Avtor: Gregor Medvešek

Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko sem spisal prvo poglavje svoje knjige, še več let pa je minilo od trenutka, ko sem prebral Črne bukve, knjigo, ki me je do konca in še naprej razdražila, da sem se podal v raziskovanje naše polpretekle zgodovine. Tudi Winston Churchill je nekoč izjavil, da brez poznavanja preteklosti ni mogoče pravilno načrtovati prihodnosti.
Obstaja pa tudi pregovor, ki pravi, da je tistemu, ki ne pozna svojih preteklih napak, usojeno, da jih bo ponavljal. In prav iz tega razloga sem se odločil, da (pa čeprav sem po izobrazbi »samo« natakar in me imajo nekateri ljudje za nedeljskega zgodovinarja) izdam knjigo, ki nosi zelo pomenljiv naslov, naslov »MIT O NOB«.
Zakaj takšen naslov, se bo kdo vprašal. Odgovor je na dlani, vsaj za tiste, ki se vsaj kanček spoznajo in zanimajo za dogajanje v naši polpretekli zgodovini.
Knjiga sama zelo nazorno vodi bralca skozi dogajanje med drugo svetovno vojno na področju naše prelepe domovine. Ta knjiga je obvezna za vse tiste, ki ste v zadregi, ko je govor o stvareh v zvezi drugo svetovno vojno na naših tleh, ker ne znate utemeljiti zgodovinskega pogleda, skladnega z vašim političnim prepričanjem.
Če se ne strinjate, da je bilo vse dogajanje tako črno-belo, da so bili domobranci izdajalci, partizani borci za svobodo, »NOB« pa junaško dejanje, pa tega prepričanja ne znate utemeljiti, morate prebrati to knjigo. Ta knjiga je edinstvena po tem, da podprta z več kot 100 dokumentarnimi viri na prepričljiv način ter v sistematični in lahko razumljivi obliki podaja alternativni pogled na našo polpreteklo zgodovino ter postavlja na laž vse rdeče mite o njej.
Po uradni verziji zgodovine naj bi okupatorji med drugo svetovno vojno obsodili slovenski narod na izginotje, zato ni preostalo drugega kot upor proti tem okupatorjem, da bi se preprečil njihovi genocidni načrt. Osvobodilna fronta (OF), ki je vodila ta upor, in partizani kot uporniki proti okupatorjem naj bi bili zaslužni, da se ta načrt ni uresničil, slovenski narod pa bil osvobojen teh okupatorjev, zaradi česar se njihova dejavnost upravičeno lahko označi kot narodnoosvobodilna.
To je pravljica za poneumljanje ljudi, ki se lahko prodaja le zgodovinsko neukim ljudem in ljudem z opranimi možgani, ki pa na žalost v Sloveniji prevladujejo. In skrajni čas je, da tem LAŽEM naredimo konec enkrat za vselej.
Tisti, ki to pravijo, dejansko trdijo, da se je v mali Sloveniji odločil izid druge svetovne vojne oziroma da bi sile osi izgubile svetovno vojno, če ne bi bilo slovenskih partizanov in njihove »NOB«.
Za nekoga, ki ve, da so nemške izgube na Slovenskem znašale 6 tisoč padlih vojakov, na vseh bojiščih pa skupaj 4 milijone, je taka trditev smešna. Za tiste sile protiosne koalicije, ki so zadale nemškemu vojnemu stroju mnogo večje izgube od slovenskih partizanov, pa žaljiva. Tudi delež nemških vojakov, angažiranih na slovenskem ozemlju, ni bil nikoli večji kot nekaj promilov vse nemške vojske, ki je na višku številčnosti spomladi 1944 imela 9 milijonov pripadnikov. Glede na ta dejstva je jasno, da partizanski boj v Sloveniji (in tudi v Jugoslaviji) ni odločilno vplival na izid druge svetovne vojne, takega učinka tudi ne bi moglo imeti nobeno drugo odporniško gibanje v Sloveniji. To seveda tudi pomeni, da bi okupacija Slovenije s strani sil osi prenehala, tudi če ne bi bilo »NOB«, in da ni bil »NOB« tisti, ki je prekrižal načrte okupatorjem. Načrti okupatorjev iz sil osi so resnično srednjeročno (v primeru nemških in madžarskih okupatorjev, ki so izvajali odkrito in nasilno asimilacijo) in dolgoročno (na italijanskem zasedbenem področju) ogrožali obstoj slovenskega naroda (tu ni šlo za kratkoročno ogrožanje po vzoru na »končno rešitev judovskega vprašanja«), vendar je bilo za končno usodo teh načrtov odločilno dogajanje na glavnih evropskih in svetovnih bojiščih, na katero pa smo Slovenci sami mogli vplivati le v mikroskopsko majhni meri. V primeru drugačnega razpleta na teh bojiščih ne bi nobeno slovensko odporništvo moglo spremeniti tako doseženega izida druge svetovne vojne.
