Avtor: Ivanka Kozlevčar, Ivan Petrič

Kadar berem ali zapisujem spominske pripovedi, si zmeraj nadvse želim, da bi bile skladne z resnico, to je z dejstvi oziroma dogodki, kakor so bili. Za pripovedi o medvojnem in povojnem dogajanju je to še toliko bolj pomembno, ker je bila toliko časa v vezavi ideološka zapora. Zmagovita Stran je gradila »lepo« podobo svoje preteklosti in vse grdobije pripisovala drugi strani, da so ljudje tudi danes sposobni padati v bolj ali manj dirigirane histerije, ne da bi se ustavili, pomislili in se vprašali, kaj je pa pravzaprav res, kaj pa tiči zadaj, kaj pa v resnici hočemo. Kdor hoče le malo pogledati v predvojno, medvojno in povojno pisanje, lahko vidi, na kakšen način se je vzbujalo in stopnjevalo vseh vrst sovraštvo in kam je to pripeljalo, potem naj se vpraša, če je pripravljen to početi tudi zdaj po vseh teh izkušnjah. Zato je prav, da se za objektivnejšo podobo časa in ljudi zapisujejo mnoge izkušnje, ne pa da obstoja le uradna, vsakokratnim oblastnim potrebam všečna predstavitev. O tem sem pred kratkim brala v romanu Čingiza Ajtmatova Dan, daljši od življenja besede zasliševalca, ki se mi zdijo kar podobne mišljenju pri nas. Takole pravi zasliševalec Abutalipu, ki meni, da mora svoje vedenje in spoznanje dobrega in zla, resnice in laži zapisati in posredovati otrokom: »V zgodovinskem pogledu se v življenju lahko pripeti najrazličnejše. Kaj vse in kako se je že zgodilo! Toda pomembno se je spominjati in narisati preteklost ustno in še toliko bolj pismeno tako, kot je primerno zdaj, kot mi potrebujemo. Tistega, kar nam ne koristi, se ne sme spominjati. Če se ne držiš tega, pomeni, da se lotevaš sovražnega delovanja.«
Nič novega, tudi pri nas je bilo spominjanje »nekoristnih stvari« preganjano. Tudi pri nas naj bodo nekateri še vedno le izdajalci in kolaboranti.
In vendar, kakor je prebiranje in zametavanje določenih spominov nevarno, je še bolj nevarno ubijanje sposobnosti spominjanja, saj ta sposobnost normalnega človeka dela človeškega, ker je sposoben ohranjati tudi svojo osebno človeško zgodovino in svoje dostojanstvo. Naj o tem dodam misel iz prej navedene knjige: »Veliko lažje je ujetniku vzeti glavo ali mu povzročiti karkoli hudega, da bi ga ustrahovali, kot pa odvzeti človeku spomin, pokvariti njegov razum in s koreninami izruvati tisto, kar živi v njem do zadnjega diha in je njegova edina dragocenost, drugim nedostopna, ki umre hkrati z njim. Toda nomadski Žuanžuani, ki so iz mračnih globin svoje zgodovine prinesli najbolj okrutno obliko barbarstva, so posegli tudi v to skrivno človekovo bistvo. Našli so način, da so sužnjem odvzeli njihov živi spomin in s tem zagrešili zoper človeško naravo najhujšega izmed predstavljivih in nepredstavljivih zločinov.«
Ali nismo priče tudi uničenosti te človekove lastnosti, do katere je prišlo iz različnih okrutnosti ter sprevrženosti, in zdi se, da je ni mogoče več oživiti in da ni rešitve?
O tem sem premišljevala, ko so mi prišli v roke spomini Ivana Petriča s Trate pri Velesovem. Da bi jih laže razumela, sem zraven prebirala še knjigo Alojzija Kališnika Občina Cerklje na Gorenjskem med okupacijo in revolucijo, ki govori o teh krajih, in obiskala kraj sam.
