Avtor: Janko Maček

27. oktobra 1992 je na svojem domu v Waukeganu v ZDA v visoki starosti 87 let umrl Ludvik Kolman, dolgoletni predsednik Tabora – ZSPB (zveze slovenskih protikomunističnih borcev), ki združuje preživele protikomunistične borce, razkropljene po raznih delih sveta. O njegovem življenju in smrti je obširno pisal Tabor, glasilo te organizacije, mi pa se želimo s tem zapisom vsaj skromno oddolžiti spominu tega pokončnega Slovenca in neupogljivega protikomunista.
Ludvik Kolman je bil rojen leta 1905 v vasi Vrh pri Sv. Vidu na Planini pri Sevnici. Po končani klasični gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in v Ljubljani. V času študija je bil predsednik akademskega društva Danica in Akademske zveze. Ko je odslužil vojake, se je zaposlil na banovini kot šef inšpekcije dela. Večkrat so ga klicali na orožne vaje. Izkoristil je to priliko in naredil kapetanski izpit. Pred začetkom vojne je bil spet vpoklican. Konec vojne je doživel s Celjskim polkom pri Varaždinu. Čeprav so jih Nemci že skoraj zajeli, mu je uspelo priti domov.
Ker se Kolman doma ni več počutil varnega, je odšel v Ljubljano. Tu je imel mir pred Nemci, pojavila pa se je komunistična nevarnost. Septembra 1942 je bila ustanovljena vaška straža v Borovnici in Kolman je postal njen poveljnik.
Leta 1943 se je poročil z učiteljico Maro Kos, ki je bila doma iz Borovnice, službovala pa je na Šentjoštu. Nekateri Šentjoščani se še danes spominjajo postavnega stotnika, ki je prihajal na obisk k učiteljici Mari. Zapomnili so si ga tudi zaradi pipe, ki jo je vedno »kuril«, in na pol civilne uniforme.
Ob kapitulaciji Italije je Kolman s svojimi fanti vztrajal na borovniški postojanki. Kmalu so se jim pridružile še vaške straže z Rakitne, od Sv. Vida in iz Begunj. Borovniška postojanka je tako narastla na približno 600 vojakov, vanjo pa se je zateklo tudi precej civilnih beguncev. Kolman je prevzel odgovornost za vse te enote in dosegel, da jih Nemci niso razorožili. Zavzel se je za vključitev v Slovensko domobranstvo. Maja 1944 so ga Nemci zaprli, ker se je zaradi oborožitve svoje enote sprl z nemškim poveljnikom v Borovnici. Skoraj eno leto je bil zaprt v Ljubljani. Ko so ga malo pred koncem vojne izpustili, je odšel na Šentjošt, kjer je živela njegova žena z enajstmesečnim sinom Ludvikom. Skupaj z domobranci tega področja se je nato umaknil na Koroško.
V taborišču v Vetrinju je Kolman postal šef taboriščne policije. Bil je član Narodnega odbora. Izognil se je vrnitvi v domovino. Po več letih taboriščnega življenja v Avstriji je leta 1950 z ženo in petimi otroki prišel v ZDA. Naselili so se v Waukeganu v državi Illinois. Kot tujec v Ameriki ni mogel dobiti dela, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi. Ni bilo lahko, toda vztrajal je in vsem osmim otrokom pomagal do visoke izobrazbe.
Poleg truda za vsakdanji kruh in skrbi za družino pa je do zadnjega neumorno delal v organizaciji Tabor. Zadnjih devet let je bil njen predsednik. Napisal je številne članke za revijo Tabor, pa tudi za nekatere ameriške časopise. Še v novembrski številki Tabora, ki je izšla že po njegovi smrti, najdemo njegove članke.
Zadnje slovo od dobrega očeta in zvestega Slovenca v Waukeganu je bilo zelo slovesno. Po pogrebni maši v farni cerkvi sv. Dizma se je od očeta v angleščini poslovil tudi najstarejši sin Ludvik. Poglejmo, kako lepo in globoko je spregovoril o njem:
»Naša mama in otroci smo mu vedno rekli očka. Prav tako so ga klicali tudi otroci v soseščini, s katerimi smo se igrali, in starejši sosedje ter celo nekateri prijatelji.
Meni se je sprva zdelo čudno, da so ga moji prijatelji klicali oče. Šele kasneje sem doumel, kako na mestu in celo preroška je bila ta beseda.
Kljub mnogim težavam in preizkušnjam naš oče ni nikoli obupal. Njegov duh je bil velik in nepremagljiv kot gore v ljubljeni Sloveniji. Vztrajal je in garal, ne zaradi sebe, ampak da bi njegova družina imela lepšo bodočnost. Ime Oče si je res zaslužil.
Življenjska pot ga je vodila skozi različne dežele in kulture, skozi vojne in številne zapreke. Prvih štirideset let je preživel v Sloveniji. Kot pravniku v državni službi se mu je obetalo lepo življenje in ugled v družbi. Druga svetovna vojna je prekrižala vse njegove načrte.
V Sloveniji je izbruhnila državljanska vojna med komunisti in protikomunisti. Oče je bil med organizatorji protikomunističnega odpora in častnik v protikomunistični vojski, imenovani domobranci. V tej vojni je oče izgubil skoraj vse brate in sestre ter veliko svojih vojakov. Še težje pa je bilo, ko so leta 1945 prišli na oblast komunisti.

