Avtor: Justin Stanovnik

Kaj nam je sedaj razumeti

Če nekoliko pomislimo, se nam kmalu odkrije, da je beseda komentar ambiciozna beseda. Tudi če jo uporabimo v njenem najbolj navadnem pomenu, tudi če nam pomeni zgolj razlago ali pojasnilo. Že po sebi se zdi jasno, da po razlagi ali pojasnjevanju kličejo stvari, ki se dogajajo zunaj vzročno ali časovno utečenega reda stvari. Če vidimo, da sosed odklepa hišna vrata in nam ob tem ura na steni pove, da je to čas, ko običajno prihaja iz službe, v tem ne bomo videli ničesar, kar bi klicalo po pojasnilu. Če pa bi se zgodilo, da bi sosed, nervozen in vznemirjen, to počel ob enajstih dopoldne, bomo ta nenavadni dogodek razumeli šele čez nekaj dni, ko nam ga bo njegov sodelavec v službi pojasnil ali razložil ali, bi lahko rekli, komentiral.
S tem seveda nočemo reči, da se od stvari, ki se v določenem krogoteku ponavljajo, prej ali slej ne bo pojavila katera, ki bo zahtevala razumetje. Da se nam kaj dogaja vsak dan, nas lahko tako zaziblje v brezbrižnost, da nas šele po daljšem času in povsem nepričakovano in kakor brez pravega razloga ustavi nenadna želja, da bi videli, za kaj pravzaprav tu gre. Znamenita razkritja v znanostih – fizikalnih, miselnih in duhovnih – se dogajajo tako, da se ob kakih povsem običajnih in ponavljajočih se stvareh, ustavijo ljudje, ki znajo potem postaviti taka vprašanja, da pripeljejo do velikih in pomembnih odgovorov.
Največkrat nam kaka stvar ne da miru zaradi vprašanja, kako je sploh mogoče, da je – ne, kaj je ali kaj pomeni, ampak zakaj je ali zakaj že je ali še vedno je. Šele potem se začnemo ubadati s tem, kaj se v njej skriva ali kaj jo nosi.
Od stvari, katerih obstoj nas navdaja s čudenjem, so nekatere vsakdanje in nepomembne, nekatere pa tako velike, da nam zakrivajo prepotreben pogled na pokrajino pred nami. Njihova velikost nam daje značaj zgodovinskosti, njihova grozljiva nepremakljivost, če z njo razpolagajo, pa slutnjo temne usodnosti. Če se kaj takega naseli v mestu, narodu ali državi, bi bilo razumno reči, da bi se vsi talenti, s katerimi razpolagajo posamezniki, in vsi intelektualni potenciali duhovnih in kulturnih ustanov, ki jih vzdržuje katera od zgoraj omenjenih družbenih entitet, morali usmeriti v reševanje vprašanja, kako to, da je sedaj tu med nami nekaj tako nenavadnega. Na vseh oddelkih urgentne družbene službe bi to vprašanje morali registrirati in ga vnesti v svoje delovne knjige. Vsaka, še tako majhna rešitev, bi bila dragocena: poiskala bi drugo in se z njo združila, kar bi se še in še ponavljalo, dokler se ne bi sestavila velika Rešitev, ki ne bi bila nič drugega kot spoznanje ali zagledanje vseh ljudi – ali vsaj večine ljudi – kaj je tista velikost, ki se je sestavila med nami in nam brani jasno videti obzorja prihodnosti.
Čas je, da opredmetimo svoje govorjenje. Če hočemo to storiti, moramo povedati, kakšno podobo ima ali kako se imenuje tista velikost, ki obstaja med slovenskimi ljudmi in ki se je naselila v slovenskem narodu in v slovenski državi, in preprečuje prost pogled naprej. Ali, z drugimi besedami, kako bi se moralo glasiti besedilo slovenskega komentarja danes: kako nam je živeti, da se bomo rešili v prihodnost – sebe, svoj jezik, svojo pamet, svojo vero in svoj zgodovinski prostor.

Dolge sence zamujene zgodovine

Naj svoj korak v »sredo stvari« uvedem z zgodbo iz nekega sveta, ki je našemu toliko podoben, da nam lahko služi za primerjavo.
Poleti 1992 je Transit (4), »evropska revija«, objavila razgovor med Adamom Michnikom, glavnim urednikom največjega poljskega dnevnika Gazeta Wyborcza, nekdanjim disidentom in enem od voditeljev Solidarnosti, in Václavom Havlom, od leta 1989 predsednikom Čehoslovaške, soustanoviteljem in prvim besednikom Listine 77. Razgovor nosi naslov Nedokončana revolucija. Med drugim je Michnik vprašal Havla, ali se je komunizem po njegovem mnenju dokončno zrušil ali pa še obstaja možnost za restavracijo, za komunistično kontrarevolucijo. Havel je odgovoril: »Povratek komunizma, kakršen je bil za časa Brežnjeva ali Stalina, imam za nekaj izključenega. Proces tega razpadanja je nepovraten. Na lokalni ravni pa je ponovno rojstvo možno. Lahko si predstavljam, da nastane nova varianta komunistične vladavine, ki bi se okrasila s spremenjenimi zastavami. Tako bi si nomenklatura v eni od republik Zveze pripela na zastave narodne barve in tako, podprta od stare partijske hierarhije, priklicala v življenje nekaj, kar bi bilo podobno staremu sistemu. Tako vrnitev si je mogoče zamisliti, a komunistični imperij je dokončno za nami: kolesa zgodovine ni mogoče zavrteti nazaj«.





Mogoče sedaj tu na to ne bi bilo treba posebej opozarjati, a naj vseeno povemo, da smo s tem odlomkom hoteli pokazati, da se je nekaj podobnega temu, na kar je čehoslovaški predsednik opozarjal zgolj kot na možnost, v Sloveniji dejansko zgodilo. Mutatis mutandis, se pravi z nekaterimi možnimi, pa tudi nujnimi različicami, a v bistvu vendarle to, kar je Havel imel v mislih. Kako bi sicer vodilni slovenski politik trenutne demokratske opozicije v razgovoru z nekim nemškim dnevnikom mogel reči, da bo pri nas kmalu »vse tako, kakor je bilo nekoč«. Saj tudi on ni mislil – pa tudi mi nismo mislili, ko smo mu v celoti pritrjevali – da se v Ljubljani izgrajuje »komunizem, kakršen je bil za časa Brežnjeva in Stalina«. Kar je Janez Janša hotel povedati in čemur smo mi z razumetjem in zadoščenjem pritrjevali, je bilo dejstvo, da nekoč nismo izvedli tistega, kar je od nas zahtevala zgodovina. Zahteva, ki jo je pred nas postavljala zgodovina, pa je bila, da ustanove totalitarne države nadomestimo z ustanovami demokratične države tako temeljito – da bodo nove ustanove tako izdelane – da bo v njih živel demokratski duh in jih bo nosil demokratski vzgon. Poleti 1992, ko so bile izgovorjene citirane Havlove besede, je minilo že dve leti, odkar sta bila v Sloveniji izgovorjena dva stavka, ki sta poleg drugega dokazovala, da njuna izrekovalca še nista bila deležna Havlovega miselnega obiskanja. En stavek se je glasil: »Samo preko mojega trupla«, drugi pa: »Dovolj je bila ena revolucija«. Izgovorila sta ta dva stavka dva politika, ki o njuni dobronamernosti ni treba dvomiti, o tem, da o boljševizmu, v katerem sta sicer živela, nista globlje razmišljala in v resnici nista vedela, kaj je, pa tudi ne.

