Avtor: Neoznačeni avtor

Borba za naš obstoj in svobodo zahteva od nas, da smo si v tej vojni velikih imperialističnih apetitov duhovno in organizacijsko edini. Vse naše duhovne in fizične moči morajo biti mobilizirane v enem pravcu: v ohranitev slovenskega naroda in njegove edinosti.
Zato hočemo etičnega Slovenca! Kjer koli se pojavi kakršna koli oblika materializma v javnem ali zasebnem življenju, jo bijmo in ne prenehajmo prej, dokler ne bo zadnja sled za njo izginila. Na razvalinah komunističnega in kapitalističnega materializma si zgradimo vse javno in zasebno življenje na načelih krščanske etike, ki je edini pravi porok zdravega razvoja narodnega občestva. Izločimo tudi iz naših vrst vse z makiavelizmom prepojene klike in po mamonu hlepeče stremuhe; priznajmo in dajmo prednost le etični aristokraciji: aristokraciji duha, poštenosti in žrtvovanja.

Hočemo politično zrelega Slovenca! To je vprašanje razuma in značaja. Preozko je obzorje, preveč je zaplankanosti in naivnosti v gledanju na življenje, premalo uravnovešenosti v presojanju dnevnih dogodkov. Važna in pereča vprašanja se često puščajo vnemar, medtem ko se malenkostne zadevice razpihujejo in vlačijo v skrajnosti. Strankarska razklanost prehaja v medsebojno mržnjo. Novi Slovenec bo moral živo čutiti povezanost v skupnih osnovah z narodnim občestvom, čeprav bo ostal zvest svojemu osebnemu prepričanju. Toda v eni stvari je tudi novi Slovenec fanatik: fanatik, kadar gre za najvišje pravice slovenskega naroda in jugoslovanske zajednice.

Hočemo strokovno usposobljenega Slovenca! Ker je danes vse življenje taborjenje velike armade, zato proč z diletantizmom, čitalništvom in površnostjo v upravljanju javnih in zasebnih zadev. Danes se mora življenje voditi načrtno. Zato zahteva celih ljudi s čutom odgovornosti, organizatoričnosti, sistematike in zlasti strokovnega znanja.

Predvsem zahtevamo borbenega Slovenca! Lenuhom, udobnikom in strahopetnežem velja, da bo le pametna akcija ostvarila našo družabno zamisel. Kadar gre za Pravico in Resnico, strahopetstvo ni na mestu, najmanj še pri mladem človeku! Zato bo naše delo rodilo uspehe le, če bomo razvili borbenega duha do skrajnosti, kajti javno življenje je borba: danes proti komunizmu, jutri proti kapitalizmu, danes in jutri proti okupatorju.

Ob tej misli priznajmo odkrito: del naše mladine je zajela kuga, ki je hujša od okupatorskih strojnic in komunističnega klanja. Ta mladina – da ne omenimo tiste gnile, ki se prostovoljno vlači po Gillu in Dopolavoru – je postala mladina »jazza«, »hausballa« in »svinga«. Sla po uživanju, ki je upropastila že velike narode, se mora umakniti kultu odpovedi in žrtve.
Tej mladini moramo obuditi vest in priklicati v spomin svetle žrtve padlih borcev za narodne ideale: duh borcev proti Turkom, kmečkih, judenburških upornikov, bazoviških žrtev, Bratuža, Sedeja, Habicha in drugih neštetih, ki so in še danes umirajo tiho in brez javne slave za ideale jugoslovanske vojske – še živi! Njih kri je postala seme, iz katerega en zarod poganja, prerojen, ves nov.