Petričevi imajo lepo urejeno in obnovljeno domačijo ob cesti. Povsod se vidi delo, razumnost in medsebojno razumevanje. Brez prijazne razpoložljivosti Petričevega sina za vsakršno delo domačija ne bi mogla danes tako dihati. Žlahtnost jim daje staro geslo moli in delaj. V pogovoru se takoj opazi, da vsak prosti čas porabijo za branje in da so s sodobnim dogajanjem na tekočem. Medvojni in povojni čas je v njihovem spominu še zelo živ in gospodar Ivan je pripravil pripoved o svojem doživljanju tega časa, ki je tu navedena.

Doma sem s Trate pri Velesovem pod Krvavcem. V družini smo bili štirje otroci, poleg mene še tri dekleta: Ani, Mari in Angelca. Moja mladost je bila zaznamovana z boleznijo. Pri sedmih letih mi je umrla mama za rakom. Oče se je ponovno poročil in naša dobra krušna mama je pomagala očetu z doto in pridnim delom, da se je izkopal iz gmotnih težav. Tudi jaz sem bil v otroških letih bolehen. Vsak prehlad se je razvil v pljučnico, tako da včasih po več mesecev nisem šel v šolo. Oče je bil razgledan kmet, odbornik v šenčurski občini in prijatelj župana Antona Umnika. Ob šenčurskih dogodkih 22. maja 1932, ko so pristaši Antona Korošca in prepovedane Slovenske ljudske stranke ob njegovi 60-letnici izražali nezadovoljstvo s centralističnim režimom in zahtevali samostojnost Slovenije, je bil skupaj z Umnikom interniran. (O teh dogodkih je v Zavezi št. 33 pisal Janko Maček v članku Slovenski katoliški politiki v boju z Beogradom in Moskvo.) Tega se dobro spominjam, ker je paket zanj pripravila soseda, naša mama je bila namreč tedaj v bolnici. Bili smo krščansko usmerjeni in narodno zelo zavedni.

Opis slike: Trata, na desni velesovska cerkev in samostan

Ob okupaciji so našo družino Nemci sprva pustili pri miru, vzeli pa so nam učitelje in duhovnike in začeli povsod vsiljevati nemščino. V Velesovem je nekaj časa do smrti junija 1943 smel maševati upokojeni župnik Jožef Brešar, ki je stanoval na Trati pri nas, po vojni pa je pri nas 8 let stanoval upokojeni duhovnik Franc Pfajfer, ki je umrl v visoki starosti. Spominjam se, kako so neko noč najbolj zanesljive obvestili, da bo ponoči maša in priložnost za spoved. Vse je bilo tajno. Kasneje so imeli maše domobranski kurati. Nemci so odstavili ugledne župane, tako Antona Umnika v Šenčurju, ki so ga partizani 3. sept. 1942 ubili pred vsemi pri Brodarjevih v Hrastju. Gospodarju Janezu Brodarju in sinu je uspelo pobegniti. Partizani so v tem času pobili veliko uglednih ljudi, ki so jih obdolžili organiziranja bele garde, o kateri tedaj še ni bilo sledu. (O tem glej zgoraj citirani članek in še Janko Maček, Komunisti udarijo po gorenjskih županih, Zaveza, št. 34.) Najbolj je vse družine prizadevala nemška mobilizacija, saj so vedeli, da gredo fantje skoraj gotovo v smrt, in na drugi strani partizanstvo. Partizani niso le pobili dosti uglednih ljudi, povzročili so tudi nemške represalije, zlasti streljanje talcev in zapiranje ljudi. Do poletja 1942 so jih ustrelili že okoli 500. Bolj razgledani ljudje so zlasti po pobojih vedeli, za kaj pri partizanih gre, vendar si niso mogli pomagati. Vsaka neprevidna izjava je bila kaznovana s smrtjo. (Taka je bila npr. usoda tesarja Jožefa Jenka iz Zgornjega Brnika, ki so ga ubili na domu 6. avgusta 1942, zapustil je 8 otrok.)
