Avtor: Justin Stanovnik

Bukovžlak – nedelja, 4. oktober

Na začetku te spominske slovesnosti čutim najprej čast in dolžnost, da pozdravim spoštovane in odlične goste, gospoda škofa dr. Antona Stresa, novega teharskega župnika g. Miha Hermana, predstavnike družbenih in političnih ustanov in organizacij, sorodnike, krajane in prijatelje tistih, ki se jih tu spominjamo, in vse ljudi dobre volje: pozdravljeni in zahvaljeni, da ste prišli.
Zbrali smo se pri maši za pokojne, ki so tukaj, preden so jih odpeljali v smrt, preživljali zadnje dneve in zadnje ure. In kakor sorodniki in prijatelji ob vsaki taki maši, potem ko se konča, še postojijo ob grobu in govorijo pokojniku in njegovih zadevah, ko je še živel, pa tudi o njegovih zadevah, ko ga ni bilo več na svetu. To je preprosto zato, ker smo ljudje tako narejeni, da o tem, kar smo imeli ali imamo radi, radi tudi govorimo. Če ob tem ugotovimo, da je pokojnik ostal v spominu ljudi približno tak, kakršen je v skladu z našim védenjem bil, smo pomirjeni, če pa se o njem napletajo neresnice, čutimo, da ga moramo braniti in zavarovati. Gotovo ste opazili, da govorim – kako bi rekel – v podobi. To je zato, ker bi rad čim bolj nazorno pokazal, kako zelo naravno je, da tudi po maši za teharskimi žrtvami še malo počakamo in premislimo, kako so stale njihove zadeve, ko so še živeli, in kako stojijo sedaj, ko ne živijo več – ko jih že štiriinšestdeset let ni več na svetu.
Tako že s prvo mislijo zadenemo ob dejstvo, da se jim kakor nekoč tudi danes godi krivica: ne samo takrat, ko so jih gole in pretepene podili na Hrastniški hrib ali pa pehali v Hudo jamo, tudi še potem, ko so jih drugič ubijali, takrat ko so se zavedeli, da morajo ubiti še njihov spomin in so na kraje, kjer so ležali, začeli valiti kiklopske skale molka. Za ta molk so potem skrbeli tako, da so najeli na tisoče plačanih rok, takšnih, ki so znale pisati, in takšnih, ki so znale izdelovati in nastavljati prisluškovalne naprave – po hišah, po pisarnah, po delavnicah. Obojih je bilo v tej domovini veliko – takrat in sedaj. Tisti, ki se jih danes spominjamo, so bili torej tako ubogi, da jim niso vzeli samo mladih življenj, ampak tudi čast in dobro ime, do česar ima pravico še tak siromak.

Kakor vidite, ne govorim samo o enem umrlem, kakor sem začel, ampak o mnogih umrlih. Samo od tu so ji odpeljali v dveh skupinah, najprej od 1. do 9., potem pa od 21. do 23. junija 1945 4000 ljudi, zvečine mladih fantov in mož, potem pa še približno 100 deklet in žena. Kdo so bili ti ljudje? To so bili ljudje, ki se niso slučajno zbrali in niso slučajno postali skupina, ki niso brez razloga poiskali drug drugega, ampak zato, ker so hoteli braniti sebe, svojo družino, svojo vas, svojo slovensko in krščansko tradicijo – svojo v zgodovini pridobljeno istovetnost, svojo identiteto – to, kar so bili, po slovensko povedano. Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti.

Avtor slike: Ivo Žajdela

Opis slike: Justin Stanovnik Ivo Žajdela

Spričo te okoliščine pa naš jezik – naše govorjenje – nujno dobiva značaj političnega. Ne more biti tako, da o umoru tolikega števila ljudi ne bi govorili tako, da bi naš govor nujno začel iskati podobo političnega. Če hočemo govoriti o ljudeh, ki so umrli zato, ker so hoteli obstajati v duhovnem prostoru, ki se imenuje civilizacija, naš govor ne more ostati nepolitičen. Če bi ostal, ne bi bil resničen. Političen govor pa je posoda tiste misli, ki preiskuje, kaj si človek sme misliti o sebi in kaj si narod sme misliti o sebi, pa tudi to, kar si narod mora misliti o sebi, če hoče ostati narod.
Tu pa naletimo na hude težave – in na nove naloge. Če hočemo povedati politični govor, moramo imeti politični jezik, kakor se je izoblikoval naravno in svobodno. Naš jezik pa je ranjen. Ljudje, ki so nasledili te, ki so jih pomorili in odstranili in se potem polastili domovine, so imeli táko politično dušo, da ni mogla, če je hotela uresničevati svoje ambicije, ostati vezana na normalni jezik.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Teharje 2009 Blaža Cedilnik