Na tem mestu bi kazalo vnesti še en odlomek iz Havlovega intervjuja leta 1992. Na Michnikovo vprašanje, kakšen odnos je treba zavzeti do preteklosti, je Havel najprej povedal zgodbo, ki jo je doživel kmalu po izvolitvi za predsednika. Izročili so mu papir z imeni tistih, ki so ga nekoč pisno denuncirali, a je še istega dne papir izgubil, imena, ki so bila na njem, pa tudi kmalu pozabil. To je razložil in opravičil s tem, »da je poznal mline sistema in zato ve, kako v njih lahko uničijo človeka«. Tej osebni noti pa je potem dodal tele prevažne misli: »Toda kot predsednik moram na to pomisliti, da družba rabi jasne smernice, sicer bodo ljudje imeli občutek, da je revolucija nedokončana. Režim je uničil življenje veliko ljudi in njihovih družin, med njimi so tudi takšni, ki so vso mladost morali preživeti v koncentracijskih taborišči. Te žrtve pa ne morejo tako enostavno iti čez vse. Toliko bolj, ker danes mnogim njihovih preganjalcev gre bolje kot njim. V družbi obstaja velika potreba po tem, da se obračuna s preteklostjo in tiste ljudi, ki so narodu prizadeli bolečino in krivico, odstrani z njihovih funkcij. Zato kot predsednik ne morem gledati na to vprašanje z ravnodušnostjo, ki mi osebno sicer ustreza«.
O tem, kaj je Havlu komunizem pomenil, naj navedem še dva njegova stavka: »Komunizem je zgodovino v nekem smislu blokiral. Zavrl je njen naravni razvoj in gibanje. Metaforično povedano, bil je neke vrste narkoza in družba se sedaj počasi prebuja v svoje staro stanje. Vsi problemi, s katerimi se je spopadala pred narkotizacijo, so sedaj nenadoma oživeli«.

Slovenska drugačnost

Havlove besede niso pomembne samo zato, ker kažejo na njegovo razlikovanje med osebnim in javnim – in s tem na njegovo politično talentiranost ali politično naravo – ampak za nas Slovence predvsem zato, ker ob njih ne moremo, da se ne bi vprašali, kako to, da mi od svojega dolgoletnega predsednika nikoli nismo razločno slišali kaj podobnega. Mogoče ravno v tem tiči eden od virov slovenske drugačnosti. Mogoče bi bilo treba raziskati ravno ta vir, pravzaprav ne vir sam, ampak njegovo politično ojkologijo – zakaj je ravno v Sloveniji mogel biti izvoljen ravno tak predsednik – če bi hoteli dobiti kakšne relevantne informacije o tisti velikosti, o kateri smo govorili, da se je zgradila med nami in nam ne dovoljuje, da bi se razvili v normalno prihodnost.
Če bomo torej hoteli globlje razumeti zatrto in zadušeno slovensko zgodovino in tako ostati bolj kompetentni inženirji njenega ponovnega trasiranja, se bomo morali obrniti za informacije do obeh merodajnih dejavnikov največje zgodovinske transakcije v zgodovini slovenskega naroda: transakcije, ki ji samo tako priznamo ustrezno razsežnost, če mislimo o njej kot o vrnitvi v civilizacijo. Ta dva dejavnika sta slovenska boljševiška elita in od nje napadeni in okupirani slovenski narod. O teh dveh dejavnikih nam bo razmisliti, če hočemo izdelati besedilo, ki bo v stanju ponuditi razlago in pojasnilo, zakaj tako in ne drugače – zakaj ravno v Sloveniji tako in ne drugače, zakaj ravno v Sloveniji taka zgodovinska in politična nerazumnost. To besedilo bi se že s svojo izjavnostjo – tudi če ne bi bilo vzorno dognano – lahko potegovalo za visoki status komentarja. Še to naj uvodoma povemo, da si bomo oba faktorja ogledali v dveh ozirih: kako ju opredeljuje njuna splošnost, njuna generična določila, in kako sta to splošnost uresničila v njunih specifičnih kulturnih in časovnih okoliščinah. Mogoče bi bilo primerno, da začnemo z boljševizmom.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slovenija Simon Dan

Središčna ideja marksizma kot nosilne filozofije vseh komunističnih osnutkov je deterministično gledanje na zgodovino. Vsi narodi bodo nujno napravili isto pot od fevdalizma preko kapitalizma v razvito komunistično družbo. Revolucionarna vloga industrijskega proletariata bo samo izvajanje partiture, ki je vložena v zgodovino. Marksizem noče biti voluntaristična ideologija, ampak znanost. Čeprav je razvoj sam začel kazati drugačno podobo, so, kakor pravijo poznavalci, komunisti vseh barv vztrajali na zgodovinskih premisah.
To se nam zdi zanimivo zato, ker bi spričo tega scenarija človek pričakoval drugačno strategijo od te, ki so se je boljševiki dejansko držali. Niso namreč čakali, da bi proizvajalni odnosi po naravni poti dozoreli do te mere, da bi družba dala kompetentnim zgodovinskim silam znak za zaključni del rapsodije, ampak so se ravnali po povsem drugih orientacijskih stanjih.

