Avtor: Vesna R. Marinčič

Zbrala nas je Jožica Titan. Človek z izjemno energijo. Vztrajna in nikdar slabe volje. Ona je tista, ki nas spodbuja in žene naprej. Dokumentacijo, ki jo je zbrala in ki jo še zmeraj vneto zbira, je že stokrat prefotokopirala, nobene nove informacije, do katere se prikoplje, ne obdrži samo zase. Pisma z njenega naslova romajo po vsej Sloveniji in seveda tudi v tujino. Sicer smo se pa organizirali tudi drugače. Pridružili smo se Društvu za zamolčane grobove, dvainpetdeset nas za zdaj je, in imenujemo se pododbor Grčarice.
Po tistem, ko je bilo v Delu objavljeno pismo, v katerem sem Bojana Polaka spraševala, ali kaj ve vsaj o medvojnih pobojih, če že s povojnimi ni bil (pravočasno) seznanjen, so me ljudje nekaj časa spraševali, »ali ti je odgovoril?« Ne, ni mi odgovoril. Po drugem pismu, prav tako objavljenem v časopisu, so me spraševali, »ali si izvedela, kje leži?» Ne, nihče mi ne pove, kam so ga zakopali. Kam so ga porinili in zasuli.
Ne vem natanko, kdaj sem se prepustila iskanju svojega očeta. Takrat, ko mi je nekdo pisal, naletel sem na človeka, ki ga je likvidiral, ubil, ustrelil, in vedi, da trpi zaradi tega ter se kesa, me ni niti malo pretreslo. Zadnje besede, ki naj bi jih izrekel, namreč nekaj o njegovih dveh otrocih, torej meni in bratu, so se mi zdele kot tista »čuvajte mi Jugoslavijo«. Rekel naj bi namreč, naj se ne maščujejo nad nama. Sama nad sabo sem bila zgrožena, kako malo me je ta likvidator ali kar je že bil, zanimal. Kar videla sem se, kako vstopam v njegovo delovno sobo – kjer za pisalno mizo v slabi slovenščini piše spomine – kako me z grozo v očeh pogleda, jaz pa nič. Samo da sem vas videla, pa adijo, rečem. Kaj pa naj bi? Ga nahrulila? To so resnično situacije, ki so videti življenjske samo v gledališču, na filmu ali pa v knjigi. No, ta mož je menda pred časom umrl. In če je bil pravi, potem sem ga pravzaprav poznal.a. Prek njegove žene, ki je bila nekakšna afežejevka ali heroina, zaradi česar so me ob neki obletnici kot dežurno poslali za njo v toplice, naj kaj prazničnega napišem o njej. Zdaj se sprašujem, ali je vedela, s kom govori. Mogoče takrat ni vedela, ko pa je tekst izšel, ji je mož najbrž rekel, no, to je pa hči tistega Marinčiča… Ženska je tistega ponedeljka – kljub temu, da je od takrat minilo sto let, vem, da je bil ponedeljek – protestirala pri uredniku. Mene ni poklicala. In ne vem več, ali je dosegla, da so objavili še en tekst o njej. Gotovo je.
Tu si ne morem kaj, da ne bi opisala še ene izkušnje, ki bi mi bila, vsaj v takšni obliki, prihranjena, če bi ne imela poklica, kakršnega imam. Ko sem namreč hotela svojega Domna spraviti v vrtec, se je izkazalo, da je to nemogoče. Nihče ga ni hotel vzeti, v nobenem vrtcu ga niso marali, v nobeni Ijubljanski občini ni bilo prostora zanj. Bilo je res nenavadno, kajti niti Mitja Gorjup, ki ga je za glavnega urednika Dela postavil Mitja Ribičič, ni uspel, ko je posredoval zame. Ha, nune, za katere mi je nekdo povedal, da nekje na Pleteršnikovi skrbijo za otroke, so me odslovile že z okna… Skratka, lotevala se me je preganjavica, in bolj ko sem si govorila, to je slučaj, to je slučaj, bolj sem bila prepričana, da ni. Ampak, kaj potem je? Pač, pomislila sem, tvoj oče je posredi, ne moreš pričakovati, da se ti to nikjer ne bo poznalo. Ampak da bi me hoteli kaznovati – prizadeti tam, kjer je človek najbolj občutljiv, tega nisem verjela. Bolje, nisem verjela, da so dovolj inteligentni, da vejo, kje me bodo najbolj prizadeli. Poleg tega pa, zakaj bi me pa sploh morali prizadeti.
