Avtor: Neoznačeni avtor
Pesnica Marina Cvetajeva
Opis slike: Pesnica Marina Cvetajeva
Tu objavljamo nekaj pesmi iz zbirke Labodji tabor ruske pesnice Marine Cvetajeve. Med velikimi imeni ruske literature 20. stoletja stojita tudi dve ženski: Ana Ahmatova in Marina Cvetajeva. Prav njima je bilo naloženo, da pišeta poezijo, ki bo nosila to, čemur je Solženicin rekel »Volga ruskega trpljenja«. Prvenstvo res, zaradi širine duhovnega izkustva, pripada Ahmatovi, toda Cvetajeva jo prekaša po neposrednem odnosu do sveta, po radoživem predajanju življenju, zlasti pa po finem dotiku, ki ga dosega s svojim mojstrskim verzom. Bila je, kakor pravijo, glasbenica verza.
Cvetajeva nas priteguje s svojo tragično usodo. Njen mož Sergej Efron, s katerim se je poročila 1912. leta, se je pridružil beli armadi. Tudi Marina se je odločila proti revoluciji, kar neprikrito izražajo njene pesmi. Po porazu odide z možem v tujino, kjer si ustvari obilo stikov med literarnim svetom. Toda stvari so se zapletle. Mož je začel sodelovati s sovjetsko tajno službo, kar ni ostalo skrito; povezovali so ga celo z nekim političnim umorom. Marina se je znašla v popolni izolaciji. Leta 1939 se vrne v Rusijo, kamor sta bila že prej šla mož in hčerka Alija. En mesec po njenem prihodu aretirajo moža in mesec pozneje še hčerko. Leta 1941 moža ustrelijo, Marino pa s sinom Jurijem evakuirajo v tatarsko Jalabugo. Tu poleg vsega nastopijo še napetosti med njo in sinom. Zdi se ji, da življenja ne more več prenašati in ga nasilno konča. To je bilo 31. avgusta 1941. Leži v skupinskem grobu.
Cikel Labodji tabor (Lebedinnyj stan) sestavlja 60 pesmi, ki jih je Cvetajeva večinoma napisala v Moskvi med začetkom leta 1917 in koncem leta 1920 in jih tam tudi brala na literarnih večerih. Skoraj vse pesmi tega cikla so povezane z revolucionarnimi dogodki tedanjih dni, mogoče so posvečene protirevolucionarni Dobrovoljski armadi. Pomenijo žalostinko za »belimi labodi«, vojaki te armade, in obsodbo boljševikov ter vse ruske zgodovine, ki je privedla do revolucije. Po odhodu v inozemstvo je Cvetajeva nameravala v dvajsetih letih izdati cikel kot posebno knjigo; pod naslovom Labodji tabor je l. 1928 naveden v njeni bibliografiji kot »neizdana knjiga«. Do izdaje ni prišlo, posamezne pesmi so bile objavljene drugje. Cikel je izdal šele Gleb Struve v Münchnu l. 1957.
Za razumevanje pesmi je morda treba vedeti, da je Jaroslavna žena kneza Igorja in da je Perekop kraj na začetku Krimskega polotoka, kjer je bila novembra 1920 razbita Vranglova armada, kar je pomenilo konec Vranglove protirevolucionarne armade.
61
Starodavni krik
jok Jaroslavne –
ga slišite?
Njen krik – je strasten,
njen jok, jok –
zategel:
– Kdo mi je izbil iz rok
čašo za zdravico?
Ne bom se postarala, pod kamni bom gnila,
Igor!
Z rušo in ilovico zamašite
moja škrlatna usta – kar danes.
Končan je
beli pohod.
57
Spraševal bom vode širokega Dona,
spraševal bom valove turškega morja,
rjavo sonce, ki jim je svetilo pri vsakem boju,
glasne griče, kjer nasičen dremlje vran.
Don mi bo rekel: – Nisem še videl tako zagorelih!
Reklo mi bo morje: – Vseh mojih solz ni dovolj za jok!
Sonce bo skrilo obraz v dlani, in vran bo zakrakal:
Trikrat sto let živim – nisem še videl bolj belih kosti!
Kot žerjav bom poletel po kozaških vaseh:
Jokajo! – Vprašal bom cestni prah: spremlja jih!
Stepna trava – kovil jim maha v slovo, povesila je liste.
Rdeče, oh, rdeče je drenovje na grbi Perekopa!
Vse bom spraševal: te, ki so se v tem divjem času
zibali v zibki.
Lobanjo med kamni – tudi ta ne bo ušla vprašanju:
beli pohod, našel si svojega letopisca.
Don 17
I.
Bela garda, tvoja pot je visoka,
črnemu žrelu puške – prsi in sence.
Božja in bela je tvoja stvar:
Belo je tvoje telo – v pesek.
To ni jata labodov na nebu:
sveta belogardejska vojska
izginja kot beli privid…
Mladost – hrabrost – Vendeja – Don
30
Sedem mečev je prebodlo srce
Božji materi nad Sinom.
Sedem mečev je prebodlo srce.
Moje pa – sedemkrat sedem.
Ne vem, ali je živ ali ne
on, ki mi je dražji od srca,
on, ki mi je dražji od Sina…
S to pesmijo – tolažim se.
Če ga srečaš – mi povej.
18
II.
Kdor ostal je živ – bo umrl, kdor mrtev je – bo vstal.
In iz ust potomcev, ko spominjali se bodo starih časov:
– Kje ste bili? – zagrmelo bo vprašanje,
zagrmel odgovor bo: Na Donu!
– Kaj ste počeli? Trpeli muke smo,
potem smo se utrudili in legli spat.
In v slovarju bodo zamišljeni vnuki
za besedo: dolžnost napisali besedo: Don.