Avtor: Ivanka Kozlevčar

O spominu

Nedavno tega mi je sošolec iz osnovne šole, kasneje univerzitetni profesor, poočital, kaj da se toliko spominjam preteklosti, in mi v osvetlitev moje napake navedel pogovor dveh dahavcev. Eden je govoril o trpljenju, ki ga je tam preživel, drug mu je pa rekel: »Jaz sem bil dve leti v Dachauu, ti se ga pa še sedaj nisi rešil.« Nad tem se vsekakor kaže zamisliti.
Vemo, da smo ljudje različni, vemo tudi, da je bil Dachau za različne ljudi različno huda izkušnja, nekaj malega nam je o tem v Zavezi povedal Nace Ahlin, tudi v spominih (Nace Ahlin, Med svojimi in tujci, Zaveza, št. 11). Vemo pa, da je grozotnost dogajanja v nekaterih taboriščih bila neupovedljivo velika in zanjo ni mogoče najti pravih besed, kot nam na primer razkriva zdaj aktualna knjiga Borisa Pahorja Nekropola. Ob obisku taborišča mu v nezadržnem toku prihajajo pred notranje oči dogodki in množica živih in mrtvih okostnjakov, med katerimi imajo nekateri ime in se posebej ustavi ob njih. Kljub takratni zavrženosti je njihovo trpljenje s spominjanjem, s to pripovedjo ostalo živo, sporočeno, povzdignjeno, posvečeno in ljudje se mu lahko poklonijo, naredi jih boljše, sočutne, doživijo katarzo ali pa tudi gredo hladno mimo, kakršni pač so. Če bi zmagal nacizem z vso svojo izključujočo ideologijo, bogvedi kako bi bilo: ali bi zločine tajili ali zviška upravičevali ali pa se z njimi celo hvalili, ker so tako uničili »nevredne elemente« – kakor bi najbolje kazalo. Najbrž ne bi pomislili, da so to bili ljudje, ki so imeli svoje človeško dostojanstvo, svojo domovino, oni pa so jim vse to vzeli, jih šteli za manj vredne in jih zločinsko morili. Tako čudno je namreč umerjen svet, tako hitro se privadi tudi zavrženim merilom in dejanjem, če opusti norme, ki so ga naredile kulturnega, in zapade svojim gonom. To smo pri nas že doživeli in še doživljamo. Da je težko prestopiti svoj prag razmišljanja, me potrjuje tudi Stojan Cirk v knjigi Dežela brez pravic (2008). Čeprav bridko izkuša samovoljnost, izključevalnost in zločinskost povojnega komunističnega sistema, mirno, brez razmisleka sprejme razlago o domobrancih kot kvizlingih in izdajalcih. Niti pomisli ne: kaj pa če ni vse čisto tako, kot pravijo, saj imam jaz s to oblastjo, ki so jo vzpostavili partizani oziroma partija, zelo zelo bridke izkušnje. Vsaj tako samospraševanje bi pričakovali, pa nič.
Mnoga zdajšnja odkritja zločinskih pomorov me sili, da ne zakopljem spominov, ne svojih in ne drugih, če mi jih zaupajo. Kakor se bodo stvari že razvijale, naj ostane zapisano, kar smo doživljali. Morda se ob tem vendar kdaj kdo ustavi in kaj pomisli, morda? Morda bomo zanj le kvizlingi in izdajalci, morda pa ljudje, ki so bili napadeni z dveh strani, ki so hoteli preživeti, še bolj pa ohraniti svoje vrednote, svoje norme, seveda če bodo globalizirani ljudje sploh še sposobni kaj takega dojeti.
To pot bom postavila na svetlo spomin na svojega očeta Alojzija Kozlevčarja in njegove brate Franceta, Jožeta in Antona ter vzporedno dogajanje za osvetlitev. Težko mi je govoriti o njih, ker jih s tem jemljem iz varnega zavetja svojega srca in jih izpostavljam javnosti, vendar naj bo zapisan tudi ta spomin, kakor bo že sprejet. Vem, da so nekateri trpeli še bolj na eni ali drugi strani takratne delitve, vendar je o kmečkih ljudeh razmeroma malo zapisanega in se mi zdi prav, da o njih kaj povem. Seveda je jasno, da delitev ni nastala kar naenkrat in da je imela korenine v predvojnem stanju in delovanju komunistov pri nas in v svetu. Za spoznavanje silovitosti in vsesplošne razpredenosti, zvitosti in večobraznosti tega delovanja je dobro prebrati Dvojno življenje Stephena Kocha (1995); zbornik Kriza revije »Dom in svet« leta 1937, ZRC 2001, ki ga je uredil Marjan Dolgan; Spomine Ladislava Bevca (2006) in še marsikaj drugega. Tedanji kmečki človek seveda ni mogel vedeti kaj več o tem, kot je bilo napisano v časopisih, če je bil nanje naročen, ali povedano v društvih, v katera je bil vključen. Moralne norme sta mu posredovala verski pouk in družinska vzgoja. V določenih okoliščinah se je, kolikor je mogel, odločal glede na svoje norme in dogajanje, kakor ga je mogel presoditi, in svojo samostojnost je navadno drago plačal.

Predvojno življenje naše družine

Domači kraj mojega očeta in stricev je Gorenje Brezovo. To je majhna vas, ki leži severozahodno od Višnje Gore na pobočju Kuclja. Enajst hiš je bilo pred vojno, enajst jih je še sedaj, saj ni dosti prostora, ki bi bil primeren za poljedelstvo. Zdaj so vse hiše nove razen naše in pri vseh hišah hodijo v službo, kar zaradi asfaltirane ceste in avtomobilov ni težko; prve čase po vojni pa je bila pot do službe zaradi oddaljenosti od prometnih sredstev zelo naporna. Pred vojno in prvo leto vojne je hodil v službo na železnico le en vaščan, pa še ta se je ob prvi priložnosti preselil v Ljubljano. Pred vojno so morali poleg kmetijstva za preživetje opravljati še druge dejavnosti. Tako sta bila v vasi dva zidarja, kolar, kovač, krovec, čevljar, vrvar, doma so si izdelovali kmečko orodje in posodje. Štiri gospodinjstva niso imela zadostne vprežne živine in so si jo morala za težja opravila sposojati. Vsaka kolikor toliko primerna zaplata zemlje je bila lepo obdelana, vendar se v vasi ni pridelalo dovolj žita za kruh. Dokupovali so zlasti koruzo, ki včasih ni tako uspevala kot zdaj. Morali so res pridno delati in skromno živeti, da so shajali. Pred prvo svetovno vojno in tik po njej so mladi odhajali v Ameriko, in sicer so šli tja od petih hiš. Tudi dva gospodarja sta bila tam, da sta lahko izplačala svoje brate oziroma sestre. Pri petih hišah so bili moški gospodarji priženjeni. V prvi svetovni vojni sta padla dva vaščana: Kastelic Janez (št. 8) in Nograšek Jožef (št. 4), ki je bil gospodar. Njuni imeni sta napisani na spominski plošči na farni cerkvi.

