovence ločuje! Na razstavi »Prikrito in očem zakrito«, ki smo jo imeli v Novem mestu, od petka pa je odprta v Pokrajinskem muzeju Kočevje – in je tudi danes odprta – me je najbolj pretresla cela grmada križev in ostankov rožnih vencev, ki so jih našli v jamah naših pobitih, naših žrtev.
Naj na koncu omenim še to, da bo prihodnjo nedeljo, 10. junija, minilo leto dni, odkar je bila razglašena novomeška škofija. Vanjo sodi tudi kočevska, z župnijo Kočevje in tudi s to spominsko kapelo Pod Krenom. Naša skupna skrb in dolžnost je, da bomo naredili vse potrebno, da bo ta posvečena zemlja ostala romarski kraj, kamor bodo še dolgo prihajali ljudje iz vse Slovenije. Da bi se spominjali pobitih domobrancev in vojakov drugih narodov in tudi civilnih žrtev revolucionarnega nasilja in bratomorne vojne ter molili za mir in spravo v slovenskem narodu in povsod po svetu. Škofija bo naredila vse, kar je v njeni moči in pristojnosti. Zato vabim vse k sodelovanju in pomoči. Amen.