Oče je bil do partizanov skeptičen že od začetka, ker so šli najprej k partizanom predvsem fantje, ki so veljali bolj za delomrzneže, potem so pa začeli prisiljevati še druge. Sprva so se skrivali po hišah in dajati smo jim morali
hrano in jih tudi skrivati. Tako je bilo tudi pri nas, saj ni bilo mogoče drugače, med njimi so bili namreč tudi domači ljudje. Oboje je bilo zelo nevarno.

Opis slike: Podružnična cerkev Sv. Marjete na Trati

Nekako smo se prebili do poletja 1943. Moja bolezen se še ni popravila. Zdravil me je dr. Bohinc v Cerkljah. Ko me je oče julija 1943 peljal k njemu, mu je rekel, da se bo umaknil na Koroško v Celovec, midva pa naj se sama znajdeva, kje se bom zdravil. Med vojno se je marsikdo umaknil na Koroško. Oče se je spomnil prijatelja Žagarja, ki je živel v Celovcu, in že naslednji dan sva šla k njemu. Bil me je pripravljen takoj sprejeti, vendar sem se moral vrniti po obleko, a sem že naslednji dan šel v Celovec. Do mene so bili zelo prijazni. Gospodar je bil lesni trgovec, gospodinja pa Nemka, vendar zelo dobrosrčna. Niso bili verni, gnali so se za zaslužkom, nikakor pa niso bili naklonjeni Hitlerju. Največ sem se ukvarjal z njihovo še ne dve leti staro hčerkico, ki se je zelo navezala name, tako, da sem nadomeščal varuško. Takrat sem imel 16 let. Vsakih 14 dni me je gospod vozil v bolnico, da sem dobival ustrezna zdravila. Ko me je po pol leta zadnjič peljal, je zdravnik rekel, da sploh nimam več nobenih znakov, da bi bil kdaj bolan na pljučih. Gotovo je bilo dobro, da sem zamenjal zrak.
Prišlo je poletje 1944. leta, pa sem prosil gospodinjo, da bi šel domov. Branila mi je, naj ne hodim, ker da so pri nas banditi. Domov sem prišel prve dni avgusta. Sestre so mi povedale, da so ravno tisti dan zjutraj prišli cerkljanski domobranci in odpeljali očeta in pet vaščanov, češ da so dobili ponoči na sosedovem vrtu seznam odbornikov OF. To so podtaknili komunisti, da so se iznebili malo bolj vplivnih ljudi. Takoj so jih odvedli v Begunje v zapor, od tam pa je bil interniran v Dachau. Mislil sem se vrniti na Koroško, pa so ravno pri sosedu mlatili in so me prosili za pomoč. Ko pridem popoldne domov z mlačve, se prikažejo domobranci iz Voklega mobilizirat. Domačim sem naročil, naj rečejo, da nisem doma, da sem v Lahovčah pri stricu. Stric je bil tam domobranski podkomandir. Zagrozili so, če se ne oglasim naslednji dan do dvanajstih, bodo družino izselili. Ko so odšli, sem šel s kolesom k stricu v Lahovče in mu povedal, kako da je. Ostal sem kar pri njem, kar je sporočil v Voklo. Takoj naslednji teden pa so partizani mobilizirali vse fante moje starosti v vasi, samo jaz in še en fant sva se izmuznila. Nekaj dni smo jaz in še trije mladi v Lahovčah samo stražili. Na postojanki so bili sami domačini, veliko družinskih očetov. Bili so uslužni in blage duše, nas mlade so imeli radi in so nas vedno zagovarjali, in ščitili, zato smo jih tudi mi spoštovali. Bili smo šele v sedemnajstem letu.