Res ni bil moj oče posredi. Vsaj ne neposredno. Prste je imel vmes človek, ki je »bil blizu« mojemu očetu. V navalu besa – ne obupa – sem se napovedala kolegu, ki je imel v službi »čez« partijo (otroka ne morem spraviti v vrtec, zato se bom vpisala v partijo, kaj moram narediti za to, sem mu rekla, on pa, prinesi eno fotografijo), nato pa sedla za telefon in začela klicati vse ženske po vrsti: Lidijo Šentjurc, Vido Tomšič in kar jih je še bilo takšnih. Šla sem od vrha navzdol. Oglasila se je šele, ta je dobra, zdaj se sploh ne spomnim več, kako se je pisala, ah ja, Tina Tomlje. Najprej mi je »oddržala« lekcijo, kako se piše« v časopis – vsekakor ne tako, kot to počnem jaz – nato pa obljubila, da bo naredila, kar je v njeni moči. Naslednjega jutra so me klicali iz nekega vrtca, naj pridem, da uredimo, kar je treba. Ravnateljica, še zmeraj vem, da se je pisala Mušič, mi je rekla: povedala vam bom po pravici, nobena si vas ni upala vzeti, ker smo imele takšno navodilo, in tudi zdaj, ko naj bi vas izučilo in ste dobili svojo lekcijo, sem edina, ki si vas upam nakopati na vrat… (Nekdo ji je rekel, da si bo z mano nakopala hudiča na vrat, njej pa se je vseeno zdelo, da gre samo za triletnega otroka in nič drugega.) V partijo se mi torej ni bilo treba vpisovati.
Kdo je »izdal« takšno strašno navodilo? Mimogrede, ob tej priložnosti sem si izmislila življenjsko modrost, ki so jo gotovo iznašli že drugi. Samo ženska lahko zares prizadene žensko, kajti samo ona ve, kje je ženska najbolj občutljiva. Da mojega otroka nihče ne sme sprejeti, tako je odločila neka ženska. Ravnateljica enega od ljubljanskih vrtcev. Zakaj? V redakcijo je nekoč prišla mlada ženska, medicinska sestra, ki jo je ravnateljica vrtca, v katerem je službovala in tudi stanovala, z majhnim otrokom (in pohištvom) vred postavila na cesto. Bila je dovolj obupana, da je mislila, če to povem javnosti, bom našla pravico in zadoščenje. Njeno zgodbo sem potem napisala jaz. Ko smo jo objavili, je na uredništvo prispelo pismo. »Očrnjena« ravnateljica je sporočala, da je spomeničarka in da ima »kot taka« zveze na vrhu, se pravi, avtorica članka, ki je naperjen zoper njo, bo že še spoznala, s kom ima opraviti. In sem res spoznala. Ne takrat ne pozneje mi niti na misel ni prišlo, da bi šla in poiskala to spomeničarsko ravnateljico. Kaj pa naj bi ji rekla? Kaj naredila? Ko zdaj brskam za primerno grdo besedo, mi ne pride na misel nobena. Dovolj grda.
Najbrž je posredi tudi strah. Namreč pred soočenjem s svojim rabljem. Strah pred tem, da bo tisti, ki je, kaj vem s kakšnim orožjem, meril v tvojega očeta ali pa dal ukaz, naj ga slečejo do nagega, vržejo na kamion, odpeljejo, vržejo dol, postavijo pred jamo in naredijo, da sam pade vanjo, na obraz, vznak, vseeno, kako, a če je le mogoče, mrtev, do tebe NESRAMEN. Ta strah je močnejši od želje po maščevalnosti. Ta strah pred »nesramnostmi« bi bilo treba premagati.