Kako je ranjenost jezika nastajala in rastla, naj najprej nakažem na nekaj izrazih. Najprej na izrazu, ki ga je nedavno iznaša neka gospa. Njena iznajdba se glasi: »katoliški totalitarizem«. Izraz »katoliški« je vezan na mnoge stvari, tudi na neprijetne, »katoliškega totalitarizma« pa ni. Ta izraz je ponaredek ali falzifikat. In če sedaj za trenutek tudi na to besedo pomislimo kot na menjalno sredstvo, ne za stvari, za kar uporabljamo denar, ampak za misli, potem je kmalu jasno, da tudi tu, ravno tako kakor če bi vtihotapili v menjalni sistem ponarejene bankovce, nastaja velika zmeda. Ne da ne bi mogli več kupovati in prodajati, ampak se nam bo zgodilo nekaj veliko hujšega – počasi ničesar več ne bomo mogli povedati. In če je, nadalje, Kočevski Rog »napaka«, kaj pa je potem to, kar je bila nekoč napaka? In potem, kaj pa je Kočevski Rog? Nič, saj ga ni več, zakaj Kočevski Rog prav gotovo ni napaka. Torej ga ni. Kaj pa na primer »narodnoosvobodilni boj«? Kaj pa naj bi to bilo? Ali naj bi bile sile, ki so ta boj bojevale, tiste, ki so v prvem letu svojega obstoja nasilno odvzele življenje 1.500 Slovencem, v drugem samo jeseni 600, v tretjem in četrtem letu pa domala 20.000. Kakšen »narodnoosvobodilni boj« pa je to? Kaj pa beseda »osvoboditi«, kaj pa pomeni ta beseda? Ko so slovenske »osvobodilne« sile osvobodile Slovence, so jim na mah vzele »človekove pravice«. Ali je narod »svoboden« šele takrat, ki nima več človekovih pravic? Kaj pa »sovražni govor«? Ali ste že opazili, da je »sovražnega govora« lahko obtožen tudi človek, ki trdovratno vztraja na tem, da je dvakrat dva štiri (ali pa na čem podobnem)? Dvakrat dva je seveda štiri, pravijo, a včasih nastane položaj, da je bolj pripravno, če je 2 x 2 = 5. Tedaj je jasno, spet pravijo, da samo sovraštvo lahko žene človeka, da tišči s svojim 2 x 2 = 4.
Saj vidite, mar ne, skoraj vsak dan, da kake stvari preprosto ne morete več povedati? Ali niste, ne da bi vam kdo pripovedoval, ampak ste to sami skusili, da imata od dveh stavkov: »Cel dan je lilo, zvečer pa so bila tla mokra.« in; »Cel dan je lilo, zvečer pa so bila tla suha,« oba enake možnosti, da bosta obveljala. Zelo pogosto se vam torej zgodi, da česa ne morete sporočiti ali povedati, in to tem bolj pogosto, čim važnejša je stvar, ki jo želite sporočiti.
In kaj je bolj važno, kot je to, kar se je zgodilo s temi, ki so, pred več kot pol stoletja, v zadnji zapuščenosti umirali ali tukaj ali pa kje drugod, tudi v krajih in tudi tako, in tudi na tak način, da ne bi verjeli, ko ne bi vedeli, da je bilo res.
Toda vemo, da je bila tista groza nad grozami res, in se sprašujemo, kako si tisti, ki so to storili, in tisti, ki ženejo njihovo stvar naprej, še upajo hoditi po Sloveniji, – potem ko je čas tako dramatično potrdil, kdo so bili in kaj so bili. A to niso ljudje, ki bi imeli talent za zardevanje, kako bi mogli pričakovati, da bi potem, ko so jim bili izstavljeni taki dokumenti, kot je Barbarin rov, potegnili politične konsekvence in odšli. Tako kot se je izrazila Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku, ki so ji drugo jutro po padcu gradu za železniško postajo v Velikih Laščah ubili dva brata, tretjega pa dober mesec kasneje v Jelendolu. Rekla je: »Naši so bili premalo krvoločni, takih, kot so bili oni s hriba, pa ni bilo še nikoli nikjer.«