Opis slike: Pogled z Brezovega – V ozadju v sredini Blečji Vrh, na levi Polica, na desni Troščine

Moj oče, Alojzij Kozlevčar, je domačijo prevzel 1923. leta po svojem očetu Janezu. Janeza je posvojil njegov stric Jožef Kozlevčar, ki je domačijo kupil na licitaciji 1823, bil pa je brez otrok. Oče Janez se je dvakrat poročil. V prvem zakonu je imel tri hčere in sina Janeza, ki je šel v Ameriko, v drugem pa štiri sinove in eno hčer. Druga žena, Francka Ziherl, je bila po hišnem izročilu zelo delavna, gospodarna, znala je brati, pisati in katekizem na pamet. Bila je čuteča žena, saj je dojila dojenčico iz vasi, ki ji je umrla mati. Ta dojenčica pa je še v pozni starosti zvesto pisala očetu Alojzu za praznike. Mama Francka je ob koncu prve svetovne vojne zbolela za špansko gripo. Bolezen jo je oslabila, tako da je dobila tuberkulozo in kmalu umrla.
Hiša je ostala brez gospodinje, saj je bila doma od sester le še Katarina, ki pa gospodinjstva ni zmogla. Tako je domačijo soglasno prevzel najstarejši – Alojz, takrat star 23 let. Imel je največ izkušenj, saj je moral s sedemnajstimi leti na soško fronto in odslužil je vojaški rok na Kosovu, kjer so delovali še arnavtski uporniki (komiti), o čemer je dosti pripovedoval, pa nismo imeli pravega posluha za njegove zgodbe. Posebno je poudarjal zadovoljstvo, da mu ni bilo treba sodelovati pri prodoru pri Kobaridu in moriji v neki šiptarski vasi zaradi delovanja komitov. Prvič ga je rešila materina bolezen, zaradi nje so mu dali dopust, drugič pa so ga poslali z oslom po neki tovor. Ker je njegov oče bil že v letih, je moral prevzemati tudi gospodarska opravila. Naslednje leto se je poročil z Ano Omahen iz Dednega Dola. Poleg njiju so bili doma še oče, trije mlajši bratje in sestra Katarina. Živeli so zelo složno in nekatere je kar malo jezilo, da se niso nič prepirali. Najprej je umrl oče Janez, potem se je poročil brat Anton, druga dva brata in sestra pa so ostali pri hiši do konca. Vsi trije bratje so bili radi skupaj in razpravljali o tem, kar so slišali ali brali v Domoljubu ali Slovenskem domu. Mama jim je rekla triperesna deteljica. Bili so v veliko pomoč očetu, prijazni in potrpežljivi do nas otrok; prav zaradi njih je bilo naše otroštvo mnogo lepše, bolj zavarovano. Ni nas bilo strah beračev, ki so po navadi zmeraj ostajali čez noč pri nas, saj je bila naša hiša zadnja v vasi, in niso imeli kam naprej. Imeli smo posebno odejo zanje, poleti so spali na senu in so jim naročali, naj pazijo, da ne povzročijo požara, pozimi pa pri peči na klopi ali pa v hlevu. Mnoge so poznali in so prinesli razne novice. Včasih je prišel tudi kak brezposeln mlad človek in oče je rekel: »Vidiš, kakšni reveži so, ko nimajo dela. Služba je dobra, dokler jo imaš, ko jo izgubiš, si pa revež.«
Zgodilo se je, da je očetov brat v Ameriki umrl brez družine. Vsi bratje in sestre so po njem nepričakovano kar nekaj podedovali, ljudje pa so to sprejeli različno, kot je navada med ljudmi. Oče in mati sta bila dobra gospodarja: izplačala sta dote, nekaj pozidala in dokupila nekaj sveta. Oče je bil po duši kmet in je bil vesel sadov pridnega dela. Mnogo je takih stavkov, ki jih je pogosto izrekel, npr.: Poglej, kakšno nebo, kot bi ga umil, danes bo dobro sušilo; Poglej, kakšna zemlja, da bi jo lahko kar jedel; Poglej, kakšna pšenica, kot bi jo uglihal; Poglej, kakšna ajda, kot bi en dan zrasla itd. Zelo rad je imel živino in živina njega. Če je spregovoril v bližini hleva, so se voli oglasili. Navadno je imel dva para volov. Še v pozni starosti so njegovi sivci ubogljivo hodili za njim in se mu dali napregati. Če jih je pognal, so res dali vse od sebe. Kadar smo šli kupovat nove mlade vole, ni mogel skriti zadovoljstva, če je našel prave, in večkrat jih je tudi preplačal, kar seveda ni bilo najbolj pametno. Takrat je zmerom rekel: »Ali ne vidiš, kakšen je čez križ, na tako kost se obesi meso, vol mora imeti stegna, ne pa platnice, da ga dobro prodaš.« Oče je tudi urejal vse, kar je bilo potrebno z uradi, zdravnikom in šolo. Bil je veren človek, ne samo na zunaj. Doma je zmeraj molil naprej in tudi blagoslavljal o praznikih. Ko smo prišli z obhoda, je v hiši rekel: »Bog in ta sveti križ božji« in prostor ter ljudi v njem blagoslovil z blagoslovljeno vodo. Vedno je obredno svečano razrezal velikonočni žegen in poprtnik o Sv. treh kraljih. Rad se je pogovarjal o gospodarskih stvareh in o politiki, nikoli pa ni govoril neslanosti, to mu je bilo popolnoma tuje. Volil je Koroščevo stranko in bil zelo slovensko orientiran. »Pod Srbi ni nobenega reda,« je včasih rekel. O sodniku Jožetu Rusu je rekel: »Kmetov ni maral, samo za norca jih je imel; je bil pa že Zalokar čisto nekaj drugega.« Počasi smo prihajali otroci, sama dekleta, do vojne šest, med vojno pa še zadnja. Gotovo očetu ni bilo vseeno, ker ni imel moškega potomca, vendar je bil do nas skrben in prisrčen. Zaradi stricev se ni čutilo pomanjkanje moških.
V to življenje je udarila vojna. Sprva smo njeno bližino zaznali s pogostnimi orožnimi vajami, na katere so morali hoditi naši moški. Potem je prišla splošna mobilizacija in nemški in italijanski napad ter naš poraz. Naši moški so vsi prišli domov. Pri nas so se ustavljali vojaki, ki so se vračali bolj na skrivaj in prosili za civilno obleko, Bali so se Nemcev in Italijanov pa tudi jugoslovanske vojske, ne vem čisto zakaj, čeprav so moški šušljali o tem. Seveda primernih oblačil nismo imeli dovolj, pa če bi še tako radi ustregli.