V jeseni je prišlo povelje, da smo šli mladi na šolanje na Brdo pri Predosljah. Zima ¹⁹⁴⁴⁄₄₅ je bila izredno mrzla, z veliko snega. Urjenje v hudem mrazu na ribnikih, ki so bili zamrznjeni, je bilo naporno. Oficirje smo imeli stroge, menda so bili tisti, ki so ostali živi na Turjaku. Na Brdu smo bili do 10. januarja, nato smo se vrnili v Lahovče, takoj naslednji teden pa smo šli v Stranje (Zgornje Stranje). Naselili smo se v gostilno in pošta je bila tudi v bližnjem poslopju. Ob njem je hrupno tekla voda v Bistrici. Ko sem bil na straži, sem si mislil, da je nemogoče, da bi slišal, če bi kdo prišel, in bi me prav lahko kar zagrabil.
Iz Stranj smo večkrat hodili na dolge patrulje. Ena pot je vodila na Brezje pri Mekinjah, dalje na Gozd in naprej v Šmartno v Tuhinju, čez hribe v Krašnjo in do Limbarske gore in nazaj; druga pa se je začela proti Sv. Primožu in Črni, čez hribe do Kozjaka in naprej v Moravče, od tam pa do Laz in nato mimo Doba, Radomelj v Stranje. Večno smo bili na pohodu. Kolikor se spomnim, je bila večina ljudi prijaznih in naklonjenih. Postregli so nam s hrano in pijačo. Rekli so nam, da nam sami dajo, partizani pa jim ukradejo, tudi če potem njim nič ne ostane. Ljudje po tistih hribih so bili pošteni in reveži zaradi vojne.
Dobro se spomnim 13. februarja, ko je bil pustni torek. Komandir nam je rekel, da smo prosti in gremo lahko po svoje. Bili smo štirje iste starosti. Vpraševali so, če je komu kaj znano v tem koncu ali če pozna kakšne ljudi. Povedal sem, da imam sorodnike na Šenturški Gori. Takoj smo bili za to, da gremo tja. Šli smo ob 11. uri skozi Sidraž, tako, da smo bili kar hitro na cilju. Sorodnike sem imel pri štirih hišah. Seveda smo obiskali vse, čeprav sem vedel, da sta bili dve hiši na partizanski strani. Povsod so nam postregli, največ pa s pijačo, ki je pa nismo bili vajeni. Zjutraj na pepelnico sem se prebudil na svoji postelji, oblečen, v eni roki sem držal puško, v drugi pa vrečko s štirimi krofi. Ko smo prišli fantje skupaj, smo se spraševali, kako smo prišli nazaj. To smo vedeli, da smo šli pred nočjo od tam, kako smo pa potem hodili, pa nobeden ni mogel ugotoviti. Rekli smo si, če bi bili Šenturščani hudobni, bi sporočili partizanom, da bi nas polovili in nam pobrali orožje. Na srečo se je dobro končalo.
Ko sem bil še v Lahovčah, smo šli enkrat na Šenturško Goro in naprej k Sv. Lenartu proti Stranjam. Tam vmes je zaselek Slevo iz treh hiš. Bilo je silno mrzlo, da je sneg držal, in megla, da se ni nikamor videlo. Kar zaslišimo jok, ker so pri neki hiši partizani vzeli kravo in jo kar tam klali. Takrat so šli naši na juriš v dolino, partizani pa ven. Bilo je kar nekaj partizanov mrtvih, nekaj smo jih pa ujeli, pa so takoj prišli Nemci iz Kamnika in so jih vzeli. Dva sva bila mlada in sva morala biti ves čas na straži, dokler se ni borba končala. Ujeli so tudi ranjeno partizanko. Niso je hoteli dati Nemcem, pač pa so jo pripeljali v Lahovče in jo dali v oskrbo neki partizanski hiši, naš zdravnik jo je pa hodil zdravit. Kako je bilo pa potem, ne vem, ker sem bil premeščen v Stranje.
