Avtor: Marijan Smolik

V zadnjem času je več zanimanja in pisanja o Stadionu za Bežigradom v Ljubljani, ki ga pisci različno imenujejo: Bežigrajski, Plečnikov, Ljubljanski, kar je sicer vse prav, a označuje le delno resnico. Morda bo koristno, če osvetlimo njegov začetek pred desetletji, ko je splošno veljal za orlovski Stadion.
Njegovo zgodovino in pomen je leta 1940 opisal telovadec Ivo Kermavner (1897-1970), načelnik Jugoslovanske Orlovske zveze, pod naslovom »Naš Stadion« v knjigi »Naš Bežigrad v luči zgodovine, kulture, gospodarstva« (str. 78-83), ki jo je založila Stavbna zadruga »Bežigrajski dom«, uredila pa sta jo bežigrajska gimnazijska profesorja Vilko Fajdiga (katehet) in France Jesenovec (slavist). Pozdravne besede knjigi in Bežigradu sta napisala ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman, ki je prav takrat na prostoru nekdanjega ljubljanskega pokopališča pri Sv. Krištofu zidal novo Baragovo semenišče, in župan dr. Juro Adlešič.
Kermavner je zapisal, daje Stadion »last vseh katoliških slovenskih fantov in deklet«, ker po smrti kralja Aleksandra leta 1934 ni bilo več Orlov.
Kermavner je najprej opisal prostor, na katerem je takrat že stal Stadion:
»Ko so hodili Posavci pred svetovno vojno v Ljubljano in ko so meščani hodili na izlet na Jezico, ni nihče slutil, da bo iz zapuščene jame med Dunajsko in Vodovodno cesto zraven topničarske vojašnice nastala mogočna stavba, ponos vsega slovenskega naroda, naš prekrasni Stadion. Smeti so odlagali v tej jami, kjer so nekoč kopali gramoz in kjer se je pozneje kak kosec spomnil, da je treba pokositi travo, ki je tamkaj rastla.« (str. 78-79) Zaradi bližine smodnišnice tam niso hoteli zidati hiš, kakor so jih v drugih manjših jamah bliže mesta.
V reviji Mladost, glasilu slovenskih Orlov, je bil v 16. letniku leta 1923 (str. 120-121) objavljen načrt za zgraditev trajnega telovadišča v Ljubljani, ki so ga po grških objektih za šport imenovali stadion. Ker se je zanimanje za šport povečevalo, so sklenili, »kako bi se dalo zgraditi trajno telovadišče, pravi grški stadion, prvi v Sloveniji, ki bi delal čast orlovski organizaciji, njeni podjetnosti, požrtvovalnosti in naprednosti. Mislili smo: za tisti denar, s katerim postavimo ob potrebi ogromne lesene tribune, ki jih moramo nato zopet podirati in morda z izgubo prodajati, zgradimo pol trajnega stadija.« Osnovali so posebno Stavbno zadrugo Stadion, ki naj bi ga zgradila. V najem so za »dolgo dobo let« vzeli svet ob Dunajski cesti, »ki ima to prednost, da je pogreznjen za nekaj metrov v zemljo, rob pa tvori že naravne tribune«, kar je pocenilo gradnjo. Načrt za stadion je izdelal »odličen arhitekt« (=Jože Plečnik). Objavili so ga v isti reviji že takrat, pozneje pa še večkrat, tudi v Ilustriranem Slovencu (1936, 62). Za gradnjo je zadruga seveda potrebovala denar, ki so ga začeli takoj zbirati med člani in članicami Orla. Zlasti bližnje pa so povabili, naj sodelujejo s prostovoljnim delom (kulukom, kakor so takrat uporabljali arabsko besedo za tako tlako): »Sto in sto rok rabimo in imamo jih po naših orlovskih odsekih … Nikogar ne silimo, čast pa zahteva, da izvršimo, kar smo začeli … Bog živi orlovski kuluk! Stadion je velika preizkušnja naše discipliniranosti, naše moči in vztrajnosti, je pa tudi naša častna zadeva. Pred očmi cele Slovenije smo začeli z zgradbo, ki bo prva v naši državi (= Jugoslaviji), vsa Slovenija – nam naklonjena in nenaklonjena – bo zrla na nas, če bomo dovršili, kar smo začeli. Po stadionu nas bodo merili: ali smo res to, kar pravimo, ali pa so samo velike besede.« Tudi orlice so sodelovale pri teh akcijah. Njihova revija Vigred je o tem večkrat poročala.
