Avtor: Anton Stres

Drage sestre in dragi bratje!
Leto za letom se zbiramo v tem jesenskem času na prvo nedeljo v oktobru na območju nekdanjega taborišča, od koder so bili po končani drugi svetovni vojni tisoči ljudi odpeljani na razna bližnja morišča in pomorjeni. Brez sodbe, brez najmanjše možnosti, da bi branili svojo čast, svoje dobro ime in svoje življenje. Za enega temeljnih moralnih in civilizacijskih načel velja pravilo, da velja vsakdo za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana. Tudi to človekovo pravico je režim poteptal takrat in jo nato teptal vsa leta svojega obstoja.
Toda resnica prihaja na dan. Prihaja pa vedno bolj zastrašujoča. Čeprav smo marsikaj slutili, nas otipljiva dejstva na novo presunejo in naše najbolj črne slutnje kruto in neusmiljeno potrjujejo. Število odkritih morišč po naši domovini narašča, s tem pa narašča število žrtev, ki jih skrivajo.
Vse to nas potrjuje v tem našem že ustaljenem pravilu, da se enkrat na leto zberemo tukaj na Teharjah, kjer molimo za žrtve, pa tudi za zločince, ki so te morije povzročili. Molimo za spreobrnjenje, molimo za milost sprave, molimo za to, da bi v našem osebnem in javnem življenju dokončno zavladala Resnica in Pravica, ki sta neločljivi spremljevalki Božjega kraljestva in njegove pravičnosti. »Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo«, pravi Jezus v enem od svojih znanih govorov. Če ne prej, na sodni dan, ob poslednji sodbi. Toda za nas same, za naše današnje sožitje, za naše medčloveške odnose in za našo prihodnost, je zelo pomembno in naravnost odločilno, da na to razkritje resnice in na to ponovno vzpostavitev pravičnosti, ki je bila poteptana in je oskrunjena z vsakim zločinom, ne čakamo do poslednjega dne. Upanje poslednje vzpostavitve Božjega kraljestva in njegove pravičnosti na dan poslednje sodbe nas spodbuja in priganja, da se za pravičnost in resnico bojujemo in trudimo, saj vemo, da bo poslednja beseda pripadla njima.
Zato se nikakor ne moremo strinjati s tistimi, ki odkrivanje zakritih in zamolčanih grobišč ter ugotavljanje zgodovinske resnice o povojnih zločinih označujejo z omalovažujočim in prezirljivim nazivom »preštevanje kosti«. Ta nedopustna in prezirljiva cinična besedna zveza razodeva skrajen prezir do žrtev povojnih zločinov, zato je tako govorjenje samo nesprejemljivo in nedopustno. Tudi to je tisti tako imenovani »sovražni govor«, ki ga danes na splošno obsojamo in odklanjamo, ki pa ga je že davno pred nami zelo jasno obsodil Jezus Kristus v govoru, ki smo ga slišali v evangeliju. »Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodiščem. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred veliki zbor; in kdor mu reče ›norec‹ zasluži, da pride v peklenski ogenj.« Kaj bi Šele Jezus rekel o tistih,

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Govori celjski škof Anton Stres Tamino Petelinšek

ki mrtve, ki po nedolžnem pobite in njihove spoštovanja vredne posmrtne ostanke in vse to imenujejo »preštevanje kosti«.
Skromni posmrtni ostanki, ki jih najdevamo v doslej zamolčanih grobiščih, niso brezimne kosti. Tu gre za ljudi, moške, ženske in otroke z imenom in priimkom, za osebe z neodtujljivim človeškim dostojanstvom, ki so imele in še imajo pravico do temeljnega človeškega spoštovanja in časti, pravico do dobrega imena, pravico do groba in pravico, da veljajo za nedolžne, dokler se jim krivda ne dokaže. Zato danes s tega mesta tukaj na Teharjah, posvečenega s krvjo in trpljenjem več tisoč nedolžnih ljudi, protestiram proti tej podli besedni zvezi »preštevanje kosti«, ki se še vse prevečkrat sliši in bere v našem javnem govorjenju in pisanju. Te besedne zveze ne bo uporabljal noben politik ali novinar, pravzaprav noben človek, ki ima toliko vesti in moralnega čuta, da zna razlikovati med dobrim in zlim, med tistim, kar je moralno dopustno in kar je moralno prepovedano. Kdor si še danes drzne uporabljati te besede, ni dojel grozote povojnega zločina in mu z omalovaževanjem tega, kar se je zgodilo, pravzaprav pritrjuje. Ljudje, ki so takrat brez vsake dokazane krivde izgubili življenje, si zaslužijo spoštovanje, sočutje in blag spomin, ki ga vsako verno srce pospremi z molitvijo zanje in zase ter za nas vse, za našo spravo, enotnost, sodelovanje in spoštljivo sožitje.
Drage sestre in dragi bratje! Nas je danes sem pripeljalo in tukaj združilo ravno to: potreba, ki jo čutimo, da po zločinih, ki so se zgodili pred desetletji, in neresnicah, lažeh in prikrivanjih, ki so jim sledili, tudi na zunaj pokažemo, kar čutimo v srcu: spoštovanje in ljubezen do umrlih, željo po življenju v državi, kjer bosta vladali Resnica in Pravičnost, ter molitev in prošnjo k Vsemogočnemu in Usmiljenemu Bogu, da se tudi nad rajnimi, ki so umrli bodisi tukaj ali na moriščih po Sloveniji, uresniči obljuba iz berila, ki smo mu prisluhnili: »Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan in služijo Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči.« Amen.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Teharje 2007 Andrej Zgonc