V hipotetičnem primeru mednarodnega (to je zavezniškega) priznanja osne okupacije Slovenije bi bila usoda slovenskega naroda izpostavljena na milost in nemilost okupatorjem in v neugodnem razmerju sil znotraj takega mednarodnega okvirja bi prej ali slej zamrl tudi oboroženi odpor proti okupaciji, kot se je zgodilo z odporniškima gibanjema, ki sta leta 1944 nastopili proti sovjetski okupaciji Litve in Ukrajine.
Največji problem komunistov, ki so bili na oblasti v obdobju 1945–1990, je bil, kako prepričati ljudstvo, da je njihova oblast legitimna (to je, da so upravičeni do vladanja) v odsotnosti svobodnih volitev, ki edine v demokraciji podeljujejo legitimnost nosilcu oblasti. Pravljica o »NOB«, »narodnih herojih« in »narodnih izdajalcih« (uradna ali šolska zgodovina socialističnega obdobja, ki se je v marsičem ohranila še danes), ki se je do onemoglosti ponavljal v šolah, medijih in vsem javnem življenju, je tako imela za osnovni cilj, da opere ljudem možgane, tako da bodo ti mnenja, da je komunistična oblast legitimna in da je prišla na oblast na legitimen način; izza današnjega ponavljanja te pravljice pa se skriva isti namen opravičevanja obstoja komunističnega režima in njegovega nedemokratičnega prihoda na oblast.
Nezmožnost slovenskega (in jugoslovanskega, ker dogajanja v Sloveniji med drugo svetovno vojno ni mogoče ločiti od dogajanja v Jugoslaviji) odporništva, da odločilno vpliva na izid druge svetovne vojne, ne pomeni, da je bil sleherni odpor proti okupatorjem nepotreben ali nekoristen. Tudi protikomunisti niso trdili tega in so celo ustanovili odporniške organizacije še prej kot komunisti, vendar pa so nasprotovali oboroženemu boju proti okupatorju leta 1941, ko je bil okupator še močan, in se zavzemali za začetek oboroženega odpora po odločilni oslabitvi sil osi na svetovnih bojiščih, ko bi po posvetovanju z zahodnimi zavezniki jugoslovanska vlada s sedežem v Londonu prižgala zeleno luč za začetek oboroženega odpora.