Petnajstega februarja je prišlo obvestilo, da so Angleži na Veliko planino odvrgli veliko količino municije za partizane. V hribih je bilo še veliko snega. Šli smo do Črne in mimo Kališča, da smo prišli do cilja. Bilo je veliko lesenih zabojev, težkih približno po trideset kilogramov. Nas je bilo okoli 20, tako da smo dobili vsak po enega. Še sreča da je bil sneg in smo jih lahko vlekli kar po snegu do doline, potem smo pa dobili prevoz, do postojanke. Takrat sem videl Veliko planino vso požgano.

Opis slike: Ivan Petrič (1946)

23. februarja nas je šlo kakih 20 v Tuhinj. Ko smo prišli v Šmartno, se je že stemnilo. Ustavili smo se pri neki hiši in gospodinja nas je vprašala, kam gremo. Ko je komandir rekel, da naprej v Laze, nas je prosila, naj nikar ne hodimo tja, ker je nevarno, tam da so po večini partizanski ljudje. Vseeno smo šli in prišli na Laze okoli devete ure, ljudje so v glavnem že spali. Komandir nas je razdelil, da smo se utaborili v štiri hiše, seveda smo postavili straže. Zjutraj ob štirih so napadli partizani vse štiri hiše hkrati. Iz moje hiše so vsi zbežali, edino jaz sem ostal, ker sem pravkar prišel s straže. Bila je tema in zmeda, da nisem mogel najti svojih stvari, in sem ostal v hiši. Borba še ni bila končana, ko je prišel domobranec iz Šenčurja in mi rekel, da ve, kje se bova lahko prebila iz vasi. Šla sva drug za drugim: on pred menoj kakih 10 metrov. Bil sem še na zadnji stopnici, ko zakliče nekdo geslo in že poči. Domobranec obleži mrtev. Dobro sem razločil, da sta stopila k njemu partizana, in mu vzela bluzo in škornje. Šel sem nazaj v izbo, kjer sta ležala lastnika. Že zvečer sta povedala, da sta sama, hčerka pa da je v Kamniku. Vstala sta, dvignila slamnjačo, da sem legel na deske, me pokrila z njo in legla nanjo. Razmišljal sem, če pridejo partizani, bosta gotovo povedala zame. Ležal sem kako uro, ko zaslišim naše, ki so prišli po mrtvega in iskat pogrešane. Čudili so se, kako sem ostal živ, ker so partizani preiskali vse hiše. Takrat so bili 3 naši ubiti, 4 ranjeni in 3 ujeti. To je bila žalostna sobota, na sv. Matija dan, 24. februarja. Nismo poslušali svaril. Po vojni sem obiskal ta kraj. Pri hiši, kjer sem bil, se je reklo pri Grošelnu.

Opis slike: Birma – Na sliki je še mama, ki je umrla še istega leta (26. 9. 1934) – V prvi vrsti z leve otroci Ana, Mari, Ivan in Angelca, sedita oče Janez in mama Angela – V drugi vrsti z leve botra Katarina Novak, boter Martin Novak, mamina sestra Ančka Novak in botra Marija Kosec

Spominjam se še, kako smo 17. marca imeli mašo v farni cerkvi sv. Neže na Selih. S seboj smo imeli kurata in naši fantje so šli v zvonik pritrkavat. Bila je tiha sobota in že kar toplo in suho, da so ljudje že trebili na poljih in senožetih. Ko so zaslišali zvonjenje, jih je veliko prišlo k maši: eni od doma, eni pa kar od dela, tako da je stalo okoli cerkve veliko motik in drugega orodja. Ljudje so bili dobre volje, kljub temu da je bilo župnišče požgano in mežnarija tudi. Žalostna podoba: tako lepa narava, pa toliko uničenih domov in poslopij.