Upor – izvorni vzgon boljševizma

Izkazalo se je, da se boljševiki, bolj kot na filogenezo zgodovine, glede tempiranja svojega zgodovinskega nastopa, zanašajo na svojo specifično oceno stopnje destabiliziranosti kake družbe (in seveda na svojo pripravljenost). Za tako stanje pa v največji meri poskrbi vojna, posebej pa še poraz v vojni. Majskemu porazu v rusko-japonski vojni leta 1905 je sledila jeseni istega leta Leninova trimesečna revolucionarna praksa v Petrogradu. Po neuspehu je kmalu zopet odšel na Zahod in se leta 1914 naselil v Švici, od koder se je leta 1917, po marčni revoluciji, ponovno vrnil v kraj svojega prvega revolucionarnega nastopa – to pot v zapečatenem vlaku, ki ga je za prevoz čez Nemčijo priskrbel nemški glavni štab z generalom Ludendorffom na čelu. (Zanimivo in ne brez pomena pri tem je to, da je človek, ki je s to transportno uslugo bistveno prispeval k uspehu oktobrske revolucije – v pragmatičnem smislu, se razume, ne v zgodovinsko dialektičnem – leta 1923 podpiral tudi Hitlerja pri njegovem neuspešnem puču.) A Lenin se to pot ni vrnil praznih rok. Poleg revolucionarne teorije, s katero je razpolagal že leta 1905, je sedaj nosil v žepu še nemški denar – nekateri avtorji navajajo pol milijarde dolarjev – s katerim je poskrbel za bogat boljševiški tisk, ki je po tej injekciji še bolj učinkovito razglašal to, kar so ruska ušesa hotela slišati: zahtevo po »končanju vojne« in klic po več »kruha in več zemlje«. (Zgodbe z nemškim denarjem, ki jo je v nasprotju z železniškim aranžmajem, bilo mogoče tajiti, Sovjeti seveda nikoli niso hoteli priznati.) Preveč bi prizadela boljševiški ugled, predvsem pa boljševiško dialektično nedolžnost.
Za slovenske boljševike moramo reči, da so se ravnali po vzorcu, ki so ga nakazali Rusi. Brez dvoma so se v vsem držali organizacijskih in ideoloških kominternskih smernic in obveznosti, pri vsem je prav tako deloval tudi vseprisotni tradicionalni slovanski mit, a bi izdali veliko nerazumevanje boljševizma, če ne bi upoštevali celostne narave duhovnega pritrjevanja, ki je spremljalo rituale, ki jim z dolgočasno in prazno knjigovodsko besedo pravimo rekrutiranje ali kandidiranje. Zakaj boljševik ni nekaj, kar lahko postaneš, boljševik lahko postaneš samo, če si že. Ko je Vlado Kozak prebral Kardelju prvo besedilo iz svojega ideološkega lekcionarja – kako je to dejansko potekalo, seveda ne vemo – je učenec že razumel vse in si, takrat mogoče res samo še sebi, rekel: To sem jaz. In ko je enkrat izrazil to identitetno sebevidenje, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo ta »jaz« postal mojster. Za takšno samoodkritje ni bila potrebna učna doba, dovolj je bila ena beseda, izgovorjena ali zapisana, kandidatsko obdobje je bilo potem potrebno samo za to, da so odgovorni ugotovili, ali je bilo začetno samoodkritje avtentično ali ne. Kriterij je bil en sam: vserazpoložljivost.
Tudi slovenski boljševiki niso prisluškovali govorici družbene biti in čakali, kdaj bodo zaslišali besede, ki bi sporočile dovoljenje – ali ukaz – za začetek. Niso na primer začeli z revolucijo v prvih kriznih tridesetih letih, ampak so raje čakali na vojno, ali bolje, na poraz v vojni, ki pa je bil v primerjavi z logiko družbene biti slučaj. In v ta slučaj – v igro, ki jo je omogočal – niso stopili v logiki služabnikov zgodovine, ampak po samoodločitvi in v volji podivjanega subjekta, vedoč, da bodo morali vse, razen slučaja samega, ustvariti sami. Zavedali so se, do zadnjega vlakna svoje biti so se zavedali, da so sami. Morda še nikoli ni bilo ljudi, ki bi se tako v celoti in tako konsekventno in brez ostanka zavedali, da so sami. Bili so brez iluzij. Iz hipostaze te zavesti je zrasel machiavellistični zaključek: bene usare la bestia e l’uomo – do kraja izkoristiti zver in človeka. Še nihče ni tako spretno in tako brutalno in tako neusmiljeno ravnal s slovenskim človekom in njegovo dušo.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Njene ponosne planine Simon Dan

Eden od najbolj rafiniranih in predrznih posegov boljševiške partije v slovensko zgodovino je zaplemba narodove suverenosti s tako imenovanim Zaščitnim odlokom Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora 16. septembra 1941. S tem aktom je partija uzurpirala izključno pravico do rezistence. Vsako drugo rezistenco je postavila zunaj zakona in sodelovanje pri njej sankcionirala s smrtno kaznijo. Odkrivanje in sodno obravnavanje prekrškov proti temu odloku je Partija poverila Varnostno obveščevalni službi OF ali VOSU. O tej ustanovi piše Kardelj Titu 29. 3. 1942: »Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov Partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole.« A v njenem imenu je vendar stalo, da je to »služba OF«! Ta akt, ki smo ga tu samo skicirali, predstavlja celoten lok boljševiškega voluntarizma: od prevare in manipulacije do terorja in smrti.



Kakor se bralci mogoče še spomnijo, poizkušamo postopno odgovoriti na vprašanje, zakaj je boljševizem – na različne načine – še tu. Njegova prisotnost – v času potem, v času, ko je njegova doba minila – je stvarno in logično tako protislovna, moralno nenaravna, estetsko neznosna, eksistencialno nevarna, politično infamna, da človek, ki je toliko v posesti samega sebe, da se normalno odziva na fizične in umske informacije sveta in okolja – ki je še integralen človek – da se tak človek od časa do časa ne samo vpraša, kako je mogoče, da se kaj tako neverjetnega dogaja, ampak se tudi ozre okoli sebe, koliko jih je še, ki v tem nenavadnem svetu še tako mislijo.
Rekli smo, da bomo pri iskanju odgovora na vprašanje boljševiške kontinuitete na kratko pregledali obe referenčni količini te problematike: boljševiški angažma v Sloveniji nekoč in danes in življenjsko silo in kulturni etos naroda, ki sta se ob tem pokazala. Če si drznemo in komentiramo prvo točko tega vprašanja, smemo sedaj reči, da so se boljševiki, potem ko jim je zgodovina – zaradi reči, ki so jih uprizorili – pobrala domovnice, uprli in ostali. S to arogantnostjo so pokazali, s čim jih je opremila začetna jakobinska intuicija: da je to bilo nekaj bolj primarnega od volje do moči – volja do Upora. Kakor so se leta 1941 uprli normi, doseženi v civilizaciji, ki zahteva brezpogojno solidarnost z okupiranim in ponižanim narodom, kakor so se tedaj uprli na pošastno grotesken način – z napadom nanj – tako so se uprli leta 1990, ko jim je bilo z najvišje instance zaukazano, da odidejo. Opraviti imamo torej z voljo, ki izhaja iz zadnjega Upora: Non serviam – Ne bom služil. Z nobenim drugim zadržanjem nam ne bi mogli bolj pokazati, s kom imamo opraviti. Sedaj vemo, kako je to šlo. Vemo tudi, da se nikoli ne bodo spremenili. Če leta 1990 niso odšli, ne bodo nikoli. Ostaja samo še to, da se volivci demokratične politeje zavejo svojega statusa in jih pospremijo do vrat, ki se odpirajo na periferijo zgodovine. Le tako se bo končala groteskna situacija, da premaganci sedijo po ustanovah svobodne in suverene države in odločajo, kaj komu gre in kaj komu ne gre. Če je to stanje žaljivo, je še bolj škodljivo. Če bo premagancem še dolgo uspevalo vzdrževati lažni videz zmagovalcev, bomo državljani vedno bolj dobivali poteze podanikov – vedno manj bomo državljani in vedno manj bomo vedeli, kaj lahko s sabo naredimo.