Še nedograjeni Stadion je že služil svojemu namenu.
Prva zemeljska dela so omogočila, da je že leta 1923 na zravnanem terenu bodočega stadiona lepo uspel peti Katolišld shod (prejšnji so bili na manjšem alojzijeviškem vrtu ali na Kongresnem trgu), na katerem so 26. avgusta z velikim telovadnim nastopom sodelovali tudi orli in orlice. V naslednjem letniku Mladosti (1924, str. 20) je predsednik Orlovske podzveze dr. Jože Basaj (1887-1973) zapisal: »Kdo bo gradil Stadion? Tisti, komur bo Stadion služil; tisti, ki si bo s Stadionom postavil trajen spomenik. To pa je katoliško slovensko ljudstvo in v prvi vrsti katoliška slovenska mladina (v tem članku so začeli pisati Stadion z veliko začetnico, op. M. S.).
Širiti je treba zavest, da mora za Stadion vsak naš človek nekaj prispevati.« Kljub gospodarskim stiskam naj ne bi bili slabši kot naši predniki, ki so postavili toliko cerkva, ki so trajni spomeniki njihove in naše vere.
Nadaljevanje gradnje Stadiona, na katerem so načrtovali več velikih prireditev v naslednjih letih, je zahtevalo nova sredstva, ki naj bi jih Zadrugi Stadion pomagali zbirati tudi orli in orlice. Po svojih odsekih naj bi vplačevali zadružne deleže, da bo tako Stadion prišel v orlovske roke. »Vsakdo mora vedeti, kaj je Stadion … Kdor vplača osnovni kamen (= 1000 Din), bo za celo življenje dobil pravico do brezplačnega vstopa na vse prireditve, ki se bodo vršile na Stadionu.« (str. 57) Dr. Basaj je v več številkah spodbijal ugovore in malodušnost glede nabiranja darov. V novembrski številki je zapisal, da se tudi časovno mudi: »Moramo vsaj v glavnih obrisih dograditi Stadion za slovanski orlovski tabor v avgustu 1925. Vse delo vodi Stavbna zadruga Stadion v Ljubljani, član zadruge in s tem tudi upravičen do soodločanja pa postane vsak, ki vplača en delež, to je 100 Din. Stadion bo last zadruge, torej njenih članov, in če bodo v večini orli člani zadruge, bo Stadion last orlov … Stadion je za nas orle tako važen, da moramo imeti pri njem odločilno besedo.« (str. 150)
Omenjeni Tretji slovanski orlovski tabor so napovedali za dneve od 14. do 17. avgusta 1925, pokrovitelja sta bila oba slovenska škofa Anton Bonaventura Jeglič in Andrej Karlin (Mladost 1925, 30). Bil je v dneh 14., 15. in 16. avgusta in pokazal velik telovadni napredek. V slavnostnem sprevodu je korakalo 1500 orlov in 850 orlic v brezhibnih krojih, beremo na str. 192-196 v pri nas komaj znani Zgodovini slovenskega Orla, ki jo je napisal France Pernišek, izšla pa je 1969 v Buenos Airesu kot izdaja Slovenske kulturne akcije s posvetilom: »Slovenski mladini ob 60-letnici nasilnega razpusta slovenskega Orla.« Dr. Basaj je na občnem zboru Orlovske podzveze 17. 9. 1925 (Mladost 1925, 161-167) poročal, da zbiralna akcija ni potekala brez ovir. Zadružne deleže bodo še naprej zbirali, v letu 1926 pa bodo organizirali tudi »efektno loterijo« za Stadion (Mladost 1926, 8). Zelo dobro je uspela, v letu 1928 so napovedali še novo loterijo, spet so prodali vse srečke. V Mladosti 1926,10 so javno zapisali tudi ime in pomen »genijalnega arhitekta in profesorja Josipa Plečnika«. Takrat so bili postavljeni že ograjni zidovi, ki zapirajo ves prostor. V vsaki številki revije Mladost leta 1927 je bil na platnicah reproduciran tudi njegov portal.