Okupacija in začetek terorja

Potem je prišla okupacija. Meja med zasedbenima conama je tekla po vrhu Kuclja tako, da je bil sprva Leskovec še na nemški strani, vendar so kasneje dosegli, da je prišel v italijansko cono, saj je spadal v višenjsko faro. Nemci so namreč takoj pokazali roge in začeli preseljevati ljudi ob meji. V našo vas so Italijani potegnili telefonski kabel in pri Jurjevih sta se nastanila dva italijanska vojaka. Pred vhodom v Leskovec iz smeri Višnja Gora so postavili barako in nekakšno zaporo. Nekaj italijanskih vojakov je bilo tudi na Vrhu nad Višnjo Goro. Meja ni bila preveč zastražena in v nemško zasedbeno cono se je sprva dalo priti, čeprav bolj na skrivaj. Tako je šel moj oče na pogreb svoje sestre v Štango. Nemški graničarji so prihajali do najvišje domačije v naši vasi, do Koritarjevih, in kupovali jajca, si dali kaj popraviti pri čevljih, ker je bil oče čevljar, ali pa prosili, da so jim kaj zašili. Pod zimo pa so se razmere spremenile. Italijanske posadke so se umaknile v Višnjo Goro, Nemci pa so začeli utrjevati mejno črto z žičnato ograjo in minami. Tako so znali na skrivaj hoditi čez mejo le redki izvedenci iz Troščin, ki so zlasti v času, ko smo bili napol ali popolnoma osvobojeno ozemlje, »prišvercali« malo soli, sladkorja ali kak košček mila in vžigalice, kar smo po skrivnih potih nosili od njih. Nekoga s Kalc je ubila mina, res je bilo nevarno. Po utrditvi mejne črte so nemški graničarji ostali na njihovi strani, italijanskih posadk ni bilo več, patruljirali iz Višnje Gore pa tudi niso. Tako je nastal prazen prostor za delovanje partizanov. V hišo so prihajali tuji moški, ki so prosili za kakšno jed, včasih tudi malo poležali na klopi pri peči in povpraševali za pot. O tem se ni govorilo in zlasti nam, otrokom, so zabičevali, da nič ne vemo, če bi nas kdo kaj vprašal. Čutili smo, da je nevarno. Hodili smo normalno v šolo v Višnjo Goro, vse do italijanske kapitulacije, in tudi birmo smo imeli poleti1943, k maši pa smo hodili kar v Leskovec, kamor je z nemške strani pribežal duhovnik Jakob Žust.
Pozimi in spomladi ¹⁹⁴¹⁄₄₂ se je partizansko gibanje že zelo razmahnilo. Bazo so imeli v gozdu Pugled pri Podlipoglavu, kjer so urili svoje kadre. OF je imela že dobro organizacijo. Gorenje Brezovo je spadalo pod grosupeljsko okrožje in rajonski odbor Polica, obstajali pa so tudi terenski odbori. Po navedbi Milene Vrenčur in Ivana Križnarja v knjigi V navzkrižnem ognju 1997 naj bi našo vas zastopala Župančič Janez in Novakov sin. O tem piše tudi Stane Valentinčič v Zborniku občine Grosuplje IV v članku Rajon Šmarje in rajon Polica. Tedaj so že začeli z močno politično propagando po vaseh, ki sta jo opravljala na poliškem rajonu Lado Potokar in Stojan Šuligoj (Jope), pri priganjanju ljudi na te sestanke pa je pomagal Jože Smrekar in še kdo. Moški so zamerili, da jim grozijo s pištolami in »matildo«, če ne bodo izpolnjevali zahtev. Neoboroženi so morali hoditi v predhodnice in sodelovati pri raznih akcijah. Takrat se je že vedelo, da gre za komunistični projekt. Znane so bile že prve likvidacije, ki so ljudi zelo odbile. Neki mož s Spodnjega Brezovega mi je rekel, da mu je oče rekel, da ga rajši vidi mrtvega, kot pa da bi bil pri partizanih, ker pobijajo duhovnike. Govorili so tudi, da ljudi mučijo, zlasti ko so spomladi maja 1942 v Bliski vasi pri Polici zasliševali, mučili, pobili in v Kočmarjevem gozdu zakopali Ivana Pavčiča in Franceta Jakoša iz Bizovika ter očeta Franceta in sina Francija Jakoša ter Milka Cankarja iz Dobrunj. (Prim. poleg drugega France Ložar – Ivanka Kozlevčar, Spominski utrinki iz medvojnega Bizovika, Zaveza, št. 66)

Opis slike: Lepotica dolenjskih njiv

V italijanskem zaporu

Naši moški pri takem projektu in z ljudmi, ki so ga vodili, niso imeli volje sodelovati, zato so postali moteči. Če bi očeta ubili, bi bila reakcija ljudi negativna, saj mu ni bilo mogoče naprtiti nikakršnega sodelovanja z Italijani, kvečjemu odpor, tudi se ni nič takega zgodilo, da bi ga obsodili izdajstva. Zgodilo se je nekaj drugega. Aretirali so ga Italijani. V tem času je bilo namreč več partizanskih akcij, na katere Italijani v Višnji Gori niso reagirali, morda so bili simpatizerji komunistov ali pa je obstajal kak tih dogovor. Dne 23. 3. 1942 pa je prišlo do spopada med italijansko enoto tako imenovanih črnih srajc in 2. partizanskim bataljonom v bližini Podlipoglava, v katerem je padlo 8 italijanskih vojakov. To je bilo pa že tako dejanje, da ga ni bilo mogoče kar potlačiti. Dne 28. 3. 1942, na cvetno soboto, je šel oče Alojz z volmi v Žalno po remeljne – late, 21. marca je namreč peljal tja smreko na žago. Ko se je vračal skozi Višnjo Goro domov, so ga na prvem velikem ovinku (Korletovem) v Farovškem hribu zaustavili Italijani in ga aretirali. Živino in voz je moral pustiti, njega pa so vsega krvavega od pretepanja peljali v Sodnijo, nekdanji Auerspergov grad, v zapor. En vol je s tovorom še zvečer prišel domov, drugega so pa privezali k drevesu, menda so mislili, da ga bo mesar v Višnji Gori pripravljen ubiti, pa ni bilo tako, zato so ga spustili ali pa se je odtrgal in drugo jutro je sam prišel domov. Očeta niso dovolili obiskati in so ga hitro poslali v Ljubljano. Karabinjerjevo poročilo, ki je bilo hkrati obtožnica, se v slovenskem prevodu glasi (Original se nam je izgubil.):
Dne 29. marca 1942 smo mi, podpisani Capo Manipolo Nemoli Caetano, aretirali Kozlevčar Alojza, ker je osumljen sodelovanja in udeležbe v oboroženih tolpah. Že več časa vzbuja obnašanje Kozlevčarja sum, sami prebivalci dotičnega območja pa se bojijo maščevanja oboroženih čet in to prav zaradi Kozlevčarjevega vedenja. Od informatorja smo zvedeli, da se je aretiranec z neko bando 23. marca udeležil borb, ki so bile na Lipoglavu in v Podlipoglavu in mu je uspelo zbežati, ko so naše čete razčiščevale območje in so ga zasledovali trije grenadirji. Razen tega se je bahal, da je zbežal, ker ima še zdrave noge in dobro pozna terensko območje. Ko je aretiranec prišel do podrobnosti, je začel pripovedovati, da je še dobro prišel skoz samo s prasko na nosu, ki mu jo je napravila neka veja, ko je pasiral gozd. Ko se ga je vprašalo, kako si je prizadel to rano, je trdil, da je delal pred osmimi dnevi v gozdu in da mu je padla pri tej priliki veja na nos. Kozlevčar je osumljen, da je pripadal oboroženi tolpi in je sokriv pri umoru sedmih črnih srajc, dokazano je nasprotovanje italijanskim četam in širjenje revolucionarne propagande.

Opis slike: Stari oče Janez Kozlevčar

Taka obtožnica je bila v tistem času res smrtno nevarna, saj so že streljali talce. Jetnike so budili zgodaj zjutraj in nekega jutra so zbudili tudi njega. Vedel je, kaj to pomeni, in z veliko muko se je oblačil. Nato so ga vprašali za ime, pa ni bil pravi. Vedel pa je, kaj talci doživljajo, ko morajo nastopiti zadnjo pot. Obtožnico je dobil v roke 20. maja, razprava pa je bila 26. maja. Da je sploh prišlo do razprave, se je morala mama zelo potruditi in najeti odvetnika Vovka. S tem se je rešil možnosti, da ga ustrelijo kot talca. Svoji svakinji Minki, ki je bila v Ljubljani, je poslal sporočilo:
Sporočam Ti, da bom imel 26. t. m. razpravo. Gre za življenje in smrt. Prosim te, da greš k advokatu Vovku (Tavčarjeva 1), da me priporočiš, da bo ja zasigural priče, da pridejo zagotovo. Skomandiraj mi tudi obleko za razpravo in 200 Lit. To naj izroči pazniku. Prosim Te, če moreš Ti sama iti povedat domov, da bodo preskrbeli vse priče, katere so navedene, da me rešijo in dokažejo, da res nisem nič kriv. Naj gospod župnik pokliče te priče, da se pomenijo, da bodo vedele, za kaj gre. Dolžijo me, da sem bil 23. marca na Lipoglavu, da sem vodil tolpo, da sem bil tam ranjen. Vi vsi veste, da to ni nič res, kar me dolžijo. Da boste vedeli še bolj natančno, pa to prečitajte: 21. 3. sem smreko vozil na žago, to je bilo na soboto in takrat sem se pobil; 22. 3. sem bil pri maši (nedelja) in je tudi lahko znano, da ste me videli, da sem bil pobit; 23. 3. sem bil doma in opravljal razna dela; 24. 3. sem vola gnal na Prevod; 25. 3. sem bil pri maši (Marijin praznik); 26. 3. smo sejali; 27. 3. sem bil pri maši (cvetni petek) pa listje smo grabili; 28. 3. so me aretirali, ko sem remeljne peljal domov … Za priče navaja soseda Ceglarja Antona, Miha Omahna, trgovca iz Višnje Gore, Suharebrnikovega očeta iz Dednega Dola, gospoda župnika Vidmarja in tudi vojaškega zdravnika.