Kakšno moč izkazujejo sile podedovane kulture

Da leta 1990 boljševiki, ki so jim bili pobrani neki papirji, niso odšli, ampak kljub vsemu ostali, so s tem pokazali v evropskih razmerah še ne videno arogantnost. A tu je sedaj prostor, da se vprašamo nekaj drugega. Zakaj jim ljudje niso povedali, kaj se spodobi: ljudje, ljudstvo, slovenski narod? Ali se niso zavedali prerogativov, ki jim jih je sedaj dajala obnovljena demokracija? Ali so v pravkar prestanem pol stoletju kaj pozabili, ali jim je bilo kaj vzeto? Ali se jim je zgodila kaka druga reč, da se nenadoma niso zavedali svobode, da niso razumeli nekaj tako prvinsko človeškega?
Dvoje se jim je zgodilo, da niso bili več to, kar so bili, preden so boljševiki na njih naredili svoj velikopotezni eksperiment. Prvič so boljševiki za polastitev oblasti in njeno utrditev pomorili 20.000 Slovencev, zvečine mladih ljudi. Teh sedaj ni bilo več. Drugič pa so boljševiki s svojo štiriletno revolucionarno propedevtiko po gozdovih (pa tudi po mestih) prepričali 6.000 ljudi – potem ko je bilo vedno bolj jasno, da jim bodo zavezniki poklonili zmago – da je bolje, če hočejo živeti, da odidejo iz domovine v tujino. Tudi teh sedaj ni bilo. Približno toliko jih je nekoliko pozneje, sedaj ne več za življenje, ampak za kruh in svobodo, naredilo isto pot. Tudi teh v ključnem trenutku ni bilo. Ko se je torej leta 1990 znova postavljala slovenska prihodnost, je bilo izločenih čez 30.000 kompetentnih Slovencev, ki so vedeli, za kaj gre, kadar se postavlja država. To je ena stvar torej: da v letih 1990 in 1991, ko se je postavljala slovenska prihodnost, slovenski narod ni bil zraven v polni postavi.
Kaj pa narod, ki je ostal? Najprej njegova elita. Slovenski narod, kakršen je obstajal v mejah FLRJ, je imel svojo elito, a je ta bila marsikaj, samo politična ne. Politična je postala čez noč, za potrebe ad hoc. Ni bila seznanjena s stvarmi, s katerimi ni mogla biti, pa tudi ne s stvarmi, s katerimi bi lahko bila. Razumljivo je, da ni poznala obrti, ki se ji pravi politika, ni pa razumljivo, da ni vedela, da z nečim tako raznorodnim, kot je boljševizem, ni mogoče delati države. Tudi ni razumljivo, da je tako slabo poznala zgodovino – ki je bila nazadnje tudi njena zgodovina – da je začela iskati snov za nove politične premise z letom 1980 in ne prej. Niti sanjalo se ji ni, da se je vse začelo leta 1942 ali kako desetletje prej: da bo slovenske reči razumel samo tisti, ki bo hotel razumeti ta čas. Tako se je zgodilo, da je ta elita sprejela na gradbišče, kjer so se postavljali temelji nove države, tudi boljševike, čeprav nekoliko bolj prizadetemu opazovalcu ne bi smelo biti skrito, da boljševiki pri izgradnji demokracije ne morejo sodelovati, četudi bi hoteli (kar je nonsens, a vseeno). Tako smo se v Sloveniji lotili najbolj delikatnega posla, ki je možen, v odsotnosti svarilnega vedenja – še več, svarilne slutnje – ki jo je Otto Lacis nekako v istem času izrazil v Moskvi: »Navidezna zmaga demokracije lahko postane triumf kaosa.« Ali se vam ne zdi, da bi ta stavek lahko nastal tudi v Sloveniji?

Elita je ena reč, druga pa je ljudstvo. V kakšnem stanju sta bila v letih 1990 in 1991 ljudstvo ali narod? V takem stanju, da je šlo na plebiscit 90% volilnih upravičencev in v takem odstotku izglasovalo sprejetje plebiscitnega predloga – a šele potem, ko so boljševiki (v enem od svojih prenovitvenih stanj) izjavili, da ga odobravajo, da so zanj. O demokratih veliko pove, da so kljub tej ominozni okolnosti jubilirali. Nihče očitno ni pomislil na to, da »navidezna zmaga demokracije lahko postane triumf kaosa«. Boljševizem je v Srednji in Vzhodni Evropi trajal pol stoletja in do neke mere je razumljivo, da so se civilizacijske meje znotraj narodov in držav začele polagoma raztapljati. Na to je, govoreč o skupni dediščini totalitarizma, opozoril Havel v novoletnem nagovoru 1. januarja 1990: »Ne samo tisti na oblasti, ampak vsi državljani so pomagali, da je obstajal. Mi vsi smo, seveda v različni meri, odgovorni za funkcioniranje totalitarnega aparata. Nobeden od nas ni bil samo žrtev, vsi smo bili hkrati tudi njegovi ustvarjalci.« (Jacques Rupnik, Kaj storiti s komunistično preteklostjo, Transit 22, 114–115.) Vsi smo bili, hočeš ali nočeš, vključeni. To je res, a je tudi res, da nikomur ni bilo dovoljeno ne misliti!

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Njene visoke gore Simon Dan

Toda to ni vse, kar je Havel povedal. Prvemu navedku je dodal še nekaj stavkov, ki se redkeje navajajo: »Ne smemo pa nikogar pozabiti, ki je na ta ali drug način plačal sedanjo svobodo. Neodvisna sodišča morajo nepristransko odtehtati krivdo tistih, ki so bili odgovorni za preganjanja. Da bo resnica o naši polpreteklosti v celoti razkrita.« (Prav tam, str. 115.) Pri nas takih stavkov nimamo v ušesih. Čehi se res niso upirali in niso podpirali svojih disidentov, toda ko je prišel čas, so podprli zakon o dekomunizaciji. V Sloveniji ga nikoli nobeden še ponudil ni! In ko je nekoč Adam Michnik izrazil nasprotovanje odpiranju komunističnih arhivov, češ da obstaja nevarnost zlorabe, je Joachim Gauck, direktor urada za arhive vzhodnonemške tajne službe Stasi, protestiral: »Po mojem se družba, ki se hoče obnoviti, ne sme odpovedati delegitimiranju diktature v pravu, v znanosti, pa tudi ne v javnem diskurzu. Jaz sem proti poceni milosti«. (Transit 22, str. 54.)