Za komuniste in uradno zgodovino je ta odgovoren pristop pomenil »politiko čakanja«. Dejstvo pa je, da so tudi komunisti »čakali«, preden so začeli z oboroženim bojem, in sicer dobra dva meseca do 22. 6. 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo (SZ). Komunistična internacionala (Kominterna) je tedaj poslala svojim članicam – sekcijam, med drugim tudi Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ), ukaz, naj takoj začnejo z oboroženim bojem proti silam osi, da bi se razbremenila »domovina socializma«, in za jugoslovanske in slovenske komuniste se ni postavljalo vprašanje, ali bodo svojo »proletarsko dolžnost« do »dežele delavcev in kmetov« izpolnili ali ne. Na 5. državni konferenci KPJ oktobra 1940 v Zagrebu je Edvard Kardelj v svojem referatu dejal, da bodo komunisti sodelovali v obrambi Jugoslavije (v kontekstu morebitne agresije sil osi) le, če bo ta boj »napreden«, hkrati pa bodo napadali »buržoazijo«, češ da se ne bojuje dovolj dosledno. »Naprednost« je v tedanjem komunističnem besednjaku pomenila bodisi pomoč SZ ali pa komunistični prevzem oblasti. Kominterna (oziroma Stalin, katerega orodje je Kominterna bila) je imela pred očmi predvsem prvi vidik »naprednosti«, KPJ pa drugega. Z nemškim napadom na SZ so nastopili pogoji, ko je »boj proti okupatorju« osi postal »napreden« in komunisti so začeli z njim. V nasprotju z navodili iz Moskve jugoslovanski komunisti v oboroženem boju proti okupatorju niso videli zgolj sredstva, da se razbremeni SZ, temveč v prvi vrsti sredstvo za osvojitev monopolne oblasti v Jugoslaviji.
Kot je znano, je komunistični projekt (»brezrazredna družba«) nemogoče uresničiti na parlamentaren demokratičen način. Tudi, če bi stranka nosilka takšnega projekta prišla na oblast po zmagi na volitvah (kar se ni zgodilo nikjer), bi bilo za zagotovitev kontinuitete tega projekta nujno potrebno preprečiti možnost vrnitve nazaj po morebitnem porazu KP na naslednjih volitvah, kar zahteva likvidacijo političnega pluralizma in zagotovitev monopolne oblasti te stranke. V marksističnem izrazoslovju se prigrabitvi monopolne oblasti KP reče (proletarska, socialistična, ljudska ali podoben pridevnik) revolucija. Jugoslovanskim komunistom je okupacija sil osi med drugo svetovno vojno ponudila enkratno priložnost, da prigrabijo monopolno oblast. Oni niso preveč prikrivali, da je njihov dolgoročni strateški sovražnik jugoslovanska vlada, ki se je pred okupatorji zatekla v London, medtem ko so bili okupatorji iz sil osi po eni strani njihov kratkoročni taktični sovražnik za obdobje do kapitulacije teh sil, po drugi strani pa neprecenljiv zaveznik pri mobilizaciji v njihovo vojsko z izkoriščanjem domoljubnih čustev prebivalstva in prikrivanjem pravega cilja njihovega boja. Po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 je KPJ, misleč da je čas dozorel za »revolucionarno akcijo za zrušenje kapitalizma«, pozvala k oboroženi vstaji, vendar odziva med ljudstvom ni bilo. Partija sama pa je bila v konfrontaciji z oblastjo, ki je sledila, razbita in potisnjena še globlje v ilegalo. Za razliko od tega je nov poziv na vstajo iz leta 1941, z istimi strateškimi cilji kot tisti iz leta 1929, naletel na odziv med prebivalstvom, za kar so se komunisti lahko zahvalili tuji okupaciji delov Jugoslavije, med njimi celotne Slovenije.
Navzočnost tujih okupatorjev je omogočila komunistom genialno manipulacijo, ko so s propagando boja za narodno osvoboditev pridobivali rekrute v svojo vojsko, katere končni cilj je bila »razredna osvoboditev delovnega ljudstva«, to je vzpostavitev »oblasti delavskega razreda« na čelu s KP kot njegovo »avantgardo«, z drugimi besedami, vzpostavitev komunistične diktature. Ne drži, da so se komunisti hkrati z vodenjem osvobodilnega boja proti okupatorju kot njihovi glavni dejavnosti borili tudi za svoj prevzem oblasti po vojni, temveč so komunisti vodili boj proti okupatorju zato, da bi prevzeli diktatorsko oblast po vojni, zaradi česar ta boj, ki so ga vodili, ni bil osvobodilen.
Lahko se reče, da je od vseh nekdanjih socialističnih držav srednje in vzhodne Evrope, ki so že vstopile v EU ali to nameravajo, Slovenija tista država, v kateri so politične stranke, ki so naslednice organizacij nekdanjega komunističnega režima in torej spadajo k politični levici, v zadnjih 18 letih od uvedbe političnega pluralizma ohranile največji vpliv v političnem in javnem življenju, hkrati pa je bila politična desnica od vseh teh držav najmanj uspešna.