Nad ta strah bi bilo treba iti z nesramnostmi. Ne morem si predstavljati, kaj bi rekel Milan Kučan, ki v svojih govorih »blebeče« nekaj o prihodnosti, v imenu katere nehajmo brskati po preteklosti, če bi šla in razkopala grob njegovih staršev (na fotografiji v njegovem osebnem predvolilnem časopisu Predsednik sem ga videla), pobrala njihove kosti in jih odnesla neznano kam. To bi pač bila nesramnost. In morbidno. Kot bi bilo nesramno, če bi šla, pa »magari« zdaj, sedemnajst let pozneje, k tisti ravnateljici in ji rekla, gospa, zataknite si vi tiste vaše spomenice v… To bi jo pač iztirilo. Ampak tega se mi niti napisati ne ljubi do konca, kaj šele, da bi takšno »domislico« komu vrgla v obraz…

Opis slike: Sokoli pred vhodom na viško pokopališče. Rudi Marinčič četri z leve

Glede grobov. Oziroma tistih nekaj pedi zemlje, pod katero ležijo. Nihče noče povedati, kam so jih odgnali, da so jih postrelili in zakopali. Bojan Polak z junaškim vzdevkom Stenka ponavlja samo eno: da do leta 1956, zdi se mi, da 1956, ni nič vedel. Kako naj, res, potem ve, kam so dali trupla. Tega ne razumem. Lahko bi prišel, on ali pa kdo drug, in mi čisto po tihem povedal, tja pojdite, tam smo jih. Nikomur ne bi povedala, kdo je izdajalec. In nič ne bi razkopavali, zakaj pa, saj svojega očeta nisem poznala, ko je bil živ, kako naj ga prepoznam zdaj, ko je že skoraj pol stoletja mrtev.
Smešno, iščemo nekakšne zasute jame in sploh ne vemo, koga iščemo. Okrog tristo imen ali mož leži na Kočevskem, okrog Grčaric in drugod, ampak imen poznamo le nekaj deset. Obstaja razlaga, da so jih, po slovensko pedantni, pisali na listke, listke pa metali v steklene buče, ki so jih potem zamašili s katranom in prav tako zakopali. Če bi našli te buče, bi našli imena. Lahko si predstavljam vojaka, kako si je postavil vegasto in črvivo mizo v bližino jame, sedel na razmajan stol in skrbno, sproti začel zapisovati imena, ki so padala v jamo. Najprej v jamo, potem v bučo. Ali pa narobe. Potem smo tudi izvedeli, da seznam z okrog tristo imeni leži v predalu pisalne mize zgodovinarja z imenom Tone Ferenc. Ki da bo napisal zgodovino, kar pa ne gre hitro. Namreč pisanje zgodovine. In zanimivo, tudi k njemu si nihče od nas nekako ne upa iti. Ter mu reči, gospod, nam posodite seznam, samo v fotokopirnico skočimo in že vam ga vrnemo. Radi bi namreč že enkrat izvedeli, kdo so bili ti ljudje, za katere vemo samo to, da jih je bilo okrog tristo… Bojimo se, da bo nesramen. Ali on sploh ve, da bi mi radi imeli ta »njegov« seznam!? Se sprašujem.

Opis slike: Rudi Marinčič v Vitanju 1936

Nisem še končala z grobovi. Našla sem kraj, kamor so zasuli mojega očeta. Čeprav ni gotovo, da je bila prav to tista jama. Nekaj korakov stran sta namreč še dve jami. Ali tri jame. Kdo mi je zaupal skrivnost? Davorin Žitnik, ki ni takšne sreče kot jaz (moj oče je bil obsojen na kočevskem procesu, zato ni o tem, kdaj so ga usmrtili, nobenega dvoma, se pravi, vse je dokumentirano…), je spoznal Bogomirja Štefaniča, in ta nam je potem »vse« pokazal… Štefanič, ki je iskal sledi za enim ali dvema duhovnikoma, je pri tem našel tudi druge. Zgodba je takšnale. Mesece in mesece je »nadlegoval» nekega Špeliča, ki je bil svoje dni partizan, pozneje pa je postal duhovnik, avtorja avtobiografske knjižice Vrnil sem se k svojemu očetu (ta oče, če ga prav razumem, naj bi bil njegov bog). »Samega procesa nimam v spominu, ker nisem neposredno sodeloval niti pri zavarovanju,« piše. Dobro pa se spominjam, da smo dobili (ena četa) nalogo, da smo štiri dni kopali za vasjo Mozelj, nekaj kilometrov iz Kočevja, štiri globoke oglate jame. Sedaj bi težko določil, kako velike so bile te jame, morda 4 krat 4 metre, morda malo manj ali več. Skopali smo več jam. Komisarji so nam rekli, da pripravljamo skrivališče za razni vojni material, da ga skrijemo, ker se pričakuje nemški vdor.« No, to so te jame.