Opis slike: Družina Ivana Petriča – Mama Jera Jenko, žena Ana Petrič s hčerko Miro in Ivan Petrič s sinom Janezom

Aprila smo še veliko hodili po okoliških hribih. Prvega maja pa smo se preselili v osnovno šolo v Mekinjah. Ko smo šli 9. maja na Stari grad, je prišlo povelje, da se moramo čim prej vrniti, ker se je treba umakniti na Koroško. Takoj smo jaz in še trije drugi vzeli kolesa in se odpeljali. Vozil sem hitro, tako da sem se mimo Podgorja peljal sam. Slišal sem strele, pa nisem mislil, da so namenjeni meni, drugi trije za menoj so že težko ušli. Najprej sem šel na postojanko v Lahovče, pa je bilo že vse prazno, nato skozi Šenčur, Britof, Predoslje – nikjer nikogar. Vse je že odšlo. Na poti proti Goricam pa sem došel svoje sestre in sosede, ki so šle z vozom in konjem (doma je ostala le mama, da je skrbela za živino) in še isti dan smo prišli v Sebenje. Tam smo prenočili v nekem sadovnjaku. Naslednji dan, 10. maja (vnebohod), smo šli malo naprej, da smo bili že pred Tržičem, ko so nas popoldne napadli partizani v hrbet iz smeri Kovorja. Nastala je panika. Prišlo je povelje, naj gredo ženske in otroci peš naprej, meni pa so dodelili konja in voz, tako da sem prišel ponoči do Podljubelja. Partizani so nas celo noč obstreljevali, zjutraj je pa prišlo povelje, naj gremo hitro brez vsega naprej, drugače nas bodo partizani ujeli in pobili. To je bilo 11. maja. Potem sem šel peš skozi tunel, bila je že noč, v tunelu pa še bolj temno, zjutraj sem se znašel na drugi strani.
Ko sem šel malo naprej, sem videl na bregu malo od ceste studenec. Trije so pili vodo. Ko so oni šli naprej, sem se napil še sam in zaspal pri studencu. Verjetno sem spal kar nekaj ur. Ko sem se zbudil, nisem vedel, kje sem in kam naj grem. Dobil sem nekega domobranca, da me je spravil na pravi tir. Ponoči sem prišel do Borovelj in dohitel zadnje v koloni. Naslednji dan, 12. maja, smo šli iz Borovelj, in to zelo počasi, kar mi je ustrezalo, ker sem bil popolnoma izmučen, tako da smo do Drave prišli naslednji dan, to je 13. maja. Ob Dravi sem oddal puško Angležem. Počasi smo se premikali proti Vetrinjskemu polju, lačni in žejni, saj smo vse izgubili, in prišli tja 15. maja zjutraj. Tam sem našel sestre in znance. Ležali smo na zemlji, ne da bi imeli kaj obleči ali se s čim pokriti. Na binkoštno nedeljo 20. maja je bilo, ko so mi sestre rekle, naj grem k vojski, ker je tam vsaj za hrano poskrbljeno. Hrano, ki so jo prinesle sestre, smo namreč že porabili.
Tako sem šel na binkoštni ponedeljek med vojake, naslednji ponedeljek, 28. maja, pa so mojo skupino že poslali v Jugoslavijo. Vsi so govorili, da gremo v Italijo, meni pa je bila proga znana in sem vedel, da gremo v napačno smer. Pri Šentjanžu so nas ustavili in Angleži so nas natančno pretipali in preiskali. Potem je prišel vlak z živinskimi vagoni. Natrpali so nas po štirideset in več v en vagon. Ko smo se odpeljali naprej, sem jim pa rekel, da gremo v Jugoslavijo, ker sem opazil partizane na strehi in ob vagonu. Drugi so trdili, da nas morajo gotovo spremljati do Italije. Ko smo prišli iz tunela na Hrušico, se je vlak ustavil. Vrata so se odprla in partizani so rjoveč kakor zverine planili med nas ter mahali s pištolami in puškinimi kopiti vsevprek. Nemogoče je popisati, kakšna groza je bila, ko so nas preiskovali in nam pobirali ure, nalivna peresa, denarnice, in kar se je kateremu dalo odtrgati. Zunaj so vpijoč klicali znance po imenih. To je trajalo kake pol ure, potem je vlak odpeljal proti Kranju. Ne da se povedati, kakšen obup nas je spremljal. Eni so bili že hudo pretepeni, redkokateri ni bil buškast. V Kranju smo stali samo 20 minut, da so izsledili še nekatere znance in jih odvedli neznano kam.
