Avtor: Justin Stanovnik

Svoje življenje sem preživel kot učitelj. Ker je boljševiška država slabo prenašala latinščino in grščino, za kar sem bil nekako izučen, sem učil druge predmete, med njimi tudi slovenščino. To pomeni, da sem popravil veliko domačih nalog in bil mnogo bojev za uveljavljanje osnovnega soglasja med stvarnostjo in jezikom, med tem, kako svet je, in tem, kako se o svetu govori. Ko pa sem prebral odziv dr. Spomenke Hribar na neko moje pisanje (Družina, 17. februarja 2008), sem pomislil, da do nepokritosti med življenjem in jezikom prihaja tudi v izdelkih učenih sociologov, če jih pošiljajo izpod goste sence ideologije.
V izvornem besedilu dr. Spomenke Hribar – Refleksija ob pogledu, ki ubija, Revija 2000 – nas avtorica seznani z dvema podobama, ki si ju je ustvarila o škofu Perku. Iz osebnega srečanja ji je ostal v spominu kot »izredno prijeten in plemenit človek«. Intervju na primer, ki ga je nekoč dal za Novo revijo, je bil »izjemen: po pronicljivosti in direktnosti, po globini vere, ki jo je izpričal, po ljubezni do bližnjika«. Na omizju o procesu proti škofu Gregoriju Rožmanu pa ga je videla povsem drugačnega. Njegov pogled je bil »sovražen«, »pogled, ki ubija«. Bil je to pogled, »ki je bil tako poln sovraštva, da to že ni bilo več nekaj osebnega. Ne, sploh ni bilo osebno sovraštvo, bilo je nekaj več, nekaj globljega, nekaj zloveščega. Pravzaprav bi bilo treba natančneje reči: bilo je globoko, ‘objektivno’, metafizično sovraštvo, ki se je subjektiviralo, ‘poosebilo’ v osebo.«
Ti dve podobi sta tako različni, da bi človek komaj verjel, da bi mogli pripadati istemu človeku: ali bi mislil, da je prva pristna in druga potvorjena ali pa prva potvorjena in druga pristna. Če o človeku, o katerem govorita, ne bi ničesar vedeli in bi bili odvisni samo od tega, kako sta obe podobi narejeni, bi nam takoj padlo v oči, da je prva sestavljena iz najpreprostejših slovenskih besed, ki poleg tega pomenijo stvari, ki lahko normalno soobstajajo na kakem človeku druga ob drugi. Zato lahko sklepamo, da je bila ta podoba narejena brez napora, oziroma sploh ni bila narejena, ampak zgolj sporočena. Besede, ki sestavljajo drugo podobo, pa niso preproste in naravne, ampak nasprotno dajejo vtis iskanosti; poleg tega pa nikakor ni mogoče z gotovostjo reči,
kaj v kontekstu pomenijo, pa tudi, ali so stvari, ki naj bi jih pomenile, sooobstojne. Učinkujejo ne samo iskano, ampak nabreklo in forsirano. V njih oziroma za njimi ne moremo spregledati volje in hotenja. Druga podoba ni bila zgolj sprejeta in potem sporočena, ampak je bila izdelana – izdelana z nekim namenom. Stvari izdelujemo z namenom.
Vsiljuje se nam tudi vprašanje, zakaj avtorica podobe, ki se ji je vsiljevala izza omizja, ni soočila s podobo, ki jo je že imela o Perku, in se vprašala, če se mogoče le ne moti. Kako, da sta jo tako malo zaposlili Perkova »pronicljivost in direktnost«? Kako to, da je s tako lahkoto žrtvovala svoje laskavo mnenje o škofu? Vse kaže na to, da je na možnost, ki je prihajala z omizja, pravzaprav čakala, zlasti ker jo je v nadaljevanju opremila s svojo običajno protikatoliško orkestracijo. Toliko glede obeh podob.
Kar je škofa Perka na omizju o Rožmanovem procesu tako vznemirilo, so bili znaki, da se bo tu v nekem smislu obnovil nekdanji proces. Šokirala ga je nezaslišana žaljivost dejstva, da je to mogoče. Način, kako se je pogovor začel razvijati, ga je brutalno soočil z nekim temeljnim slovenskim stanjem, ki ga latentno vsi vedno nosimo v sebi, včasih pa se razžari v ponižujočo zavest, da še nismo svobodni. To stanje je izraženo v dejstvu, da so ljudje, ki so narodu prizadeli toliko gorja, kot mu ga ni prizadel še nihče, in ki so z nami ravnali s takim prezirom, kot ni ravnal še nihče, da so ti ljudje spet tu in – mutatis mutandis – ženejo svojo staro stvar naprej. In ker je bil »pronicljiv«, je jasno videl neznosno žaljivost tega stanja, in ker je bil »direkten«, je občutje, ki se je nabiralo v njem, tudi izrazil. Pravzaprav ga je izrazil tudi za nas – za vse. Neki slovenski škof je na nedvoumen način protestiral proti nevarnemu protislovju med konstitucijo demokratične države in intransingentnostjo postboljševiške kontinuitete. Pri tem je razbil nekaj malovrednega porcelana, pri čemer je takoj pritekla na oder visoka uradnica z zavoda za zaščito ideološke dediščine in začela vpiti in viti roke.
Dr. Spomenka Hribar je bila, kakor je zaupala nekemu tujemu novinarju, šestindvajset let komunistka. To pomeni, daje bila na nekaj sto partijskih sestankih, na katerih se je redno dogajalo eno od dvojega: ali je žalila lastno pamet ali pa pamet drugih ljudi. Kako to vemo? Zato, ker vemo, kaj se je dogajalo z nami, kako so komunicirali z nami – z ljudskimi množicami. Vsak shod, vsaka manifestacija je bila nekakšen partijski sestanek. Ljudje so morali molčati ob stvareh, ki so bile v koničastem nasprotju z njihovim izkustvom: da živijo v demokraciji, v najboljšem od vseh možnih svetov, prosti in svobodni, čeprav je bilo vsem jasno, da to ni res. Nekaj časa so ljudje vzdrževali v sebi oba svetova, svojega, resničnega in skušanega, ter proklamiranega in fiktivnega. A ker je človek konec koncev le eno, so se ljudje nazadnje vdali in pristali na to, kar je prihajalo iz razglasnih postaj ideološkega imperija. Da so mogli živeti, so se podredili fikciji in jo naredili za resnico. Od tod deformacija, ki traja še danes in bi ji morali reči totalitarna poškodovanost.