Na prostoru Stadiona je bila 27. junija 1926 javna telovadba, na kateri so nastopile tudi orlice. Prav tako spet 3. julija 1927. Od 28. junija do 1. julija 1928 je bil na njem Slovenski orlovski tabor. Za sklep v nedeljo 1. julija je po Ljubljani od Ljudskega doma na Streliški ulici do Stadiona korakalo 2397 orlov in orlic v novih krojih po zamisli J. Plečnika (Pernišek 211), gledalcev na tribunah pa je bilo 15.000. Sv. mašo z ljudskim petjem je dopoldne daroval škof Jeglič, popoldne pa je bil telovadni nastop ob sklepu Orlovskega tabora.
Aprilska številka zadnjega letnika Mladosti 1929 je bila posvečena novo imenovanemu ljubljanskemu pomožnemu škofu s pravico nasledstva (koadjutorju) dr. Gregoriju Rozmanu, ki je bil dolgoletni član predsedstva Jugoslovanske in Slovenske orlovske zveze. Izrazili so mu »veselje, spoštovanje in hvaležnost, zvestobo in vdanost«, ko je Orlom napisal vrsto vzgojnih člankov. Škof se je od Orlov poslovil v julijski številki Mladosti. Pesem Alojzija Mava pa tudi z zunanjo grafično podobo izraža škofu njihovo hvaležnost (Mladost 1929, 74).
V času šestojanuarske diktature (1929-1934) je bil Orel razpuščen, zato (pa morda tudi zaradi gospodarske krize) niso več nadaljevali z gradnjo Stadiona po Plečnikovih načrtih. V zadnji številki revije Mladost je bil decembra 1929 objavljen Aleksandrov zakon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije, ki je v čl. 12 odločal, da se ukinejo vsa »dosedanja društva za telesno in moralno vzgojo«, če se ne vključijo v Sokol. Namesto Mladosti je z novim letom 1930 začel izhajati list Kres z enakim podnaslovom Fantovski list, a v njem ni bilo več poročil ali spodbud za nadaljevanja dela pri Stadionu.
Na Stadionu pa so se v naslednjih letih dogajala različna slovesna praznovanja, ki jih moram vsaj omeniti, ker so še živo v spominu starejših bralcev Zaveze:
Leta 1933 je bila na njem slovesna proslavitev 1900-letnice našega Odrešenja, ki so jo združili z biserno mašo takrat naslovnega nadškofa Jegliča. V Kresu so ob tem zapisali: »To pot so se zbrali na štadionskem (!) prostoru možje in fantje, žene in dekleta z vseh strani slovenske domovine. V množicah je živela misel, da smo sinovi in hčere katoliškega slovenskega naroda.«
(str. 153)
Za II. jugoslovanski evharistični kongres poleti 1935 so uredili zidane sedeže na treh straneh tribun in postavili veličastno tribuno na zahodni strani. To je bilo tudi nekakšno simbolično znamenje konca diktature. Katoliška mladina se je spet lahko organizirala v novi Zvezi fantovskih odsekov (ZFO) in Zvezi dekliških krožkov (ZDK). Nove kroje za fante in dekleta je zasnoval mladi arhitekt Marjan Šorli (Pernišek 242-245).
