Avtor: Neoznačeni avtor

Iz internacije v Celovcu je Rožman 13. oktobra 1945 pisal kanoniku J. Omanu v Cleveland: »Razumem, da imajo Slovenci (v ZDA) o nas duhovnikih v domovini slabo mnenje, češ da smo v usodni uri stali proti svojemu ljudstvu na strani njegovih sovražnikov. Take vesti ste dobivali o nas, mi pa nismo imeli nobene možnosti sporočati Vam resnične vesti. Po svoji vesti kot duhovnik in vse dni svojega življenja odločen in ponosen Slovenec, zavedajoč se svoje odgovornosti pred vsevednim Bogom, ki me bo nekoč sodil, izjavljam: Komunistična partija je izrabila željo, ki je živela v naših srcih, osvoboditi se okupatorja in njegovega terorja, da bi izvedla politično in socialno revolucijo in prišla na oblast. V ta namen je organizirala Osvobodilno fronto. Na podlagi enciklike Pija XI, ‘Divini Redemptoris’ o brezbožnem komunizmu smo spoznali, da je to največja nevarnost, ki je kdaj grozila slovenskemu ljudstvu … Da smo imeli prav, dokazuje sedanje stanje v domovini, kjer vlada čisti in pravi komunizem, kar jasno spričujejo razmere, o katerih govori skupno pismo jugoslovanskih škofov.« (J. Kolarič III, str. 255)


Na slovesnosti, ki jo je škofu Rožmanu kmalu po njegovem prihodu v ZDA leta 1948 pripravila župnija Sv. Vida v Clevelandu, je povedal tudi sledeče: »Kakor ni bilo nobene nevarnosti, da bi se ljudje navzeli nacizma in fašizma, tako je v partizanstvu največja nevarnost bila prav v tem, da se ljudje v tako imenovanem osvobodilnem gibanju navzamejo komunizma. Narodu ni moglo biti jasno, kakšno gorje pripravljajo komunisti, narod si ni mogel misliti, da bi kdo brezvestno izrabil osvobodilno gibanje za kaj drugega kot resnično osvobojenje.« (J. Kolarič III, str. 254)


Na slovesnosti v župniji Sv. Vida v Clevelandu leta 1948 je škof Rožman povedal tudi tole: »Škof je videl posebno nevarnost za idealno mladino, ki se je navduševala za nekaj, kar je bilo samo vaba, v resnici pa je pomenilo najstrašnejšo narodno nesrečo. Zato je škof ljudi poučeval, zato je naročil duhovnikom, da morajo ljudi opozarjati na komunizem prav tako kakor pač morajo dušni pastirji opozarjati na vsako dušno in življenjsko nevarnost, odločno in jasno po resnici, brez ozira na težave in nevarnosti.« (J. Kolarič III, str. 254)


V svetem letu 1950 je škof Rožman obiskal Rim. Med dogodki, ki so se mu še posebno vtisnili v spomin in jih je tudi popisal, je bil obisk Kalistovih katakomb v nedeljo, 29. oktobra, ko je bil hkrati praznik Kristusa Kralja. Spremljalo ga je okrog sto slovenskih beguncev iz Avstrije in nekaj rimskih Slovencev. Oltar, pri katerem je škof maševal, stoji prav na kraju, kjer je bil papež Kalist umorjen. Takole piše: »Živo sem se spomnil zadnje svoje maše pri istem oltarju v poletju 1938. Tedaj je stala okrog oltarja četica mladih apostolov, članov dijaške Katoliške akcije. Tistih fantov ni več mnogo pri življenju. Ob komunistični revoluciji so bili pomorjeni, ostali so zvesti do smrti.

Danes imamo tudi katoliški Slovenci svoje ‘katakombe’, kjer počivajo izmučene in strte kosti tisočev, ki so bili mučeni in pobiti predvsem zavoljo tega, ker niso hoteli služiti brezbožnim silam. Kraške jame na Kočevskem, zapuščeni jaški hudojamskih in hrastniških premogovnikov, protitankovski jarki teharski in še mnogokje so naše katakombe. Niso vsi, katerih kosti v teh jamah trohne, verski mučenci v cerkvenem smislu, a mnogi med njimi so: kakor Lojze Grozde, Jaro KM, Mravljetovi z Brezovice, stopiški župan Brulc in njegov sorojak Turk, Kozinčevi štirje in še mnogi drugi. Kakor nekoč iz rimskih tako bo zažarel tudi iz naših katakomb svetel svetel žarek bodočih božjih zmag. Christus vincit.« (J. Kolarič, Škof Rožman III, str. 557)