Opis slike: Tako se je leta 1942 začelo

To, kar se je dogajalo z nami, se je na mnogo bolj intenziven način dogajalo v partiji. A to je bilo nekoč, zakaj mora še vedno trajati? Odgovor je v nenavadni svojosti in odpornosti boljševiškega genija. Še danes ne vemo, kaj je boljševizem in kaj so boljševiki. Kako so mogli prenesti tolikšen poraz, ki ni mogel, da jih ne bi spomnil, kaj so bili. In vendar jih peza ni strla in so ostali, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Kaj takega svet še ni videl. Kar je v Sloveniji ostalo za njimi, je bilo šeststo morišč ali šeststo grobišč. To so bili nasadi smrti, v katerih jih leži po eden, po dva, po pet, po deset, po sto, po tisoč, po desettisoč. Kako je mogoče govoriti o njih v isti sapi kot o osvobodilnem boju? Pa saj se o njih ne govori. Govori se o Srebrenici, a ne o Kočevskem Rogu; o Ruandi, a ne o Hrastniškem hribu; o Kambodži, a ne o Brezarjevem breznu. Slovenska polja smrti se zamolčujejo, zavestno. Sprašujemo se, iz kakšne snovi so, da to morejo – da še kar naprej ženejo svojo stvar.
S presenetljivo in še neraziskano trpežnostjo boljševiške duhovne in politične substance je tesno povezan način, kako sta Srednja in Vzhodna Evropa prešli oziroma kako prehajata iz boljševizma v demokracijo. Ko boste prebrali odlomka iz esejev dveh evropskih premišljevalcev tega dogajanja, boste začutili, da sledite zelo znani in zelo točni zgodbi.
Prvi odlomek je vzet iz daljšega besedila, ki ga je napisal Timothy Garton Ash iz ustanove St. Antony’s College v Oxfordu:

Opis slike: Boljševiška era

V Srednji Evropi se je model iz leta 1989 v neki važni točki izkazal za problematičnega. Prav zato, ker se je sprememba zgodila s pogajanji, ljudje niso imeli občutka revolucionarne katarze. Še več, predaja oblasti na način pregovorov terja kompromise. Tisti, ki prepuščajo oblast, morajo od tega kaj imeti. Za pripadnike nekdanjega vladajočega razreda – za nomenklaturo – je leta 1989 ta »nekaj« obstojal v možnosti, da so se uveljavili v zasebnem gospodarstvu, pri čemer so za začetni kapital uporabili na hitrico sprivatizirano ali protipravno prilaščeno državno lastnino. Pri takšni privatizaciji nomenklature je človek dobil vtis, da se je tu nekdanja politična moč zamerjala za gospodarsko moč. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da so bile komunistične partije s svojimi, po celi deželi razdeljenimi aktivisti, s svojo vsedržavno organizacijo in s svojimi starimi in novimi resursi bolj uspešne v tekmi za politično oblast.
(Deset let pozneje, Transit 18)