Stadion so spet napolnili za mladinski tabor leta 1938 in za mednarodni mladinski tabor leta 1939, ko so 29. junija ob dvajsetletnici Jugoslavije telovadno nastopili fantje in dekleta.
Urejevanje Stadiona so dokončali do VI. mednarodnega kongresa Kristusa Kralja 1939, ko je bil v zraku že strah pred novo vojno.
Ob verskih kongresih so verni obiskovalci zasedli ne samo tribune, ampak tudi areno, kjer so našli prostor desettisoči, ki so dejavno sodelovali z molitvijo, ljudskim petjem in prejemanjem sv. obhajila. Tako je bilo tudi 30. julija 1939 med dopoldansko sv. mašo kardinala legata Avgusta Hlonda.
Višek dotlej nevidenega na Stadionu je bila pred sklepom kongresa Kristusa Kralja 29. julija večerna Igra o kraljestvu božjem, ki jo je spisal Niko Kuret, režiral Ivo Peršuh, režiser zborov pa je bil Davorin Petančič. Vsi udeleženci smo besedilo veličastne množične igre s petjem, glasbo in svetlobnimi efekti dobili v knjižici (49 str), ki je bila hkrati vstopnica, da smo lahko sodelovali z vzkliki in petjem. Nismo pa vedeli, da so bili glede te igre pred izvedbo zapleti glede vsebine, ker je Kraljeva banska uprava dovolila uprizoritev šele 10. julija, kot piše na knjižici, prvotno drugačno besedilo pa je bilo tudi tiskano v posebni knjižici (40 str.) Ohranil jo je katehet dr. Janez Oražem in je zdaj v Zbirki slovenskega verskega tiska v Semeniški knjižnici v Ljubljani (verjetno tudi kje drugod). Tukaj seveda lahko le opozorim na glavno razliko, ki je v drugem delu, ko je avtor ob stran Antikrista postavil personificirane »naglavne grehe« napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jezo in lenobo. V prvi varianti je bilo npr. agitatorjem Antikrista položeno v usta besedilo: »Proletarci vseh dežel – združite se!« in še: »Razpihajte pepel! Razplamtite žerjavico!«, »Naj udari gnev na dan – do tistih – ki vas izrabljajo!« Naštevali so tudi vrste orožja v 18. prizoru, ki je v izvedenem besedilu seveda spremenjeno. Nadangel Mihael je vodil vse, ki so se upirali Antikristu in hoteli ostati zvesti Bogu.
Ker pišem to za Zavezo, ko je bila v nedeljo 1. junija 2008 v Kočevskem rogu vsakoletna spominska slovesnost, mi prihaja na misel, koliko tistih mladih, ki zdaj ležijo v različnih grobiščih, je samo šest let prej navdušeno sodelovalo pri tej igri in na kongresu.

Opis slike: Mladost 1929, št. 4, str. 74

Na tem stadionu so se med zadnjo vojno dogajale tudi stvari, ki niso bile v zvezi z orlovstvom in o katerih je bilo že veliko zapisanega, zato ne čutim dolžnosti, da bi kaj pisal o tem.
Morda bo ta strnjeni pogled v zgodovino slovenskega orlovstva spodbudil katero od naših založb, da bi oskrbela ponatis knjige Franca Perniška: Zgodovina slovenskega Orla, ki je najbrž doslej edini podrobnejši pregled tega zanimivega obdobja naše zgodovine. Slikovno gradivo je prevzeto iz takratnih objav, oba kongresa pa sta seveda dokumentirana v posebnih knjigah z bogatim slikovnim gradivom, a tu ni prostora za vse.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Orlovski kuluk (Mladost, 1923, ⁸⁄₁₂₃, foto: Avgust Zaletel)

Opis slike: Kongres Kristusa Kralja 1939. Prapori Zveze fantovskih odsekov

Opis slike: Kongres Kristusa Kralja 1939. Članice dekliških krožkov

Opis slike: Kongres Kristusa Kralja 1939. Pogled s tribune proti areni Stadiona med mladinsko prireditvijo