Moja je na jasi in je ni opaziti. Robove, ki jih je naredila človeška roka, opaziš le, če te kdo na to opozori. Davorin in njegova soproga imata svečo. Naj jo res prižgemo? Je varno? Kaj če povzročimo gozdni požar! Stojim tam in se sprašujem, kakšne občutke bi morala zdajle imeti. Nič mi ni, nič me ne boli. Ogledujem si panoramo. Lep razgled. Pod menoj vse plavo od neba, za menoj vse zeleno od gozda. Upam, da jih niso pustili gledati vse to. Da so bili tukaj ponoči. S takšno sliko v očeh bi bilo namreč težko zapustiti življenje.
Duhovnik Špelič se je dolgo obotavljal, preden se je odločil in prišel v Kočevje k Štefaniču. Štefanič ga je najprej vodil po krajih, za katere je bil prepričan, da niso pravi. No, duhovnik se ni dal speljati. Ne, tukaj ni bilo, je govoril, spominjam se, da je bila jasa, s katere si videl cerkveni zvonik in vas okrog njega. Tako sta našla, kar sta iskala.
Bogomir Štefanič nam pripoveduje o dveh domačinih, za katera ima upanje, da mu bosta prej ko slej povedala, kako je bilo. A se nočeta in nočeta zlomiti, pravi. Tistega od obeh, ki pije, je hotel že nekajkrat še bolj napiti, a glej čudež, pijanček se je vsakič streznil natanko pri tistem kozarcu, ki bi mu utegnil »škoditi«. Nisem tako neumen, vem, kaj hočeš od mene, reče pijano in spet pove, da je bil samo šofer kamiona. Medtem ko je oni drugi kamione, s katerimi so rinili nad Mozelj in drugam, samo popravljal… Prepričana sem, da mednarodna komisija za vojne zločine, ki je pravkar začela raziskovati vukovarsko polje, v katerega so zakopali kaj vem koliko ljudi, ne bo ugotovila, kdo so bili zločinci. Ali dokazala, da se je zgodil zločin.
A pustimo zdaj to. Naš znanec Štefanič, mož, ki se sicer ukvarja z živalmi (je veterinar), očitno že lep čas prostovoljno opravlja tudi »službo« vodiča po grobovih, ki to niso. Pripoveduje o neki kmečki ženski, ki ji je pokazal kraj, kamor so zasuli njenih pet (zdi se mi, da je rekel pet) sinov in moža. Celo večnost je klečala tam, pravi, in molčala. Ko je vstala, ni bila nič več videti žalostna. Narobe. Obrnila se je k njemu in mu rekla: »najsrečnejši človek na svetu sem…« To je rekla in se pomirjena odpravila domov.
Ne morem reči, da sem bila srečna, ko so mi našli kraj, kjer bi lahko bil moj grob. Kaj šele, da bi bila najsrečnejša. Zdelo se mi je pač, naredila si, kar je bilo treba narediti, hči takšne stvari o svojem očetu mora vedeti. Njegovo ženo, mojo mamo, so nekako preveč utrudili, da bi se trudila in iskala nekaj, česar naj ne bi bilo. Zato je skupaj s svojimi in očetovimi bližnjimi sklenila, da bo družina hodila na njegov grob na viško pokopališče. In tako je tudi bilo. No, ob pripovedi o ženski, ki je bila najsrečnejši človek na svetu, ko je lahko pokleknila in pomolila na kraju, kamor so zakopali njene »zločinske« otroke in moža, mi je postalo nekaj za zmeraj jasno. Ljudje kot je ona ne »izkopujejo kosti«, sprava jih ne zanima, še manj »popravljanje krivic«. Samo to, kje so njihovi mrtvi, hočejo vedeti. In glej, ravno tega jim nočejo »izdati«. Da se ne bi izdali? Češ, vemo, saj smo jih videli, kako so popadali? Saj smo jih streljali?