Opis slike: Stara mama Frančiška Kozlevčar, roj. Ziherl

O sami razpravi ni ohranjenega gradiva, verjetno je bil oproščen, a ne izpuščen. Ohranjena so tri odvetnikova pisma, v katerih izstavlja račun in pravi, da se obrača na kvesturo (policijo). V pismu 12. 6. sta zanimiva stavka: Pomirim Vas pa s tem, da se stalno zanimam za usodo Vašega moža, stalno povprašujem in prosim, naj se prošnji ugodi. Od vseh, kar sem jih imel, je vendar slučaj Vašega moža najbolj vreden upoštevanja in sem res uverjen, da ga bodo morali pač prej ali slej izpustiti.

Zanimivo je še zadnje ohranjeno odvetnikovo pismo z dne 6. julija, ki nekoliko nakazuje ozadje vse zadeve: Te dni sem ponovno interveniral pri upravi policije radi Vašega moža. Najprej nismo mogli dobiti aktov, vendar je ugotovljeno, da je Vaš mož sedaj v odvisnosti kvesture. Mislim, da se na uradu sedaj za stvar resnično zanimajo, ter upam, da bo v kratkem izpuščen. Z gospodom Omahnom sva ponovno govorila, da bosta prišla on in g. župan k meni, da gremo vsi trije intervenirat h gospodu visokemu komisarju. Škoda, da se to do danes ni izvršilo. Pa Vi poprosite ta dva gospoda, da prideta čim prej, to bo gotovo pomagalo do prejšnje izpustitve. Na vsak način pa meni, da zapor ne bo več dolgo trajal. Prosim Vas, ker gre za neko drugo stvar, ki se tudi tiče Vašega moža in je važna, da pridete čim prej k meni in prinesete s sabo nekaj denarja. Če Vi ne morete sem, pa pošljite kako zaupno osebo.

Kaj je mislil s to drugo stvarjo, ne vem, dejstvo pa je, da so hoteli dobiti čim več denarja, češ da morajo podkupiti tega ali onega in da so naši morali črtati posojilo, ki so ga dali trgovcu Omahnu, ko je bankrotiral, s tem naj bi poravnali stroške, ki da jih je imel, ko se je zavzemal za očeta. Izmišljena obtožnica, neki informator, čudna aretacija, saj Italijani sami niso mogli vedeti, kdo je, ne da bi jim kdo povedal, ko ga je videl peljati skozi Višnjo Goro, in vsi zapleti okoli izpustitve kažejo, da je bila zadeva bolj ali manj inscenirana. Za njo so stali ljudje, ki so se ga hoteli na ta način iznebiti. Očitki glede vedenja se morda nanašajo na to, da ni pozdravljal italijanske zastave, res pa je tudi to, da je lahko pred kom kaj neprevidnega izjavil proti Italijanom, sodelovanje pri napadu pri Podlipoglavu pa je bilo popolnoma izmišljeno.
Oče je mislil, da bi ga lahko poslali v internacijo in v cenzuriranem pismu 22. 6. piše, da naj mu pošljejo suhe hruške, prepečenec, sladkor in slanino, če jo bo rabil. Pozdrave župniku, kaplanu, organistu in Mehoretu je dopisal tudi nekdanji višenjski kaplan Skobe, ki je bil očitno z očetom skupaj zaprt.
V tem času so se razmere hitro spreminjale in je bilo že težko priti v Ljubljano. Potrebno je bilo dovoljenje. Zaradi partizanskih akcij je bilo 13. 3. požgano Spodnje Brezovo, 18. 6. Pristava in čez teden dni koča na Polževem (Ivanka Kozlevčar, O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari, Zaveza 46). Italijani so začeli ofenzivo in življenje se je ustavilo. Zato ni prav nič čudno, da mama ni mogla obiskat očeta za god (21. junij), kar v pismu oče obžaluje, in da je bilo težko zagotoviti priče. Moški so se večinoma skrivali tako zaradi Italijanov kakor zaradi partizanov in očetova brata mami nista mogla dosti pomagati. Na neki način je bil oče še najbolj varno spravljen v zaporu. Bil je čas največjega dela, pa so se večinoma mučile same ženske in mama je bila zraven še noseča. Očeta so izpustili šele v začetku oktobra, ko so se razmere malo umirile in so Italijani nehali divjati. Tedaj so na Polici ustanovili vaške straže in tja sta šla stric France in tudi oče čez zimo, ker se doma ni čutil varnega. Jože je zaradi bolezni ostal doma, vendar se je po potrebi skrival.
Januarja 1943 je v vasi prišlo do spopada med partizanskimi brigadami in patruljami vaških stražarjev in dve hiši sta bili požgani (Ivanka Kozlevčar, Spopad na Gorenjem Brezovem 16. januarja 1943, Zaveza, št. 36). Gorenje Brezovo in sosednje vasi so tudi izropali. Pri nas so vzeli par volov, krompir, koline, moške obleke, pri drugih gospodinjstvih pa tudi kaj. Pustili so nekakšno potrdilo, ki ne navaja vseh stvari. Tri dni, ko so se brigade mudile v naših vaseh, so pojedle 8 volov. Iz tega se vidi, kakšno breme so bile partizanske brigade za prebivalstvo in kako hitro so bile izpraznjene zaloge.Ljudje tega niso mogli biti veseli. Če ne bi bilo vaških straž, bi se nad nami znesli še Italijani, ki so prihrumeli po odhodu brigad.

Po italijanski kapitulaciji

Do italijanske kapitulacije je bilo nekakšno ravnotežje. Podnevi so hodile patrulje vaških stražarjev, ponoči pa partizanske, vendar bolj neopazno. Gospodarji so podnevi delali doma, ponoči pa spali kje na skrivnem. Italijansko kapitulacijo so naši moški preživeli srečno. Oče in stric Jože sta bila doma, stric France pa se je rešil z boštanjskega gradu in tudi prišel domov. Do nemške ofenzive o vseh svetih 1943 so se skrivali doma, potem pa so odšli v Ljubljano. Oče je stanoval pri znancih, France in Jože pa sta šla k domobrancem. V Ljubljano se je umaknil tudi njihov brat Anton iz Pokojnice, ki mu je doma umrla žena in je s težkim srcem pustil enajstletnega sina samega. Delal je v delavnicah v Šentvidu, ker je znal delati z lesom.
Pozimi ¹⁹⁴³⁄₄₄ smo bili prepuščeni partizanom do junija 1944, ko so prišli v Višnjo Goro domobranci. Primanjkovalo je vsega, treba je bilo priti do kakšnega kilograma soli, sladkorja, do kvasa, vžigalic. Otroci smo oblačila prerasli ali raztrgali, hudo je bilo za čevlje. Veliko so predli predivo in volno. Iz grobega platna so delali vrhnja in spodnja oblačila, ki so zelo žulila. Doma so kuhali milo, ki je razjedalo roke, in iz prosene moke in mošta delali droži. Ženske so skrivaj hodile čez gmajno proti Ljubljani, tudi iz spodnje Dolenjske, in nosile težke nahrbtnike kakih živil, da bi jih zamenjale. Če so jih dobili partizani, so jim v najboljšem primeru vse pobrali ali pa jih kam odpeljali na zasliševanje. Enako nevarno je bilo nesti v mlin, zlasti pa zmleto domov, ker so ti kar hitro zaplenili. Prihajali so tudi rekvirirat, kot se je reklo. To je izgledalo takole. Ponoči so potrkali na vežna vrata, mama je morala odpreti ali so pa vdrli. Tako ponočno rekviriranje v velikem obsegu smo doživeli spomladi 1944 dvakrat; 12. 4. in 16. 4. Obakrat so pustili potrdilo z navedbo količine, čeprav niso nikoli tehtali in tudi napisali niso vsega. Sestra je morala napreči lojtrski voz, nanj so nanesli vreče žita iz kašče, koline itd. Nekoč so pobrali tudi tetine rjuhe in jih zmetali na kup sredi hiše. To se mi je zdelo nemogoče, ker mama ni pustila, da bi brskali po tetinih stvareh. Ko ni bilo nobenega v hiši, sem jih vzela in skrila. Ko se je glavni vrnil, je začel kričati, kje so rjuhe, in začel sumničiti tudi nekatere partizane. Mene je zaskrbelo, da bi jim kaj hudega naredil, zato sem šla po rjuhe in jih vrgla na kup. Sestra je morala peljati na Muljavo, potem je šla lahko domov. Zanimivo je, da so peljali kar po peš poti čez Farovški hrib, ker je bila cesta prekopana, kar bi se danes zdelo nemogoče. Obakrat so vzeli tudi po eno žival: enkrat vola, drugič junca.

