Avtor: Andrej Vovko

Knjiga dr. Jere Vodušek-Starič, o kateri je beseda, ni publikacija tiste vrste, ki bi jo ocenjevalec odpravil na hitro in na kratko. Vsebina te knjige je tehtna in poglobljena zgodovinska raziskava sredstev, ki so leta 1941 številčno zanemarljiva, vendar so slovenski komunistični partiji omogočila, da je leta 1945 z revolucionarnim nasiljem v maniri najboljšega leninizma-stalinizma zaključila državljansko vojno in uveljavila svojo diktaturo »proletariata«. To z znano ceno prigrabljeno oblast je ta partija, ki se je kasneje preimenovala v zvezo komunistov, ob vsem postopnem osipanju, zdržala do poznih osemdesetih let. Tudi njenemu tako opevanemu sestopu z oblasti leta 1990 in vsem prejšnjim in kasnejšim prenoviteljskim levitvam ni botrovala v tolikšni meri osovraženost pri slovenskem narodu, kot ideološka kratkovidnost in okostenelost zlasti njihovih srbskih in črnogorskih »sodrugov« znotraj matične jugoslovanske partije kot tudi splošni evropski val sesutja komunizma.
Dr. Jera Vodušek-Starič si je svojo knjigo, ki je dejansko njena leta 1991 obranjena doktorska disertacija in kot taka sad dolgoletnega raziskovalnega dela, po lastnih besedah zamislila kot »opis socialistične revolucije in politike Komunistične partije, kar ni isto kot osvobodilno gibanje in njegovi plemeniti cilji«. Dalje poudarja, da je revolucija, ki jo opisuje, revolucija od zgoraj, narejena po vzoru Sovjetske zveze, vendar pa se je v določenih prvinah od vzornice tudi razlikovala. Avtorica naglaša, da je imel ta prevzem dve značilni fazi. V prvi naj bi partija sicer še vztrajala pri OF, čeprav naj bi postopoma ukinjala njen koalicijski značaj, v drugi fazi konec leta 1944 pa naj bi OF »kot gibanja za osvoboditev in združitev vseh Slovencev (v katerem so bili dobrodošli vsi, ki niso krnili njene vloge)« več ne potrebovala in je iz nje napravila »množično politično organizacijo, preko katere je izvajala svoje politične odločitve«.
Knjiga dr. Vodušek-Staričeve je razdeljena na sedem temeljnih poglavij. Njena raziskava, ki je nastajala deset let, temelji na arhivskem gradivu in publiciranih virih iz slovenskih in zveznih jugoslovanskih arhivov ter na objavljenih domačih in tujih zgodovinskih publikacijah. V sicer bogatem seznamu pogrešamo nekatera temeljna dela iz tako imenovane slovenske emigrantske literature, poleg drugih predvsem Neminljivo Slovenijo dr. Cirila Žebota in Slovenska katoliška obzorja Franceta Dolinarja. Avtorica začenja svoj prikaz s pomladjo 1944, čeprav se mora pogosto vračati nazaj, vse do leta 1941. Uvodno poglavje je posvečeno partizanskemu sodstvu, zakonodaji, tožilstvu, policiji. Dr. Vodušek-Staričeva ob tem naglaša po njenem mnenju dve temeljni značilnosti: zavestno odločitev tako jugoslovanskega kot slovenskega partijskega vrha, da pravnih norm ne precizira, tako da jih partijska tajna policija Ozna in izredna vojaška sodišča (rednih namenoma ne ustanovijo) lahko s precejšnjo samovoljo interpretirajo. Tako stanje so po avtoričinem mnenju namenoma vzdrževali, da bi si olajšali prevzem oblasti po koncu vojne. Druga značilnost je po njenem prepletanje pristojnosti izdajanja pravnih norm na slovenskem (in hrvaškem) ter jugoslovanskem nivoju. Drugo poglavje obravnava vprašanje političnega poenotenja partizanskega gibanja, ki ga avtorica označuje kot »Narodno osvobodilno gibanje oziroma NOG«. Pri tem obravnava politične prilike posebej po bodočih jugoslovanskih republikah in celo po nekaterih pokrajinah, tako Dalmaciji. Posebno pozornost posveti vprašanjem Titovega dogovarjanja z londonsko kraljevsko vlado ter z zahodnimi zavezniki, zelo pa tudi naglasi vprašanje slovenske politične emigracije v zahodnih zavezniških državah, tako tiste iz vrst SLS (dr. Miha Krek, dr. Alojzij Kuhar, Franc Snoj…), primorskih narodnjakov (dr. Ivan Marija Čok, Ivan Rudolf…) ter iz liberalnih vrst (dr. Boris Furlan, Ciril Kosmač…)
Tretje poglavje knjige obravnava nadaljnja dogajanja na jugoslovanskem prostoru v letu 1944 in v okviru odnosov partizanskih oblasti v mednarodnih okvirih protihitlerjevske koalicije. Naj se v okviru tega poglavja dotaknem le enega, dovolj perečega vprašanja: načrtovanega izkrcanja angloameriških sil v Istri in njihovega prodora skozi »ljubljanska vrata« proti Avstriji. Avtorica, ki, po opombah sodeč, citira izključno zahodne avtorje, trdi, da Tito tej priljubljeni Churchillovi strateško politični domislici niti na sestanku z britanskim premierom avgusta 1944 niti kasneje »ni nasprotoval… zahteval je le, da zavezniki spoštujejo tam že izvoljene organe ljudske oblasti.« Iz drugih virov pa so znane trditve, da se je partizanski vrh s Titom na čelu odločno upiral temu načrtovanemu izkrcanju in da naj bi se za skupno obrambo pred njim dogovarjal kar z Nemci. Najbrž bi bilo prav, da bi avtorica te trditve vsaj omenila in zavzela do njih svoje stališče.