Moralna in politična poklicanost slehernika

Havlovo in Gauckovo mnenje poglobljeno podpira tudi Aleksander Solženicin v nekem intervjuju: »Totalitarizem ne obstaja sam od sebe. Obstaja z našo pomočjo. Zato vedno poudarjam veliki, skoraj mistično zli pomen, ki ga ima marksistična ideologija v moji domovini. Mi podpiramo ta režim tako, da sprejemamo to ideologijo, ki drži v svojih krempljih naše duše. Mi pa smo brez pravic. Nihče se ne zmeni za nas, ko delajo notranjo in zunanjo politiko brez nas. Istočasno pa mi vsak dan podpiramo ta režim, kar pomeni, da smo za to, dar dela. To je naš greh in mi moramo nositi odgovornost zanj in se ga kesati«. Tako vidi Solženicin našo sovpletenost in našo skupno odgovornost. (Encounter, ¹⁹⁷⁵⁄₃, str. ⁷⁰⁄₇₁.)
Kako smo vsi vpleteni, na odgovornost vseh ljudi, pokaže Solženicin v nadaljevanju na nekem drugem primeru, ki ga bomo navedli zaradi tega, ker utegne biti zanimiv za Slovence iz nekega drugega zornega kota: »Ali vzemite znano zgodbo, kako so Britanci že po vojni v Avstriji izročili več kot milijon in pol ljudi Sovjetski zvezi, dobro vedoč, da bodo tam kaznovani, ljudi, ki so vedeli, da ji čaka smrt, in ki so s solzami prosili, naj jih ne vračajo. Med njimi so bili stari ljudje, žene, otroci, vse mogoči ljudje, ki so vsi vedeli, da jih čaka ali smrt ali izgnanstvo, a britanska vojska jih je brez usmiljenja izročila. To zgodbo sem slišal od mnogih ljudi, ko sem bil še na Otočju. Vsi so poznali samo en stavek. ‘Britanci so nas izdali’. Britanija ni totalitarna država. V Britaniji je ustaljena demokracija, tam imaš pravico, da zahtevaš pojasnila. In glejte: trideset let je minilo in šele sedaj ta skrivnost počasi prihaja na dan. Sedaj pa, če so državljani totalitarne države odgovorni za dejanja svojih vlad, ali niso državljani najbolj svobodne in najbolj demokratske parlamentarne države enako odgovorni? Da, mogoče je ukaze res dal Churchill, izpolnili pa so jih visoki britanski oficirji, toda javno mnenje tega ukaza ni preprečilo, ni hotelo sprožiti vprašanj in zahtevalo razlag in pojasnil. In ko vse to gledam, me obhaja občutek, da je celotni britanski narod naredil greh, ki se ga ni še pokesal, ga ni raziskal, se mu ni odpovedal, mu ni poizkušal zadostiti.«
A to so, pravi v nadaljevanju Solženicin, tuje reči. On sam in njegovih šest prijateljev, ki so ostali v Moskvi, pa nameravajo skupaj izdati zbirko esejev, v katerih želijo raziskati ruske grehe in ruske napake z željo, da se jih Rusija zave in popravi. »In to je tisto, kar je tam sprožilo tako jezo.«
Da boljševizem – v kateri fazi svojih nenehnih permutacij, ni najbolj važno – ne kaže nobene pripravljenosti, da odide, je najbolj odločujoče dejstvo nove slovenske države. Mogoče tudi zato, ker njegova upornost v Sloveniji dosega največje uspehe od vseh pokrajin nekdanjega srednjeevropskega in vzhodnoevropskega komunističnega imperija. Toda stanje, ki je bilo od začetka razumljeno kot svojsko politično čudaštvo, se vedno boj spreminja v bolezen, ki grozi, da nam bo povsem spremenila življenje. To pa je perspektiva , ki bi nas morala prebuditi. Vse, narodovo elito in njegove množice. Z nekaj navedki iz tuje literature smo hoteli opozoriti, da se bistvene reči naroda in države tičejo vseh ljudi. Nikogar ni, ki ne bi bil poklican.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Njene reke in doline Simon Dan

Elita in ljudstvo – en narod

Ali na elito še lahko računamo? Nekateri pravijo, da je utrujena. Vodilni snovalec kulturnopolitične misli v Sloveniji, pisatelj Drago Jančar, je v nekem intervjuju (september 2010) to skupno občutje izrazil takole: »Vedno več je ljudi, ki kaj znajo in ki so bili včasih pripravljeni poseči v javno debato, vedno več se jih sedaj umika, to je nevaren proces.« Kaj nam ostane? Elite se utrujajo, a se tudi obnavljajo. Pokažimo, da smo veseli vsake nove mlade misli. Dokažimo s svojim zadržanjem, da je Slovenija odprt prostor za vsako misel, ki je prestala prve preizkuse normalnosti in obenem prodrla malo naprej od drugih. Dajmo jim priznanje, mogoče se bodo okoli nje začele počasi zbirati druge. A nehajmo s Kocbekom, prestara je ta burka in preveč nas je stala. Tudi recimo to, da ljudje, ki so prebrali nekaj več knjig in premislili nekaj več naših skupnih reči, enostavno nimajo pravice, da so utrujeni. Na kaj pa zvračajo svojo utrujenost? Ali niso privilegirani? Kaj pa je bolj vznemirljivo kot brati knjige in misliti? Misliti in včasih tudi kaj najti! Naj kulturniki kaj naredijo, da bodo zasvetile luči v oknih njihovih turobnih rančev.
Kaj pa množica, hoí polloí, slovenski slehernik? Nobeden ni odvezan, smo rekli. Danes, potem ko je za en teden pred Slovence stopil Barbarin rov, ni nihče odvezan. Čeprav je bil tisti oder odgrnjen samo en teden, potem pa je »medijsko-edukativni kompleks« njegove luči pogasil, bi vseeno morala pred vsakim od nas katera še goreti. Skratka, slovensko 20. stoletje je bilo opremljeno s takimi prizori, da nikomur ne dovoljujejo prebivati v ležerni anonimnosti, duhovni in moralni. To so bili prizori, ki so se odigravali v vsaki vasi, v vsaki dolini, v vsakem mestu, tako da nihče ne more za svojo neprebujenost iskati izgovorov v neobveščenosti. Vsi smo bili v velikem gledališču, pred vsemi je bila odigrana predstava sveta, nihče ne more reči, da ni poučen. Nihče ne more reči, da ni vkrcan, kakor je rekel Pascal. Il faut parier – treba je staviti, treba se je odločiti. Vsakdo lahko to stori, ne samo elita. Kdor je šel skozi 20. stoletje, sam osebno ali pa z aktiviranjem spomina drugih, se lahko odloči. In ker se lahko, se tudi mora – po znanem izreku.