Opis slike: Oče Alojz Kozlevčar

Po prihodu domobrancev v Višnjo Goro junija 1944 se je življenje na našem hribu umirilo, čeprav so še prihajale partizanske patrulje in so še lovili ženske, ki so z nahrbtniki hodile peš v Ljubljano in iz Ljubljane. Prihajalo je tudi do spopadov, vendar na Polževski planoti ali pa nižje na Dolenjskem. Moški še zmeraj niso spali doma.
Januarja 1945 je padel prvi domobranec iz naše vasi, Nograšek Jože. V spopadu je hotel rešiti ranjenega tovariša, pa je še njega zadelo. Dva njegova brata sta bila v nemškem ujetništvu, imel pa je še mlajšega brata, ki je bil le krajši čas pri domobrancih in se je po odhodu domobrancev precej časa skrival. V vasi je bilo do tega leta šest domobrancev: moja strica France in Jože, Nograšek Jože, Štibernik Franc in iz Mleščevega, ki tudi spada pod našo vas, Škufca Alojz in Štimec Feliks. V tem času pa so začeli mobilizirati tudi mladoletne. Ti so bili Škrjanc Ivan, Kastelic Alojz in Štibernik Anton.

Opis slike: Mama Ana Kozlevčar, rojena Omahen

V »svobodi«

V začetku maja 1945 so domobranci odšli iz Višnje Gore in z njimi tudi nekaj civilistov. Pripovedovali so, da se je stric Jože, ki je bil na Grosupljem pri oklopnem vlaku, prišel domov poslovit in je posebej naročil očetu, naj ostane doma pri družini. Da gredo na Koroško, je povedal, vendar on nič ne verjame Angležem, ker da so trgovci in bogvedi kako bo. Dali so mu hlebec kruha in morda še kaj. Mama so ga blagoslovili. Kar stal je pri hišnih vratih in ni mogel oditi, tako težko je bilo slovo. On ni bil človek, rojen za vojaka, večkrat je bil kaj bolan. Jože je bil vesel in čustven fant z zelo lepimi lasmi. Otroci smo ga radi česali in poslušali ob tem njegove zgodbe, tudi če so se ponavljale, imeli smo ga zelo radi. Jaz sem bila tedaj v Ljubljani, tudi od mene se je prišel poslovit in mi naročil, naj počakam, da se stvari umirijo, potem pa ob prvi priložnosti grem domov. Še vedno se ga spominjam, kako je odhajal z rahlo poskakujočo hojo, ki je bila zanj tako značilna. Stric France se ni prišel poslovit, ker gotovo ni imel možnosti. Bil je zanesljiv, vesten in premišljen fant, zelo je skrbel za dobrobit naše družine. Rad je imel snago in red in je pazil tudi na svojo urejenost in higijeno. Njegovo vedenje je bilo resno in zadržano, tako da smo otroci čutili spoštovanje pred njim. Oče je dosti dal na njegovo mnenje, ker je tudi precej bral. Rad bi študiral, pa ni imel možnosti in je bil vesel, da sem šla v gimnazijo. Podaril mi je spominsko knjigo. Po družinskem izročilu je bila njegova mama zelo navezana nanj. Stric Anton se ni mogel od nikogar posloviti, tudi od sina ne, ker je bil v Ljubljani. V mojem spominu živi še zmeraj tak, kot je sedel za našo mizo pod Marijino podobo in s sinkom ob sebi. Tudi on je imel zelo lepe lase in zobe. Znal je delati z lesom, zlasti stavbne stvari in si je prizadeval, da bi uredil svoj novi dom. Presrečen bi bil, ko bi videl, kako je njegove sanje uresničil s svojo družino njegov pogumni, delavni sin, ki je s trinajstimi leti postal sirota.
Ko sem prišla iz Ljubljane domov, je bil čas košnje in morali smo delati ženske in otroci, od jutra do večera, saj mlajših moških ni bilo. Nad ljudmi je ležala mora, kaj bo. Vključili so nas v poliški KLO in vsake toliko časa je kdo prišel in kaj popisoval. Zvedeli smo, da so na Polici tri likvidirali. Od nekod je prišel človek, ki je trdil, da domobrance vozijo v Kočevje. Ljudje so ga imeli za provokatorja. Potem se je govorilo, da so našli listke, ki da so jih metali z vlaka. Torej bo le nekaj na tem. Dobro se spominjam tegale dogodka. Kljub košnji smo zvečer vseeno molili rožni venec. Nenadoma nastane v veži strašen ravs, kot bi se psi za nekaj spopadli. Osupli smo obmolknili in se spogledali. Naša pogumna mama je vzela luč, šla v vežo, vse presvetila, pa ni bilo nič. Rekli smo: spomin je bil. Groza je popustila in nadaljevali smo z molitvijo. Vsi smo na tihem mislili, da so morda pobili naše in se tiho razšli spat. Ni se bilo mogoče pogovarjati, pretežko je leglo na nas. Najbrž bi morali prižgati svečo in bedeti kakor pri mrliču.
Avgusta so trije mladoletni domobranci iz vasi prišli domov. Zaprti so bili v Škofovih zavodih v Šentvidu. Prišli so peš čez hribe. Bili so zdelani od poti, sestradani, da je obleka kar visela na njih, in brez volje za pogovor. Počasi se je le izvedelo, da so bili vrnjeni in da so polnoletni domobranci po vsej verjetnosti pobiti. Ljudje so vedeli, če so z mladoletnimi tako ravnali, kako so šele s polnoletnimi. Vseh pet polnoletnih domobrancev iz naše vasi se ni vrnilo. Počasi je ugasnilo upanje, da se bo morda le od kod kdo javil. Potem smo sprejeli, da so jih nekje pomorili, strica Jožeta najbrž v Kočevju, strica Franceta in Antona pa najbrž na Teharju, takrat še nismo vedeli za Hrastniški hrib in druga morišča. Niso šli sami v smrt, pa vendar nihče od domačih ni bil nikjer zraven na tej zadnji poti, vsaj malo za tolažbo in sočutje. Niso nam dali izmučenih mrtvih teles, da bi se poslovili od njih, pomolili pri njih, jih dostojno pokopali in s tem izkazati svoje spoštovanje, ljubezen. Bili so vendar ljudje, imeli so svoje starše, brate sestre, otroke, ki so stegovali roke za njimi. Res je, da od partizanov nismo pričakovali nič dobrega, saj smo vedeli, da jetnike pobijajo: ljudje so vedeli za Ajdovec, Turjak itd., vendar je bila resničnost prehuda.Težko nam je bilo prenašati, da so med nami ljudje, ki so zmožni vsakršnega nasilja in jim ni treba za nič odgovarjati. Težko je bilo prenašati ta zaničevanja in mučenja polni križev pot naših dragih. Težko je bilo prenašati zapovedani molk in vse psovke, ki so jih bili deležni. Tako dolgo že to traja in še ni videti konca. Vsaj imena so se s farnimi ploščami vrnila med nas. Pri nas smrtne letnice niso navedene na njih in se ne vidi nepojmljivi pomor po koncu vojne. Pred temi ploščami se jih lahko skupno spominjamo. Zaradi njih smo ostali živi mi, na to ne bi smeli nikoli pozabiti. Moje mnenje je, da bi bile dolenjske vasi brez domobrancev v celoti porušene, ljudje pa bi bili poslani v internacijo ali pa bi bili pobiti od ene ali druge strani, če bi se nadaljevale razmere, kakršne so bile pred italijansko ofenzivo ali med njo. Revolucija je bila namreč že v razmahu. Kdor je hotel vedeti, pa je lahko vedel, kaj se je dogajalo v Sovjetski zvezi, ki je bila našim revolucionarjem vzor, in da se ne bi ozirali na ljudi.