Opis slike: Leto 1991 – Slovenski teritorialci

Avtor drugega odlomka pa je Aleksander Smolar, poljski politolog, ki deluje v nekem znanstvenem centru za družbene vede v Parizu:
Pri tem ni manjkalo argumentov za široko in sistematično razkomunistenje. Dokazano je, da je mogoče postaviti trdne temelje demokracije le tako, da se odpravijo stare mafijske zveze: da se onemogoči prednost v desetletjih nastalih elit, ki s svojim nakopičenim vedenjem, s svojimi sposobnostmi in možnostmi organiziranega ravnanja v času postavljanja demokracije uveljavljajo svojo premoč nad demokratično opozicijo. Tudi pravičnost terja, da se starim elitam odvzame privilegiran dostop do oblasti in imetja. Bila je velika nuja, da se znova vzpostavijo osnovne vrednote resnice in dobrega – po sistemu, ki je počival na laži, na manipulaciji jezika in na propagandi. Komunizem je razkrojil spomin celih narodov, zato ga je treba rekonstruirati, treba je obnoviti vedenje o tistih desetletjih, ki so jih obsodili na pozabo, ali pa spremenili v potemkinovo pokrajino lažnih dejstev in dogodkov. Če naj se ustvari pravna država, demokratizacija in tržno gospodarstvo, je treba najprej postaviti pravo; treba je zločinska dejanja preganjati in kaznovati. Poleg tega je tu še moralen problem: Ali ima kdo, razen žrtev samih, pravico odpuščati? Ali je mogoče konsenz, ki je potreben za premagovanje zgodovinskih razkolov, zgraditi na čem drugem kot na resnici?
(Politika do preteklosti po 1989, Transit 18)
Po zmagi Demosa leta 1990 so se skraja v Sloveniji začele stvari razvijati v smeri integralne družbene in politične prenove – v smeri, ki bi lahko nevtralizirala razvoj, ki sta ga nakazala zgoraj navedena odlomka. Prenova pomladnih sil bi mogoče uspela, če ne bi bilo »nekih ljudi iz Demosa«, kakor se je pozneje izrazil dr. Tine Hribar, »ki so preventivno izročili oblast liberalnim demokratom«. Hribar je to nato še preciziral: »Niso je (eldeesovci, op. p.) osvojili na volitvah, predali smo jim jo ljudje iz Demosa.« Te besede je Zavezin komentar (Zaveza 60) pospremil takole: »V Demosu je bila torej neka skupina, ki je imela to v sebi, da je svojevoljno – na način klike – posegla v demokratski proces. To pa so mogli imeti v sebi samo tisti ‘ljudje iz Demosa’, ki jim je ob strani stala izučenost, ki so si jo pridobili v dolgih letih prebivanja v Partiji. Nekoliko torej vemo, kdo so bili ljudje, ki so preprečili demokratično dozorevanje tranzicijskih procesov – ki niso imeli drugega namena kot restavracijo demokracije in uveljavljanje človekovih pravic.«

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Nepospravljeno Tamino Petelinšek

Intransingentnost slovenske postboljševiške substance je torej ena stvar, ki je tako zelo vznemirila škofa dr. Franca Perka. Druga pa je bilo stanje jezika v javnem diskurzu, h kateremu se v obupu zatekajo nekdanji boljševiki, potem ko jih je zgodovina začela vedno bolj potiskati na periferijo. Po prvi katastrofi – potem ko jim je zgodovina dala vedeti, da nanje ne računa več – jih je zadela druga: izkazalo se je, da v normalnem jeziku ne morejo legitimirati ne svojega preteklega angažmaja ne nadaljnega obstajanja v okviru nekdanje formiranosti. Kako je to videti, nam je v nekem nedavnem intervjuju ilustriral znan slovenski zgodovinar. Tam smo izvedeli za njegovo odločitev, da se bo, potem ko je spoznal »utopičnost političnega gibanja«, ki mu je pripadal – s tem evfemizmom je rahločutno pokazal na svojo partijsko preteklost – sedaj lotil študija »slovenskega klerikalizma«. A če v tem sporočilu še lahko vidimo humorno noto, nas drugo brutalno prestavi v rdeče polje nedovoljenega. V njem nas avtor seznani s tezo, da je škof Rožman »generiral konflikt med drugo vojno«. To je tako, kakor če bi kdo zahteval priznanje tezi, da smo 6. aprila 1941 Slovenci »generirali« konflikt, ki je nastal z nemškim in italijanskim napadom. Jasno je, da na izhodiščih te vrste ni mogoč racionalen razgovor.
S takim jezikom poizkušajo postboljševiški desperados tako degradirati komunikacijski teren, da je že domala neprehoden. Ljudje, ki imajo kaj povedati – ki mislijo, da morajo na vsak naš način nekaj povedati po petdesetletnem molku in po petdesetletnem potvarjanju – , se na njem čutijo vedno bolj izgubljene. To je drugi razlog za obup, ki je izhajal iz škofa Perka tistega večera na slovenski nacionalni televiziji.