Govorica barbarinega rova – ali jo bomo končno slišali

Toda ob tem bi za konec tega razmišljanja morali povedati še nekaj pomembnega, mogoče bistvenega. Francoski mislec Raymond Aron je v knjigi Velika shizma skušal opozoriti povojne Francoze, da je komunizem kot svetna religija nujno tudi mistifikacija. Ta je v tem, da množicam predlaga eno samo razlago zgodovinske drame, da nesrečo človeškega življenja izvaja na en sam vzrok. Resnica pa je ta, da za to ne obstaja en sam vzrok, da ni take revolucije, ki bi z enim udarcem pripeljala človeštvo v novo ero. Človeške usode ni mogoče bistveno popravljati s katastrofami, svobode in dostojanstva ni mogoče zagotoviti tako, da se vsa oblast prepusti eni sekti in njenim idolom. Te besede potem uporabi Raymond Aron za iztočnico v zaključni stavek tega razmišljanja (za katerega bi si človek želel, da bi ga povedal kdo v naši domovini): »Toda ali bo človeštvo, ki ne verjame več v Boga, živelo brez idolov«? Komaj stavek preberemo, začutimo, da je resničen. Pa tudi sicer ima Evropa brez Boga že toliko kilometrine, da smo to lahko ugotovili.



Kakor smo že povedali, je Solženicin v Zürichu leta 1975 objavil, da namerava s šestimi prijatelji, ki so ostali v Moskvi, izdati zbirko aktualnih esejev o sodobni Rusiji. V razgovoru, v katerem je prišel z novico, je še povedal, da je pisatelj Igor Šafarevič svoj esej, ki zaključuje to celotno zbirko, končal z besedami: »V zadnjem polstoletju smo si Rusi pridobili izkustvo, ki ga nima nihče več na svetu.« Spodbujen od te misli zaključuje Solženicin svoj razgovor z novinarjem takole: »Kakor mora človek v pravljičnih prizorih in starih legendah, če hoče pridobiti nadnaravno moč, iti skozi smrt, tako lahko rečemo, da je Rusija šla skozi smrt in je sedaj v stanju slišati glas Boga.«

Slišati glas Boga. Če nas ta sposobnost edina lahko zavaruje, da ne zapademo večno novemu postavljanju idolov – kot posebni obliki Nietzschejevega večnega vračanja enakega – potem ne vemo, kaj bi bilo pomembnejšega od te sposobnosti. Ob tem sem se spomnil na neko nedavno Drago, mislim celo, da je bila lanska. Predavatelj nam je z izbranimi besedami predstavil stanje duha v Sloveniji. Na koncu pa so ga organizatorji soočili s posebnimi spraševalci. Eden je hotel vedeti, kako predavatelj »stoji z religijo«. Ta se je, iz vljudnosti do publike, izmotal z neobveznimi besedami. Lahko pa bi bilo drugače. Nesporno velja, da zanesljivega – empiričnega – odgovora na vprašanje, ali je mogoče postaviti človeško družbo brez Boga, nihče ne ve. Nihče ne ve zato, ker ateistične družbe s tako dolgim stažem, ki bi omogočil zanesljiv odgovor, še ni bilo. Zato odgovor, pozitiven ali negativen, stoji na veri. Predavatelj bi ob tem lahko rekel – in to se mi zdi za naš čas tako zelo pomembno – da credo sicer ni njegova beseda, je pa njegova beseda intelligo, s čimer bi potrdil, da pozna Aronov in Bockenfordejev aksiom in da je zato na strani tistih, ki še zmorejo uporabljati credo v izvornem pomenu, in da zato ne želi, da bi izginili. To bi lahko rekel brez strahu za osebno integriteto.



Mi pa lahko končamo svoje razmišljanje – bralci bodo presodili, če mu lahko priznajo status komentarja – z mislijo, s katero stopamo v duhovno areno sedanjosti. Potem ko smo videli Barbarin rov, smo tudi Slovenci šli skozi smrt – na nek način, a naj nihče ne reče, da to ni bila tudi njegova smrt. Toda, ali smo zato kaj bolj pripravljeni, kot pravi Solženicin – slišati glas Boga?

Postskriptum

Leta 2005 je zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar pri založbi Družina izdala knjigo Cerkev na zatožni klopi, v kateri je obširno, na 797 straneh, in dokumentirano prikazala ravnanje boljševiške oblasti s slovensko Katoliško cerkvijo, njenimi škofi, duhovniki in verniki v letih 1945 do 1961. To je bil čas, ki ga je zgodovinar Veselin Djuretić označil za »sukob izmedju ideološkog i prirodnog v čovjeku i društvu«. V ta najširši okvir sta pravno nasilje, ki ga je v tem času doživljala slovenska Cerkev, v nekaj bistvenih potezah vnesla dva slovenska zgodovinarja, dr. France M. Dolinar v Spremni besedi, dr. Tamara Griesser Pečar pa v Uvodu v Cerkev na zatožni klopi. Dolinar pravi, da sodi desetletje po drugi svetovni vojni »med najbolj sramotno obdobje sodne prakse v Sloveniji in Jugoslaviji«. To je bil čas, »sodnega brezpravja in zakona ulice«; čas, ko je »sodne procese določala partija«. Zgodovinar še misli, da bi morala »današnja sodna oblast« v celoti razveljaviti vse procese proti duhovnikom in drugim predstavnikom katoliške Cerkve v Sloveniji. Toda kljub članstvu Slovenije v evropskih in svetovnih kulturnih in političnih integracijah »za večino duhovnikov niso razveljavljene lažne, krivične in ideološko obarvane sodbe, izrečene v desetletju po drugi svetovni vojni«. O tem, kako so z duhovniki ravnali po zaporih, pravi Dolinar: »Če se jih ni dalo prevzgojiti, jih je bilo treba zlomiti in uničiti«.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Njena starodavna kultura Simon Dan

Tudi avtorica dr. Pečarjeva ima čas od 1945 do 1961 za »obdobje popolne brezpravnosti Cerkve«, saj je bil to čas, ko je oblast »skušala zatreti vernost na Slovenskem«. Od 1945 do 1961 je sedelo na zatožni klopi 429 duhovnikov in redovnic. Poleg tega je bilo v tem času izrečenih 1441 upravnih kazni. V takem ni čudno, če so bili verniki na vseh družbenih področjih zapostavljeni, v šolah pa Cerkev »zasmehovana in kriminalizirana«. V Uvodu govori dr. Pečarjeva tudi o »diaboličnem sistemu«, ki je dosegel, da so ljudje »izdajali svoje najbližje«, pri tem pa pripominja, da »razprava razkriva od teh samo tiste, ki so igrali ključno vlogo v igri represije proti Cerkvi – in še to samo pokojne«.