Obstaja več vzrokov za tako stanje, toda glavni vzrok leži v nesposobnosti politične desnice na Slovenskem, točneje v njenih voditeljih, ki so veliki meri še isti kot ob začetku političnega pluralizma 1989–1990. Ti voditelji desnice po eni strani profesionalno ne obvladajo politične obrti, po drugi strani pa je tudi pri njih po 20 letih od spremembe sistema še vedno viden učinek večdesetletne indoktrinacije iz socialističnega obdobja, ki je največjemu delu prebivalstva oprala možgane in vkalupila njihov način mišljenja na način, ki je bil pogodu komunističnim oblastnikom, danes pa ustreza njihovim idejnim naslednikom. Zaradi vsega tega desničarske stranke niso javnosti ponudile ustrezne programske vizije, ki bi služila kot resna alternativa levičarskim silam, hkrati pa so storile celo vrsto strateških in taktičnih napak, od katerih mnoge niso več popravljive.
Če razčlenimo vzroke, ki so privedli do prevlade politične levice v Sloveniji, jih lahko razdelimo na subjektivne (ki so bili rezultat delovanja slovenskih političnih dejavnikov) in objektivne (tiste, na katere ti dejavniki niso mogli vplivati). Od slednjih je najpomembnejše zgodovinsko dejstvo, da je v drugih vzhodnoevropskih državah komuniste bolj ali manj neposredno spravila na oblast sovjetska Rdeča armada, zaradi česar je bila v očeh prebivalstva teh držav legitimnost komunističnih režimov, kljub vsej propagandi in indoktrinaciji, manjša kot v Sloveniji, kjer komunizem ni bil prinesen na bajonetih Rdeče armade.
Ob prehodu v demokracijo je to imelo za posledico večjo diskreditacijo in marginalizacijo političnih sil s pozitivnim odnosom do komunistične preteklosti kot pri nas. V Sloveniji vlada zmotno prepričanje, da komunizem ni bil prinesen od drugod, čeprav je resnica ta, da je zmago komunizma na naših tleh odločil vdor jugopartizanske armade v Slovenijo zadnje dni aprila in v začetku maja 1945, kljub temu, da je v sami Sloveniji obstajalo močno domače partizansko gibanje.
Vendar pa se ta vdor jugovojske v Sloveniji ne doživlja kot razlog za delegitimizacijo komunističnega režima, kot denimo na Hrvaškem. Razlog je ta, da vojska, ki je spomladi 1945 vdrla v Slovenijo, ni bila sestavljena iz narodov, s katerimi bi bili Slovenci v sporu, medtem ko na Hrvaškem vlada prepričanje (ne povsem utemeljeno), da so jim komunizem prinesli njihovi etnični rivali Srbi, ki so tvorili glavnino vojske, ki je spomladi 1945 prodrla iz jugovzhodnega dela Jugoslavije na severozahod.
Naši komunisti so legitimnost svoje vladavine črpali iz svojega vodenja tako imenovanega »narodnoosvobodilnega boja« med drugo svetovno vojno in uspelo jim je večino ljudi prepričati o upravičenosti početja, ki jih je pripeljalo na oblast, dasiravno ne tudi o legitimnosti same njihove vladavine več desetletij pozneje. Slovenski prehod v demokracijo je bil precej bolj postopen kot pri drugih nekdanjih komunističnih državah, kar je omogočilo staremu režimu, da se je mnogo bolje pripravil na tranzicijo, kot pa so to lahko storili režimi, kjer je bil prehod hitrejši.
Knjiga »MIT O NOB« je pisana v dobri veri, za vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo, in ne glede na politično pripadnost bralca poizkuša in želi pokazati resnično dogajanje v Sloveniji med drugo svetovno vojno, vzroke za začetek krvave bratomorne vojne in tragično usodo velikega števila poštenih slovenskih ljudi v tistem času.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenija je del Evrope; geografsko, politično in duhovno Mirko Kambič