To dvoje je v teh refleksijah in protirefleksijah zares važno: neokusno vztrajanje postboljševiške elite v javnem prostoru – njena pohujšljiva neposlušnost zgodovini – na eni strani, na drugi pa nevarnost, v katero spravlja jezik in s tem možnost normalne nacionalne kulture. O drugem tu ne bomo govorili.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Igra sonca in oblakov Mirko Kambič

Razen morda še o nečem. Dr. Hribarjeva nekje namiguje na domobransko kolaboracijo. S tem nas je spomnila na eno največjih krivic, ki so nam jih naredili boljševiki in ki je mogoče obenem razlog, da v Evropi nimamo tistega ugleda, ki bi ga sicer lahko imeli in nemara celo morali imeti. Da bi namreč opravičili svoja genocidna dejanja nad nami, so morali kazati na kolaborantsko naravo našega naroda. To je ta kričeča krivica. V resnici je namreč tako, da je bilo v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami, ki so doživele okupacijo, najmanj kolaboracije. Praktično lahko rečemo, da je ni bilo. Tony Judt nas je v Zgodovini Evrope po 1945 nekoliko poučil, kako je bilo drugod. Avstrijci, ki so predstavljali samo desetino predvojnega nemškega prebivalstva, so dajali polovico vseh stražarjev v nemških koncentracijskih taboriščih; na Nizozemskem se je 23.000 mož prostovoljno javilo za služenje v esesovskih divizijah; na Norveškem je eden od petih predvojnih oficirjev stopil v Quislingovo neonacistično stranko; in vichyska Francija je, ne da bi jo Nemčija k temu silila, uvedla in izvajala »judovske zakone«. Nič približno podobnega se ni dogajalo v Sloveniji. Tudi po tem ne, ko so boljševiki septembra 1941 zaplenili narod, da bi na njem izvedli svoj ideološki poizkus. Šele po enoletnem boljševiškem terorju, v katerem je v nepopisnih mukah umrlo tisoč Slovencev, so ljudje zahtevali od Italijanov orožje, da se branijo. (Po »letu strahote«, ki ga je učiteljiščnik Vinko Mravlje v dnevniku povzel s stavkom: »Iz pograjskih hribov diha groza.«)

Opazili smo seveda tudi to, da je dr. Hribarjeva v svojo obrambo investirala še enega od trubadurjev izpod svojega okna, še eno žrtev svojega »spravnega« šarma. Kakor vsakemu človeku je tudi njej mnogo za to, da bi bila razumljena takšna, kakor misli, da je. To razumemo. Ne razumemo pa, da ni bila bolj pretresena nad tem, kar je videla. (Če nismo še vedno neumni in je vse skupaj bila samo ena od njenih vlog v nekem tranzicijskem scenariju.)
(Kakor ni bilo tistih petnajst ali dvajset tisoč ljudi, ki so leta 1945 uprizorili Kočevski Rog, dovolj pretresenih nad tem, kar so počeli, da bi nam povedali, kako je tista reč potekala. Da bi nam izpolnili srčno željo in nam povedali, kaj so fantje govorili, ko so padali v jame. Katere so bile njihove zadnje besede? To bi zelo, zelo radi izvedeli. A nič. A nič. Kakšna zakrknjena žlota je to bila!)

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slovenija Simon Dan

Ko prihajajo leta, ki nas drugega za drugim kličejo na zadnji breg, ni najbrž nikogar od nas, ki ne bi pomislil, kaj vse je bilo in kaj vse bi lahko tudi izostalo. A da ubežna leta (Eheu fugaces, Postume, Postume!) zapraviš za to, da postaneš boljševik, to je preveč, to presega vse meje. Tak človek bi imel pravico, da se pritoži. (A bi vseeno predlagali, da svoji pritožbi priloži potrdilo o številu udarniških ur, opravljenih pri kakem delu za zmanjševanje totalitarne poškodovanostiv državi Sloveniji.)
P. S.: Kak dan, predem sem oddal to pismo, me je dosegla novica, da je škof Perko dobil Družino z mojim prispevkom, ko je bil že na smrtni postelji in ga ni mogel prebrati. Prebrali so mu ga drugi. Pravijo, da je bil zadovoljen. Ta vest me je razveselila kot že dolgo ne katera. Včasih se kaka stvar le prav obrne. Za konec tudi bralcem Družine želim, da se jim kaka stvar prav obrne.