Opis slike: Stric Anton Kozlevčar – Umorjen kot domobranec 1945

Naša družina tudi v tako imenovani svobodi ni imela miru. Ravno smo mlatili, ko so prišli aretirat očeta. Bila sta dva s puškami oborožena moška: eden iz Troščin, drugi s Police, domačina torej, tretji pa je bil še mlad, nam neznan in oborožen le s pištolo. Seveda smo bile vse ženske proti, da gre z njimi, ker smo vedele, kaj to pomeni. Bilo pa nas je takrat devet žensk pri hiši, sedem otrok, mama in teta Katarina, vse utrjene, in se ne bi kar tako dale. Eden od stražarjev nam je zaupno rekel, naj oče na poti čez gmajno proti Blečjemu Vrhu v Stari dolini pobegne po rebri navzdol, da bosta streljala nad njim in se bo rešil. Če to ne bo uspelo, ga bodo na Blečjem Vrhu bolj provizorično privezali k drevesu, in med tem ko bodo šli pit, naj pobegne. S tem se nas je hotel otresti. Če ubiješ bežečega, se je lažje izgovarjati, kot pa če ga ustreliš kar tako. Ko so videli, da zlepa ne bo šlo, so rekli, naj jim prinesemo pijačo. Potem so odšli. Najbrž so presodili, da kar tako streljati v množico ne morejo, bile smo same ženske in otroci in oba moška smo poznali; če bi pa hoteli očeta odvleči s silo, se nas zlepa ne bi rešili. Vse se je dogajalo podnevi, popoldne, in čeprav ni bilo nikjer videti nobenega človeka, so vaščani vendarle gotovo kukali iz skrivališč in opazovali, kaj se dogaja. Po tem smo dobili s Police namig, naj se oče skrije, če bi še kdo prišel, ker da je določen za likvidacijo. In res je neznani moški prišel še dvakrat sam, a se je oče obakrat pravočasno izmaknil. Jeseni je prišla v vas vojska, ki je stražila Kucelj in razminirala mejo. Čudni možak, verjetno kak likvidator, se ni več oglasil. To je bil čas, ko smo polagoma postajali čedalje bolj osamljeni. Tako se godi človeku, ki je na črni listi. Bilo je neprijetno zlasti za moje starejše sestre, ki so jim vrstnike pobili, mlajši fantje, ki so doraščali, pa so postajali razpuščeni in so si iskali drugačno družbo. Imeli smo pretirano veliko oddajo in davke. Od vojske smo bili izčrpani, brez obleke, in ker so nas šteli za velike kmete, nam niso dajali tako imenovanih točk za oddane pridelke in živila, brez njih pa nismo dobili ničesar. Sestre so zopet vse zgarane tovorile nahrbtnike v Ljubljano, da bi živila zamenjale za nujne življenjske potrebščine in stara oblačila. Bili smo dotolčeni, kar smo si prizadevali vsaj malo prikriti. Najstarejša sestra se je poročila. S tem se je izognila brigadam in pritisku, naj gredo dekleta v tovarne. Potem se je začela še propaganda za zadruge in pritisk na večje kmete. Oče je, tak kot je bil, povedal na sestankih svoje mnenje. Za ženske se mu je zdelo neprimerno, da bi šle v brigado v kočevske gozdove, ker je podiranje in spravljanje lesa izrazito moško delo. Tudi nikakor ni hotel podpisati pristopne izjave za zadrugo, ki se je v teh hribovskih vaseh sploh ni bilo mogoče zamisliti. Vedel je, da kakor je že hudo, ti zemlja le daje vsaj skromen košček kruha, ki ti omogoča ohraniti hrbtenico in človeško dostojanstvo, zato jo je hotel ohraniti za otroke.