Pri iskanju sem spoznala nekaj ljudi. Največ prek telefona. In prav čudni občutki me obidejo vsakič, ko se javi kdo, ki reče, moj oče ali moj brat ali moj kdor koli je bil z vašim očetom, ko so jih pobili. Z vašim očetom, ko so jih zajeli. Z vašim očetom, ko so jih slačili. Z vašim očetom, ko so jih pretepali. Moj oče je bil takrat prav tako na Grčaricah, mi pravi nekdo, ampak ne vem, ali je padel ali je bil samo ranjen in si je življenje vzel sam. Vem samo, da so ga prekopali in da zdaj sicer leži na pokopališču, toda ravno tam stoji tabla z napisom Odlaganje smeti prepovedano. In naj si sin še tako prizadeva, te table nočejo odstraniti. Pa mi pred kratkim pridejo v roke papirji (pošlje mi jih seveda Jožica Titan), v katerih piše, »izgube oblegancev so bile: 10 padlih… Novak, kateremu je odtrgalo nogo in se je potem sam zabodel…« Dokument je dobila na ministrstvu za notranje zadeve in se konča s pripisom, »poročilo je informator podal 9. novembra,« seveda 1943. Medtem ko je bil pismu, ki ga je od nekega zgodovinarja dobila Irena Jakus, sestra Bogomila Jakusa, priložena fotokopija »seznama izkopanih trupel« z dne 12. 8. 1944. Tam piše: 1) neznanec, strel v glavo, modra črtasta srajca, 2) neznanec, strel v dimlje, plavi robec belo pikčast, 3) podnarednik Marin Edo, ubit od bombe, 4) kapetan Kranjc Milan, ranjen v prsa od granate, 5) »Štefan«, Štajerc, ubit od granate, 6) Novak iz Št. Petra pri Novem mestu, ubit od granate, 7) dijak Marjan iz Ljubljane, 8) nepoznan, strel v glavo.« Pri dijaku je nekdo zapisal, da je bil to lahko Ferlin Marjan, lahko pa tudi Bogomil Jakus… Kakor koli, zgodovinar je njegovi sestri sporočil, da »nikjer nisem zasledil imena Vašega brata, obstajajo pa še nekatere odprte možnosti, vendar zaenkrat res nimam časa…«

Opis slike: Sokolsko društvo. Rudi Marinčič drugi z leve v prvi vrsti. Njegova brata Ivan in Milko prvi in četri v drugi vrsti

Zakaj sem iz kupa gradiva oziroma dokumentov, ki jih imam pred seboj na mizi, prepisala prav tega, resnično ne vem. Najbrž me je prizadela ta redkobesednost in prvo, drugo, tretje in osmo… truplo.
Sem sodi tudi papir, ki že kar prhni od skrbnega shranjevanja. Poslali so ga materi Jožice Titan. Na njem piše, da ji nakazujejo 1000 din odškodnine za spomeniško varstvo. Njen sin Marjan Bačnik je bil namreč odličen atlet in zmagovalec na pomembnih državnih tekmovanjih. Od tod najbrž odškodnina za spomeniško varstvo. Ali kaj?!
Pri nas doma o očetu nihče ni govoril. Več sem vedela o njegovih bratih. Razen dveh so vsi pravočasno odšli v tujino. Najmlajši, Milko, ki je bil prav tako na Grčaricah, verjetno leži… Ne vem še zagotovo, kje. Od bratranca sem pred kratkim slišala, da smo na Viču, v Marinčičevi hiši, kot jo imenujemo še danes, imeli skrito tiskarno, kjer smo tiskali časopis. Skrita je bila v kleti. Smešno, kako se izražam: »smo imeli«. No, ko sem začela hoditi v šolo, sem si ustvarila tole zgodbo: mojega očeta so ustrelili kot talca, zato nihče ne govori o njem, in ker ni pobegnil, je junak. Ali drugače povedano: talec je oseba, ki jo ustrelijo, ker noče misliti tako, kot mislijo drugi, torej je bil moj oče junak, saj se je dal raje ustreliti, kot da bi spremenil svoje mnenje. Tako preprosto na življenje in smrt gledajo pač samo otroci.