Opis slike: Stotnik Ludvik Kolman

Oče je zapustil svojo domovino, da se je pridružil ženi in sinu, ki sta bila v begunskem taborišču v Avstriji. Tista pot je morala biti zelo grenka. Oče je zrastel iz tradicionalne slovenske katoliške kulture, ki je lepo izražena v domobranskem geslu: Bog, narod, domovina. Tega gesla se je oče vedno držal. Dodal mu je pa še besedo: družina. Globoko je ljubil svoj slovenski narod in svojo domovino Slovenijo. Ko jo je ob koncu vojne zapustil, je vedel, da je ne bo nikoli več videl. Ta izguba ga je težko prizadela, ni pa mogla streti njegovega duha. Imel je družino, za katero je moral skrbeti. Na prvo mesto pa je vedno postavljal Boga in Bog je bil povsod z njim.
Morije pa še ni bilo konec. Tisoči domobrancev, prijateljev in soborcev so bili z zvijačo vrnjeni iz begunskega taborišča v roke Titovih komunistov, ki so jih pobili. Njihov pokol je strl očetovo srce, ne pa tudi njegovega duha. Zlomile ga niso niti težave skoraj petletnega življenja v begunskih taboriščih. Družina, ki je medtem narasla na pet otrok, ga je potrebovala.
Z emigracijo v ZDA leta 1950 se je začela druga polovica njegovega življenja in prinesla nove izzive. Oče je bil izobražen, široko razgledan mož v pravem pomenu evropske kulture. Kljub temu ni mogel dobiti druge zaposlitve kot delo v tovarni, ki je bilo daleč pod njegovimi sposobnostmi. Evropskih pravnikov v Ameriki niso potrebovali, naraščajoča družina pa ni mogla čakati, da bi se oče prešolal.
Večkrat je izgubil delo, zaprli so tovarne, opravljal je začasna dela in na svoji koži občutil, kaj je brezposelnost. Trpel je, sprejemal ponižanja in se prilagajal. Njegov pogum in ponos sta zmagala. S tem je pomagal tudi družini.
Oče se je upokojil kot oskrbnik Lake Forest Collegea. Nekoč se je ob kozarcu piva razgovoril in potožil, da ga je življenje pripeljalo do tega, da je šolarjem čistil stranišča. Vse to je delal za nas, svojo družino. Kako ga ne bi imeli radi?
Prilagajanje razmeram je bilo večkrat težko. Naš oče je bil človek, ne svetnik. V družini je bilo osem otrok. V raščali smo se v ameriško kulturo in jo prinašali domov. Nič čudnega, če je pri tem prišlo tudi do trenj in nesporazumov. Vse se je pa lepo končalo, ker smo se vedno držali načela: Bog, družina, narod, domovina.
Oče je zaupno in veliko molil, zato smo bili deležni božjega blagoslova. Kljub vsem težavam, nesrečam in razočaranjem ni nikoli izgubil vere v Boga in Bog mu je dajal moč. Dal mu je življenjsko družico, vsaj tako močno, kot je bil on sam, našo mamico – ženo Maro.
Da ne bi napačno mislili! Naš oče je živel polno in srečno življenje. Njegov neuklonljivi duh ni dopuščal potrtosti in pomilovanja samega sebe. Zelo je ljubil slovensko kulturo in njeno pesem. Rad je bil v družbi in tudi kak kozarček ga je rad popil. Rad je tudi igral karte.
Ko smo otroci malo odrasli, smo se kmalu naučili tarok, ki je priljubljena igra v Evropi in tudi v Sloveniji. S tem smo vstopili v družbo odraslih, lahko smo igrali in se pogovarjali z njimi.
Ob neki priliki, ko smo igrali karte, je oče napovedal svojo prihodnost. Ko bo umrl, bo šel v nebesa in igral tarok s Cezarjem in Ciceronom. Ker pa je igra bolj zanimiva ‘v štiri’, se jim je pridružil še sv. Dizma, ki je v svojem življenju gotovo igral karte. Prepričan sem, da v tem trenutku sv. Dizma očetu daje karte in mu govori: ‘Oče, ti si na vrsti.‘«
Samo dober mesec pred Kolmanovo smrtjo je v septembrski številki revije Tabor izšla njegova okrožnica, s katero se je poslovil od sodelavcev in prijateljev ter jim sporočil svojo oporoko. Takole je zapisal: »To je moja poslednja okrožnica, namenjena vsem odbornikom, članom in soborcem. Kot veste, sem po hudih operacijah onemogočen, da bi še naprej delal v organiza
ciji. Ne morem izraziti, s kakšno težavo sem i7biral besede, da bi vam povedal, kar mi leži na srcu.
Najprej zahvala vsem in vsakemu posebej za vse delo pri naši organizaciji. Prosim vsakega posebej, da mi odpusti vse eventualne nerodnosti, ki sem vam jih povzročil. Imel sem vedno najboljše namene za blagor nas vseh v Taboru. Posebno pa vas prosim – ne glede na to, kakšna bo bodočnost – nikdar ne prenehajte delati za naše cilje: Bog, narod, domovina.
Kot izgleda, se naše delo glede na naša leta bliža nekakšnemu koncu. Vendar vas pro. sim, vzdržite do konca, dokler se da,,4okler končno ne prevzame našega dela nova organizacija tam doma.
Mi vsi pa se bomo pridružili našim pobitim borcem. Bog – narod – domovina.
Vaš vdani Ludvik Kolman.«
Kolmanova oporoka je tudi za nas vzpodbuda in obveza. Imamo srečo, da živimo v svobodni in samostojni Sloveniji. Mnogi te sreče niso doživeli, čeprav so svojo domovino ljubili in zanjo mnogo žrtvovali. Nekateri so odšli in bili vrnjeni v smrt, drugi so odšli in se niso nikoli vrnili, ker so umrli v tujini. Ob spominu nanje nam delo ne bo težko.