Opis slike: Stric France Kozlevčar – Umorjen kot domobranec 1945

Upiranje ni ostalo nekaznovano. Avgusta 1949 so mojega očeta in še nekaj kmečkih gospodarjev poklicali na Grosuplje. Do februarja 1950 nismo vedeli, kaj je z njim in kje je. Tedaj pa smo dobili obvestilo, naj določene stvari pošljemo na določen naslov. Obvestilo se ni ohranilo. Spomnim pa se, da je mama zelo razmišljala, če bi dodala še kaj hrane. Zelo jo je skrbelo, če potem ne bo dobil ničesar. Iz odpustnice, ki se je ohranila, je razvidno, da je bil obsojen na 27 mesecev družbenokoristnega dela. Najprej je gradil Litostroj. Tam je bil zelo strog režim. Obsojenci niso smeli imeti nikakršnega stika z delavci, pa tudi delavci ne z njimi. Iz naše vasi je delal v Litostroju zidarski pomočnik Štibernik Alojz, ki je vedel, kako nas za očeta skrbi, pa si ni upal povedati, da ga je videl v Litostroju. Včasih je kdo vendarle vtaknil kakšen košček kruha pod kak kamen, da so ga neopazno vzeli, posebno neka kuharica je bila zelo iznajdljiva. Tisto zimo ga je zelo zeblo. Noge so si zavijali v cementne vreče. Oče je o razmerah v zaporu malo govoril. Rekel je samo, da je bilo dosti hujše kot v italijanskih zaporih. V knjigi Milka Mikola Osvobojeni gradimo, Dokumenti in pričevanja o povojnih delovnih taboriščih v Sloveniji 2006 pa je v uvodni študiji rečeno, da je bil režim v delovni skupini Litostroj posebno hud, kaznjence so stalno pretepali in ustrahovali. O izjemno hudih razmerah in mučenju v tej skupini govori tudi pričevanje Anice Logar (Pričevanje št. 16) v tej knjigi. Njen mož je bil zaprt v istem času kot moj oče in v istih taboriščih, torej sta trpela enake ali podobne stvari. O razmerah v taborišču ta pravi:
Delo na omenjenih deloviščih je bilo mučno in težaško. Ob skrajno pičli hrani – lakoti so morali presegati norme civilnih delavcev tudi za 100 procentov. Brigadirji in miličniki so z zaporniki zelo nečloveško ravnali, jih neusmiljeno pretepali, se izživljali nad njimi. Razmere so bile tako strašne, da so tisti zaporniki, ki so že preživeli Dachau, izjavljali, da so raje tam bili tri dni kot pa en dan pod komunistično internacijo poboljševalnega in družbeno koristnega dela. Iz avtentičnega kronološkega zapisa pokojnega moža o razmerah na prisilnem delu, navajam dogodek, ki je dobra ilustracija takratnih razmer. Pokojni mož je v Litostroju branil sotrpina pred špicljem, zato sta ga brigadir in miličnik za kazen zvlekla v nedograjen kletni prostor, poln človeških iztrebkov, ga butala z glavo v betonsko steno, metala po tleh, hodila po njem.
Kakšne so bile razmere pa lahko sklepamo tudi iz obeh pravilnikov, ki sta objavljena v tej knjigi kot dokumenta št. 54 in 55. V njih je bilo npr. zapovedano, da obsojenec tri mesece ne sme pisati domačim, kasneje pa le enkrat na mesec, če si to posebej zasluži, in tudi pošte od domačih ne sme dobiti. Isto velja za pakete. Za vsako odstopanje od pravil je bila zagrožena kazen.
Ko vse to prebiram in premišljujem o očetu, razumem, da nam ni mogel govoriti o tako ponižujočem ravnanju in ni bil kriv samo zapovedani molk. Morda je kaj povedal mami. Jaz sem tedaj v Ljubljani hodila v 7. gimnazijo, stanovala sem v internatu in sem bila sama s to bolečo izkušnjo, saj se je zdelo, da so vsa dekleta zadovoljna in brez problemov v novi družbi. Spominjam se, kako so na kamionih prevažali rjavo oblečene jetnike in kako sem ugibala, če je morda med njimi tudi moj oče, vendar v hitrem mimohodu ni bilo mogoče razločiti obrazov.
Spomladi so ga prestavili v Medvode na gradbišče za bodočo elektrarno. V omenjeni Mikolovi knjigi je dokument št. 53, v katerem Boris Kraigher ukinja delovno skupino za izvrševanje prisilnega upravnega ukrepa družbeno koristnega dela v Litostroju in jo premešča v Medvode. Dokument ima datum 14. april 1950. Nekako takrat je najbrž bil premeščen v Medvode tudi moj oče. Prvič je imel dovoljen obisk za binkošti 1950. To je bila takrat kar cela ekspedicija, ker vlak iz Višnje Gore zaradi podrtega mostu pri Loki še ni vozil brez prestopanja. Na obisk sta se odpravili starejši sestri, ki sta šli iz Ljubljane proti Medvodam kar peš, saj takrat ni bilo dobrih zvez. Spotoma ju je sprejel na voz neki voznik in jima olajšal pot. Ti sta prvi videli očeta. Potem smo lahko prihajali, mislim da vsak mesec, in tudi kaj prinesli. Jaz sem prišla na vrsto enkrat poleti. Obisk je potekal pred neko barako. Če se ne motim, je imela nadstrešek. Morali smo sesti vsak na svojo stran mize. Samo roke smo si dali. Bili smo ganjeni in v zadregi smo poskušali normalno govoriti. Nič resničnega se nismo mogli pogovarjati. Kaj pa bi govorili pred paznikom drugega kot o tem, kaj delamo in o zdravju. Seveda bi očeta zanimalo, kako v resnici živimo, kakšne težave imamo, nas pa, kaj mora delati, kako ravnajo z njim. Namesto veselja ob srečanju je bila med nami negotovost in žalost. Meni se je zdel v rjavih cunjah zelo postaran, shujšan, in ko je odhajal, je bil nekam upognjen, majhen in precej osivel. Nenadoma sem začutila spremenjen odnos do njega, nekakšno zaščitništvo, ki ga je prej on imel do nas. Po poti od taborišča smo molčale in požirale solze od sočutja in jeze, da so ga tako zdelali. Tudi o medvodskem taborišču oče ni pripovedoval. Kot nekaj pozitivnega je povedal samo to, da so imeli tuš in se je lahko umil, kar je bilo pri delu na gradbišču gotovo pomembno. Morda še to, kako so si želeli, da bi komu uspelo pobegniti čez mejo, da bi povedal, kako ravnajo z njimi. O delovnih taboriščih smo se v zadnjem času lahko poučili iz že omenjene knjige Milka Mikola. V njej je predstavil nastanek taborišč, predpise v zvezi z njimi in dejstvo, da so takrat zaradi kolektivizacije veliko kmetov obsodili na družbenokoristno delo ali pa so jih kazensko preganjali in jim zaplenili premoženje. Razmere v medvodskem taborišču, kot jih je sam doživljal, je opisal Stojan Cirk v knjigi Dežela brez pravic, ki je v slovenščini izšla 2008. leta. Šele po tej knjigi sem spoznala, kakšno hudo trpinčenje so morali prestajati brezpravni jetniki.

Opis slike: Stric Jože Kozlevčar – Umorjen kot domobranec 1945

Iz Medvod je bil oče premeščen v Podgoro pri Šentvidu, kjer so gradili bloke. V Mikolovi knjigi je naveden v Dokumentu št. 58. To je Seznam kaznjencev na DKD na delovišču Št. Vid pri Ljubljani. Tam o njem piše: Kozlevčar Alojz, roj. 29. 6. 1900 Gornje Brezovo, stan. Gornje Brezovo št. 1, okraj Grosuplje, veliki kmet, aretiran od NU Grosuplje 12. 8. 1949 in kaznovan na 3 + 24 mesecev DKD radi sovražne propagande proti KOZ in propagande proti ljudski oblasti. Seznam nima datuma. Na vrsto za obisk na tem kraju sem prišla decembra 1950. To je bilo po smrti mamine mame iz Dednega Dola. Smrtno jo je poškodoval paseči se sosedov vol, ki ga je hotela odgnati od svojih rož. Takrat je bilo pred Miklavžem še toplo in brez snega. Za Mater Božjo, ko smo jo pokopavali, pa je že zapadel visok sneg. Očetu smo to sporočili na dopisnici. Ko sva ga potem prišli z mlajšo sestro Julko obiskat, se je začudil in prestrašil, ker sva bili v črnem. Povedali sva mu o smrti stare mama, in da smo mu o tem pisali. Oče je pazniku rekel samo stavek: »Kako pa da nisem dobil pošte?« pa je paznik že vzrojil in rekel: »Konec obiska!« Očeta je odvlekel, midve pa sva poklapano odšli, saj še do sape nisva prišli. Hudo mi je bilo za takrat drobno Julko, ki je doživljala doma preganjanje mame, kot bomo še povedali. Tukaj pa ta surovi nastop proti očetu. Prehoditi je morala dolgo pot v mrazu, da je prišla do Ljubljane, da bi videla očeta, ki ga je zelo pogrešala, saj je imela komaj 14 let. Kasneje je oče povedal, da je bil ta miličnik Primorec in da so bili ti zelo neprizanesljivi. To doživetje mi je pokazalo, kako brezpraven je moj oče in kako neznatna stvar je bila lahko povod za kazen, pa tudi kako brezčutnim ljudem je podrejen, saj niso imeli nobenega usmiljenja do otroka. Iz tega taborišča je oče včasih omenil kakšno osebo z imenom, med drugim Rada Bordona, ki naj bi obljubil, da bo o življenju v taborišču pisal. Tega se je veselil.