Še isti dan smo prispeli v Škofjo Loko oziroma na Trato. Tam so se vrata vagonov zopet odprla. Groza in strah! Vpitje hujše kot pri zverini. Ko smo skakali iz vagonov, so stali na vsaki strani po trije partizani, s puškinimi kopiti samo mlatili, ne glede kam je priletelo. Postavili so nas v vrsto po štiri in šli smo proti gradu z vseh strani obkoljeni z zverinami, ki so ves čas rjovele in vpile: »Zdaj vas pa le imamo!« Domačine so po imenih klicali iz vrste in pretepali. Bila je že tema, ko smo prišli v grad. Tam so nas razdelili po sobah in ločili po postojankah, da so lažje obračunavali z znanci. Nemogoče je opisati, kaj se je godilo z domačini. Takoj prvo noč in potem vseskozi so hodili nad svoje žrtve. Hrane in vode nismo dobili tri dni, četrti dan so nam dali malo sparjene vode, pa še tiste nismo mogli zaužiti, ker so bili rablji ob koloni in so nas ves čas tepli, posebno znance. To se je dogajalo vse do 14. junija, ko so nas odgnali v Šentvid. Malo pred nočjo smo odšli peš iz Loke, v Šentvid smo prišli ob eni ponoči 15. junija, to je ravno na sv. Vida dan. Tam so nas porazdelili po sobah. Še zmeraj so nas pretepali, zasmehovali in na vse mogoče načine šikanirali. Kot v Loki so tudi tu partizani hodili iskat znance, ki so potem izginili. Ko so nas ta mlade dali v veliko sobo, nas je bilo kakih 80 v sobi. Nekdo iz Žirov je rekel, da pozna nekega bogoslovca med nami, pa bogoslovca naslednji dan že ni bilo več. Tudi mi je ta fant iz Žirov rekel, da bodo njega gotovo ubili, ker so doma premožni in so jih zato sovražili. Zdi se mi, da je tudi Bučar hodil po sobah, vsaj tak obraz je nekdo imel. Tako so izginevali fantje noč za nočjo, tako da nas je na koncu od 80 ostalo le še 6. Opazili smo tudi, da so domobrance ponoči nalagali na kamione in jih odvažali. Prišla je vest, da jih vozijo na delo na Kočevsko.