V poglavju ‘Nove značilnosti političnega sistema do konca vojne’ pomeni po partizanski in sovjetski vojni »osvobojena« oziroma »zasedena« Srbija (odvisno pač od tega, s katere strani gledamo) avtorici svojevrsten laboratorij, v katerem je revolucionarna oblast lahko v živo preverila vse svoje ukrepe za prevzem oblasti, od množičnih aretacij politično neprimernih in navideznega obnavljanja delovanja političnih strank ob istočasni »promociji« Ljudske fronte, KPJ, novih režimskih sindikatov do začetka konfiskacije in sekvestracije premoženja sovražnih tujcev in drugih »sovražnikov nove oblasti«. Avtorica zelo naglasi pomen treh osnovnih stebrov revolucionarne oblasti, ki so prišli do polnega izraza tudi drugje na jugoslovanskem ozemlju pred in po koncu vojne: sodstva, notranjih zadev in vojske.
Za slovenske bralce je osrednji del knjige dr. Vodušek- Staričeve nedvomno naslednje poglavje o prevzemu oblasti in čiščenju v Sloveniji. Medtem ko se še danes mnogi sprenevedajo, kdo je izdal ukaz za množične pomore vojnih ujetnikov in civilov ob koncu vojne, avtorica zelo jasno ugotavlja, da je šlo pri vračanju in pomoru za politično in ne za vojaško odločitev, za katero sklepa, da je »niso mogli sprejeti brez Titovega ukaza in ukaza generalštaba JA« in povzema po Djilasu, da tako obsežne operacije nihče ni mogel speljati brez dovoljenja z vrha. Avtorica pa ob tem omenja tudi možnost, »da je sama Ozna razširila pooblastila, ki jih je dobila od vodstva, in po lastnih, večkrat nedoslednih kriterijih, nadaljevala z eksekucijami tja do konca leta 1945. « Dalje zelo podrobno analizira postopke prevzema oblasti v najrazličnejših dejavnostih, posebno pozornost pa razumljivo posveti sodnim procesom vojaških in drugih sodišč (n. pr. sodišč narodne časti), spreminjanju zakonodaje ter pripravam in izvedbi volitev v Narodnoosvobodilne odbore julija in avgusta 1945. Predzadnje poglavje knjige je posvečeno pripravam in izvedbi volitev v ustavodajno skupščino 11. novembra 1945. Med ostalim navaja avtorica zanimive in doslej skoraj neznane podatke o »čiščenju« volilnih seznamov od vseh nezaželenih, ki dosežejo ponekod prav grozljive razsežnosti (v okraju Velike Lašče so črtali kar 72% volilnih upravičencev, na Ježici pri Ljubljani je lahko volilo 100 volilcev od 4.000 in podobno). Ko obravnava postopke nove oblasti pri onemogočanju takrat še delujočih opozicijskih strank, se avtorica dotakne tudi odnosa te oblasti do katoliške Cerkve. Pri tem glede na nekatere druge znane podatke tako s Hrvaške kot Slovenije nekoliko podcenjuje pomen, ki ga je ta oblast pripisovala organiziranju od Vatikana ločene katoliške »narodne Cerkve«. Znano je, da je oblast proces proti zagrebškemu nadškofu Stepincu organizirala takoj, ko je ta odklonil sodelovanje pri vzpostavitvi take Cerkve. Posebno pozornost posveti dr. Vodušek–Staričeva predvolilni kampanji nove oblasti, v katero so vključili vse možne in nemožne organizacije.
V zadnjem poglavju avtorica predstavi ukrepe za konsolidacijo revolucionarne oblasti, »drugo fazo revolucije«, ustavo FLRJ, ukinjanje OF in ostrejše ukrepe sodnih oblasti, ki niso bili več izključno v službi ideološkega čiščenja, pač pa v znatni meri tudi pospešenega izvajanja razlastitev vseh oblik zasebnega premoženja.
Povsem jasno mi je, da je lahko moja pričujoča predstavitev le povabilo vsem zainteresiranim, da vzamejo knjigo dr. Vodušek-Staričeve v roko. Iz njenega predgovora in ostalih citatov, ki sem jih navajal in ki upam dovolj ilustrirajo njen način razmišljanja, je očitno, da ne gre ne za »partizansko«, ne »za domobransko« zgodovinarko, pač pa za zgodovinarko, ki si ob vseh morebitnih možnih nedorečenostih prizadeva za edini pravilni, znanstveno neoporečni in ideološko neobremenjeni pristop k še vedno zelo »ognjeni« problematiki. Delo, ki je v naši slovenski javnosti že pred svojim izidom, zlasti pa seveda po njem, izzvalo veliko zanimanja in razumljivo mnogo nasprotujočih si ocen (najostreje so ga zavrnili prav visoki »verniki« prejšnjega režima), bo dragocena osnova vsakemu bodočemu resnemu preučevanju omenjenih vprašanj.