Za stanje, že s temi nekaj potezami narisano, bi bilo pričakovati, da bo ljudi z normalno razvitim civilizacijskim instinktom navdalo s potrebo po solidarnosti ali celo usmiljenjem do tistih, ki so se znašli na nakovalu sil, ki so gospodarile temu času. Tudi z ogorčenjem nad tem, da so si v domovini, ki je naša skupna hiša ali naš skupni dom, nekateri ljudje privoščili tako razčlovečenost, takšne predrzne in razuzdane igre z Ustanovo, ki je to hišo skozi vso dolgo zgodovino pomagala izgrajevati, predvsem tako, da jo je opremljala s kulturo, v kateri je bilo človeku mogoče živeti. Takšen odmev je knjiga gotovo imela, a je imela tudi drugačnega.
»6. oktobra 2005 je dr. Janez Markeš v tedniku Mag objavil članek Kajnovo rdeče znamenje, s katerim je knjigo postavil v tako dvomljivo luč, da je dr. Pečarjeva čutila, da mora kot avtorica zavarovati svojo strokovno integriteto. Že v uvodu v svoj članek v Magu je Markeš ocenil knjigo »bolj za parapolitični projekt kot za zgodovinopisje«, ker naj bi pri njeni izdelavi bili vključeni »načrt cerkve, avtorice, založnika in njegovega zaledja«. To naj ne bi bila njegova osebna domislica, ampak kažejo na to »zakonitosti«, ki jih je mogoče odkriti v knjigi. S tem, da naj bi dr. Pečarjeva dovolila, da je pod njenimi rokami nastajal »parapolitični projekt«, tega ni mogoče razumeti drugače kot tako, da je bila v stanju odpovedati se svojim strokovnim in etičnim normam. Te insinuacije kažejo na to, da avtor s svojim izdelkom ni mislil na kritiko, ampak na izločevanje in odstranjevanje. Ker »papeževo odlikovanje« in »založba Družina« nista dovolj močna argumenta za dokazovanje avtoričine zunaj zgodovinarske intrige, se dr. Markeš odloči za drug prijem: knjigo označiti za »prvo obravnavo v udbovski biografiji slovenske cerkve« (kar razprava prvenstveno ni), vanjo pa da je zajela »izključno prvo povojno obdobje«. To »nenavadno« odločitev naj bi sprejel »nekdo v cerkvi v sodelovanju z avtorico«. Ta nepotrebni – in dvomljivi trud – bi si člankar v Magu lahko prihranil, saj je avtorica sama pojasnila, zakaj se je odločila za »prvo povojno obdobje« – iz nekih zelo naravnih, predvsem pa historiografsko relevantnih razlogov. Toliko glede časa, da pa se je avtorica odločila, da vključi samo tiste občutljive primere, ki so s svojo vdajo največ škodili Cerkvi in od teh »le pokojne«, pa je stvar takta, ki ga je tudi od zgodovinarja normalno pričakovati.

Posebej pa sta v avtorico Cerkev na zatožni klopi zadeli dve trditvi pisca Magovega članka. Ena pravi: »da je logično nemogoče, da slovenska cerkev oz. njen vrh tako temeljitega projekta ne bi imela pod nadzorom«, druga pa, »da je v ozadju močno opazen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodkov izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali«. Avtorica je začutila, da osti obeh stavkov merita v njeno poklicno in stanovsko integriteto in kompetenco v taki meri, da je dolžna – tudi zaradi zavarovanja svoje celotne poklicne dejavnosti, sedanje in prihodnje – doseči njuno učinkovito in javno korekcijo. To je dosegla s sodbo, ki jo je »v imenu ljudstva« izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani 7. januarja 2010. Druge okoliščine te pravde in sodbe, ki ji je sledila, niso za nas pomembne, pomembno pa je, da se je to sodišče strinjalo z naravo, pomenom in vlogo zgoraj navedenih stavkov, kakor ju je razumela in interpretirala tožnica.

S to razsodbo bi se celotna zgodba lahko končala. A se ni. Pičlo leto za tem, 15. decembra 2010 jo je, upamo da samo nadaljevalo in ne dokončalo, Višje sodišče v Ljubljani, ki je v svoji razsodbi oba zgoraj navedena stavka – ki sta za nas s svojimi referencami ključna, vse druge akcidenčne reči pa nas, kot rečeno, tu ne zanimajo – ni razumela tako, kakor ju je razumela tožnica in prvostopenjsko Okrožno sodišče v Ljubljani, in v njiju ni našlo nič »žaljivega«.
Ker sta omenjena stavka, kot kaže, v sredi spora, si ju še mi nekoliko oglejmo. Najprej, »da je logično nemogoče, da uradna slovenska cerkev oziroma njen vrh tako temeljnega projekta ne bi imela pod nazorom«. Pritožbeno sodišče je bilo že glede celotnega članka v Magu mnenja, da ga je mogoče razumeti »kot subjektivno mnenje avtorja na objavljeno delo tožnice«, posebej pa poudarja, da je toženec »z izpeljavo besedne zveze‚ logično nemogoče‘ nakazal, da ne gre za trditev, temveč za njegovo osebno mnenje«.
Kaj pomeni izraz »logično nemogoče«? Nekaj naj ne bi bilo samo »nemogoče«, ampak »logično nemogoče«. Že od Aristotela je logično nemogoče, da bi kaka stvar istočasno in v istem oziru hkrati bila in ne bila. Če pravim, da je kaj »logično nemogoče«, pravim s tem, da je kaj tako, ne zato ker jaz tako mislim, sklepam ali (celo) dokazujem, ampak ker je tako nujno. Če bi, da to točko nekoliko ilustriramo, kdo trdil, da je kaka sodba s politično ingerenco, izrečena v totalitarni politeji, »logično« dvomljiva, se rabi te besede ne bi upirali, saj v totalitarizmu ni delitve oblasti, razen v administrativnem pogledu. Nobena od treh vej oblasti v totalitarizmu ni samostojna, ampak so vse tri odvisne od neke središčne alienirane družbene volje, ki je zgolj to in nič drugega. Tudi sodstvo je načelno – to je v celoti – funkcija te volje. A res samo načelno – ne faktično, ne brez izjem – zato totalitarne sodbe niso vse napačne, ampak dvomljive – a to vse in »logično«. Zato se imamo pravico nekoliko čuditi trditvi, da naj bi atribut »logičnosti« potrjeval zasebno naravo nekega mnenja, da je kaj mogoče ali nemogoče. Če pravim, da je kaj »logično nemogoče«, pravim s tem, da sem v vsakem trenutku pripravljen ponuditi kogentne miselne ali celo stvarne dokaze za svojo trditev. V senci »logike« so vse okoliščine kot so »najobčutljivejša poglavja cerkve«, »založba Družina«, »papeževo odlikovanje« samo nečedne insinuacije, iztrgane iz sveta normalnih človeških odnosov. Kaj pa je bolj normalno in sprejemljivo kot to, da Družina izda knjigo, ki daje nekaj zadoščenja tako zelo žaljenim katoličanom, ali da vodstvo Cerkve avtorici take knjige izposluje papeževo odlikovanje? »Najobčutljivejše poglavje« Cerkve pa je Magov pisec lahko vnesel zato, ker je prej predpisal knjigi drugo vsebino kot pa je bila tista, za katero se je odločila dr. Pečarjeva – ker jo je ganilo neko veliko trpljenje in neka velika krivica.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Njeni ljudje Simon Dan