Da bomo torej lahko še kaj povedali, moramo »varovati jezik«. Ta stavek ne pomeni nič drugega, kot govoriti pošteno ali govoriti resnico. To pa lahko delamo vsi, mar ne.
Predvsem pa moramo govoriti takrat, ko je treba. Nedavno mi je neka gospa, eden najboljših ljudi, povedala naslednje. Nekoč je sedela v damskem salonu, pod havbo, kot se reče, nekaj metrov stran, tudi pod havbo, pa dve drugi gospe. Nenadoma pravi ena od njih: »Še premalo so jih pobili.« Če človek kaj takega sliši, ne bi smel biti tiho. Naj ne bo slišati preveč patetično, toda včasih se zazdi, kakor da bi ves svet čakal na vašo besedo. Nočem vas vznemirjati in pretiravati, a vseeno: včasih je tako, kakor da bi ves kozmos umolknil in čakal, kaj boste rekli. Ko je gospa izpod havbe zaslišala tisti stavek – najbolj pokvarjeni stavek, ki ga je v sedanjem času mogoče sestaviti iz slovenskih besed – je bogve iz katerega razloga obsedela. (Bodimo tiho, vsem se to dogaja.) Bolj važno je nekaj drugega. Kaj pravite, koliko gospa bi tako ravnalo? Odgovorite si z odstotkom. Mi pa končajmo svoje razmišljanje z nekaj vpršanji:
Ali Slovenci že vemo, kaj se pravi biti državljan? Demokracijo sestavljajo državljani, državljana pa ni brez minimalnega poguma. Poleg državljanov imamo namreč tudi podanike. Demokracija, sestavljena iz podanikov, pa je karikatura države. (Ali je to politično govorjenje? Da. To je politično govorjenje.) Kaj pa usmiljenje? Ali ni tako, da v človeka, ki ima kaj zgodovinske domišljije, na tem kraju ne more, da ne bi stopilo usmiljenje? Ko tam doli onstran barak na cesti, ki pelje iz taborišča, zagledaš mlade fante, ki jim boljševiki vežejo roke, najprej vsakemu posebej, potem pa še po dva skupaj, fante, za katere veš, da jim bo čez dve uri ali malo več na Hrastniškem hribu ali v Barbarinem rovu vzeto ‘ljubo življenje’, kot pravi stari Homer, ali je mogoče, da te, ko to gledaš, ne bi zalilo usmiljenje? (Ali je tudi to politično govorjenje? Tudi. Kakšna družba ljudi pa naj bi bila država, če se po medčloveških prostorih ne bi pretakalo usmiljenje? Mi pravimo usmiljenje. Danes pa vsi gonijo samo o solidarnosti. Kaj pa je, prosim vas, solidarnost v primeri z usmiljenjem, ki ima prvo berilo v evangeliju?) Če pa nas ta kraj opozarja, kakor smo videli, na tisto fino reč, ki se imenuje jezik, ki nam omogoča, da lahko kdaj pa kdaj kaj povemo in ostanemo ljudje; če nas ta kraj uči o tako visokih rečeh, kot so jezik, pogum in usmiljenje, ali ni potem tako, da imamo vse možnosti, da odhajamo od tod boljši ljudje; in upamo, da to mnogim tudi uspe.
Da torej odhajamo od tukaj boljši ljudje! – A sedaj pomislite, kakšen honorar je bilo treba za to učno uro plačati! Tisti, ki bo zaslutil, kaj pomeni Huda jama, Kočevski Rog, Brezova Reber, Krimska jama, Maverlen itd., itd., itd., itd. – ali si bo tak človek potem upal izostati od te ure? Manjkati na tej uri? Ali ne bo potem vedno več ljudi, ki jim ne bo več tuja misel, da nam je bila na velikem prelomu časov, ki je pred nami, ta ura dobrotno prirejena zato, da bomo mogli še štirideset dni in štirideset noči potovati do svete gore Koreb?