Ta Polak, imenovan Stenka, mi je usojen. Toliko njemu podobnih je, toda prav nanj sem postala pozorna pred leti, ko je nastopil na neki okrogli mizi, kjer so prvič javno spregovorili o povojnih zločinih. Da se me po tistem »pozivu», naj pove, kako je bilo pa s poboji med vojno (če je na tiste po vojni pozabil), boji, lahko razumem. Prav tako kot tudi ne verjamem, da je ljudem, ki sem jih zaradi njega dobila na vrat (s pismi, tudi anonimnimi), on »dal povelje«, utišajte jo. Ne, »njegovi« ljudje jemljejo svojega nekdanjega vodjo ali tovariša v zaščito samoiniciativno. Zato, ker s tem sami sebi dokazujejo, da tudi
oni pri tem niso nič imeli. Sami sebe prepričujejo, da so ravnali prav, kajti za nič na svetu ne bi hoteli zdaj, ko je že zdavnaj vse mimo, spoznati, da si jih je nekdo, tepčke in naivneže, lepo sposodil. Najhuje je spoznati, kako neumen si. In to potem, ko si v imenu te neumnosti na primer postrelil nekaj ljudi. Najbrž gre tukaj tudi za Boga. Nanj se sicer ne spoznam, ampak po pismih, o katerih govorim, vidim, da so se ga ljudje začeli bati. Da mu hočejo pravočasno dopovedati, da niso vedeli, kaj so delali. Kar pomeni, da niso nič krivi.
Ta časopis mi je ponudil priložnost, da razmišljam, in to zdaj s pridom izkoriščam. Postaja mi laže pri srcu, še malo, pa bom lahko rekla kot tista ženska, ko je nehala moliti (ali kar je že delala, ko je klečala tako dolgo, medtem ko jo je Štefanič čakal). Vsekakor drži, da še nikoli nisem toliko govorila o svojem očetu… Če sem sploh kdaj kaj govorila o njem.
No, da je strašni Stenka izgubil razsodnost – ščepec razsodnosti – dokazuje njegov obisk v notranjepolitični redakciji časopisa, pri katerem sem v službi. Možakar je zaradi mene in meni podobnih čisto malo vendarle postal nervozen. Prek Društva slovenskih novinarjev se je – sam ali pa je to namesto njega storil nekdo drug – najavil mojemu kolegu in prijatelju Vinku Vasletu, češ da bi se rad pogovoril z njim. Vasle, ki sem ga takorekoč na kolenih prosila, naj Polaka sprejme in ga posluša, ker če njega ne zanima, kaj mu ima povedati, to divje zanima mene, je torej na Društvo sporočil: naj me pokliče, saj ve, kje me najde. Čez čas ga je res poklical in Vasle kot Vasle se je gladko »pustil obiskati« kar na svojem službenem mestu, to je v redakciji, ki je samo nekaj stopnic niže od moje kulture. Bila sem zares huda nanj, ko mi je povedal, da je že bil pri njem oziroma da mu ni prišlo na misel, da bi me poklical… Kaj je prišel možakar na Delo povedat? Da ni res, da je na Polajnarjevi komisiji trdil, kako ni vedel za povojne zločine, da mu ni lahko, ker ga ljudje in njegovi otroci sprašujejo, ali je res lagal in še nekaj v zvezi z mano, kar sem pa pozabila. Če bi prišel to povedat meni, eno nadstropje više, ne bi bila NESRAMNA do njega.
Sama sem presenečena, ko ugotavljam, v kakšni tesni zvezi je vse skupaj z mojim poklicem! Pri delu pri Delu v resnici nikdar, kadar sem jo skupila, nisem občutila, da sem hči svojega očeta. Kar naredim (»narobe«), naredim narobe iz srca, ker sem prepričana, da imam prav. Pa četudi nihče ne misli tako kot jaz. Redkokdaj mi je kdo rekel, »pa ravno vi z vašim očetom«. Ampak moj oče in njegova prepričanost v svoj prav je v meni in tu ni kaj. Trenutno so časi taki, da je takšna drža še kar cenjena. Hočem reči, moji uredniki nimajo nič proti temu, če pišem narobe… R je za Rudolf, tako je ime mojemu očetu.