Opis slike: Teta Katarina Kozlevčar

Januarja 1951 je bilo če vendarle pogojno izpuščen. Kazen bi moral prestajati še do 18. 11. 1951. Dokument o pogojnem odpustu je ohranjen. V njem je zagroženo, da se pogojni odpust prekliče, če naredi nov prekršek zoper javni red in mir ali zapusti stalno bivališče brez dovoljenja pristojnega poverjeništva za notranje zadeve. V Mikolovi knjigi je Dokument št. 77, v katerem dr. Viktor Turnšek, polkovnik JA Simčič Marko, kap. JA Turk Franjo in Bajt Franc pošiljajo ministru za notranje zadeve seznam ljudi, za katere predlagajo pogojni odpust. Na tem seznamu je tudi moj oče. Naveden je pod št. 24 in o njem je rečeno: Kozlevčar Alojz, star 51 let, veliki kmet, poročen, je bil kaznovan z odločbo poverjeništva za notranje zadeve OLO Grosuplje, št. 1953 z dne 12. 8. 1949 in z odločbo komisije za kaznovanje prekrškov OLO Grosuplje št. 1197 z dne 13. 8 1949. Izrečen (mu je bil) prisilni upravni ukrep družbeno koristnega dela skupno na 27 mesecev zaradi kršitve zakona o prekrških zoper javni red in mir, ker je širil propagando proti ljudski oblasti in KOZ. Prisilni upravni ukrep je nastopil 12. 8. 1949 in mu isti poteče 12. 11. 1951. Še isti dan je bila izdana odločba ministrstva za notranje zadeve za odpust navedenih, na kateri je pod isto številko moj oče, podpisan pa je Boris Kraigher (Dokument št. 78 v omenjeni knjigi). Tedaj so namreč taborišča o družbenokoristnem delu začeli zapirati zaradi zunanjega pritiska.

Med očetovo odsotnostjo je bil velik pritisk na mamo. Takoj ko so očeta zaprli, je morala takrat doma najstarejša hči Minka iti v brigado. Niso hoteli upoštevati novih razmer. Pospraviti smo morali še krompir in druge pridelke in jih oddati za obvezno oddajo, imeli pa smo samo enega vola. Treba je bilo sejati za naslednje leto. Delali smo z vsemi močmi, tudi otroci, pri kaki stvari so nam pomagali nekateri vaščani. Jaz sem šla septembra naprej v šolo, doma so do vrnitve Minke iz brigade ostale le mama, ostarela teta, dvajsetletna Alojzija in šoloobvezni otroci. Najtežje je bilo za mamo. Nalagali so ji za tiste čase in razmere, ko nismo imeli gnojil in smo vse delali ročno, veliko obvezno oddajo, večjo kot drugim. Ohranjen je dokument, koliko žita bodo zahtevali od nje leta 1950: 1100 kg pšenice, 400 kg ovsa, 600 kg ječmena, 350 kg koruze. Plačati je morala 47.000 Din davka, kar je zneslo dobrih 7 učiteljskih plač in oddati še seno in drva. V prošnji za izpustitev očeta navaja, da bi morala oddati še 1400 kg mesa, 70 kg masti in od dveh krav 3500 l mleka, da tega ne zmore pridelati z razpoložljivimi močmi. Njene prošnje za izpustitev očeta niso bile uslišane, kar kaže ohranjeni dokument z Ministrstva za notranje zadeve z dne17. julija 1950, ki se glasi: Na Vašo prošnjo z dne 27. 4. 1950, naslovljeno na maršala Tita, in na prošnjo z dne 5. 6. 1950, naslovljeno na tukajšnje ministrstvo, glede odpusta Vašega moža Kozlevčar Alojzija s prestajanja družbeno koristnega dela Vas obveščamo, da za enkrat še niso dani pogoji za predčasni odpust. Podpisan je načelnik oddelka Prijatelj Marjan.

Opis slike: Žetev

Obsodili so tudi mamo, ker ni v polni meri izpolnjevala zahtev glede obvezne oddaje. Iz ohranjenega pisma odvetnika Franca Ženka z dne 12. 6. je razvidno, da je okrožno sodišče v Ljubljani njeni pritožbi v kazenski zadevi glede krompirja in mleka ugodilo in jo vrnilo okrajnemu sodišču Grosuplje v ponovni postopek. Očitno tudi druga razsodba ni bila nič prizanesljivejša. Iz maminega dopisa Kontrolni komisiji LRS 12 11. 1950 je razvidno, da je bila z odločbo OLO Grosuplje z dne 30. 10. 1950, op št. III. 2176/3–50 kaznovana s 7 tedni prisilnega dela. Mama navaja, kaj vse je oddala in prosi, da ji nastop kazni odložijo do moževe vrnitve. Vse kaže, da mama prošnje ni oddala, ker je original ohranjen doma in je na hrbtni strani napisano sledeče: Našo mater vedno zahtevate, naj se pride zapret. Mati je stara 50 let in hudo bolna. Zaradi tega bi prosili, naj se jo pomilosti, ker zaenkrat nikamor ne more. Nam se pa hudo zdi tako staro in bolno žensko vlačiti po zaporih.

Mama je bila dejansko zaprta dvakrat: prvič od 13. 12 1949 do 16. 1. 1950 in drugič, ko je v odpustnici naveden čas prestajanja kazni od 7. 2. 1951 do 4. 4. 1951 v kazensko poboljševalnem domu v Ljubljani. Prvič je bila klicana na OLO Grosuplje na zaslišanje, pa so jo pridržali, drugič pa se je šla zapret sama. Drugi zapor je odlašala, kolikor je mogla. Če so prišli ponjo, se je skrila. Potem ji je bilo tega dovolj. Na vsak način se je šla zapret pred očetovim odpustom, torej pred 18. januarjem. Sestra se spominja, da je oče rekel: »Ko bi bil jaz doma, bi se šel zapret namesto mame, ker sem zaporov že vajen.« Ohranjena je odpustnica Uprave kazensko poboljševalnega doma v Ljubljani, št. K ³⁄₅₀ z dne 4. 4. 1951, v kateri je rečeno, da je bila v tem zaporu od 7. 2. 1951 do 4. 4. 1951, ko je bila po nalogu Minota III izpuščena na prostost zaradi prestane kazni. Imenovana je bila kaznovana od okrajnega sodišča Grosuplje s sodbo z dne 24. 7. 1950, opr. št. K ³⁄₅₀ na kazen 3 mesecev odvzema prostosti. Kaže, da mama kazni ni prestajala samo v tem domu, vendar o tem nimamo dokumentov. Spominjam se, da sem jo obiskala na ljubljanskem sodišču, kamor sem ji nesla perilo. Mama je bila tedaj zelo izčrpana in v starosti, ko imajo ženske dosti težav, vendar se je zmeraj pogumno držala, da bi nam dajala korajžo. Ni marala, da bi kdo videl njeno potrtost.

Opis slike: Eden od dokumentov

Končno so bili starši doma in življenje se je počasi umirjalo, vendar oče v sebi ni sprejemal nastalih razmer, bolele so ga vsemogoče barabije. Ko se je kasneje zdelo, da bo prišlo do večje blaginje, mi je zmeraj rekel: »Od takega gospodarjenja in dela ni mogoče tako dobro živeti, kot živijo nekateri. Boš videla, da se bo sesulo, ko nas bodo nehali Amerikanci podpirati.« Mlajši ljudje so se temu njegovemu prepričanju kar malo posmehovali. Zelo ga je prizadelo, ko je nekoč zvedel, na kakšen način so pobijali domobrance. Takrat je za kratek čas doživel živčni zlom, potem se je pomiril v sebi, bil je globoko veren.
Oče sprememb ni dočakal. Ni dočakal, da bi šel na grobišča pomorjenih domobrancev, in ni dočakal, da so se njegovi ljubljeni bratje vrnili v domačo faro vsaj na farnih ploščah. Umrl je na binkoštni ponedeljek 1983. Ležal je doma in lepo je bilo, da so se prišli zvečer od njega poslovit gospodarji iz soseščine. Edini od vseh petih bratov leži na domačem pokopališču in zraven njega naša pogumna, preizkušana mama, ki je umrla 12 let za njim. Vsi so morali dosti pretrpeti. Nam otrokom je ostal zgled njihove medsebojne povezanosti, zvestobe, velike delavnosti, osebne skromnosti, ljubezni do zemlje in pripravljenosti na žrtve za to, kar so jih učili njihovi starši. Lahko smo jim hvaležni in jih spoštujemo.