Pritožbeno sodišče je v nasprotju s prvostopenjskim Okrožnim sodiščem presodilo, da dr. Markeš v svojem članku ni bil »žaljiv«. Ob tem pa nam je dalo tudi vedeti, da je žalitev pojem »pravnega standarda«, ki pa ga ima le to, kar je »žaljivo v očeh povprečnega bralca«. V začetku smo nekoliko razmišljali, kako naj bi »povprečni bralec« utegnil biti imaginarni nosilec pravnega kriterija – predvsem pa s katero kamero ali katerim diktafonom bi ga bilo mogoče posneti – potem pa nas je tako rešil stavek, ki je omenjenemu sledil: »Tožnica je znanstveni monografiji z naslovom Cerkev na zatožni klopi z zgodovinskega vidika analizirala politično preganjanje Rimskokatoliške cerkve in njenih članov (duhovniški procesi in Udba) po letu 1945. (Kar je oboje netočno, o. p.). Tožnica je v knjigi obravnavala v družbi aktualno ter sporno temo, za katero v slovenski politiki in javnosti obstajajo različna mnenja in prepričanja. (Poudaril pisec tega besedila). Pisec teh vrstic seveda nima nobenega pravnega znanja in zato ne ve, če se jezik prava nemara pokorava normam, ki so zunaj parametrov splošnega idioma jezika, a mora izraziti svoje globoko prepričanje – upam samo, da ni kaznivo – da preganjanje, ne samo politično, neke legitimne družbene skupine ni tema »za katero bi v slovenski politiki in javnosti smela obstajati različna mnenja in prepričanja«. (V porevolucijski duhovni zmedi pa tu mogoče obstajajo nepričakovani odtenki etično-političnih sodb. Mogoče pa o pomoru tistih 160 Romov ali Ciganov, ki jih je leta 1942 pomorila osvobodilna partizanska vojska, ne obstajajo različna mnenja).

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Njena skrb za prihodnost Simon Dan

Iz Prešernove paradigme, po kateri je narejen slovenski splošni idiom, izhajajo nenapisani zakoni – ágraphoi nómoi – po katerih o načrtnem preganjanju države katerekoli legitimne skupine državljanov ni dovoljeno imeti »različnih mnenj«. Pri vsem se ne morem ubraniti misli, da Višje sodišče tako zelo brani prerogative »povprečnega bralca« zato, da bi preko njega – kaj zveni bolj demokratično kot »povprečni bralec« – legitimiralo tudi to »sporno temo«. A nazadnje le ostane resnica, da pravica do nasilja nad drugimi ljudmi ni vsebovana v mednarodno uzakonjenih človekovih pravicah. To se skratka ne sme. Že v skladu s tem – če mi je dovoljena ta banalnost – kar piše na trati pred nekim londonskim hotelom: Ladies and Gentlemen will not and others must not walk on the grass! Po tem vzoru je grajen splošni idiom.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Njene šmarnice Simon Dan

Drugi od Okrožnega sodišča inkriminirani, od Višjega sodišča pa rehabilitirani stavek pa pravi, »da je v ozadju močno opažen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodka izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali«. Tudi v tem stavku Višje sodišče »ne najde žaljivosti, saj je avtor članka izrazi le pomislek v tej snovi«. Ta »pomislek« pa je tako mnogopoveden, da je avtorici vzel avtorstvo in razširil na »soustvarjalce« – na neko čudno kovarsko združbo, s parapolitičnimi instinkti – ki so potem skupaj z avtorico izdelali »sistem skupaj zloženih resnic«, kot je še nekje rečeno. A Višje sodišče vidi olajševalno okoliščino v tem, da je magov člankar potem »mnenje« o tej uničujoči obtožbi »prepustil bralcu«.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: In zvončki Simon Dan

V besedilu, s katerim Višje sodišče utemeljuje oprostitev prvoobtoženega dr. Markeša, izstopa odstavek, ki je posvečen človekovi svobodi – svobodi njegovega duha. Tu najdemo besede in cele besedne zveze, ki nam hočejo predočiti osnovne pojme sedanje duhovne in politične kulture: »svobodno izražanje misli in svobodo javnega nastopanja«, »svobodo medijev, svobodo tiska, svobodo govora, svobodo mišljenja«, svobodo izražanja svojega mišljenja o moralnih, političnih in drugih vprašanjih«. In tako dalje.
To se nam zdi prav, takih poudarkov nikoli ni dovolj. Toda ob vsem se nam le vsiljuje neka misel, ki jo bomo skušali izraziti takole – vulgo seveda: Kako to, da se piscem tako visokih mislih o svobodi, ni oglasila še misel, čisto navadna asociacija, ki za razmišljajoče ljudi ne bi smela biti tako izjemna, da je knjiga Cerkev na zatožni klopi pripoved o nekem času, v katerem so neke sile, na način, v civilizaciji doslej neznan, teptale najvišje človekove pravice, da je to največje možno nasilje nad človekom s to knjigo bilo prvič po nerazumno mnogih letih postavljeno v prostor, v katerem se je nekoč dogajalo, na dokumentiran, torej na zanesljiv in znanstveni način; in da je na koncu, skrajno čudno, da je ta knjiga doživela sprejem, ki ga ji je priredil dr. Janez Markeš in ki ga je potem neko Višje sodišče v prav tem prostoru s takim razumevanjem motrilo.


Že nekaj časa smo tudi nepoznavalci seznanjeni s pojmom pravnost prava. Po izkušnji, osebni in družbeni, polstoletnega totalitarnega prava je težko povedati, s kakšnim veseljem smo sprejeli to novost. Pojem pravnosti prava nas je spomnil, da ima pravo svojo kulturo in da je tej kulturi ime pravičnost.



Naj zaključimo: Habent sua fata. Ena od usod te knjige je bila tudi ta, da se nam je dala uporabiti za ilustracijo komentarja k jubilejni 80. številki Zaveze.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: In njene nasmejane pomladne trobentice Simon Dan

Opis slike: Zaveza 80. številka