V ponedeljek 30. julija so nas zunaj v parku slikali, in to dvakrat: naravnost in od strani. Nismo vedeli, kaj to pomeni. Potem je prišel 7. avgust, na torek smo bili izpuščeni. Pri izhodu smo se našli trije znanci, ki smo šli skupaj čez Tacen in Šmartno in prišli do Povodja. Pri domačiji Robov je bil pred hišo gospodar. Poklical nas je in nam dal kruha, ker je vedel, od kod gremo. Komaj smo kruh pojedli in prišli dobrih 100 metrov od hiše, sta stala na cesti dva partizana, Slovenca. Govorila sta tudi malo po srbsko in bila zelo pijana. Najprej sta vzela izpustnice, nato pa nas začela pretepati. Eden je mene vlekel malo nazaj v gozd, me zbil na tla, kar ni bilo težko, in brcal s čevlji, največ v glavo, tako da mi je razbil čeljusti. Ko me je že dobro zdelal in je klečal na meni, je začel iskati nož, pa ga ni našel. Pijan je bil tako, da mu je teklo iz ust. Izmuznil sem se izpod njega in ušel, on pa tega zaradi pijanosti najbrž niti opazil ni. Nekaj časa sem počival na njivi v žitu, da sem mogel iti naprej. S kakšno težavo sem hodil proti Vodicam, pove to, da sem porabil do Vodic kar tri ure. Ko sem prišel do Vodic, je bil sredi ceste pri šoli partizan, ki me je ustavil in mi rekel: »Kje so te pa tako zdelali?« Nič nisem odgovoril, saj nisem mogel. Pa me je še vprašal, če grem domov. Spravil sem iz sebe, da bom ostal v Vodicah, kjer imam tete. Odgovoril mi je, da je to prav. Gotovo je vedel, kakšne namere imajo še naprej. Ko sem prišel do tete, je bilo že polnoči. Grozno se me je ustrašila, ker sem bil ves krvav. Jesti nisem mogel. Zjutraj je šla do druge tete, pri kateri so imeli konja, da so me peljali domov. Doma se me je oče zelo prestrašil, sam je prišel pet dni prej iz dachavskega taborišča, kjer je bil približno eno leto. Rekel je, da česa takega tudi v Dachauu ni videl. Bil je sila izčrpan in slaboten. Menila sva se, kako je bilo v zaporih, pa je rekel za sebe, da bi morda zdržal še kak mesec, jaz pa da tudi en teden ne več. Oba skupaj sva tehtala 82 kilogramov.
Bil sem tako prestrašen, da sploh nisem hotel k zdravniku. Jesti nisem mogel, samo pil sem po slamici. Trajalo je pol leta, da sem si toliko opomogel, da sem jedel spasirano hrano, vendar sem bil še ves rumen in zatekel. Bolehal sem celi dve leti in nisem bil zmožen za nobeno delo. Odborniki so dobro pazili, kdaj bom sposoben za vojake, tako so me 17. septembra 1947 vpoklicali k vojakom, kjer sem bil 26 mesecev, tako da sem prišel domov 5. decembra 1949. leta. Tudi potem še nisem imel miru. Še trikrat so me klicali na orožne vaje, dvakrat sem moral na tečaj. Vseskozi so nas kontrolirali. Ni nam bilo lahko.

Ivan Petrič je po spletu okoliščin ostal živ, mnogi fantje, ki so bili po amnestiji izpuščeni, pa niso nikoli prišli domov. Pobili so jih na poti, sestradane in izmučene, mnogokrat ob hudem mučenju in brez strelnega orožja. V omenjeni knjigi o žrtvah v občini Cerklje je 16 fantov, ki so tako izginili iz te skupnosti. Moj Bog, 16 rosno mladih fantov. Pri vseh je omenjena Vodiška gmajna. Iz pripovedi Ivana Petriča je razvidno, da so oblastniki vedeli, kaj se tam dogaja. Taki pomori so bili morda celo naročeni, zaželeni ali vsaj dovoljeni. Šlo je za hudo prevaro oziroma dvoličnost. Amnestija, ki je zajela že tako majhno število domobrancev, je bila v tem primeru velika laž, krinka, ki naj bi kazala velikodušnost, za njo pa se je skrival zločin. Kako ne bi vedeli, da so teh 16 fantov izpustili, domov pa niso prišli. Če so znali poiskati vsakega, če je bilo v njihovem interesu, kako da niso v mirnem času ugotoviti, da teh fantov ni, in poiskali njihove morilce in jih kaznovali, če so znali tako okrutno kaznovati domobrance. Ali je kaj čudnega, če se je človek v takih razmerah počutil popolnoma nezaščitenega in nemočnega, saj teh zločinov še omenjati ni smel. V že omenjeni knjigi Ajtmatova sem prebrala stavek, ki me je zelo pretresel: »Če ti imetje poberejo, ne propadeš, preživiš. Duša pa ostane pohojena in se nikoli več ne zravna.« Ne bi smelo biti tako, ne bi smelo ostati tako.